Slovenski biografski leksikon

Majcen Stanko, književnik, r. 29. okt. 1888 v Mariboru, sin Gabriela M.-a, je obiskoval osnovno šolo in gimn. v Mariboru (mat. 1908) in po enoletni vojaški službi študiral pravo na Dunaju (1909–13), 1917 je tam tudi promoviral. L. 1914 je vstopil v polit. upr. službo pri dež. namestništvu v Gradcu, svetovno vojno prebil deloma v bojni črti deloma pri avstr.-nemškem guberniju v Belgradu; od 1918 je služboval pri pokrajinski vladi oz. upravi v Lj., od 1923 pri pokr. upravi v Mariboru in od 1927 v ministrstvu za notr. posle v Belgradu; med tem je bil tudi šef kabineta v raznih ministrstvih.

Že kot gimnazijec je M. sodeloval pod imenom Stanko Pavel pri DP in Zori, 1908–13 pod šifro SM in drugimi imeni v SGp, Straži, S; pisal je majhne povesti, lit. kritike in prevajal iz francoščine; pod imenom Aristides je 1910 priobčeval pesmi v LZ, urejeval Zoro 1911–3, 1913–24 pa je bil med glavnimi sotrudniki DS. — Njegovo književno delo obsega liriko, epiko, dramo in kritiko. V liriki je z intimnim, razumsko prepojenim čuvstvovanjem iskal poti preko nove romantike in našel tudi svoj, artistično prečiščen izraz; n. pr. Kaj pravi dež (Zora 1911/12, Prvi cveti 84), Smrt v polju (DS 1915), zlasti cikl Zemlja (DS 1923/4). V prozi je njegova moč v drobni, psihološki črtici, kjer z ostro etično doslednostjo odkriva v majhnih dogodkih zakone človeške notranjosti in jih stavi v nasprotje z življenjskim videzom in zunanjim redom; obširnejša proza je avtobiogr. povest Detinstvo (DS 1922, psevd. Ivan Brodar), ki se odlikuje po intimnem doživetju in fini psihološki analizi; delo pa je ostalo fragment, ker se je del rokopisa izgubil. Največ napora za novo obliko in psihološko analizo je M. pokazal v drami; v Zori 1911/12 je objavil odlomek petdejanske drame »Alenčica, kraljica ogrska«, kjer na svojstven način prikazuje snov narodne pesmi; večina njegovih dram ima vojno obeležje, tako Kasija (Lj. 1919), Dediči nebeškega kraljestva, sanjska igra v 3 dej. (DS 1920), Apokalipsa (DS 1923); pod naslovom Za novi rod (Trst 1922) so izšle tri enodejanke: Profesor Gradnik, Knjigovodja Hostnik in Zamorka, v katerih se kaže nagnjenje, ustvariti dramo skrajne notranje dramatičnosti, ki se ogiblje vsakega zunanjega dejanja. Več dram je ostalo v rokopisu. — Sporedno s samostojnim literarnim delom gresta M.-ov umetniški esej in kritika. Označuje ju predvsem klic k pristni, notranje čisti umetnosti, proč od slabe ljudske umetnosti, one, ki ji je znamenje sužnja vžgano pri rojstvu« (Ljudski oder, Zora 1911/12, 35); značilen je poziv dijaštvu, naj se vrne od politike k znanstvu in umetnosti (Zora 1911/12, 161), proti žurnalizmu (Kronika, DS 1923), za čistost in svobodo umetniškega poklica (Podržavljena umetnost, DS 1923). Važen prispevek za spoznavanje Iv. Cankarja je članek Umetnik in družba (DS 1920). Izmed književnih kritik v DS je posebno važna o Župančiču (DS 1920, 137, 193). — Prim. še: I. Grafenauer, O naših najmlajših (DS 1915, 41); Al. Kraigher, LZ 1919, 759; Fr. Koblar, DS 1919, 293; 1923, 126; J. Kozak, LZ 1923, 376; Wollman, 244–8. Kr.

Koblar, France: Majcen, Stanko (1888–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi342157/#slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine