Slovenski biografski leksikon

Legat Jernej, tržaško-koprski škof, r. 16. avg. 1807 v Naklem, u. 12. febr. 1875 v Trstu. Oče je bil cerkovnik in organist in je učil mladino čitanja in pisanja; mati je bila polsestra goriškega nadškofa Jožefa Balanta (gl. SBL str. 22). Dovršivši 1826 gimn. v Lj. je L. šel na Dunaj študirat pravo, pa se že čez nekaj tednov vrnil in vstopil v semenišče v Gorici in bil 1830 ord. Spomladi 1831 je šel na Dunaj v Avguštinej in bil jeseni 1833 promoviran za doktorja bogoslovja. Vrnivši se v Gorico je postal dvorni kaplan pri nadškofu, svojem stricu, in hkratu supliral dogmatiko na centralnem bogoslovnem učilišču. Po smrti svojega strica (1834) je prestopil v tržaško-koprsko škofio in se preselil v Trst kot notar in kancelar škofa M. Ravnikarja, 1838 postal župnik pri Mariji Veliki v starem mestu, 11. jan. 1844 pa gubernialni svetnik v Benetkah. Po Ravnikarjevi smrti ga je cesar Ferdinand 7. okt. 1846 imenoval za tržaško-koprskega škofa in Pij IX. ga je 21. dec. potrdil; 11. apr. 1847 je bil v Gorici konsekriran, 18. apr. pa v Trstu in 2. maja v Kopru introniziran. Kot škof je povečal število župnij, otvoril 1849 semenišče za bogoslovce četrtoletnike svoje škofije (prvi ravnatelj J. Dobrila; predvsem radi pičlega števila gojencev je semenišče po L.-ovi smrti prenehalo), ustanovil sirotišnico, poklical v Trst kapucine, pospeševal ljudsko šolstvo ter v Trstu v vseh cerkvah razen v župniji Marije Velike v starem mestu uvedel tudi slov. pridige. L. 1869–70 se je udeležil vatikanskega koncila in z drugimi avstr. škofi vred držal s koncilsko manjšino. V noči od 8. na 9. febr. 1875 ga je zadela kap. Pokopali so ga v kapucinski cerkvi v Trstu. L. 1882 so mu v župnijski cerkvi v Naklem postavili doprsni kip, delo kiparja Zajca (SN 1882, št. 204). Naslednik v škoifiji mu je bil poreško-puljski škof Juraj Dobrila (gl. SBL str. 138). — Prim.: N 1847, št. 17, 18; ZD 1875, št. 8–10; I. Vrhovnik in A. Koblar, Zgodovina Nakelske fare 108 nsl.; J. Oberški, Slovenci prema papinoj nepogrješivosti, Bogoslovska Smotra 1924 (Zagreb); J. Mal, Zgodovina slov. naroda 262. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Legat, Jernej (1807–1875). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi322039/#slovenski-biografski-leksikon (3. avgust 2021). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Legat Jernej, tržaško-koprski škof, r. 16. avg. 1807 v Naklem na Gorenjskem, u. 12. febr. 1875 v Trstu. Oče je bil organist in cerkovnik in je učil mladino branja in pisanja; mati Agnes Gogalla, polsestra goriškega nadškofa Jožefa Balanta. Po dovršeni gimn. v Lj. 1826 je odšel na Dunaj študirat pravo, a se je kmalu vrnil in stopil v gor. bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel v Gor. 19. sept. 1830. Spomladi 1831 je šel v Augustineum na Dunaj in v jeseni 1833 postal doktor teologije. Po končanih študijih v Gor. postal dvorni kpl. pri nadškofu, svojem stricu, in nekaj časa poučeval dogmatiko v gor. bogoslovju. Po smrti svojega strica nadškofa je 1834 prestopil v tržaško-koprsko škofijo in sprejel službo škof. notarja in kanclerja škofa Matevža Ravnikarja. 1838 je postal žpk v mestni župniji sv. Marije Velike (S. Maria Maggiore), 11. jan. 1844 pa gubernijski svetnik v Benetkah. Cesar Ferdinand ga je 7. okt. 1846 imenoval za tržaško-koprskega škofa. Imenovanje je 21. dec. 1846 potrdil papež Pij IX. Škofovsko posvečenje je prejel v Gor. 11. apr. 1847 in kmalu za tem v 40. letu starosti sprejel vodstvo obeh škofij. – Škof L. je vodil škofiji 28 let in si s svojo bistroumnostjo in krepostjo postavil najlepši spomenik v zgod. trž. Cerkve. Bil je zelo delaven, odločen in neutrudljiv in je v vsakem pogledu užival občno spoštovanje. Pri svojem delu se je previdno in smotrno oziral na včasih zamotane in svojevrstne razmere v Trstu in obširni škofiji; te so bile vedno tudi viden odsvit razmer, ki jih je preživljala tedanja Avstrija. Narodna zavest se je vedno bolj oživljala – tako pri Italijanih kakor pri Slovencih; pojavljala se je vedno večja odtujenost zlasti mestnih ljudi verskemu življenju; liberalna miselnost, ki ni bila nikoli naklonjena Cerkvi in njenemu nauku, zlasti cerkvenemu poseganju v šole in šolsko versko vzgojo, je prihajala do vedno večje veljave, kar se je v določenih trenutkih pokazalo zlasti pri občinskih oblasteh, med pripadniki it. narodnosti. Kljub vsem težavam si je škof prizadeval za katol. prisotnost v mestni družbi in življenju, za ublažitev nasprotij in napetosti ter za razumno in sprejemljivo sodelovanje. Trudil se je za preprečitev vsake možnosti in priložnosti za spore, kar se mu je tudi velikokrat posrečilo, v kolikor mu je tedanji socialni razvoj dopuščal. Ko je prišel v Trst, so bile v mestu samo štiri važnejše cerkve: Sv. Just, sv. Marija Velika, Stari sv. Anton in Novi sv. Anton. Njegova prva skrb je bila, da je povečal v mestu in v škofiji število župnij: Sv. Just (1847), Stari sv. Anton (1847), Rojan (1862), Sv. Ivan (1859–60), Sv. Jakob (1855), Škedenj (1851), Sv. Križ (1847), Prosek (1850), Repentabor (1857), Sežana (1862), Bazovica (1875). Povečal je število kaplanij: Boljunec (1852), Podgorje (1848), Sv. Elija (1864), Kontovel (1847, župnija 1875). V njegovem času so bile zgrajene ali dograjene ter posvečene razne cerkve: Bazovica (1862), Boršt (1847), Sv. Ivan (1858), cerkev rožnega venca za občinsko palačo (1871), Novi sv. Anton (1849), Rojan (1862), Sv. Jakob (1854), Sv. Karel Boromejski v ubožnici v sedanji ulici Pascoli (1862), cerkev v vili Revoltella (1867), Kubed (1861), Trebče (1865), kapucinska c. na Montuzzi, katero je škof posvetil 1870 in v kateri so ga pokopali in mu postavili doprsen spomenik. 1849 je odprl semenišče za bogoslovce četrtega letnika, ki so do tedaj študirali v gor. osrednjem bogoslovju, ki je pa prenehalo po njegovi smrti. V jun. 1862 je blagoslovil novo ubožnico (v vhodu je njegov spomenik). Trudil se je, da bi odprl dijaško semenišče v Kopru, a ni uspel. V Trst je poklical kapucine, katerim je izročil dušnopastirsko skrb v mestni bolnišnici. Veliko skrbi je posvetil duhovščini. Skušal je povečati število duhovnikov, utrditi njihovo znanje in prizadevnost za oznanjevanje božje besede (v mestu seveda tudi v slov. jeziku), izboljšati njihovo ekonomsko stanje. 1863 je za duhovnike vpeljal dekanijske konference, ki naj bi služile za poglabljanje verskega nauka in usmerjanje pastoralnega dela; 1865 je začel izdajati škof. uradni list – Folium diocesanum, ki pa je prenehal izhajati pod L-ovim naslednikom škofom Dobrilo. Skrbel je za povezanost med slov. in hrv. duhovščino, sam je veliko pridigal, pridno izdajal pastirska pisma, pri srcu so mu bila razna verska udruženja in verske družbe, pospeševal je ljudsko šolstvo, zvesto opravljal pastirske vizitacije v škofiji, bil je član istrskega sabora v Poreču. 1869–70 se je udeležil prvega vatikanskega koncila in z drugimi avstr. škofi vred držal s koncilsko manjšino, a je končno sprejel koncilske odločbe. Vse priče njegovega življenja in delovanja soglašajo v prepričanju in trditvah, da je bil škof Legat pravi pastir, škof za vse in vsem odprt.

Prim.: ŠkATrst; ŠkALj; Folium diocesanum, Trst 1865–1875; Prospetto delle diocesi di Trieste e Capodistria, Tr. 1940; Annuario della diocesi di Trieste, Tr. 1982; SBL I, 631; Matija Sila, Trst in okolica, Tr. 1882; Božo Milanović, Hrvatski narodni preporod u Istri I, Pazin 1966, 67; Giampaolo Valdevit, Chiesa e lotte nazionali: il caso di Trieste (1850–1919), Udine 1979 (z bogato navedbo virov).

Škerl

Škerl, Lojze: Legat, Jernej (1807–1875). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi322039/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (3. avgust 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine