Slovenski biografski leksikon

Lipold Marko Vincenc, rudar-geolog, r. 19. jan. 1816 v Mozirju, u. 22. apr. 1883 v Idriji. Njegov oče Marko (u. 27. dec. 1846; N 1847, št. 2 pril.), brat pesnika Jožefa L.-a, je bil ugleden kmet in splavar, kakor tudi pradedje. Plavil je les po Savinji in Savi do Belgrada. Vincenc je dovršil ljudsko šolo in gimn. v Celju z odl. uspehom, nato je na univerzi v Gradcu dovršil filozofske študije z odl. uspehom (prirodosl. oddelek, klas. filol., pedag. in zgodovino); dalje je dovršil z odl. uspehom juridične študije in naredil sodnijski izpit. Do pisarniškega dela pa ni imel veselja. Že kot dijak se je zanimal za prirodne zaklade svoje ožje domovine, zlasti za rude in premog. Po posredovanju nadvojvode Ivana, ki je spoznal in vzljubil njegovo rodbino na svojih sprehodih po Savinjski dolini, je dobil štipendijo na rudarski akademiji v Ščavnici (Schemnitz), kjer je z odliko dovršil triletne mont. študije. Kot rud. praktikant je bil nastavljen v Hallu na Tirolskem, ko je bil pustil začasno službo v nekem premogovniku v Galiciji. Kot geol. komisar je sodeloval pri geol. mapiranju za tirolsko geol.-rudarsko društvo v l. 1841–4. L. 1844 je prišel k rud. sodniji v Steyru, 1845 pa k centr. rud. ravnateljstvu na Dunaju. V zimskih mesecih je napravil tedaj mineraloški kurz pod vodstvom slovečega mineraloga Haidingerja (LW 1883, št. 142; Diensttabelle). L. 1845 je služil kot rudarsko-sodni namestnik v Pliberku, 1846 pri Hofkammer f. Münz- u. Bergwesen na Dunaju in 1847 v Hallu na Tirolskem. Od tu ga je poklical nadvojvoda Ivan, da bi mu geološko raziskal veleposestvo Nadwórno v Galiciji. O svojem uspehu je poročal v 3. zv. Haidingerjevih Naturwissenschaftl. Mitteilungen. Preden je nastopil službo v Hallu kot »Schichtmeister«, je obhodil vse avstr. in bavarske soline. Isto leto so mu poverili tudi preiskavo srebrnih in cinkovih nahajališč v Lavatschtalu. Naslednje leto ga najdemo kot rudarskega mojstra v Ausee (Verhandlungen der geolog. Reichsanst. 1883, 133). Haidinger, ki je spoznal v L.-u velik dar za geologijo, je poskrbel, da je bil L., ki si je pridobil na geol. polju že ime, takoj ob ustanovitvi geol. zavoda na Dunaju (1849) nastavljen za potujočega geologa. V tej službi je bil že 1850 pri geol. kartiranju na Tirolskem. Več ko 17 let je posvetil L. kot rudarski svetnik svoje moči geol. raziskavanju raznih dežel. L. 1860 je obiskal iz lastnega nagiba rudniška podjetja za cink, srebro, premog in železo v Pruski Šleziji. Velike zasluge ima za geol. raziskavanje Tirolske, Salzburške, Nižje in Gornje Avstrije, Koroške, Štajerske, Kranjske in ozemlja okrog Gorice in Trsta. Svoja geol. potovanja je raztegnil na Češko, Moravsko, Šlezijo, Galicijo, velik del Ogrske in Hrvaške ter na Dalmacijo in črno goro. Kot šef-geolog je vodil geol, mapiranje v mnogih izmed imenovanih dežel, zlasti na Kranjskem 1856–7, pozneje na Češkem in drugod. Z vestno točnostjo je poročal o vsakem raziskavanju. Čez 150 daljših in krajših del je objavil v Jahrbuch d. geolog. Reichsanst. in v Verhandlungen.

L. 1867 ga je poslal poljedelski minister za rudniškega ravnatelja v Idrijo. V nekaj letih je prenovil obrat, jamski in fužinarski, podvojil produkcijo živega srebra in zgradil več važnih naprav. Že zapletene geol. razmere v rudniku in težavno iskanje rude ga je sililo, da je intenzivno raziskoval geologijo Idrije in njene okolice. Ko je 1873 na dun. svetovni razstavi predložil svoj geol. zemljevid Idrije z okolico, je prejel za to odlikovanje. Naslednje leto je izšel ta zemljevid z objasnilom v Jahrb. d. geol. Reichsanstalt in v Verhandlungen mu je 1879 sledil spis Über das Alter der Idrianer Erzlagerstätte. Ta spis smemo prištevati med najvažnejša dela o idrijskem rudniku. Zavrgel je zastarelo sublimacijsko teorijo o postanku cinobra in zagovarjal termalni postanek rudišča.

L.-ov prvotni poklic je bil praktično rudarski, toda kot rudar ni zanemarjal geologije in kot geolog se je oziral na njen rudarski pomen. Njegova večja dela v tej smeri so: Eisensteinvorkommnisse in Salzburg; Über den Salzberg in Hallein; Über die eisensteinführenden Diluviallehme in Unterkrain; Über das Steinkohlengebiet im nordwestl. Teile des Prager Kreises; Über die Eisensteinlager der silurischen Formation in Böhmen; Über die Kohlenablagerungen der nordwestl. Alpen in Über den Bergbau in Schemnitz. Rudnik Ščavnico je raziskaval zlasti poslednji dve leti drž. službe v geol. zavodu 1865–6. Odločal je tudi v znanstvenem sporu glede favne v češkem paleozoiku v tako zvanih »kolonijah« (Jahrb. d. geol. Reichsanstalt 1860–2, Verh.). Številna priznanja in odlikovanja za njegova dela pričajo o njegovih izrednih zmožnostih.

Uradnikom in delavcem v Idriji je bil L. pravi oče. Skrbel je za njihove družine, zboljšal zdravstvene razmere v rudniku, zidal delavska stanovanja in postavil moderno opremljeno šolo, kakršne ni bilo daleč naokoli. Skupno s svojo soprogo je pospeševal idrijsko čipkarstvo in ga povzdignil, da je moglo tekmovati z inozemskim. Za zasluge ga je vlada imenovala 1879 za dvorn. svetnika, mesto Idrija za častn. meščana, rojstna občina Mozirje pa za častn. občana (LZg 1883, 24. apr.). L. 1869 je bil prvič izvoljen za poslanca v deželni zbor (N 1869, 65). Vendar se s Slovenskim klubom, katerega je zastopal, ni strinjal v vseh idejah, ker so se mu zdele preradikalne (N 1869, 368, 379, 386), kar je izrazil v govoru na besedi idrijske čitalnice. Naslednje leto je bil zopet soglasno izvoljen, pa mandata ni sprejel, ker je bilo to z njegovo službo nezdružljivo. Zaveden Slovenec je pa ostal vedno. — Politični nasprotniki so ga preganjali in črnili na Dunaju. 20. jan. 1880 so vložili v parlamentu celo interpelacijo, v kateri ga dolže, da stiska delavstvo. Dasi je preiskava takoj izkazala vse kot podlo laž, ga je to tako potrlo, da se je umaknil iz javnega življenja; že prej na srcu bolan je začel vidno hirati. Živel je še dve leti. — Prim.: Verhandlungen d. geolog. Reichsanst. 1883, 183; General-Register d. geolog. Reichsanst. 1850–80; LZg 24. apr. 1883; LW 28. apr. 1883; LSZg 1883, 138; dokumente hrani dr. Fr. Lipold v Mariboru. Žurga.

Žurga, Janez: Lipold, Marko Vincenc (1816–1883). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi332810/#slovenski-biografski-leksikon (4. junij 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine