Slovenski biografski leksikon

Lavrič Karel, politik, sin Matevža, r. 1. nov. 1818 na gradu Premu na Notranjskem, se usmrtil 3. marca 1876 v Gorici. Po smrti očeta (17. nov. 1827), ki je bil na gradu Premu komisar in okr. sodnik, se je družina preselila v Lj., kjer sta obiskovala Karel in brat Ludovik 1830 tretji razr. normalke in 1831–3 prve tri gimn. razr. Iz Lj. je odšla družina v Gradec, kjer sta stopila brata 1833 v četrti gimn. razr., Karel pa 1839 v prvi letnik prava. Kje je dovršil pravne študije in kje promoviral, ni znano. Tudi podatki iz naslednjih let niso popolnoma zanesljivi. Bivanje v Trstu kot domači učitelj in bivanje na Dunaju 1848 ni natančneje označeno. Kdaj je nastopil sodnijsko službo, kdaj in kje napravil sodniški in odvetniški izpit ter kdaj je prišel v Trst, ni znano. V začetku 1848 je že bil v Trstu, tam občeval v neki slovanski rodbini, služboval na sodišču in bil radi znanja slovenščine 1848 nameščen pri kolegijalnem sodišču v Sežani kot namestnik drž. pravdnika. L. 1850 je prišel kot odvetnik v Tolmin, odšel 1863 v Ajdovščino, okleval 1868 med Kranjem, Trstom in Gorico, se preselil apr. 1869 v Gorico in se vrnil 1873 v Tolmin.

Nasprotujejo si vesti, kdaj je postal zaveden Slovenec. Trstenjakova trditev, da je bil v Gradcu odbornik slovanske čitalnice, ni zadostno izpričana, ker ga ni v seznamu članov iz febr. 1839 (ČJKZ, I, 205). Vesti, da je v Trstu občeval v neki slovanski družini, da se je učil slovenščine v Trstu in Tolminu, tu brez dvoma po oktobrski diplomi, ne dopuščajo nobenega sklepa; upoštevati pa je, da je v Gradcu verjetno občeval s Trstenjakom in Trnskim in da se je 1848 navduševal za »mater Slavo«. Trditev, da je imel biti radi slovanskega prepričanja odpuščen iz službe in da je postal radi tega odvetnik, ne drži, ker je imenoval tudi po revoluciji odvetnike justični minister na predlog apelacijskih sodišč in odvetniških zbornic, ki so bile tedaj šele ustanovljene. V Tolminu je postavil L. materi grobni napis v nemščini, uradoval še 1860 nemški in se podpisoval Lauritsch (krstna knjiga Lauritz, družinska knjiga Lauritsch, lj. iuventus Laurizh). Tolminski Leseverein, kjer je bil tudi L. član, je imel še nov. 1861 samo nemške in en italijanski časopis (N 1861, 380). Ali je L. ustanovil tolminsko čitalnico, ali so jo osnovali nekateri duhovniki, povabili L.-a k neki prireditvi, ki ga je tako navdušila, da se je odslej oklenil čitalniškega gibanja in slovenstva, ni dognano. V čitalniškem odboru 1864 ni nobenega duhovnika, pač pa je naveden med ustanovniki kaplan Dragotin Pencin. Še dec. 1861 je propadlo uradnika Tavčarja prizadevanje, preurediti Leseverein v čitalnico, jan. 1862 pa so se že shajali Slovenci v Devetakovi hiši in brali slov. časnike, febr. so bila pravila potrjena in čitalnica odprta (N 1861, 418; 1862, 22, 62, 77). Člani čitalnice in pač tudi soustanovitelji so bili še notar Premerstein, Devetak (SBL) in Val. Luznik, dopisnik N. V dobi absolutizma ni kazal L. politične barve in se je zazibal v mlačnost, če ne raznarodil, le Luznar ga je v tem času vnemal za nar. čuvstvovanje (Oblak) in ga označil dec. 1862 kot edinega pravega domoljuba v Tolminu. Navduševal pa se je za francosko revolucijo, za Dantona, Mirabeaua, Rousseaua, bral je Rotteckovo zgodovino in Schuselkov list Reform (ustan. 1862), kar dokazuje, da je bil svobodomislec. K protestantizmu je pristopil radi neke protestantke, ki jo je vzljubil, hvalil ga je, ker pripozna v cerkvi ljudsko zastopstvo, ni se pa izjavil o veri sami. — Nepojasnjeni so vzroki L.-evega odhoda iz Tolmina. Ker je že 1860 izgubil oskrbništvo Kremerjevih posestev, so ga utegnili pripraviti do selitve v Ajdovščino razen spoznanja, da je narod na Tolminskem že prebujen in da je njegova narodna misija izpolnjena (Oblak), tudi gmotni oziri (opis L.-evega odhoda iz Tolmina v N 1863, 363; o nazadovanju tolminske čitalnice po njegovem odhodu SN 1868, št. 62). Iz Ajdovščine je tožil jan. 1868 o slabih dohodkih, a tudi v Gorici je imel 1870 premalo dela in denarja, da bi lahko nastavil koncipienta za gotovo plačo. Ko je bil dež. odbornik, se je delo v pisarni sicer pomnožilo, a z izstopom iz dež. odbora je zgubil velika klientov, duševna depresija in zdravljenje v Trstu (1871), samoslov. uradovanje v L.-evi pisarni in radi tega počasno reševanje aktov je povzročilo še nadaljnje krčenje klientov, tako da mu ni bilo več obstanka v Gorici in se je vrnil v Tolmin, kjer je živel ob skromnih dohodkih.

Brezdvomne uspehe za nar. prebuditev je imelo čitalniško gibanje. Tolminska je bila najstarejša in je razvila v L-evi dobi živahno delovanje, imela je pevski zbor, prireditve so obiskovali iz sosednih krajev in polagoma je vzklila vrsta novih čitalnic. V Gorici je bila ustanovljena sept. 1862, v Ajdovščini jo je ustanovil L. sam (febr. 1864), sledijo 1866 čitalnica v Skopem na Krasu, 1867 v Črničah, Kanalu, Rihenberku, Solkanu in Volčah, 1868 v Vrtojbi, 1869 v Prvačini, Štandrežu in Cerknem, najkasneje istočasno v Kobaridu in Komnu; Trst in okolica sta imela deset čitalnic, tako da je bilo 1869 na Primorskem brez Istre 25 čitalnic, v ostali Sloveniji 33 (Kol. MS 1865; LMS 1869). Prireditve v Tolminu in v Ajdovščini je vodil po večini L., ki je sam predaval in skrbel tudi pozneje v goriški okolici v prvi vrsti za deklamacije in učil čitalničarje in mladino deklamirati. S poukom deklamatorike je pričel tudi na srednjih šolah v Gorici že 1869 (N 1871, 5; Soča 1871, št. 10; Triglav 1870, št. 22), ravnateljstvo je sicer prepovedalo obisk njegovih predavanj in vaj, a L. je rekuriral in dobil dec. 1869 dovoljenje, da sme poučevati višje gimnazijce, realce in učiteljiščnike v slov. deklamatoriki v poslopju gimnazije, dokler mu ni bilo to na soglasen sklep gimn. profesorjev dec. 1871 zopet prepovedano (Soča 1872, št. 28). Iz L.-evih deklamatoričnih vaj se je širila izgovarjava čistega l kot olikan izgovor; tudi sicer je L. navajal svoje poslušavce k olikanemu »nobel« vedenju.

Udeležil se je taborskega gibanja ter bil z E. Klavžarjem glavni organizator in govornik. Razen običajnih točk, zedinjene Slovenije in vpeljave slovenščine v urade in šole, so razpravljali na taborih tudi o lokalnih potrebah. Prvemu taboru 18. okt. 1868 pri Šempasu je predsedoval L. in govoril za vpeljavo slovenščine v šole in urade. Sledili so 25. apr. 1869 tabor v Brdih pod Drnovkom na potoku Reki v biljanski občini (SN 1869, št. 43, 47, 50; N 142), kjer je poudarjal L. potrebo dobrih šol za Brda; o vpeljavi slovenščine v urade je zopet govoril na taboru na Kalcu blizu Zagorja 9. maja 1869 (N 1869, 143, 151, 164; SN, št. 55–6); tabor pri Frnetiču med Opčino in Sežano je bil prepovedan (N 1869, 158; SN št. 58, 67, 70–2); predsedoval je taboru Na logu pri tolminskem mostu 1. maja 1870 (SN 1870, št. 53–5), v Sežani 29. maja 1870 (N 1870, 172, 185; SN št. 65–7) in v Kubedu v Istri 7. avg. 1870 (SN 1870, št. 92, 94). Udeležil se je tudi jugoslov. shoda dec. 1870 v Lj.

Publicistično je nastopil L. 1848 kot sotrudnik LZg, kjer je objavil članka Das Königreich Illyrien und der deutsche Bund (str. 323–4) in Ueber das öffentliche und mündliche Gerichts-Verfahren (str. 394). V prvem članku je zagovarjal iz gospodarskih razlogov pristop Ilirije k nemški zvezi s pogojem, da se Slovanom zajamči narodnost z osnovnim zakonom, da se jim ne brani duševni razvoj na nar. podlagi, ker hočemo, da bo zaslovela mati Slava. – N so objavile več L.-evih čitalniških govorov: Vsa slov. dežela naj postane učilnica slovnice in našega slovstva (N 1863, 134), kjer poudarja potrebo učiti se slovenščine posebno v krajih, kjer so uradi, Govor o nar. petju (ib. 157–8), Zgodovinske črtice o znanstvu in umetnosti (ib. 361–3), otvoritveni govor pri prvi besedi ajdovske čitalnice, kjer je pozval k ustanovitvi knjižnic (N 1864, 148, 156 in 173 o ustanovitvi čitalniške knjižnice), Nekaj zastran vinoreje (ib. 281), kjer je nasvetoval vipavskim vinogradnikom ustanovitev skupne organizacije, govor na besedi ajdovske čitalnice (ib. 344), O koristi glediščnih iger (N 1868, 173); politična sta L.-eva govora o nar. shodih, ki so ga N le omenile (1863, str. 234), in Ravnopravnost národna rešiteljica Avstrije (N 1867, 352–4). Njegov je najbrž spis Misli o narodnosti (Naprej 1863, št. 31–4), v katerem je navedel kot poroke nar. razvoju živo nar. zavest med vsemi Slovenci, svobodo in liberalne naprave, posebno porote, dež. zbore, nar. učilnice vseh vrst in nar. petje. Svoboda vsebuje za L.-a zakonodajne zbore, svoboden tisk, ustne in javne sodbe, porote, svoboden srenjski zakon in udeleževanje vsega naroda pri javnih opravilih. Njegovi utegnejo biti s § šifrirani dopisi v S 1865, št. 47, 49, 56; 1866, št. 97, 99 o raznih gospodarskih in. političnih zadevah, o slovenščini na gimnazijah in o usodi L.-eve slovenske tožbe.

Še živahnejše je postalo L.-evo delovanje v Gorici z ustanovitvijo političnega društva Soče (sept. 1869) z istoimenskim glasilom (1871), ki je zastopalo napredno-liberalna načela. Pri društvu je bil L. predsednik, pri glasilu je sodeloval s številnimi članki in dopisi, ki so izšli po večini anonimni (Soča po 1873 mi ni na razpolago). Pisal je proti zedinjenju Goriške z Istro in Trstom in za zedinjenje Primorskega s Kranjsko in slov. deli Koroške in Štajerske (Slovencem na Goriškem; Soča 1871, št. 1, 4), dokazoval potrebo kongresa avstrijskih Slovanov, ki naj bi določil skupen politični program, ker rabijo zlasti mali narodi zaveznike za uspešen boj (Kongres avstrijskih Slovanov; Soča 1872, št. 6). Nastopil je proti neposrednim nadomestitvenim volitvam za drž. zbor, ker se s tem krati pravica dež. zborov (Soča 1872, št. 9). Zagovarjal je etična načela v politiki, obsodil politično nezvestobo, pohlep po slavi in denarju in dokazoval iz zgodovine, da tudi mali narodi kaj dosežejo (Javno mnenje in naši poslanci; Soča 1872, št. 11). Ob volitvah na Češkem je označil volivni red, ki daje plemičem odločilno moč, za ostanek srednjega veka in grajal pritisk uradništva na volivce, apeliral na složnost in združitev vseh federalistov na en program (Spet nove volitve na Češkem; Soča 1872, št. 13; Po volitvah na Češkem; ib. št. 18). V člankih Federalizem se jači in širi (Soča 1872, št. 15) in Zakaj smo federalisti (ib. št. 27) je poudarjal širjenje federalizma po Evropi in njega upravičenost v Avstriji, ker more le zveza svobodnih narodov in državic končati prepir avstr. narodov. Federalistično ureditev Avstrije je zagovarjal tudi z zgodovinskega stališča: Kako je zveza avstrijskih kraljestev in drugih kronovin postala cesarstvo in kako bi moralo biti to cesarstvo (Soča 1873, št. 38). Dosledno je pisal proti centralizmu in konservatizmu za svobodno ureditev države: Našim poslancem (ib. št. 1), Kaj je konservatizem, kaj napredek? (ib. št. 5), Kaj je liberalizem — kdo so liberalci? (ib. št. 7), Kaj je republika ali ljudovlada? (ib. št. 8). Liberalizem mu je identičen s pravico- in resnicoljubnostjo, namesto zastarelih oblik išče liberalizem boljših in primernejših. Svobodnjaki hočejo narod dvigniti in mu priboriti pravice. Odklanja konservatizem za Slovence, ker bi pomenil suženjstvo, kakor je bilo pred l. 1848, v nar. oziru zaspanost in premoč nemščine v uradih in šolah. Pri razpravljanju o konservatizmu in liberalizmu se pa ni dotaknil verskega vprašanja, tudi ne v članku Naš domači prepir (Soča 1872, št. 32), kjer svetuje konservativcem, naj nekoliko popustijo svojo taktiko, ker ne more narod ostati pri starem ne v navadah ne v slovstvu ne v politiki ne v gospodarskih zadevah. Obravnaval je nove postave: Notarska postava (Soča 1872, št. 7), Nova postava o javnih bukvah (ib.), Nova postava za ljudske šole (ib. št. 33), Porotne sodnije (Soča 1873, št. 10), Notarska postava in Slovenci (ib. št. 15). Pisal je tudi o gospodarskih vprašanjih, lokalnih zadevah in splošno kulturnih stvareh. Svoja izvajanja je opiral zlasti na zgodovino malih narodov in je večkrat citiral Irca O’Connella ali navajal njegove besede.

Za dež.-zborskega kandidata je priporočal L.-a S že 1867 (št. 40) v dveh dopisih iz Tolmina in Ajdovščine, izvoljen pa je bil 1870 kot zastopnik kmečkih občin Gorica-Ajdovščina-Kanal in obdržal ta mandat do smrti. Bil je član odseka za kmetijsko šolstvo (1870–1), član peticijskega odseka in šolskega sveta (1873–4) ter pravnega odseka (1874–5). Iz dež. odb. je izstopil že jeseni 1870 v protest proti sklepu, da dopisuje dež. odbor z drž. uradi samo v italijanščini (N 1870, 339, 348; SN št. 125–6). V zbornici, kjer je govoril dosledno slovensko, je 1870 interpeliral vlado radi slov. uradovanja, vpeljave slov. učnega jezika v goriške srednje šole, ustanovitve univerze v Lj., govoril za znižanje odborniških plač in poudarjal pravico poslancev, govoriti v materinem jeziku. L. 1871 je zahteval od vlade, naj predloži načrt narodnostne postave na podlagi enakopravnosti, kakor ga je predložila češkemu dež. zboru; k vladnemu predlogu o spremembi dež.-zborskega volivnega reda je zagovarjal manjšinski predlog, ki je zahteval, da volijo Italijani in Slovenci enako število poslancev, da volijo v razredu najviše obdavčenih v slov. delu dežele oni, ki plačujejo na leto vsaj 50 gld. direktnega davka, da volijo Slovenci in Italijani po dva dež. odbornika in po enega poslanca v drž. zbor, ter se je udeležil abstinence slov. poslancev, da onemogočijo razpravo o spremembi dež. volivnega reda. L. 1872 je zopet zahteval načrt narodnostne postave, premestitev onih uradnikov, ki ne znajo slovenščine, vpeljavo slovenščine v urade, izvrševanje ukaza ministra pravosodja z dne 17. marca 1862, nastavitev priseženega prevajavca v Gorici, slov. napise na vseh uradih v Gorici in na Goriškem in ustanovitev slov. realne gimn. Interpeliral je okr. glavarja radi zaposlitve otrok v nekaterih tovarnah goriške okolice in se udeležil debate o imenovanju vodja dež. kmet. šole in Vodopivčevega zemljevida (Goriško-Gradiščanske. L. 1874 je reklamiral vladni predlog radi osnove novih zemljiških knjig, govoril o graditvi ceste Bovec—Soča–Trenta, bil poročevavec o zakonu glede razdelitve občinskih lokavških zemljišč in poročevavec peticijskega odseka. V jesenskem zasedanju 1874 je označil zakonski načrt o zemljiških knjigah za pomanjkljiv in želel, naj bi bile zemljiške knjige v slov. občinah slovenske, v italijanskih italijanske. Zahteval je za goriško sodnijo poseben imenik porotnikov za slov. obtožence in se zavzel za podporo za cesto Lokavec—Dol–Otlica. L. 1875 je razen drugih interpelacij zahteval, naj se porabi drž. podpora 8000 gld. samo za najnujnejše potrebe ljudske šole, ne pa za pouk nemščine, za katerega naj skrbijo starši sami, in je govoril proti spremembi nekaterih paragrafov ljudskošolskega zakona.

Za drž.-zborskega kandidata je postavilo L.-a politično društvo Soča 1873 (SN 1873, št. 176), a N (str. 256) so priporočile Tonklija, predsednika političnega društva Gorice, ki je bilo 1873 ustanovljeno s konservativno smerjo. Že prejšnja leta se je del duhovništva ločil od L.-a in je bila ločitev z ustanovitvijo Glasa (jun. 1872) formalno izvedena. Sprava se je dosegla sept. 1875 z ustanovitvijo novega društva Sloge, ki se ne sme vtikati v verske zadeve. Obenem je prenehal Glas, ostala pa je Soča, ki se tudi ni smela lotevati verskih ali cerkvenih vprašanj.

Vse sodobne priče priznavajo L.-u izredno nesebičnost; podpiral je dijake, kupoval za čitalnice knjige, odložil je dež. odborništvo, akoravno je s tem izgubil stalne dohodke in veliko klientov. Kot prvi slov. odvetnik je uradoval že 1862 samo slovensko (N 1862, 102, 224; Naprej 1863, 165), pošiljal sodišču, nadsodišču, najvišjemu sodišču in cesarju samo slov. vloge. Škodo in izgubo časa, ki so jo imele njegove stranke radi tega, je nadomestil s tem, da je za svoje delo le malo računal. Njegova glavna briga je bilo vzbujanje nar. zavesti, temu cilju je služilo njegovo delo pri taborih, v dež. zboru, njegovi članki v Soči in čitalniško gibanje. Skrbno se je izogibal verskih ali kulturnobojnih problemov, zagovarjal je svobodo in samoupravo, za katero je hotel vzgojiti narod. – Prim.: Podatki župnega urada v Premu in rektorata v Gradcu; lj. iuventus; Pertrattazioni della dieta di Gorizia e Gradisca; Klavžar, Tabor pri Šempasu; Vošnjak, Slov. tabori; Marušič, N 1876, št. 10; S 1876, št. 33; Trstenjak, SN 1876, št. 55, 59; Pernišek SN 1876, št. 68–9, 1882, št. 50; Soča 1876, št. 10–2, 1877, št. 9, 10, 12 (meni nedostopno); Rutar, Zgodovina Tolminskega 208–9, 213; E 1887, št. 78 (Cegnarjeva pesem); Rakuša, Slov. petje 74; Glaser III, 117, 275; Oblak, Dr. K. Lavrič in njegova doba s sliko; Vošnjak, Spomini II, 31–2 (s sliko), 76, 142–3, 217; NA 1913, 27, 29; Prijatelj I, 82; II, 68, 71, 108–9; Lončar 18, 33–4, 43, 50, 143; Lovrenčič, Čas 1921, 59; isti M 1922, 144–6 (s sliko); J 1926, št. 29; S 1926, št. 50, 53; SPř 1926, 310; Volk, KGM 1927, 41–2 (s sliko); Prijatelj, RDHV II, 188. L.-evo sliko podaril H. Tuma lj. muzeju. Zapuščino, v katero nisem dobil pogleda, hrani J. M. Čok v Belgradu; lj. mestni arhiv hrani štiri L.-eva pisma Levcu. Slika ASK 32. Pir.

Pirjevec, Avgust: Lavrič, Karel (1818–1876). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi319260/#slovenski-biografski-leksikon (18. maj 2021). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Lavrič Karel (Edvard), narodni buditelj, r. 1. nov. 1818 na Premu (v literaturi se pogosto navaja leto 1820), u. 3. mar. 1876 v Gor. Oče Matej, okrajni glavar in sodnik na gradu Prem, mati Jožefa (»Čička« iz »Lipe na pošti«). Osn. š. je začel obiskovati v Postojni. Po očetovi smrti (17. nov. 1827) se je družina preselila v Lj., tu je skupaj z bratom Ludvikom obiskoval prve tri razr. gimn., od 4. razr. dalje se je šolal v Gradcu, kamor se je družina 1835 preselila. L. in brat sta se tedaj udeleževala delovanja nekake privatne čitalnice graških slov. dijakov (njen član je verjetno bil tudi J. Godina-Verdelski), ki jo je imel Davorin Trstenjak v svojem stanovanju ter jo je ustanovil na pobudo St. Vraza. Sodelovanje v čitalnici naj bi L. tesneje povezalo s Slov. in slov. jezikom. Trditev, da je bil član odb. čitalnice, ni dovolj potrjena, ker ga na seznamu članov iz febr. 1839 ni. Za L-eve tedanje stike s slovanskimi krogi govori tudi podatek, da je bila ena njegovih sestra poročena s hrv. pesnikom Ivanom Trnskim. Med 1839 in 1843 je študiral pravo v Gradcu, nato pa nadaljeval študij v Padovi, kjer je opravil štiri rigoroze (11. apr., 16. jul., 14. nov. 1844 ter 17. apr. 1845) in promoviral 2. maja 1845. V registrih padovanske U je vpisan kot Domenico, na diplomi (hrani jo Gor. muzej) kot Carolus. Ni znano, kje je živel tja do pomladi 1848, ko se je s člankom Das Königreich Illyrien und der deutsche Bund (Laibacher Zeitung 27. apr. 1848) iz Trsta prvič oglasil v javnosti, zagovarjajoč povezavo slov. dežel z nemško zvezo držav, kar pa seveda ni bilo uglašeno s stališči tedanje slov. polit. V tem času je verjetno živel v Sežani, kar bi se dalo razbrati iz poročila sežanskega okraj. glavarja Vellusiga (13. maja 1852) o L-evem moralnopolit. zadržanju. V letu 1848 naj bi se izkazal kot dober govornik v upanju, da bo izvoljen za drž. poslanca, sicer pa je svoj posel namestnika drž. pravdnika opravljal zgledno. V Sežani je deloval kot član komisije za zemljiško odvezo, sodeloval pri društvu za pogozdovanje Krasa ter bil član odb. sežanskega Lcsevereina. Iz Sežane se je L. preselil v Tolmin, kjer je deloval kot odvetnik, čas njegovega prihoda v Tolmin ni znan, vendar je njegova mati Jožefa u. v Tolminu 25. okt. 1853 v starosti 58 let (v Tolminu je u. tudi L-eva sestra Ana 11. jan. 1854 v starosti 32 let). Kot tolminski odv. je L. tudi materialno dobro uspeval, stanoval je v grajskem poslopju sredi naselja (takratna hišna št. 79) in imel tu tudi svojo pisarno; vključil se je v delo takratnega nem. bralnega društva v Tolminu. Menda je prav okoli 1860 doživel ljubezensko razočaranje, zaradi česar je hotel storiti samomor. Posledica tega čustvenega doživetja je L-ev prestop v protestantizem (izvoljenka iz družine tržaškega trg. Schimpfa, ki je prihajala v Tolmin na počitnice, je ženitno ponudbo zavrnila, češ da jo loči od L. vera, kasneje, ko je postal protestant, pa je bil zavrnjen, češ da je postal odpadnik). V času tega čustvenega pretresa je živel L. samotarsko življenje in kazal znake posebnega duševnega stanja. Kaže, da ga je ustavna doba od 1861 dalje vzdramila iz življenjske apatičnosti ter v njem znova obudila zavest, da pripada slov. rodu (to je javno razglašal že 1848). Tako ga najdemo med ustanovitelji tolminske čitalnice, ki je bila po svojem nastanku peta na Slov. (potrjena 8. febr. 1862); s tem se pričenja L-ev vzpon v slov. kult. in polit. življenju na Gor. Vodil je čitalnico, pričel je slov. uradovati in na čitalniških prireditvah vneto zagovarjal učenje slov. jezika za utrjevanje narodnostnega občutka in zavesti. Postal je eden najbolj zaslužnih za razvoj čitalniškega gibanja na Prim., zlasti potem, ko se je jeseni 1863 preselil iz Tolmina v Ajdovščino, kjer je odprl odv. pisarno. Njegova borba za uveljavitev slov. jezika v upravnem življenju je naletela na veliko odobravanje v slov. javnosti, hkrati pa je očitno pokazal, da je tudi zadovoljiv gosp. položaj tesno povezan z bojem za uveljavitev narodnosti (L-ev nastop na zboru gor. Kmet. družbe v Tolminu 21. sept. 1863). Na področju javnega delovanja je v Ajdovščini nadaljeval to, kar je v Tolminu začel. Eden izmed prvih L-evih uspehov je bila ustanovitev ajdovske čitalnice (uradno potrjena 8. febr. 1864), aktivno je sodeloval pri njenem delovanju, 15. avg. 1865 je na Palah pri Ajdovščini pripravil zbor ajdovskih in tolminskih čitalničarjev in sodeloval na srečanju zastopnikov primorskih čitalnic v Ajdovščini 1. jun. 1867. Iz tega obdobja L-ega življenja je ohranjenih več čitalniških govorov; na otvoritvi ajdovske čitalnice je govoril o enakopravnosti (narodni in osebni), 17. jul. 1864 je v čitalnici govoril vipavskim vinogradnikom o pomenu zadružništva in ponovno poudarjal materialno stanje kot pogoj za polit. uspešno delovanje, govoril je na otvoritvi čitalnice v Vipavi (1864), potem je okt. 1864 v ajdovski čitalnici spodbujal mladino, prav tam je na začetku 1866 govoril o prebujanju gor. Slov. Ob tej priložnosti se je zavzemal za U v Zgbu in sodil, da je večji tisti človek, ki živi za kako vzvišeno idejo, od tistega, ki mu je mar le osebna korist. 1867 je v Ajdovščini poudarjal pomen obrti in trgovine, ki naj bi bila poleg kmetijstva temelj narodnega gospodarstva, v ajdovski čitalnici je 1. okt. 1867 govoril o enakopravnosti, ki da edina more rešiti notranji polit. položaj Avstrije. L. je bil govornik na otvoritvi čitalnic v Solkanu in Rihemberku 1867. Naslednje leto je sodeloval kot govornik na otvoritvi čitalnic v Sv. Križu pri Ajdovščini, v Podragi in Postojni. Potem je še govoril na Vodnikovi besedi v Gor. (febr. 1868), 3. maja 1868 je v Ajdovščini tolmačil koristi gledališča. Bil je najbolj popularen aktivist čitalniškega gibanja na tedanjem Prim. in bližnjem Kranjskem. Velik del njegovih govorov je prinesel slov. tisk (N, Slovenec, Domovina, Umni gospodar); 1868 je postal častni član čitalnic v Tolminu in Ljutomeru. Njegovo delo na področju narodnostnega in polit. osveščanja je tedaj odobraval in hvalil ves slov. tisk, ki pa ni objavljal zgolj L-evih govorov, temveč tudi njegove izvirne članke. Tako je Levstik–Vilharjev Naprej (1863, št. 31–34) objavil daljšo razpravo Misli o narodnosti, v kateri L. ugotavlja, da je narodnost »visoka, rodovita, životvorna misel, kakor svoboda, vera in druge«. Narodnost je treba gojiti in se zanjo žrtvovati, svoboda pa je mati tistega, kar je lepo in veliko. V članku citira nem. ideologa liberalizma Rottecka; k njemu se je večkrat zatekal kot tudi k drugim ideologom liberalizma in mislecem (Bluntschli, Sismondi). Dalje L. sodi, da je mogoče narodnost ohraniti z živo zavestjo, svobodo in njenimi »liberalnimi napravami«, dežel. zbori, ki naj bi skrbeli za narod in ga vodili, ljud. š. in petjem. L. se je oglašal tudi v celovškem Slovencu, v članku Česa nam je po miru treba (1866, št. 82–84) razglaša svobodo za pogoj napredka, svoboda bistri um, rodi duševno domoljubje in utrjuje značaj. 1867 je L. prvič kandidiral pri nadomestnih volitvah za gor. dežel. zbor, vendar ni uspel. Izvoljen je bil 1870. V čas L-ega ajdovskega obdobja sodi tudi začetek taborskega gibanja na Prim. Vabilo na prvi prim. tabor pri Šempasu (Velika Otava) 18. okt. 1868 je L. podpisal prvi kot odvetnik in kot ajdovski podžupan. S tem se pričenja novo obdobje v L-evem življenju, iz čitalniškega se je razvil v najpomembnejšega taborskega organizatorja ne le na Prim., marveč na Slov. Gmotne razmere so ga prisilile, da se je odselil iz Ajdovščine v Gor. Mislil je celo na preselitev v Kranj, a odločil se je za Gor., ker da je Slov. tu bolj potreben. Pomladi 1869 je bil že v Gor., prav v času, ko so gor. Slov. pripravljali svoj drugi tabor v Brdih. Kot pri šempaskem taboru, na katerem je L. nastopal kot organizator, preds. tabora in govornik o rabi slov. jezika v javnem življenju, je tudi na briškem taboru (Drnovk pri Dobrovem, 24. apr. 1869) govoril o uvajanju slov. jezika v javnem življenju ter za slov. š. v Brdih. O istem je govoril tudi na pivškem taboru, 9. maja 1869, udeležil se je tudi vižmarskega (19. maja 1869). Bil je še organizator in govornik na taborih v Tolminu (1. maja 1870), v Sežani (29. maja 1870), v Kubedu (8. avg. 1870) ter pri Kastvu (21. maja 1871). Zaman si je prizadeval za pripravo tabora v Renčah (1871, 1872). Kot tabornik si je L. postavil za zgled irskega politika in govornika O'Connella. Velik poudarek je dajal govorništvu in s tem v zvezi je omeniti L-evo poučevanje dijakov gor. gimn. v deklamatoriki (1869–71). L-evo pravo polit. delo se začenja v drugi polovici 1869, ko je bilo v Gor. ustanovljeno prvo polit. društvo gor. Slov. Soča (pravila potrjena 2. sept. 1869). Prvi preds. društva je postal dr. Josip Tonkli, odvetnik v Gor. in deželni poslanec, toda ko je na volitvah v deželni zbor 1870 propadel, se je društvu odtegoval; vodstvo društva je nato prevzel L. 24. febr. 1870. Tabori, zlasti pa dežel. volitve 1870 so pokazale, da so gor. Slov. prešli prvo obdobje svojega polit. zorenja, v dotlej enotnem taboru so se pojavila trenja, ki so 1872 porazdelila sila na mlado- in staroslovensko grupacijo. Liberalni tabor je bil zbran ob društvu Soča, ki je imelo od 1871 istoimensko glasilo, konservativci pa so od 1872 izdajali Glas, naslednje leto pa ustanovili društvo Gorica. Med obema strankama se je zlasti v letih 1872–74 odvijal strupen polit. boj, ki je dosegel vrhunec v predvolilnem vzdušju za državnozborske volitve 1873. Liberalci so za svojega kandidata postavili L., kandidat konservativcev pa je bil dr. Tonkli. Slednji je sicer na volitvah L. porazil, a vendar ni zbral dovolj glasov; ob ponovljenih volitvah je zmagal vladni kandidat Andrej Winkler. Nasprotniki so prav ob volilnem boju izkoriščali L-ev protestantizem, ki naj bi kat. ljudske množice odvračal od liberalnega tabora. Po volitvah so se nasprotja polagoma zgladila, konec 1875 je bila na Gor. dosežena sprava, ki je pričela z obdobjem slogaštva. Na Gor. je trajalo vse do konca stoletja. L-eva aktivnost se je za časa bivanja v Gor. najbolj očitala v delu društva Soča, pa tudi v sodelovanju pri društvenem glasilu Soča, aktiven je bil tudi kot deželni poslanec, udeleževal se je srečanj slov. politikov (npr. sestanka jsl. politikov v Lj. dec. 1870) in še dalje deloval v bolj umerjenem čitalniškem gibanju. Za preds. polit. društva Soča je bil izvoljen še trikrat (3. nov. 1870, 11. apr. 1872, 30. dec. 1872), zadnjič je kot preds. nastopil 29. jan. 1874, ko se je funkciji odpovedal zaradi preselitve iz Gor. v Tolmin. Tu je od pomladi 1874 znova živel, bil je že močno telesno in duševno izčrpan. Upal je, da si bo v Tolminu opomogel. Imel je skromno odv. pisarno, 1875–76 je bil preds. tolminske čitalnice. Kot preds. in odb. društva Soča je aktivno deloval na društvenih občnih zborih, poleg delovanja v taborskem gibanju je omeniti, da je sestavljal interpelacije društva bodisi za deželni, bodisi za drž. zbor. Društvo se je v teh zahtevah zavzemalo za enakopravnost slov. jezika v javnosti, za gosp. ukrepe v korist slov. podeželja itd. 29. febr. 1871 je na občnem zboru poročal o lj. sestanku jsl. voditeljev in nato vneto presajal jsl. idejo na gor. tla. V imenu društva Soča naj bi se udeležil v Bgdu slavja ob proglasitvi polnoletnosti kneza Milana Obrenovića (1872), a oblasti mu niso izdale potnega dovoljenja. Zaradi smrti ni izpolnil poslanskega mandatnega obdobja. Kot poglavitna rdeča nit se skozi njegovo dežel. poslanstvo vleče zahteva po enakopravnosti slov. jezika v javnem življenju (izvoljen je bil v skupini kmečkih obč. sod. okrajev Gorica, Kanal, Tolmin in je premagal svoja nasprotnika A. Marušiča in Paceja), o tem je govoril že na prvi seji (avg. 1870), pri tem se je zavzemal tudi za slov. U v Lj. 26. avg. 1870 je bil izvoljen v dežel. odbor. L-evo in ostalih slov. poslancev vztrajanje, da ima slov. enakopravno mesto v dežel. zboru, je pripeljalo do njegovega predčasnega zaključka zaradi obstrukcijc It. L. je nadaljeval boj za slov. tudi v dežel. odb., a ker tudi tu ni uspel, je izstopil iz odb., prav tako tudi iz dežel. š. sveta. L-ev odstop je vzbudil tudi dvome, saj so tako Slov. izgubili članstvo v dveh pomembnih dežel. organih. Aktiven pa je bil še dalje v dežel. zboru, kjer je 1871 vpraševal vlado, če bo predložila načrt zakona o narodni zaščiti (podobno kot na Češkem), zavzemal se je za spremembo dežel. volilnega zakona, da bi It. in Slov. imeli enako število poslancev. 1872 se je ponovno zavzemal za enakopravnost slov. jezika v javnosti, ponovno je interpeliral za predlog zakona o narodni zaščiti na Gor., za slov. realno gimn. v Gor., za slov. napise na javnih ustanovah in zoper delo mladoletnih v tovarnah v gor. okolici. Na zasedanju 1874 je reklamiral predlog zakona o zemljiških knjigah, govoril je v prid gradnji ceste Bovec–Trenta, zavzemal se je dalje, da bi bile zemljiške knjige slov. občin sestavljene v slov., zahteval je za gor. sodnijo poseben imenik porotnikov za slov. obtožence. 1875 je zahteval, naj se porabi drž. podpora 8000 gold, samo za najnujnejše potrebe osn. š., ne pa za pouk nem. L. je bil tudi član nekaterih teles dežel. zbora (dežel. š. svet, pravni in peticijski odsek, odsek za kmet. šolstvo). Posebno pozornost je še potreba nameniti L-emu publicističnemu delovanju v listu Soča. V uvodnikih, daljših člankih, v objavljenih govorih se je L. dotikal lokalne, pa tudi širše avstr. polit. problematike. V prvi št. Soče (31. mar. 1871) je objavil poročilo o lj. sestanku dec. 1870, vendar je pri tem poudarjal bolj radikalen jsl. program, ki ga je sestanek obravnaval, končno pa sprejel v bolj omiljeni obliki. Poleg člankov polit. in kult. vsebine se je posvečal tudi gosp. problemom (Soča 1874, št. 28) in pravni tematiki, razlagi zakonov in pojasnjevanju porotnih sodnij (Soča 1873, št. 10; 1875, št. 1, 3–6); o tem je prvič pisal že 1848 v nemškem članku Über das öffentliche und mündliche Gericht-Verfahren (Laibacher Zeitung 25. in 30. maja 1848, št. 63, 65). L. je v teh člankih razlagal svoje polit. poglede, ki jih je že v šestdesetih letih razlagal v tisku. Tokrat jih je dopolnjeval, a vendar jih ni bistveno menjal. Še vedno je zagovarjal vrednost etničnih načel v polit. delovanju, zato je obsojal polit. nezvestobo, pohlep po denarju in slavi (Soča 1872, št. 11). Zagovarjal je federalistično načelo ureditve Avstrije (Soča 1872, št. 13, 15, 27), potrebo, naj ima avstr. vojska del svojega uradovanja tudi v jezikih avstr. narodov (Soča 1873, št. 13–14), in sploh utiral pota liberalnemu mišljenju, ki ga je najtesneje povezoval z narodno prebujo (konservatizem pa vodi v suženjstvo, v narodnostno mlačnost in tujstvo, Soča 1873, št. 5, 7, 8), prav ta miselnost ga je približala republikanstvu. Spor, ki je na Gor. vladal v vrstah Slov. od 1872, ga je silil, da je spregovoril tudi o veri; obravnaval jo je kot vernik, odklanjal pa je njeno zlorabo v polit. namene (Soča 1874, št. 31). Do konca življenja je ohranjal svoje idealne poglede na vlogo narodnega preroditelja tistih dni. Taka stališča in misli so zmanjševala vrednost in uspešnost njegovega javnega delovanja. Temu so se konservativni nasprotniki posmehovali (imenovali so ga »doktor–svoboda«), z druge strani pa so ga gor. It. povzdigovali in ga imenovali slov. Garibaldija zaradi izjemne predanosti polit. delu za osveščanje gor. Slov. Intenzivno javno delo mu je jemalo moči, že 1871 se je zdravil v Trstu. V začetku 1876 se je ponovno tam zdravil. Iz tega časa je verjetno tudi njegov zadnji javni nastop, ko je odgovarjal gor. it. listu L'Isonzo, da doseženo spravo med gor. Slov. odobrava (19. jan. 1876, št. 6); it. liberalno glasilo označuje L. kot »specchiato patriota ed uomo onesto«. Ko se je vračal iz Trsta domov v Tolmin in prenočeval v gor. hotelu Pri treh kronah, se je v hotelski sobi zjutraj 3. mar. 1876 ustrelil. Samomor je storil v očitni življenjski stiski, ki je vzbudila vrsto komentarjev o L-evi duševnosti in sploh o psihični neuravnovešenosti njegove družine. Psihične depresije naj bi se pri L. večkrat pojavljale in še za bivanja v Gradcu je L-evi materi neki zdravnik izjavil: »Bojim se za pamet vaših otrok.« L-ev brat Ludvik naj bi zblaznel, prav tako je bila duševni bolnik sestra, o kateri govori v že omenjenem poročilu iz 1852 sežanski okraj. glavar. L-eva smrt je pobudila tudi razmišljanja o njegovi vlogi v polit. življenju Slov. na Gor. Kritično ga je obravnaval predvsem katoliški tabor. Očital je katoličanom celo to, da so se udeležili pogreba protestanta, in je brez slehernega spoštovanja do mrtvega analiziral L-evo osebnost. L. je še dolgo po smrti ohranil simbol ljudskega voditelja in časnik Soča je vse do svojega konca (1915) izhajal pod L-evim geslom: »Vse za narod, svobodo, napredek!« Po L-evi smrti so gor. Slov. osnovali odb., ki naj bi mu postavil javen spomenik. Odbor svoje naloge ni v celoti izpolnil, pač pa je bil ob prvi obletnici smrti postavljen na gor. pokopališču nagrobni spomenik s Stritarjevimi verzi (grob je bil nato dvakrat preseljen). Doprsni kip (delo B. Kalina) je bil postavljen v Novi Gor. okt. 1968 ob 150-letnici rojstva; po L. nosijo imena danes ulice, trgi in javne ustanove. Izmed likovnih upodobitev je najbolj znan Grilčev portret. L. je posvečenih več pesmi. F. Cegnar je napisal besedilo za kantato, ki jo je uglasbil A. Hajdrih. Sodobniki so objavili več spominov, najobširnejša je brošura F. Oblaka (Doktor Karol Lavrič in njegova doba, Gor. 1906), posebej je še omeniti posebno L-evo številko Soče (1. nov. 1906). L-ev priimek je v starejših virih na različne načine izpisan (Lauritsch, Lauritz, Laurizh). Omenjeno poročilo iz 1852 rabi obliki Laurič in Lauritsch, sam se je kot član odb. sežanskega Lesevereina podpisal kot Lauritsch, po 1860 je rabil izključno obliko Lavrič. L-eva pisma Levcu in Jurčiču hrani rkp. odd. NUK v Lj., nekaj pisem je ohranjenih v prepisih; zapuščina, ki jo je okoli leta 1932 hranil 1. M. Čok v Bgdu, se je med drugo svet. vojno porazgubila.

Prim.: SBL I, 621–24 (z izborom lit. do 1932); Gabršček I, II; M. Rutar, TolmZb 1, 55–63; I. Prijatelj, Slov. kulturnopolit. in slovstvena zgod., I–III, Lj. 1955–58; F. Koblar, Simon Gregorčič, Lj. 1962; H. Tuma, Iz mojega življenja, Lj. 1937, 196, 216, 239; B. Marušič, Doneski k biografiji dr. Karla Lavriča, ZČ 14/1960, 196–202; Isti, PDk 17. nov. 1963; Isti, Dr. Karel Lavrič v pesmi, JKol 1966, 190–94; Isti, Dr. Karel Lavrič, JKol 1968, 111–17; Isti, PrimN 2. mar. 1968; Isti, Zaliv št. 12–13, 1968, 98–105; Isti, Kaplje, št. 12–13, 1968, 207–09; Isti, Razvoj polit. življenja gor. Slov. od uvedbe ustavnega življenja do prvega polit. razkola, ZČ 23/1969, 1–30, 211–56; Isti, Doneski k polit. zgod. gor. Slov. v razdobju 1870–1875, ZČ 24/1970, 213–41; J. Kramar, Prvi tabor v Istri, Koper 1970; PrimN 10. jan. 1975 in 27. febr. 1976; PDk 7. mar. 1976; B. Marušič, TolmZb 2, 271–76; Isti, Bistriški zapisi 1/1980, 25–28; N. Agostinetti, GorLtk 3/1976, 254–55; Isti, Quaderni del Lombardo-Veneto (Padova), 1977, zv. 2, 31; Arh. Slov. Lj., okr. glavarstvo Sežana, preds. spisi (fasc. 2, št. 52); ž. arh. Tolmin.

B. Mar.

Marušič, Branko: Lavrič, Karel (1818–1876). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi319260/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. maj 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine