Slovenski biografski leksikon

Mesesnel France, umetnostni zgodovinar, r. 25. nov. 1894 v Cervignanu. Ljudsko šolo in human. gimn. je obiskoval v Lj. (matura 1913 na I. drž. gimn.), 1913/4 študiral umetn. zgodovino na univerzi na Dunaju in hospitiral na slikar. oddelku umetn. akademije. Po vojni je 1919 nadaljeval filozofski študij na zagrebški univerzi in še isto leto do 1922 umetn. zgodovino na Karlovi univerzi v Pragi (doktor 1922). Bil je med ustanovitelji »Dijaške zadruge« v Pragi, kjer je ostal še 1922–3 kot češki štipendist. V Lj. je bil 1923–7 asistent umetn. zgodov. seminarja univerze, 1927/8 upravnik zbirk Narodne galer. in 1924–7 urejal z Iz. Cankarjem ZUZ. Od 1928 je kustos muzeja Južne Srbije v Skoplju; 1930 honorar. učitelj, 1933 pa docent umetnostne zgodovine na filoz. fakulteti v Skoplju. Prvotno se je namenil posvetiti slikarstvu, študiral v Jakopičevi privatni slik. šoli v Lj. in na akademiji na Dunaju in 1913 razstavil pod psevdonimom Martin Burja v Jakopičevem paviljonu v Lj., po vojni pa se je popolnoma posvetil umetn. zgodovini in organizaciji umetnostne propagande v okviru umetnostno-zgod. društva in Narodne galerije v Lj. V muzeju Južne Srbije v Skoplju je organiziral oddelek za srednjeveško skulpturo. V Skoplju se je posvetil študiju srbskega srednjeveškega slikarstva in varstvu spomenikov in je 1931/2 vodil izkopavanja v Suvodolu pri Bitolju. L. 1930 je postal dopisni član Skopskega naučnega društva. Publicistično se je udejstvoval pri J, S in NDk (nekaj časa tudi dramski referent). Umetnostno zgodovinski spisi: V Ročenki kruhu pro pĕstování dĕjin umĕní 1920/1 pregled srbske srednjev. umetnosti in v M 1922 pregled slovenskega slikarstva; v ZUZ: Korespondenca Jan. in Jur. Šubicev (1922, 1927–9) in članki o Antonu Ažbetu (1924), Venu Pilonu (1924), Nadeždi Petrović (1925), I. Groharju (1926), Ivani Kobilci (1926), o slovenskem portretnem slikarstvu (1925) in dr.; v DS: Mladostna slika Primčeve Julije (1923), Fr. Bílek (1924), Naše razmerje do umetnosti (1924), Ivan Grohar in dr.; v Novi Evropi X (Moderno slovenačko slikarstvo); v knjigi Slovenačka (1927) Srp. knjiž. zadruge pregled slovenske umetnosti; v Jakopičevem zborniku: R. Jakopič v slov. slikarstvu; v Glasniku Skopskog Naučnog društva: Najstariji sloj fresaka u Nerezima, Crkva sv. Nikole Bolničkog u Ohridu in poročilo o izkopavanju starokršč. bazilike u Suvodolu pri Bitolju; v Godišnjaku Skopskog Filoz. Fakulteta: Živopis crkve sv. Nikite. Sodeluje tudi pri Južnem Pregledu (Skoplje), Narodni Starini (Zagreb) in Slaviji (Praga). *

Uredništvo: Mesesnel, France (1894–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi362185/#slovenski-biografski-leksikon (10. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Primorski slovenski biografski leksikon

Mesesnel France, umetnostni zgodovinar, kritik in konservator, r. 25. nov. 1894 v Cervignanu, u. 4. maja 1945 pri Turjaku. Oče Franc, železniški strojevodja, mati Amalija Birtič, gospodinja. M-ov oče je bil po materini strani direktni potomec slik. Matevža Langusa, družine Kappus von Pichelstein iz Kamne Gorice in baronov Schellenburgov. M. je najzgodnejša leta preživel v Cervignanu, osn. š. in humanistično gimn. je obiskoval v Lj., ob počitnicah pa je zahajal k sorodnikom v Vipavo, ki mu je postala drugi rojstni kraj. Že zgodaj je pokazal slik. nadarjenost in kot gimnazijec obiskoval Jakopičevo slik. š. v Lj. 1913 je z njo razst. v Jakopičevem paviljonu pod psevdonimom Martin Burja. Istega leta je maturiral in se vpisal na dunajsko U; na Filoz. fak. je kot glavni predmet poslušal umetnostno zgod., istočasno je hospitiral slikarstvo na slik. oddelku tamkajšnje umetnostne akad. Idejno je nanj najmočneje vplival Ivan Cankar, povezal se je s preporodovskim gibanjem. Med prvo svet. vojno je bil vpoklican, študij je nadaljeval šele po njenem koncu in se v študijskem letu 1919/20 vpisal na zagrebško, v letnem semestru 1920 na Karlovo U v Pragi. Med študijem si je gmotno pomagal s štipendijo iz fonda baronov Schellenburgov, namenjeno revnim sorodnikom te družine. Promoviral je 1922 v Pragi z disertacijo o slik. Janezu Wolfu; tu se je zaradi strok. izpopolnjevanja zadržal še v študijskem letu 1922/23 in se 1923 vrnil v domovino. Bil je med ustanovitelji praške Dijaške zadruge. V Lj. je postal asistent Izidorja Cankarja v Seminarju za umetnostno zgod. lj. U in od 1924 dalje z njim sour. ZUZ, istega leta je postal tajn. Umetnostnozgod. in 1927 društva NarG. 1925 je bil imenovan za varuha in pozneje za uprav. zbirk NarG. Razvil je plodno kritiško dejavnost, organiziral umetnostnozgod. ekskurzije, predaval, pisal tudi gled. ocene, posebej se je posvečal slov. slikarstvu od konca sred. veka dalje. Poglabljal se je v umetnost SlovPrim, zlasti v delo Josipa Tominca. Pomembna je priprava Razstave portretnega slikarstva na Slov. od XVI. stol. do danes (1925). 1927 je organiziral razst. modernega slov. slikarstva v Pragi, 1928 retrospektivno razst. Ivane Kobilce v Lj. 1927 je bil skupaj z drugimi asistenti odpuščen z U in 1928 dobil mesto kustosa v Muzeju Južne Srbije (današnja Makedonija) v Skopju. Sistematično je začel preučevati umetnostno in arheološko preteklost Makedonije, prav tako sodobno umetniško tvornost in tako pripomogel h kulturnemu dvigu zatiranega makedonskega naroda. Postavil je arheološko-umetnostni muzej v Kuršumli-hanu, vodil izkopavanja v Suvodolu pri Bitolju (1931–32), sodeloval pri izkopavanjih v Stobiju in Caričinom gradu. O kult. spomenikih Makedonije je predaval doma in v tujini, tako na III. bizantološkem kongresu v Atenah 1930 in IV. v Sofiji 1936. 1930 je postal hon. predavatelj bizantinske umetnostne zgod. na Filoz. fak. v Skopju, 1933 docent, 1938 pa univ. prof. Po ustanovitvi Sodobnosti 1933 je postal eden najbolj zvestih sodelavcev in tudi iz oddaljenega Skopja redno spremljal likovno dogajanje na Slov. Končno se je vrnil v Lj. ter dobil službo spomeniškega konservatorja in banovinskega spomeniškega referenta namesto Franceta Stelèta, ki je odšel na U. 1939 je bil tudi M. imenovan za hon. prof. umetnostne zgod. na lj. U. Po izbruhu druge svet. vojne se je takoj vključil v OF ter bil ob začetku it. okupacije nekaj časa zaprt in nato izpuščen. Ponovno je bil aretiran 29. sept. 1944, vendar se mu je ob pomoči F. Stelèta in W. Frodla posrečilo umakniti se na grad Bruck pri Lienzu. Po odkritju bunkerja Mare Kraljeve (PSBL II, 178) so ga domobranski policisti odpeljali v Lj., umorjen je bil skupaj z Vitom Kraigherjem in drugimi 4. maja 1945 pri Turjaku. 23. sept. mu je Umetnostnozgod. društvo za Sjo v sodelovanju z Zavodom za varstvo kult. spomenikov LRS postavilo spominsko ploščo na hiši v Vipavi, kjer je preživljal mlada leta (današnje župnišče). 1953 je Luc Menaše pripravil izdajo izbranih spisov pod naslovom Umetnost in kritika, ki je izšla pri DZS v Lj. M-ove strok. objave bi lahko strnili v tri skupine: poročila in ocene o sodobni ustvarjalnosti, kjer se včasih dotakne tudi primor. slik. dobe med obema vojnama, v drugo skupino sodijo članki in razprave, v katerih je sistematično obdeloval zlasti slov. slikarstvo 19. stol. 1939 je pri NarG v Lj. (založba Ivan Grohar) izšla vzorna monografija Janez in Jurij Šubic, 1940 prav tako v Lj. knjižica Jožef Petkovšek. Slovenski slikar (Akademska založba). V katalogu ob kulturni razst. Julijske krajine 1930 v Bgdu z naslovom Julijska Krajina. Nacionalno-kulturni pregled je prispeval članek Slovenačka likovna umetnost u Julijskj Krajini. Med vojno je še dalje raziskoval primor. umetnost in pripravljal razpravo, ki naj bi podkrepila zahteve za priključitev Prim. k Jsli. Tretjo skupino člankov tvorijo študije o arheoloških in umetnostnih spomenikih v Makedoniji. Menaše je o M-u zapisal, da je »vnašal svežega duha v slov. umetnostno življenje. Umetnostna zgodovina in umetnostna kritika sta postali v njegovem jasno pisanem delu enakovredni, ko nam je umetnost preteklosti neprisiljeno približal, do sedanjosti pa omogočil objektiven pristop, obenem živ in brez predsodkov.« M-ova monografija Janez in Jurij Šubic je izšla v ponatisu 1977 v zbirki Znameniti Slovenci pri Partizanski knjigi v Lj. s spremno besedo sina Janeza M-a (gl. čl.).

Prim.: Sporočilo Janeza Mesesnela; F. Mesesnel, Umetnost in kritika, Lj. 1953 (s podrobnim življenjepisom, seznamom biografskih prispevkov in bibliografijo objav in prevodov od 1922–51): LdP 2. febr. 1952; PDk 15. nov. 1953; Stelè, Umetnost 1960, 66; PDk 23.-25. jan. 1962; ELU III, 443; V. Pilon, Na robu, Lj. 1965, 44 in pass.; L. Menaše, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, Lj. 1971, 1349–50; Sreč 1972, št. 35–36, 61; Slikar in lutkar Milan Klemenčič. 1875–1957 (razstavni katalog), Nova Gorica 1976, 2.

M. V.

Vuk, Marko: Mesesnel, France (1894–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi362185/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine