Slovenski biografski leksikon

Matjašič Jurij, rodoljub in dobrotnik dijaštva, r. 22. apr. 1808 v Pacinjah pri Ptuju, u. 12. maja 1892 kot stolni prošt v Mariboru. Čitati se je naučil od neke šivilje po Volkmerjevih slikanih litanijah, potem obiskoval šolo v Ptuju, gimnazijo 1822–7 v Mariboru, modroslovje in bogoslovje v Gradcu, kjer je bil 29. jul. 1832 posvečen. Kaplanoval je 1833–7 v Središču, 1837–42 v Limbušu, nato bil do 1861 učitelj verouka, od 1850 do febr. 1853 tudi učitelj slovenščine na mariborski gimnaziji, 1861–6 dekan v Jarenini, odtam prišel za stolnega župnika v Maribor, 1881 postal stolni dekan, 1884 stolni prošt. — Po Hašnikovem sporočilu sta ga urila v slovenščini že Šmigoc in Povoden v Ptuju, kar je odločilo, da je kot gimnazijec v Mariboru bil izbran za učitelja slovenščine nekemu nemškemu grofu, okrožnemu komisarju; to ga je vzpodbodlo, da je začel zbirati slovenske besede in se vobče zanimati za slovenščino. V Gradcu se je obenem s šol. tovarišem Štefanom Kočevarjem seznanil z Gajem in prejel prve in odločilne pobude v ilirskem pravcu. Že 1829 se je zanimal za nov črkopis in h Gajevemu osnutku pravopisne reforme dostavil nekaj kritičnih pripomb. Z graškimi Slovenci je ostal v stiku tudi še po svojem odhodu odtam. Za nameravano Vrazovo izdajo Chr. Schmida je 1835 prevzel prevod Bogomirčka, ki ga pa najbrž ni izdelal, ker do izdaje sploh ni prišlo. L. 1837 ga najdemo med tistimi, ki naj bi bili krili stroške za Metuljčka, 1838 med člani graškega Slavjanskega društva. Predvsem pa se je v dobi kaplanovanja udejstvoval kot posredovalec pri nabavljanju in širjenju knjig, zlasti ilirskih. Posredoval je pri dostavljanju Narodnih novin, ki jih je imel naročene tudi sam, preko Vraza se je 1836 zanimal za Prešernov Krst, pozneje nabiral naročnike za Kolo in Gusle, pomagal razpečavati Murščevo Slovnico, naročal razne ilirske knjige ter pristopil kot utemeljitelj k Matici Ilirski. Kot kaplan v Limbušu, kjer mu je bil predstojnik Franc Cvetko, je veljal za »dobrega slavista«, ki ga je Trstenjak priporočil Puffu za informatorja v ilirščini, nekoliko pozneje, ko je bil že profesor na gimnaziji, tudi za svetovalca glede slovanske literature; označil ga je ob tej priliki kot izobraženega in tolerantnega moža. Njegovo imenovanje za profesorja je pozdravil Muršec kot veliko srečo »za našo mladež — našo slovenščino. Kak hitro se bo segrel — bo okoli njega veselo gorelo.« Kot viden izraz njegovega (in Puffovega) vpliva na dijaštvo, ki ga je zbiral na svojem stanovanju in mu posojal knjige in časopise, je 1846 vzklila na mariborski gimnaziji Sprotuletna vijolica, prvi poskus slov. dijaškega lista. »Juri Matjašič naš prijatel« ga označuje akrostihon ene izmed pesmi vijoličarjev, druga — napisana za god — ga imenuje »iskrenega Slovana i gorečega branitelja slovenščine«. Skupno s Trstenjakom je 1850 dal pobudo za ustanovitev dijaškega podpornega društva, 1851 pa osnoval dijaško knjižnico, za katero je poleg slov. knjig zbiral tudi ilirske. Kot učitelj slovenščine je s posebno vnemo gojil tudi ilirščino ter znanje ilirščine pri redovanju v katalogih posebej zabeleževal. V zvezi z gimnazijo je nastal edini večji njegov spis Geschichte des k. k. Marburger Gymnasiums (Fest-Programm 1858, 92–117), v katerem je ob stoletnici zavoda pregledno in stvarno očrtal njegovo zgodovino; s posebnim poudarkom poroča v spisu o usodi, ki je je do takrat na mariborski gimnaziji bila deležna slovenščina. Krajši spis je o stoletnici priobčil tudi v SG (1858, II, 106). — Izven šole M.-evo delovanje ni zavzemalo takega obsega, kakor so od njega pričakovali. Hašnik 1845 vprašuje, zakaj ne dopisuje v N, Kočevar ga 1846 imenuje »lenštino«, Caf 1848 prosi Muršca, naj M.-a (obenem s Knupležem) vzpodbudi, da ne bo »v našem Marburze za slovenščino vse tako rahlo ino léno«. Za ilirski slovar, ki ga je v štiridesetih letih snoval Štefan Kočevar, je M. sicer prevzel od Muršca črke E, F, G in H, vendar je pričakoval od dela koristi kvečjemu zase, češ, da je zanj premalo sposoben, da pa se bo ob spisovanju vsaj vežbal v ilirščini; sicer pa je v tem vprašanju sodil pravilno, da naj bi se izdelava slovarja prepustila rajši Cafu. Pozivu dunajske Slovenije, ki ga je 1848 predlagala med kandidati za dunajski drž. zbor, se ni odzval. V časopisih se je oglašal le redko: s par kratkimi poročili v N (1846, 195; 1850, 159, 177; 1851, 3), z opisom huzarske bitke pri Kamnici 1849 v Sloveniji (1849, št. 49). Tako po 1861, ko je nehal njegov neposredni in osebni stik z dijaštvom, na širšo javnost ni imel več vpliva. Udejstvoval se je le še kot podpornik in dobrotnik: dal je vliti nov zvon za mariborsko stolno cerkev, popraviti križev pot na Kalvarijo, stalno in darežljivo je podpiral dijake ter končno vse svoje imetje v znesku 4273.78 gold. zapustil dijaškemu semenišču v Mariboru. — Rokopisi, ki jih našteva dr. Jož. Pajek, med njimi slovar iz 1830, se doslej niso našli. Neznano kam se je izgubila tudi slika, ki jo je po Pajkovem sporočilu 1828 izdelal slikar J. Dietz. — Prim.: N 1844, 208; 1848, 102; 1851, 59; Fest-Programm 1858, 102, 107, 113, 156; Trstenjak, Zora 1872, 65; Vraz, Dĕla V, 131, 137, 139, 156, 159, 265; Vraz, Izabr. pjesme 1880, XCII; Orožen I, str. XXIII, 151; Pajek, LMS 1880, 224–5; isti, Zlata sv. meša v Mariboru, Cerkv. pril. SGp 1882, št. 71 (3. avg.); Macun 136; Pajek, 801etnica … J. M., SGp 1887, št. 15; isti, J. M., stolni prošt, SGp 1892, št 24–26; Glaser II, 131; III, 286; Ilešič, ZSM 1904, 115–120 (pisma Muršcu), 158; 1905, 2, 30, 147, 153, 178; Kovačič, Trg Središče 148; Građa VI, 134 (pismo Gaju); Napotnik, Vtisnite si te moje besede v svoja srca … 1910, 108; Kazalo k ČZN 58; Ilešič, ČZN 1927, 53; Turk, ČZN 1927, 83; Glonar, ČZN 1928, 150; Kotnik J., ČZN 1932, 40; izvod Sprotuletne vijolice v štud. knjižnici v Mariboru. Gr.

Glazer, Janko: Matjašič, Jurij (1808–1892). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi353396/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine