Slovenski biografski leksikon

Marn Josip, šolnik, katol. časnikar in slovstveni zgodovinar, r. 13. marca 1832 v Dragovškem, fari Štangi nad Litijo, u. 27. jan. 1893 v Lj. Ker v Štangi ni bilo ljudske šole, ga je naučil brati in pisati tamošnji župnik; jeseni 1839 je začel obiskovati normalko, vstopil 1843 na gimn., bil četrtošolec 1846 sprejet v novoustan. Alojzijevišče, dovršil 1851 gimn., a kljub odličnim uspehom ves čas svojih študij se zaradi slabotnega zdravja kot posledice pljučnice ni javil k maturi, ki se ni zahtevala za sprejem v bogoslovje. Po enako odlično končanih bogoslovnih študijah je bil 21. jul. 1855 ord. in postal 24. sept. kaplan v Horjulu, kjer je na svoje stroške najel sobo in v njej ustanovil zasilno šolo ter učil otroke kršč. nauk, branje in pisanje. Ko je Metelko konec š. l. 1857 prosil za stalno upokojitev, je priporočil škofu Wolfu in ravn. Nečásku za svojega naslednika na prvem mestu M.-a, ki je nastopil 27. sept. 1857 začasno suplenturo za verouk v nižjih razr. in za slovenščino v 7. in 8. Po izpitu iz verouka je po smrti kateheta Globočnika postal 19. jul. 1859 stalen veroučitelj na nižji gimn. in bil po izpitu iz slov. kot glavnega predmeta (na Dunaju pri Miklošiču 13. jul. 1860) 17. jul. 1863 imenovan za pravega gimn. učitelja; naslov prof. so mu priznali 18. dec. 1866, s 1. jul. 1885 je napredoval v 8. plač. razr. Ob upokojitvi sept. 1892 je bil za svoje 35letno vestno delovanje na šolskem polju na predlog dež. predsednika Winklerja odlikovan z vit. križcem Franc-Jož. reda, kar je zavod 4. okt. svečano proslavil. Za njegove zasluge na cerkv. polju mu je došlo priznanje precej pozno: 11. marca 1887 je bil imenovan za konzist. svet., 26. jan. 1889 pa za častnega kanonika lj. kapitlja; po lastni izjavi mu je bilo to odlikovanje »obilno zadostilo za marsikatera preziranja in poniževanja, katera je trpel v preteklih letih« (LMS 1889, 286). — Na gimn. je vzbujal M.-u narodno zavest učeni Petruzzi, ki je poleg nemščine včasih kaj čital iz Vodnika, Prešerna, Koseskega ali Gundulićevega Osmana; odločilno pa je vplival nanj Metelko, učitelj slov. v obeh najvišjih razr., ki je v 7. poučeval tudi stsl. kot prost predmet po lastni slovnici na podlagi Ostromirovega evangelija. M. je bil med njegovimi najdovzetnejšimi učenci. V Alojzijevišču je bil M. ljubljenec vodje dr. Pogačarja, kateremu je pomagal s prevodi in korekturami pri Cerkv. časopisu, oz. ZD. V javnosti se je M. prvič oglasil 1849 v Navratilovem mladinskem Vedežu s krajšimi članki zabavne in resne vsebine (Blagosrčni mladenič, Življenje-leto, Povračilo, Kmet in tatje, Skopuha vmori glad pri zakladu, Vojak zares junak; 1850: Plačilo nehvaležnosti in hudodelstva); v SB je izšla s psevd. Milko njegova prilika Hrast in lipa (1852, 20). Kot osmošolec je bil 1851 urednik domačemu rkp. tedniku Daničici, kjer so mu sodelovali m. dr. sedmošolec Rogač, šestošolec Val. Lah, s pesmimi pa petošolec J. Žvegel in četrtošolec Stritar (S 1866, št. 126). Kakor na gimn. tako je tudi v bogoslovju marljivo čital slov. knjige, zlasti se ob Slomšekovih spisih vnemal za slov. stvar, študiral Miklošiča in Šafaříka ter se spopolnjeval v slovanskem jezikoslovju. Značilna za tedanjo njegovo usmerjenost, ki ji je ostal zvest vse dni življenja, je njegova »Beseda, ktero je govoril bogoslov svojim vrstnikom l. 1853« (ZD 1866, 58–9). V njej poudarja poleg temeljite izobrazbe v bogoslovnih vedah tudi potrebno znanje mnogih jezikov, »ali narpotrebniše brez dvoma nam je znanje jezika, v katerem mislimo kdaj delati v prid in blagor človeštva; z njim se nam je popolnoma seznaniti, z njegovimi zalogami in bogatimi zakladi, z njegovimi lastnostmi, z njegovim duhom«; duhovnik naj po Slomšekovem vzoru prime tudi za pero; hotel bi tudi v tovariših vzbuditi zavest, da smo Slovani. L. 1855 je popravljal v prvih polah Wolfov slovar in kot kaplan v Horjulu poslovenil za sv. pismo z Alliolijevim razlaganjem, ki ga je izdal škof Wolf, 1. Ezdrovo, Juditino in Esterino knjigo. V Lenčkovem Slov. romarju (1858, 123–9) je v žanru kapuc. Jan. Svetokriškega podal razgovor 7 pivcev o svojih ženah in njih 7 žen o svojih možeh. — Nov delokrog na gimn. je bil prva leta za M.-a združen z nemalimi težavami. Brez pripravnih knjig je moral poučevati slovenščino v nemščini in red iz slov. se sploh ni štel; šele po mnogih borbah je jan. 1860 postala slovenščina obvezen predmet za vse dijake slov. narodnosti in red iz nje enakopraven z redi ostalih predmetov. Enako se je začel verouk poučevati v materinščini v 1. r. šele 1861, v 2. 1863 in od 1870 tudi v 3. in 4. Preden je izšlo Miklošičevo Slov. berilo za 8. r., si je pomagal z Janežičevim Pregledom slov. slovstva in stsl. berilom ter razlagal slovenščino po Metelkovem zgledu »in lastnem prepričevanju vedno z ozirom na staroslovenščino«. M. ni bil estet, kar kaže njegovo poveličevanje Umkovih pesmi in njegovega Abune Solimana, ki ga je z dovoljenjem š. nadz. A. Jarca rabil od 1864 pri pouku poleg Berila, dokler ni izšel Janežičev Cvetnik slov. slovesnosti (1868). Tak pouk materinščine je naletel pri nekaterih zrelejših dijakih na odpor (Jurčič, Levec, Šuklje, Kersnik), obsodil ga je Stritar v Kritičnih pismih v SG (1868, 130–3 = zbr. sp. V, 36–43) in sprožil v to »neslano učenost« in »učenje strašno nemarno« v 14. in 29. dunajskem sonetu ostri strelici; končno se je oglasil v dež. zboru o tem še renegat Dežman (S 1875, št. 60–1). Vendar je treba priznati, da si je M. pridobil mnogo zaslug za napredek slovenščine med šolsko mladino, ker ji je z vnemo pripovedoval o slovanskih narodih, o početnikih njih slovstva, o možeh, ki so gojili med Slovani versko in narodno prosveto, ter jo navduševal za učenje slovanskih jezikov, zlasti češčine (S 1875, št. 7). M. je bil prvi, ki je v gimn. izvestjih začel priobčevati slov. razprave. Za l. 1860 je po Kopitarju in Miklošiču napisal »Slovanskega cerkv. jezika pravo ime, prvotna domovina in razmera proti sedanjim slovanskim jezikom«. Z večjo samostojnostjo je obdelal »Slovnice slov. jezika (gimn. izv. 1861). V tem spisu je hotel podati »zgodovinsko osnovo slovnic novoslov. jezika ter vmes spustiti nektere kresnice zastran oblik, knjižnega jezika in pravopisa«. Za časovnim pregledom in opisom posameznih slovnic je kratko označil njih vrednost, primerjal med seboj razlike v pisavi, kakor -am, -iga, -om, -ega, se zavzel za čisto slovenščino in odklonil vsako mešanico raznih slovanskih jezikov. Objavil je Petruzzijev spis »Vzajemnost slovenskega z drugimi sorodnimi jeziki«, kakor ga je iz nem. poslovenil in predelal Metelko (gimn. izv. 1864), in Metelkovo »Malikoslovje«, posneto po Hanuševem Die Wissenschaft des slaw. Mythus, 1842 (UT 1864, št. 10–22). Da olajša dijakom učenje stsl., kateri je odkazal pri pouku važno mesto, je po Miklošiču in Schleicherju predelal Metelkovo stsl. slovnico (Pismenico) ter jo na Janežičevo željo izdal kot Kratko stsl. slovnico (pril. SG 1863 in posebej). Ob proslavi 1000 letnice prihoda slovanskih blagovestnikov na Moravsko je M. romal na Velehrad in uredil spominsko knjigo »Zlati vek« (1863), za katero so prispevali članke m. dr. Hicinger, Lesar, Trstenjak, Vončina, p. Lad. Hrovat pa važno razpravo o staroslovenščini, ki je dijakom dobro služila glede stsl. slovstva. M. je tu objavil krajše spise: Dve vojski (bratovščini sv. Cirila in sv. Mohorja), Sv. pismo in slov. slovstvo (o prevodih sv. pisma) in Nestor rusko-slov. letopisec, kjer je po Miklošičevi izdaji priobčil iz Nestorja odlomek o prihodu sv. CM med Slovene. — Od 1862 je M. zopet sodeloval pri ZD. V »Nekaterih mislih o sedanji gimnazijalni osnovi« (1862, št. 24–7) je pokazal na solnčne in senčne strani srednješolskega učnega načrta ter priporočal nekaj sprememb v metodičnem oziru, »da bo šolstvo uspešnejše in veselejše«. Ko je v marcu 1866 izšla konzist. okrožnica o ljudskih šolah, je M. v članku »Narodno vseučilišče« (ZD 1866, 98–100) pojasnil svoje mnenje o ljudski šoli, ki imej krščanski, naroden in praktičen značaj, ter o njenih potrebah, da doseže svoj namen. V ZD je priobčil mnogo krajših člankov verske, nabožne in slovstvene vsebine, bil za časa Jeranove odsotnosti od marca do jun. 1866 njen urednik, poročal o svojih doživljajih na potovanju po Moravskem in Češkem (1863), dopisoval (pozneje tudi v S) iz Boh. Bistrice, kjer je pri svojem bivšem sošolcu župn. Mesarju od 1865 preživel na oddihu skoraj vsako leto po več tednov. Med daljšimi spisi je omeniti Blagovesnik starega zaveta (1868, št. 5–40 v presledkih) in prevod premišljevanj o zmagi sv. križa, ki jih je 1869 v slovaščini izdal Jan. Munkay (v večjih presledkih 1871–3, z M.-ovim pojasnilom 1873, 322). M. je bil delaven ud in odbornik Kat. družbe ter v njej večkrat govoril o verskih predmetih, o čemer je redno poročala ZD. V družbinih Glasih je objavil homil. razpravo »Velik zdravnik je prišel z nebes, ker velik bolnik je ležal na zemlji« (1880), zasnovano po priliki o usmiljenem Samarijanu. Razen tega je deloval tudi v Kat. tisk. društvu, ki ga je smatral za nekako duhovno Slov. matico in ga določil za svojega glavnega dediča. Važnejše kakor pri ZD je bilo M.-ovo časnikarsko delovanje pri S, kjer je bil od njegove ustanovitve (1873) dalje med najdelavnejšimi sotrudniki. Anonimno, s šifro J. M. ali s psevd. Resnicki, Istinič je v temperamentno pisanih člankih v značilnem lapidarnem slogu branil svoje strogo katol., a tudi odločno narodno stališče. Že njegovi svojevrstni naslovi so vzbujali pozornost: Slovan gre na dan, Čehoslovan gre na dan, Katoličan gre na dan, Sedanjim Črtomirovcem in Valjhunovcem (1874, št. 114–7, 123), Beznica v Avstriji (»bezničarstvo t. j. prostomavtarstvo ali framasonstvo«, 1874, št. 130), rad se je posluževal tudi citatov, kakor: Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona; Naprej zastava Slave! Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos; Potentes potenter tormenta patientur (1876, št. 122), L' école sera chrétienne, ou ne sera pas (1876, št. 39), Svoji k svému a vždy dle pravdy (geslo Palackega, 1876, št. 51) in pod. Reševal je vzgojno-verska in cerkv.-polit. vprašanja: v polemičnem dialogu med prof. Hezilom (Heinrichom) in katehetom Istiničem se bori za neokrnjeni pouk verouka v ljudski in srednji šoli (1874, št. 106–13), razpravlja o svobodni učitvi (1875, št. 107–12), o Stremayrovem načrtu, kako zmanjšati preobloženost srednješolcev (»Moj jarem je grenak in moje breme ni lahko«, 1876, št. 27), o Politiki duhovščini pristojni (1875, št. 96); Prešernovo Slovo od mladosti mu je verna slika žalostne sedanjosti (1875, št. 10). Med Slovani je posebno cenil Čehe ter priporočal njih marljivost, red in vztrajnost Slovencem v zgled in posnemanje (1876, št. 95, 96, 101; 1877, št. 4); Strossmayerja imenuje »diko jugoslovansko« ter je poslov. njegove Tri besede zagrebškim vseučiliščnikom (1875, št. 36–48) in okrožnico o odgoji duhovne mladeži (1877, št. 129–33). V kulturnem boju z Mladoslovenci je poudarjal važnost kat. in škodljivost liberalnega časopisja zlasti v svojem govoru 8. febr. 1874 (ZD 1874, št. 7–10; napad v SN št. 43, odg. nanj v ZD str. 70, 108–9 in M.-ov v S št. 26); podal je pregled slov. časopisja in izrazil željo, »ko bi kateri rodoljub poštenjak osnoval posebej list slov. hčeram in materam, sedanjimi in prihodnjim učiteljicam, katere podučevane sedaj, da niso ne tič ne miš, pa tako ostati ne bodo mogle, ampak potrebovale bodo k lastnemu napredovanju ter k vspešnemu delovanju raznih dobrih svetov, razlag in pojasnovanj, staric in novic« (S 1875, št. 149–51); katol. časopisje mu je »dejanje aposteljsko« (1876, št. 55–6). Najbolj razveseljiv pojav naše tedanje prerajajoče se literature, Stritarjev Zvon, je takoj ob prvem koraku v svet M. v svoji ozkosrčnosti in estetskem neumevanju leposlovja obsodil, češ, da je lepo le to, kar se strinja z božjo idejo, in da je prava olika ona, »ako je človek v mišljenju in djanju kristjan; če pa to ni, je vsa vnanja olika lošén plašč, ki odeva znotranjo praznoto ali pa duševno gnilobo« (psevd. Kalophron christianus: ZD 1870, št. 2). Stritar je svoje stališče mirno in stvarno utemeljil v pril. k 3. in 4. št. Z-a. In ko je Stritar konec 1875 vnovič vabil k naročbi zopet oživljenega Z-a, je M. v anonimni »Predpotopni poslanici o Stritarjevem Zvonu« (S 1875, št. 146) zlohotno pokazal na žalostno usodo, ki jo je baje doživelo vse dotedanje Stritarjevo »slovstvovanje«, ter pripomnil, da bi bilo slabo znamenje za slov. ljudstvo, ako bi se tako slovstvo med njim ohranilo. Tudi ta udarec je Stritar v Literarnih pogovorih taktno zavrnil (Z 1876, št. 1, 2, 4 = Zbr. sp. V 186–205), a ne tako ogorčeni Baptista-Kersnik, ki si je dal duška na svoj način v Nedeljskem pismu (SN 1875, št. 289). Med knjižnimi poročili, ki jih je napisal za S-a, je M. neugodno ocenil Pesmi Fr. Cimpermana, ki jih je uredil in izdal brat Josip (S 1874, št. 68), zato, ker o vsej duhovni poeziji Fr. ni ne besedice niti v zbirki niti v življenjepisu. V Vončinovem življenjepisu Frid. Barage, ki ga je izdala MD 1869, je priobčil M. dodatek: »Baraga, svetla zvezda na slovstvenem nebu kranjsko-slovenskem in očipve-indijanskem« (186–98). Rad se je v življenjepisnih črticah spominjal ob primernih prilikah zaslužnih naših pisateljev, svojih stanovskih tovarišev, prijateljev in znancev, zlasti ob njih smrti, n. pr.: Prof. i bibliotekar M. Čop (po Iv. Zupanovem članku, S 1874, št. 148), Peter Petruzzi (1875, št. 113), Vodnik, Hitzinger, Costa, Bleiweis (št. 136), Slomšek v značajnosti Slovencem vzor (pisma Jož. Poklukarju, 1876, št. 45), Vladika M. Ravnikar v slov. slovstvu (št. 89–91), Iv. Tušek (1877, št. 29), Karel Melcer (1878, št. 29, 31), Aleš Jerala (Dopis iz Horjula, 1878, št. 135), SM pa dr. J. Bleiweis (št. 125), Jernej Kopitar (1880, št. 92), Ant. Füster (št. 126), Seb. Žepič (1883, št. 5), Iv. Šolar (št. 24), Iv. Macun (št. 174), J. Kriz. Pogačar (1884, št. 22), Dr. Jos. Jan. Nejedli (št. 114), Jovan Vesel Koseski (št. 119–20), Val. Lah (1886, št. 123), Raič Božidar (Reich. Mathias, št. 128), Slovenija Dunajska in Ljubljanska (o Stritarju, sotrudniku Daničice in ZD, št. 126), Fr. Levstik (1887, št. 262), Drag. Dežman-Slovenec (1889, št. 59), Matej Cigale (št. 92), Viteslav in Jos. Radonievič (1890, št. 139–40). Večino teh črtic je pozneje porabil v Jezičniku.

M.-ovo življenjsko delo trajne vrednosti je 30 letn. Jezičnika. Da bi v tedanji splošni zmešnjavi slov. pravopisja svojim rojakom pojasnil razne slovniške oblike in podal nekakšna stalna kritična pravopisna pravila, je začel na Praprotnikovo prošnjo 1863 v UT priobčevati »Pomenke o slov. pisanji« v obliki pogovorov med Tovarišem in Učencem, ker bi bilo »razlaganje kterekoli slovnice samo na sebi presuho in premalo mično«. Tem pomenkom, konec vsakega leta v posebnih snopičih ponatisnjenim, je dajal skupni naslov Jezičnik še tudi pozneje, ko je postala njih vsebina literarno zgodovinska. V prvih 5 letn., obsegajoč vsak po 50 pomenkov, se je »boril in prepiral z jezikom brez jeze o marsikaterih književnih oblikah, pomenljivih besedah, občnih in posebnih imenih, pa tudi o drugih rečeh slov. in slovanskih«. Kazal je zlasti, kako se naj množi in lika novoslovenščina po načelih, ki jih je izrekel že 1860, da železne doslednosti pri nobenem živem jeziku ni treba iskati, zrasti dokler se razvija, »da je poglavitna reč duh, ne črka, da je gledati na jedro, ne pa na minljive oblike, ki so tolikrat vražje spotike v napredovanju našega slovstva že bile … pa je tudi res, da spisi, celo prosti, v pravilni, snažni obliki vse drugače mikajo kot v nepravilni, napačni, da sestavki še tako dobri, ako v slovniškem oziru niso lični, nimajo prave cene, ker jim pisava skazo dela«. V IV. letn. (1866) obravnava v ostrem in zbadljivem razgovoru med Krušičem, Dražbo in Ostrovrharjem Levstikovo knjigo »Die slov. Sprache nach ihren Redetheilen« ter v svoji konservativnosti nasprotuje njegovim novim naukom. V V. letn. govori o sorodnosti indoevropskih in slovanskih jezikov, o prihodu Slovencev v sedanjo domovino, o CM, stsl. slovstvu in brizinskih spomenikih. V naslednjih treh letn. je iz Miklošičevega stsl. slovarja nabral take besede, ki se dado v slov. še oživiti in pomladiti ter zopet pripraviti za občno književno porabo, češ, slovenščina, prava hčerka stsl., ima prva pravico do premoženja svoje matere. S tem trojnim letn. je M. trajno zapustil jezikoslovno polje. Tudi se je odrekel urejevanju Wolfovega slov.-nem. slovarja, za katero delo ga je O. Caf 13. febr. 1872 priporočil proštu Pogačarju kot »najdostojnejšega« moža (S 1874, št. 85). Odslej se je z vso vnemo in resnobo posvetil slov. književni zgodovini. Najprej se je z obširno monografijo oddolžil svojemu dragemu učitelju Metelku (IX–XI), ki »po lepih delih in znamenitih svojih zaslugah mnogim dobrotnik, nam vsem daje slaven zgled v posnemanje ter se šteti sme med Slovenije stebre«. Za to svojo najtemeljitejšo razpravo je M. porabil vso Metelkovo rkp. ostalino s korespondenco vred ter nam zlasti dobro pojasnil potek abecedne vojske. Za njim je v XII. zv. opisal Hicingerjevo mnogostransko delavnost v vezani in nevezani besedi, posebno v cerkv. zgodovini. V ravn. Nečásku, ki je bil M.-u »očetovski učitelj in prisrčen prijatelj«, je hotel pokazati vzor kristjana, odgojitelja mladine in rodoljuba, v Umku pa vzornega dijaka in pesnika, ki je ljubil Boga, cerkev in narod (XIII). Nato je opisal preporoditelja o. M. Pohlina in Vodnika (XIV), Kranjsko čbelico, Jak. Zupana, vladiko Ravnikarja, vzporedil značaj in usodo Zupanovo s Prešernom (XV), razpravljal v XVI in XVII o starejših književnikih in Noviških sotrudnikih (Ravnikar-Poženčan, Vrtovec, Verne, Kobe, Varl, Žakelj-Ledinski, Oliban itd.) ter nadaljeval v XIX z življenjepisi 9 pisateljev te dobe. Ob stoletnici Kopitarjevega rojstva je zopet posegel v preporodno dobo in očrtal znanstveno delo znamenitega rojaka ter obenem z njim združil Čopa in Prešerna (XVIII). Važna za našo politično, književno in prosvetno zgodovino v 2. pol. 19. stol. tje do 1881 je monografija o N in dr. Bleiweisu, ki nam v kronološkem redu prikazuje celotno Bleiweisovo delo. Pisatelj je poklonil ta letnik (XX) Miklošiču v znak hvaležnosti za bližajočo se njegovo 70 letnico. Na enak način je M. obdelal v XXVII svojega še živečega prijatelja in somišljenika L. Jerana (»Svitoslav i Danica«) ter rešil pozabe mnogo le njemu znanih podrobnosti. Od XXI (1883) je s podnaslovom »Knjiga Slovenska« začel spisovati slov. književnost od srede 16. pa do svojih dni v časovnem redu. V XXI je razpravljal o pisateljih od Trubarja do Jan. Svetokriškega ter upošteval tudi Kajkavce; v naslednjem je opisal 50 književnikov od Hipolita do Vodnika, v XXII, s katerim je načel 19. stol., novih 50 do Bl. Potočnika, v XXIV je navedenih 58 pisateljev od Slomšeka do Koseskega, v XXV pa 71 od Janežiča do Fr. Cimpermana. Z l. XXVI (1888) je prekinil opisovanje novodobnih književnikov ter s Staroslovenskim Jezičnikom zagradil vrzel med 9. in 16. stol., s katerim je hotel podati znanstveno podlago novoslov. knjigi. Glede stsl. in raznih vprašanj, ki so s tem v zvezi, je M. še vobče na stališču, kakor je bil pred 20 leti (V), četudi je zasledoval novejšo predmetno literaturo. L. XXVIII (1890) obsega 17 pisateljev, »nekaterih tudi drugod že dosta preslavljenih«, a jih je opisal »nekaj iz starega znanja in osebnega spoštovanja, »nekaj po pravilu, da več oči več vidi«, med njimi A. Einspielerja, Majarja-Ziljskega, Trstenjaka, Cigaleta, Levstika, Tuška, Erjavca, Mandelca, Jenka, p. L. Hrovata, a brez — Jurčiča, Stritarja … L. XXIX »se poklanja narodnim učiteljem slovenskim«, v njem je opisana šestorica še tedaj živečih pisateljev: Navratil, Praprotnik, M. Močnik, J. Levičnik, Iv. Tomšič in Cegnar. V zadnjem (1892) je podal 20 življenjepisov, večinoma tedaj še živečih pisateljev, nekaj svojih šol. tovarišev in prijateljev, med njimi Valjavca, L. Svetca, Marušiča, Trdino, Kržiča, A. B. Jegliča, ter zaključil ogromno delo, ki obsega v celoti na 140 polah nad 350 biografij, tik pred svojo smrtjo s skromno avtobiografijo, »nekdanjim vrstnikom v spomin, prihodnjim pisateljem slovstvene zgodovine pa v razumno porabo«. Nihče ni pred njim in ne za njim nakopičil toliko porabnega, vestno zbranega bibliografskega gradiva za zgradbo naše slovstvene zgodovine. M. je sestavljal biografije sproti, brez pragmatične zveze, ker ni imel namena napisati slov. literarne zgodovine v njenem notranjem razvoju. Njegovi življenjepisi so tipični: po najvažnejših življenjskih podatkih našteva v časovnem redu pisateljeva dela z daljšimi ali krajšimi odlomki iz njih kot zgledi za pisavo dotičnega književnika; s tem nam je podal nekako krestomatijo pisateljev od 16. do 19. stol. M.-ovo strogo versko stališče je prišlo zlasti pri enostranski oceni pisateljev 16. stol. do izraza, kar mu je kritika upravičeno očitala. Poglavitni namen njegov pa je bil, zlasti v poslednjih letnikih, »da bi se posvetni rojaki nekoliko bolj ozirali na slovstvo duhovsko in cerkveno. Kar je duša človeku, to je duhovno slovstvo narodu. Duša in telo je popolnoma človek; sveta in posvetna knjiga — to šele je narodu popolnoma slovstvo« (XXX, predgovor). Upošteval je le tiskane vire ter obsojal Levčev način biografij (XVIII, 1–2).

Skoraj tri desetletja je M. previdno in uspešno deloval v prospeh prvega našega književnega zavoda SM. Na ustanovnem obč. zboru maja 1865 izvoljen v prvi stalni odbor je bil za Levstikom kratko časa njen zapisnikar; bil je ves čas marljiv pregledovalec društvu doposlanih rokopisov, ki jih je presojal predvsem z versko-nravstvenega stališča. Po njegovem vplivu je SM izdala m. dr. Trdinovo Zgod. slov. naroda, Olikanega Slovenca, Vodnikove pesmi, Fr. Marnovo češko in hrv. slovnico, mu poverila 1880 uredništvo Kopitarjeve spomenice, za katero je na podlagi pisem pojasnil razmerje med Kopitarjem in Jak. Zupanom in po časopisnih poročilih opisal Kopitarjevo slavnost v Repnjah. Ko se je 1882 odbor SM prenovil in pomladil, je prevzel M. kot 1. podpredsednik tudi načelstvo književnega odseka; od maja 1886 pa do svoje smrti jo je vodil kot predsednik. Pod njegovim 8letnim vodstvom se je začela SM vsestransko razvijati: število društvenikov je raslo od leta do leta, premoženje se je pomnožilo, gospodarstvo z društvenim imetjem uredilo, krog boljših sotrudnikov se je razširil; njene redneje izhajajoče publikacije so začele ustrezati dejanskim književnim potrebam slov. naroda; poleg izvirnih poljudnoznanstvenih spisov v Letopisu in v posebnih monografijah se je gojilo tudi leposlovje v novoosnovani ZK in matične knjige so dobivale ugled doma in v tujini. »Sam temeljito učen, je čislal znanje, kjer ga je našel; sam strpljiv in krotkega srca, je netil okoli sebe ogenj miru in sprave, ogenj prave krščanske ljubezni in iskrenega spoštovanja … in okoli tega moža smo se zbirali radi zastopniki raznih stanov in raznovrstnega prepričanja, kadar nas je klical in vabil na složno delovanje v srečo in omiko našega naroda« (Fr. Levec). — Prim.: K(ržič), Abrahamov dar prof. J. M.-u, S 1882, št. 32 (sonet); A. Kalan, DS 1891, 97–9, 147–50 (s sliko); (A. Karlin), Proslava kan. J. M., S 1892, št. 227–30 in v ponat.; J. Marn, UT 1893, 7–9 = XXX, 61–4 (avtobiogr., ponat. SS 1893, 50–1). — Najvažnejše o Jezičniku: V: Gr. Krek, SG 1868, 74–7, 113–6; XII: S 1874, št. 150; XVIII: Pajek, Kres 1881, 193–6; XIX: Pajek, Kres 1882, 118–9; XX: Sket, Kres 1883, 60; Wiesthaler, LZ 1884, 113–4; XXI: Sket, Kres 1884, 117; S 1884, št. 13; Wiesthaler, LZ 1884, 114–7 (»Jezičnikov zvest čitatelj« = M.-ov odg.: »Kdo je mojster in kdo – skaza«, S 1884, št. 35; Wiesthalerjeva replika v brošuri z istim naslovom kot pril. SN št. 57, M.-ova duplika: »Slovenčev« podlistkar prilogarju »Narodovemu«: S št. 63; Levčevo por. o W.-jevi broš. v LZ 1884, 249–50, M.-ov odg. nanj: Možic od slame, S št. 79); XXII: Sket, Kres 1885, 62; Wiesthaler, LZ 1885, 303–6 (M.-ov odg.: Par neprijetnih trenutkov, S 1885, št. 105); XXIII: S 1886, št. 10; Wiesthaler, LZ 1886, 116; Fekonja (oc. XXI do XXIII), Sn 1886, št. 3–4 (M.-ov odg. obema: Faust ali Fäustlein? S 1886, št. 79; repl. Fekonje, SN 1886, št. 85); XXIV: Wiesthaler, LZ 1887, 571–3; Fekonja, Stanko Vraz v Jez. XXIV, S 1887, 41–3; XXV: Wiesthaler, LZ 1888, 176–82; DS 1888, 14–5; A. Kalan, Jezičnik v slov. slovstvu ob njegovi 251etnici, S 1888, št. 47–68 in v ponat.; XXVI: J. Debevec, DS 1889, 47–8; XXVII: Lampe, DS 1890, 62; XXVIII: J. Lesar, DS 1891, 141; XXIX: isti, DS 1892, 92–3; XXX: isti, DS 1893, 94; L. Pintar, Kazalo za porabo M.-ovega Jez. IX-XXX, Carn 1908, 103–8. — Nekrologi: S 1893, št. 22, 24; Lampe, DS 1893, 114; (Jeran), ZD 1893, 34–5; P 1893, 46; Vesna 1893, 30 (s sliko); Levec, SN 1893, št. 22; isti, UT 1893, 41–2 (s sliko); isti, LMS 1893, 241–2 in 1894, I-XVIII (s sliko). — (M. Torkar), Spomini na J. M.-a, S 1893, št. 36–9; J. Lesar, Drobtinice XXVIII, 1893, 137–84 (s sliko); A. Karlin, izv. I. lj. gimn. 1893, 41–6; Glaser III, 176–9, 302; Plantarič, ZD 1902, 122, 129; Simonič 292–4; M. Pirnat, UT 1920, št. 12; Šuklje I, 17, 30–1; J. Mlakar, Mentor 1931/32, 172–5; (J. Debevec), Ob stoletnici rojstva književnika J. M., S 1932, št. 148 (s sliko). Šr.

Šlebinger, Janko: Marn, Josip, častni kanonik (1832–1893). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi349863/#slovenski-biografski-leksikon (15. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine