Lavtižar, Josip (1851–1943)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Lavtižar Josip, potopisec, zgodovinar in glasbenik, r. 12. dec. 1851 v Kranjski Gori, je obiskoval ljudsko šolo doma in v Lj., tu dovršil gimnazijo (1871) in bogoslovje, ord. 1875. Kaplanoval je 1875–7 v Gorjah, 1877–8 v Poljanah nad Škofjo Loko, 1879–83 v Šenčurju, upravljal 1883–5 župnijo Bukovščico v Selški dolini, bil 1885–95 župnik v Kokri, eno leto na Bledu, od 1896 v Ratečah; 1921 je dobil naslov duh. svetnika. L. spada med Slovence, ki so največ in najdalje potovali. V njegovih potopisih, ki jih označuje mirno, epično pripovedovanje, prevladuje subjektivnost; iz potopisov po slovanskem svetu veje topel dih slovanskega navdušenja. V posebnih knjigah so izšli tile potopisi: Med romanskimi narodi (Lj. 1901), Pri Jugoslovanih (ZK 1903), Pri severnih Slovanih (MD 1906), V petih letih okrog sveta (Lj. 1924), V Kartago (Lj. 1930). Manjše potopise je priobčeval od 1878 v raznih listih. Tako je objavil v N: Košuta (1878), Spomini na Tirolsko, Mangart (1879); v S: Maria Luggau, Na Dobrač (1897), Potni listi (1898), Pot v Clauzetto, Lesce-Tržič, Slike iz Opatije (1899), Na Zaplaz (1900), Kako sem hodil k Sv. Trojici, V nemškem Korotanu (1907), Pet dni v Jafi (1908), Iz Aleksandrije v Kahiro (1909), V daljnih deželah (1911), V Beljaku, V Rožu na Koroškem, Planica, Peč-Jalovec (1920); v ZD: Absam na Tirolskem, Madonna di Barbana (1899), Gospa sveta (1901), Popotne drobtine (1904), Romarjeva pisma (1905); v DS: Onstran Baltiškega morja (1906), Cosas de España (1908); v PV: Planica (1899), Kranjska Sibirija (1906), Nova postaja, Pod gorami, V Karavanke (1927); v Mentorju: V Čičariji, Španski Rim, Na Notranjskem (1908/9), Na pesku, Sven Hedin, La Carnia (1909/10), Od Drave do Save (1910/1), Čez Dunaj in Budimpešto v Belgrad (1912/3), Na Ruskem (1914/5), Na Malto (1915/6); v KMD: Kompostela (1909); v DN: V Suhi Krajini (1911). V S od 1918 dalje je napisal nekaj gospodarsko-političnih člankov. – Plod proučevanja domače cerkv. zgodovine so spisi: Zgod. župnij v dek. Kranj, I. Kranj (Lj. 1898, dostavki in popravki S 1898, št. 40), Frančišek Tavčar, kurat pri Sv. Joštu nad Kranjem (ZD 1905 in ponat.), Bled in Briksen, zgod. povest iz 17. stol. (S 1930/1 in ponat.), Zgod. župnij in zvonovi v dek. Radolica (Lj. 1897), Cerkve in zvonovi v dek. Kranj (ZD 1901 in ponat.). – Glasbo je gojil kot dijak in bogoslovec, 1885/6 pa je z dobrim uspehom dovršil cerkveno-glasbeno šolo v Regensburgu. CG (1884–7) je prinesel več njegovih spisov (Mantuani, Kazalo 13) in skladb v prilogi (n. pr. 1882–4, 1901). Posebej je izdal: dve enoglasni maši z orglami Statuit ei Dominus (1885) in Ecce panis Angelorum (1895), Litanije presv. Srca Jezusovega (1899), Trije »Ecce sacerdos magnus« (1900), Tebe Boga hvalimo za meš. zbor in orgle. Osem božičnih pesmi za meš. zbor, Dvanajst Marijinih pesmi za ljudsko petje ali meš. zbor. Napisal in uglasbil je tudi štiri spevoigre: Mlada Breda, opereta v 2 dej.; Grof in opat, opereta v 2 dej., Adam Ravbar, opereta v 4 dej., Darinka, romant. spevoigra v 3 dej. L. 1911 je izdal ljudsko igro Ne v Ameriko! – Prim.: Avtobiogr. Spomini (Lj. 1926, s sliko); IMK VII, XI; S 1911, št 204 (slika); 1926, št. 124; Bohinec, Il 1931, 427 (s sliko); IS 1931, 398. Mnt.+ Rus.

Mantuani, J., Rus, J.: Lavtižar, Josip (1851–1943). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi320063/#slovenski-biografski-leksikon (26. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine