Macun, Ivan (1821–1883)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Macun Ivan, šolnik in slovstveni zgodovinar, r. 23. jan. 1821 v Trnovcih, župniji Sv. Bolfenka v Slov. gor. (na Bišu), u. 27. okt. 1883 v Gradcu. Osnovno šolo je obiskoval doma, 3. razr. norm. in gimn. v Mariboru, študiral modroslovje in od 1842 pravo v Gradcu (jurid. izpit maja 1845), postal sept. 1845 suplent na celjski gimn., maja 1846 pa v Trstu. Konec š. l. 1846 je napravil izpit iz ital. ter bil po drž. izpitu iz klas. filologijo maja 1848 nameščen v Trstu za stalnega gimn. učitelja. Okt. 1850 je prišel na vel. gimn. v Zagrebu, a zaradi spomenice, ki jo je febr. 1860 z Bradaško v imenu 9 kolegov napisal proti ravn. Premruju, bil okt. i. l. premeščen na lj. gimn., kjer je poleg lat. in slov. pod narodnim ravn. Nečáskom poučeval od maja 1861 tudi ilirščino dve uri na teden za 45 viš. gimnazijcev. Mladina se je z baklado, petjem in Umkovo pesniško čestitko 19. dec. 1861 poslovila od priljubljenega učitelja, ko je odhajal na svoje prejšnje mesto v Zagreb, kjer je nato deloval do okt. 1870, ko je bil imenovan na I. drž. gimn. v Gradcu. — Na mariborski gimn., kjer po lastni izjavi v šoli nikdar ni slišal ne ene slov. besedice, mu je vzbujal narodno zavest Feliks Kramberger, najbrž M.-ov sorodnik pa materi, poznejši korar v Vorauu. V Gradcu je bil M. vodja malega števila rodoljubov, ki so hoteli 1842 osnovati slovansko čitalnico, česar pa jim policija ni dovolila. Ker graška stolica slov. jezika pod Kvasom ni delovala, kakor bi morala, in se je v ljudskih šolah slov. Štajerja širilo ponemčevanje, ki ga je Dajnko podpiral še z nem. izpraševanjem pri skušnjah, je M. na te žalostne nar. razmere javnost opozoril v Jordanovih Slav. Jahrbücher s člankoma: Die slov. Volksschulen in Untersteiermark (I, 1843, 303–6, s psevd. Jozipić; poslov. Slavomir-Ciringer v N 1848, št. 25–7) ter Die Slaven in Krain u. den benachbarten Provinzen (II, 1844, 165–70, šifra: S … r). Nabiral je nar. blago ter Vrazu za Kolo ponudil Svatbo u Štajeru. Vraz, ki je na tem polju mnogo pričakoval od mladega rojaka, mu je v dopisu 10. jul. 1843 dal podrobna navodila za nabiranje nar. blaga, navdušeno odobraval njegovo ilir. usmerjenost in mu nasvetoval za življenjski poklic profesuro, »makar bilo i na gymnazii«. M.-ovo zbirko nar. pesmi do 1847 hrani drž. bibl. v Lj. Najbrž pod Vrazovim vplivom je postal M. 1844 dopisnik Zore dalmatinske. — V Trstu je živahno deloval v šoli in javnosti. Napisal je nem. razpravo o Gundulićevem Osmanu z očrtom pesnikovega življenja, vsebino epa po spevih in s poskusi prevoda (Österr. Blätter 1847, št. 118, 123), ki jo je pozneje priredil tudi v hrvaščini (Vesna 1851, št. 89–112). Za novi srednješol. učni načrt je s higijenskega, estetskega in nravstvenega stališča priporočal gimnastiko (Österr. Blätter 1848, št. 123–4). V jeseni 1848 je začel na gimn. brezplačno poučevati slovenščino kot prost predmet ter imel do 20 slovanskih in nad 40 neslov. učencev; s poukom je nadaljeval po 4 ure na teden tudi 1849–50. — V narodnem vprašanju o jeziku, ki ga naj Slovenci uvedejo v šole in urade, se je M. z Vrazovimi razlogi zavzemal za ilirščino z bogato literaturo in slavno zgodovinsko preteklostjo (Sja 1848, št. 3), kar pa je odločno odklonil celjski zdravnik J. Šubic (št. 8). V članku »Vsim Slovencom za prevdarenje« (Sja 1848, št. 9) je pozval pisatelje, da sestavijo za ljudske in sred. šole, za urade in kmeta nujno potrebne slov. knjige; sam pa je začel spisovati za širšo javnost pregled o vseh važnejših sodobnih polit. in narodnih zadevah. O nameravanem delu je podal podroben načrt in za zgled priobčil Uvod, ki ga preveva duh mlade svobode (št. 29). V 2. odd. je hotel m. dr. govoriti o zjedinjenju vseh Slovencev v eno samo deželo, o lavant. in sekovski škofiji, »o krvavi potreboči vseučiliša v Lj.«, kdo so Iliri, kaj nam je storiti, da se bomo v jeziku »Ilirom nekaj pribliznili«, z odgovorom dr. Šubicu; a spis je ostal v rokopisu. Nato se je hotel lotiti »male vseobče dogodivšine po zgledu Bredove«, spisati sestavek o prednostih ilir. slovnice pred slov., a vse je ostalo le pri načrtih, kakor tudi misel, da bi se ponudil za poslanca na Dunaj. Ko se je 10. nov. 1848 ustanovilo v Trstu Slavjansko društvo, mu je bil M. v začasnem odboru do konca febr. 1849 marljiv tajnik; poročal je o prvi slavnostni seji (Sja 1848, št. 48), o namenih društva (Sja 1849, št. 27–8) ter z ilir. in slov. članki sodeloval pri obeh društvenih glasilih: Slavj. rodoljubu (1849) in Rudmaševem Jadr. Slavjanu (1850); bil je tudi sotrudnik pri velikem hrv. berilu za nedeljske ponavljalne šole v Istri (1849). — Nov. 1848 je M. začel sestavljati jugoslov. krestomatijo, ki bi obsegala izbor jugoslov. literature, pesništva in proze, iz vseh krajev in v dodatku še nekaj primerov iz ostalih slovanskih jezikov. Ko je 4. jan. 1849 poročal Vrazu, zakaj niso uspela njegova prizadevanja za zedinjenje Slovencev z Iliri, je ugotovil, da izvira mrzko medsebojno preziranje jugoslov. plemen predvsem iz nepoznanja drug drugega, in temu naj odpomore njegova krestomatija. Vraz mu je tudi tokrat postregel z raznimi nasveti glede vsebine in razdelitve, ki jih je M. le deloma upošteval. Po Šafařikovi ugodni izjavi bi se naj knjiga uvedla v višje razr. sred. šol; zato je moral M. prvotni načrt predelati in jo »na novo sozidati«. Začetna pogl. Uvoda je »svojim bravcam v pokušnjo« natisnila Sja (1849, št. 61–3) in proti koncu 1849 je izšlo Cvetje jugoslavj. z dodanimi cveti iz drugih slavj. vertov. I. Cvetje slovenskiga pesničtva (U Terstu 1850) s kratkim uvodom o poetiki in z dodanimi Piesmotvori iz ilirskoga, prvo delo te vrste v našem slovstvu, ki prinaša primere iz nar. pesništva in 62 jugoslov. pisateljev. Kritika (Jeriša, Cigale, Potočnik) je sprejela Cvetje splošno neugodno, največ zaradi jezikovne mešanice. Urednik Sje se je spotaknil celo nad »politično« Ilirijo oživljeno, ki jo je 2 leti prej še brez skrbi sam priobčil v istem časniku v izvirniku in v lat. prevodu, ter nad Prešernovo Prvo ljubeznijo, češ, da so take pesmi »za mladost zlo škodljive« (1850, št. 8). Na te očitke je M. odgovoril v Jadr. Slavjanu (1850, št. 1), da se je ravnal po min. predpisih, ki zahtevajo, da naj mladina iz pesniške zbirke spoznava razvoj našega jezika, in da zato ni mogel in smel jezika enotno prenarediti. Usodna za knjigo pa je bila Metelkova uradna ocena, v kateri je grajal obliko »jugoslavjansko«, napačno rabo predlogov u in v, kopico germanizmov, pogrešnih slovničnih tvorb, glasoslovne trdote kakor: pesničtvo, gerčki, satirički, epičko itd., izbor nabožnih nar. popevk (str. 17 –20), ki so v vsakem oziru brez vrednosti, vsebino moteče tiskovne napake, dodatek srb.-hrv. pesmi je brez leksikalnega in gram. tolmača Slovencem večinoma neumljiv, ter je svoje mnenje zaključil, da je delo »für studierende Slowenen ganz unbrauchbar« (Marn X, 77–8). Nadaljevanja, ki bi vsebovalo Cvetje ilir. pesništva, M. ni izdal; zanj namenjeni uvod je priobčil pozneje z naslovom Kratko krasoslovje v Nevenu (1852, št. 14–9 in v ponat.).

Zagrenjen radi moralnega in gmotnega neuspeha s Cvetjem se je M. v Zagrebu za nekaj časa umaknil vsakemu javnemu narodnemu delu. Tudi ga je Muršec 13. okt. 1851 zaupno opozoril, da ga je nekdo pri ministrstvu očrnil, češ, da je »prenapet panslavist, hujši kakor vsi drugi učitelji zagrebški«, ter mu priporočal zmernost, »ker zdaj drugi veter piše« (DS 1901, 711), in tako je postal M. vdan pristaš režima. Ko ga je Caf nov. 1851 v Zagrebu obiskal, mu je »toti možiček Ilirstvo, Jugoslavenstvo, Slavenstvo sploh v taki podobi pokazal, da je hotel (Caf) kmalu drugi den ves žalosten, nijednega domorodca ne poiskavši iz gnusnega Zagreba pobegnoti«. Med ilir. rodoljubi je M. veljal za »podkupljenega špiceljna«, ki je prof. kolegij očrnil, da je bil »drugoč Slovenec Premru za učnega nadzornika v Zagreb postavljen« (ZSM 1905, 37). Ali odgovarja zadnja obdolžitev resnici, ni dokazano. V tem času se je M. po višjem naročilu lotil spisovanja šolskih knjig. Kot klas. filolog se je posebno navduševal za grščino, ki mu je bila najlepši jezik in »ki se u obrazih in besedah slavjanskimu med vsemi jeziki gotovo največ prileže«. V »Drobtinici jezikoslovni s posebnim pogledam na gerčki in slov. jezik« je nabral nekaj grških besed, po obliki in pomenu podobnih slov. (Drobtinice 1847, 282–7), ter primerjal »Gèrčki jezik naprama ostalim jezikom europejskim, a napose naprama slavenskom« (3. progr. viš. gimn. Zagreb. 1853, 3–16); za gimn. je priredil Slovnico jezika gèrčkoga, in sicer oblikoslovje po Raf. Kühneru (Beč 1853), skladnja pa je M.-ovo samostojno delo (1854). Za porabo »mladeži gimnasialne« je sestavil Kratko slovnico jezika nĕmačkoga ter ji dodal obsežne Zadaće za vežbanja u jeziku nĕmačkom (Beč 1854). Centr. vlada, ki je založila te 4 učene knjige, jih je do 1869 dala brez avtorjeve vednosti večkrat ponatisniti. Da odpomore svojevoljnemu, nepedagoškemu razdeljevanju latinščine na zagr. gimn., je napisal članek Die beabsichtigte Vermehrung der Lateinstunden in den unt. Klassen (Zft. f. österr. Gymn. 1858). Poleg tega je v teh letih sodeloval le še pri Nevenu, kjer je m. dr. 1856 ponatisnil iz Bleiweisovega Koledarčka nar. balado o Mladi Bredi in jo opremil s hrv. komentarjem (42–5) ter objavil potopisne črtice o Bohinjski dolini in Blejskem jezeru z vsebino Prešernovega Krsta pri Savici (329–38). Za svojega službovanja v Lj. se je M. zopet začel narodno udejstvovati kot zelo delaven tajnik čitalnice ter pri N s poročili o hrv. književnosti in članki teoretične vsebine, n. pr. Kaj je narodnost sploh in kaj posebno narodnost slovenska? (1861, št. 1), Kaj je panslavizem? (št. 8, 9), kjer zagovarja literaren panslavizem, političnega pa kot prizadevanje, da se vsi Slovani zlijó v eno državo, obsoja, češ, »tako delo gre v kazensko postavo, ker je to puntarski namen«. Da so N 1862 začele pisati samoglasniški r, je M. mnogo pripomogel. L. 1852 je M. sodeloval pri sestavi hrv. terminologije in čez 10 let je v SG (1862, 67–72) prvi sprožil važno vprašanje o slov. terminologiji za vse srednješol. predmete, podal pravila, kako je tvoriti nove izraze, ter obenem predložil svoje »Jezikoslovno izrazoslovje na preudarek«, s katerim je Janežič soglašal, ker so termini gladki in lahkorabni, čistoslov., pa vendar tudi ostalim Slovanom lahkoumevni ali celo enaki. M.-ov poziv in zgled je imel lep uspeh: Erjavec je dal v presojo »Slov. občno terminologijo za naravopis«, Tušek »Najbolj potrebne stvari iz botaniške terminologije«, slovniško imenoslovje so pretresli Žepič, Valjavec, Mandelc, Šolar in Navratil. Za spis o Jugoslovanih v Riegrovem Slov. naučnem je M. prispeval pregled slov. literature (1863), ki ga je predelanega objavil v Gajevih Nar. novinah in v ponatisu pamnožil s pesniškimi primeri iz Vodnika, Prešerna in Koseskega ter s slovarčkom besed, »koje su o tom dielcu za Slovence manje razumljive« (Zgb. 1863). Snoval je razpravo o razvoju slov. slovnice, a je opisal le Bohoričevo ter jo primerjal z najstarejšo hrv. jezuita Kašića 1604 (Književnik II, 1865, 105–13). Temeljito je predelal za 4. izd. Fröhlichovo Theoret.-prakt. Grammatik der illir. Sprache (Wien 1865). V l. 1862–4 je za Pozor in Danico ilir. pohrvatil nekaj ruskih novel iz Turgenjeva (Slavulji, Sastanak, Pjevači) in Bĕlova (Pisar), za Nar. novine pa m. dr. napisal 14 člankov o Bolgarih. Krajše prispevke je objavil pri SM: Kosilo pri raznih narodih, posebno pri Grcih in Rimljanih (NKL 1867), Potresi in ognjeniki (NKL 1868) ter z osebnimi spomini in narodopisnimi drobci osveženi Pogled v Pohorje (LMS 1869). Matici se je ponudil, da uredi Vrazove izvirne slov. pesmi kot 6. zv. Del (LMS 1869, 15), česar pa SM ni marala prevzeti; repliko na tajnikovo poročilo o Vrazovi zapuščini in svoje stališče do SM je obrazložil v rezkem članku v SN (1869, št. 81) ter s tem prekinil sodelovanje pri njej. A tudi drugod se je M. v svoji graški dobi literarno le malo udejstvoval. Od 1872 je slovenil štaj. dež. zakonik in uradni list. Zbral je nekaj podatkov o medaljarju F. A. Šegi (Zora 1872, 128), v jubilejnem programu I. graške gimn. je objavil posnetek iz večje nem. razprave o Macchiavelliju kot pesniku, zgodovinarju in državniku (1874), iz graških arhivov je zajel snov za slovstveno črtico Stolica slov. jezika na graškem liceju (Kres 1881) in končno je po skoraj 20letnem nabiranju gradiva dozorelo njegovo najboljše delo: Književna zgodovina Slov. Štajerja (Gradec 1883), ki ga je sam založil in ga posvetil »veleumu Miklošiču« ob njegovi 70letnici. Prvotno namenjena za monografijo SM o Slov. Štajerju je dobivala sčasoma razna dopolnila, odtod neenotnost v obdelavi snovi. Pretežna večina pisateljev starejše dobe, ki jih navaja v 1. delu, se je posluževala lat. in nem. ter nima nikakega stika s slov. književnostjo. Upošteval je tudi nekatere pisatelje, ki niso rojeni Štajerci, a so na Štajerskem trajno in vplivno delovali na korist slovenščine. — Prim.: Razlag, Zora 1852, 136; N 1861, 429; Riegrov Slovník naučný V, 1866, 13; vsebinsko enako: Wurzbach XVI, 1867, 225; Dĕla St. Vraza V, 1877, 329–33, 402–15; Marković, Vrazove Izbr. pjesme 1880, XCVII–IX; Macun 132 do 135; Kos-Spectabilis, SN 1883, št. 188; Levec, LZ 1883, 729; Majciger, Kres 1883, 621–5; Jhrber. des I. Staatsgymn. Graz 1884, 57; Fekonja, LZ 1884, 625–9, 694–700; Marn, S 1883, št. 174 in XXV, 62–4; Glaser III, 147 do 149, 293–4; Flegerič, DS 1899, 33–6, 65 do 70; Glaser, DS 1901, 645–55, 709–20 (s sliko); Simonič 282–3; ZSM 1905, 37, 41, 163–5; Cuvaj IV, 1910, 255–6 (s sliko); Kidrič, ČZN 1910, 360, 375. Šr.

Šlebinger, Janko: Macun, Ivan (1821–1883). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi337395/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine