Levstik, Vladimir (1886–1957)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Levstik Vladimir (Ciril), književnik, r. 19. jan. 1886 v Šmihelu nad Mozirjem kot prvorojenec Mihaela, učitelja v Šmihelu, in Neže r. Friškovec. L. 1887 je bil oče premeščen v Št. Andraž nad Polzelo. Tu je L. preživel prvo mladost in obiskoval ljudsko šolo. Gimn. je študiral v Celju (1896–9), v Mariboru (1899–901), v Celju (1901–3) in v Lj. L. 1903 je kot sedmošolec moral zaradi bede opustiti nadaljnji študij in se je začel preživljati s peresom. Pesnil je že v ljudski šoli; ko je obiskoval 3. razr. gimn., je bila prva njegova pesmica tiskana na platnicah DS, prva pesem v LZ je izšla 1903, isto leto, za časa ruvsko-japonske vojne, je izšel prvi podlistek v S. — Svoje književno delo je začel kot lirik in pesnik balad, a kmalu je pisal tudi povesti, novele in podlistke. Sodeloval je pri (LZ, DS, Slovanu, Slovenki, SM, NZ, SN, Našem listu, celjski ND, RP, IT, J, Jugoslaviji, Novem rodu, Orjuni i. dr. Poleg tega se je bavil tudi s kritiko. Psevdonimi: Vladimir, Vladimir Mihajlovič, Mordax. — L. 1906–7 je bival v Parizu; 1910 je sodeloval pri Plutovem Jutru in jugoslov. iredentističnem pokretu, 1911 je potoval v Italijo, 1913 in 1914 urejeval IT. Maja 1915 je bil osumljen nacionalistične propagande in interniran na lj. gradu in nato v Mitttergrabernu do jeseni 1917; nekaj časa je živel v Pragi, pozneje se je preselil v Št. Jurij ob Taboru v Savinjski dolini; 1918 se je vrnil v Lj. in hudo obolel. Od 1919–24 je zaradi zdravja bival v Stražišču pri Kranju. Od 1923–6 se je udeleževal pokreta pri Orjuni, 1926 je postal urednik feljtona in mladinske priloge J; v začetku 1932 je spet bival dalje časa v Parizu. — L.-ovo pesniško delo sega do 1910; tega leta so izšle zadnje njegove pesmi v LZ in Slovanu, pozneje je 1929 objavil v J še nekaj mladinskih pesmic. Prve njegove impresivne in refleksivne pesmi so se kmalu razgibale v močno življenjsko upornost in blesteč artizem, ki ljubi dovršeno obliko, zlasti sonet; tako je L. pesnik najizrazitejši slov. parnasovec. Pozornost je vzbujala zlasti njegova moderna balada.

Prva pripovedniška dela so značilna zaradi blesteče stilistike in oblikujejo povečini neposredno, izzivajočo, aktualno snov. Dotika se narodnih in moralnih vprašanj, vendar je ob tedanji slov. moderni, zlasti ob Iv. Cankarju hotel postaviti novo izrazito, borbeno epiko, prosto vsakega zgodovinskega humanizma, čuvstvene romantike in metafizike. Zahtevo po sodobnem, neposrednem in realističnem slovstvu je odločno izrazil v eseju Poizkus o lepem slovstvu pri Slovencih (LZ 1909): »Vse, kar moremo zahtevati od lepega slovstva, je lepota snovi, lepota jezika in solidnost notranje zgradbe, ki vodi prvo dvoje neposredno za seboj; predvsem pa resničnost. — Nas pa zanima najbolj resničnost v sodobni povesti, v modernem romanu, v drami, zajemajoči snov iz današnjega življenja.« V tem pravcu je zlasti gojil družabno in kulturno satiro, prepojeno z ostro ironijo in z razumsko refleksijo, raztegnjeno zgodbo in črtico n. pr.: Povest iz temne noči (Slovan 1905), Prijatelj Satan (LZ 1906), Bele roke, Jadranska rapsodija, Saša Lokar (Slovan 1906), Historija o kugi (LZ 1907), Dimitrij Pavlovič in Grda ženska (Slovan 1907), Pigmalion, Sirota Jerica (ZK 1907), Dninarica Liza (LZ 1908), Gospa Melita in Aristidov učitelj, Kmet Gregorač in »svetnica«, Mladoletje (Slovan 1908), Oton Lah (ND 1908), Blagorodje doktor Ambrož Čander (LZ 1909), Princesa Cicipi, baronček in uzurpator (Slovan 1909) in nedokončan teoretični roman iz lj. umetniškega življenja Sphinx patria (Slovan 1910, ki ga pod uredništvom Fr. Ilešiča L. ni več nadaljeval). V tem romanu je zapisal za ta čas važno izpoved: »Credo in Artem unam, solam aeternam, — In blagor mi, da sta mi eno, umetnost in domovina; gorje bi bilo, če bi se sprli med seboj.« L. 1909 je L. izdal pri Schwentnerju samostojno zbirko artističnih novel pod naslovom Obsojenci, ki je vzbudila živahno prerekanje in lit. zagovore (dr. Tominšek v Slovanu 1909 in pisatelj sam v J 1910). — Ta čas je napisal L. tudi več temperamentnih knjiž. ocen in umetnostnih člankov: Iz novejše ruske lirike (DS 1904), Jens Peter Jakobsen (LZ 1906), Jos. Stritar (Slovan 1906), Iz Babilona svobode (odsev njegovega bivanja v Parizu, LZ 1907), Literarno pismo (Slovan 1908), Umetniški razstavi v paviljonu R. Jakopiča v Lj. (LZ 1909). V NZ 1910 je izšel sonetni epigram »Ilircem sploh‹, ki označuje L.-ovo ostro nasprotje do »novega ilirizma«, ki ga je tedaj širil dr. Ilešič.

Pri Plutovem J se začenja pisatelj tesneje oklepati nacionalistične iredentistične tendence, pri kateri stopi umetnost v ozadje. Kot podlistek je izhajala anarhistična povest »In vstali so divji psalmi« (J 1910), v ponatisu kot »Svoboda!« (Lj. 1910). Nar. tendenco ima Janovo (Slovan 1914), z mislijo, da trhli domovi — avstr. država — propadajo; delo je predhodnik Gadjemu gnezdu (LZ 1918; ponatis 1919 in 1923; češki prevod B. Vybirál 1925, angleški F. Copeland 1931; izšel je tudi hrvaški prevod); v tej povesti je našla ostra narodna tendenca tudi krepak umetniški izraz in je to delo višek L.-ove tendenčne povesti in narodnega zanosa. V marsikateri potezi Kastelkini, zlasti v njeni ljubezni do slov. knjige, je ohranil podobo svoje matere. Višnjeva repatica (Jugoslavija 1919, ponatis 1920) je obširen družabno in polit. satiričen roman; povest Pravica kladiva (Vodn. dr. 1926) je zaradi polit. tendence vzbudila veliko ostre polemike v časopisih. — Istočasno je izšlo v dnevnikih J in SN mnogo podlistkov, večinoma s satirično bojevito tendenco. — Sporedno s tendenčno smerjo je L. sporadično objavljal novele, v katerih se je razvijalo njegovo pripovedništvo v naturalističnem pravcu: ljubezenski roman Zapiski Tnie Gramontove (Lj. 1919; češki prevod B. Vybirál 1926), parodistično vzgojna novela Rdeči Volk in Minehaha (LZ 1924) s pokrajino svoje prve mladosti v Št. Andražu, novela Kri na jeklu (SN 1924), satirični Oblodovci (LZ 1926) ter povesti Hilarij Pernat (LZ 1926–7) in Zgodba gospoda Jeronima (J 1926). — Knjiga lepih mladinskih zgodbic je Deček brez imena (Lj. 1924). Najznačilnejši je za njegovo pripovedništvo širok referativen dialog, ki ga oblikuje z ostrimi stilizmi in veliko načitanostjo; na koncu šele udari na dan zgodba, ki se konča presenetljivo, včasih docela nenavadno.

Med slov. prevajalci gre L.-u eno prvih mest. Najvažnejši prevodi so: Gogolj, Taras Buljba (1910); Tolstoj, Hadži Murat (1923), Ana Karenina (1928), Vstajenje (1931), Vojna in mir (SM 1932 dalje); Dostojevskij, Ponižani in razžaljeni (1908), Zločin in kazen (1908 in 1923), Zapiski iz mrtvega doma (1912 in 1925), Besi (1919, dopolnilo Stavroginova izpoved LZ 1924), Selo Stepančikovo (1929), Bratje Karamazovi (1929); M. Gorki, Foma Gordjejev (Gorica 1913); Leonid Andrejev, Rdeči smeh (1909); Flaubert, Gospa Bovaryjeva (1915 in 1931); Zola, Polom (1911); W. Scott, Ivanhoe (1930); Conan Doyle, Zgodbe Napoleonovega huzarja (1913 in 1923); R. Tagore, Dom in svet (1931); Stevenson, Prigode Davida Balfourja (I. del 1932). Poleg tega je zlasti v prvi dobi zelo veliko prevajal anonimno za podlistek. — Prim.: Šlebinger, Slov. bibliogr. 111; Bakotič, Orjunaški pisci (Orjuna 1926, št. 6–8; Pobeda, Split 1926, št. 4–6); Tominšek, LZ 1908, 314, 374; Glonar, LZ 1919, 627; F. Koblar, DS 1924, 45; J. Vidmar, Kritika II, 61; J. Kelemina, LZ 1927, 123; polemike: P. Rom. Tominec, S 1926, št. 272; L.-ov odgovor J 1926, št. 277; P. Rom. Tominec, S 1926, št. 278; I. Lah, Nepravde v nepravdi, J 1926, št. 282; anonimni, Pater Tominec in Vodnikova družba, J 1926, št. 292; Sava, Pravda o »Pravici kladiva«, Orjuna 1926, št. 53. — Slika: ASK 122. Kr.

Koblar, France: Levstik, Vladimir (1886–1957). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi328560/#slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine