Slovenski biografski leksikon

Lavrič Karel, politik, sin Matevža, r. 1. nov. 1818 na gradu Premu na Notranjskem, se usmrtil 3. marca 1876 v Gorici. Po smrti očeta (17. nov. 1827), ki je bil na gradu Premu komisar in okr. sodnik, se je družina preselila v Lj., kjer sta obiskovala Karel in brat Ludovik 1830 tretji razr. normalke in 1831–3 prve tri gimn. razr. Iz Lj. je odšla družina v Gradec, kjer sta stopila brata 1833 v četrti gimn. razr., Karel pa 1839 v prvi letnik prava. Kje je dovršil pravne študije in kje promoviral, ni znano. Tudi podatki iz naslednjih let niso popolnoma zanesljivi. Bivanje v Trstu kot domači učitelj in bivanje na Dunaju 1848 ni natančneje označeno. Kdaj je nastopil sodnijsko službo, kdaj in kje napravil sodniški in odvetniški izpit ter kdaj je prišel v Trst, ni znano. V začetku 1848 je že bil v Trstu, tam občeval v neki slovanski rodbini, služboval na sodišču in bil radi znanja slovenščine 1848 nameščen pri kolegijalnem sodišču v Sežani kot namestnik drž. pravdnika. L. 1850 je prišel kot odvetnik v Tolmin, odšel 1863 v Ajdovščino, okleval 1868 med Kranjem, Trstom in Gorico, se preselil apr. 1869 v Gorico in se vrnil 1873 v Tolmin.

Nasprotujejo si vesti, kdaj je postal zaveden Slovenec. Trstenjakova trditev, da je bil v Gradcu odbornik slovanske čitalnice, ni zadostno izpričana, ker ga ni v seznamu članov iz febr. 1839 (ČJKZ, I, 205). Vesti, da je v Trstu občeval v neki slovanski družini, da se je učil slovenščine v Trstu in Tolminu, tu brez dvoma po oktobrski diplomi, ne dopuščajo nobenega sklepa; upoštevati pa je, da je v Gradcu verjetno občeval s Trstenjakom in Trnskim in da se je 1848 navduševal za »mater Slavo«. Trditev, da je imel biti radi slovanskega prepričanja odpuščen iz službe in da je postal radi tega odvetnik, ne drži, ker je imenoval tudi po revoluciji odvetnike justični minister na predlog apelacijskih sodišč in odvetniških zbornic, ki so bile tedaj šele ustanovljene. V Tolminu je postavil L. materi grobni napis v nemščini, uradoval še 1860 nemški in se podpisoval Lauritsch (krstna knjiga Lauritz, družinska knjiga Lauritsch, lj. iuventus Laurizh). Tolminski Leseverein, kjer je bil tudi L. član, je imel še nov. 1861 samo nemške in en italijanski časopis (N 1861, 380). Ali je L. ustanovil tolminsko čitalnico, ali so jo osnovali nekateri duhovniki, povabili L.-a k neki prireditvi, ki ga je tako navdušila, da se je odslej oklenil čitalniškega gibanja in slovenstva, ni dognano. V čitalniškem odboru 1864 ni nobenega duhovnika, pač pa je naveden med ustanovniki kaplan Dragotin Pencin. Še dec. 1861 je propadlo uradnika Tavčarja prizadevanje, preurediti Leseverein v čitalnico, jan. 1862 pa so se že shajali Slovenci v Devetakovi hiši in brali slov. časnike, febr. so bila pravila potrjena in čitalnica odprta (N 1861, 418; 1862, 22, 62, 77). Člani čitalnice in pač tudi soustanovitelji so bili še notar Premerstein, Devetak (SBL) in Val. Luznik, dopisnik N. V dobi absolutizma ni kazal L. politične barve in se je zazibal v mlačnost, če ne raznarodil, le Luznar ga je v tem času vnemal za nar. čuvstvovanje (Oblak) in ga označil dec. 1862 kot edinega pravega domoljuba v Tolminu. Navduševal pa se je za francosko revolucijo, za Dantona, Mirabeaua, Rousseaua, bral je Rotteckovo zgodovino in Schuselkov list Reform (ustan. 1862), kar dokazuje, da je bil svobodomislec. K protestantizmu je pristopil radi neke protestantke, ki jo je vzljubil, hvalil ga je, ker pripozna v cerkvi ljudsko zastopstvo, ni se pa izjavil o veri sami. — Nepojasnjeni so vzroki L.-evega odhoda iz Tolmina. Ker je že 1860 izgubil oskrbništvo Kremerjevih posestev, so ga utegnili pripraviti do selitve v Ajdovščino razen spoznanja, da je narod na Tolminskem že prebujen in da je njegova narodna misija izpolnjena (Oblak), tudi gmotni oziri (opis L.-evega odhoda iz Tolmina v N 1863, 363; o nazadovanju tolminske čitalnice po njegovem odhodu SN 1868, št. 62). Iz Ajdovščine je tožil jan. 1868 o slabih dohodkih, a tudi v Gorici je imel 1870 premalo dela in denarja, da bi lahko nastavil koncipienta za gotovo plačo. Ko je bil dež. odbornik, se je delo v pisarni sicer pomnožilo, a z izstopom iz dež. odbora je zgubil velika klientov, duševna depresija in zdravljenje v Trstu (1871), samoslov. uradovanje v L.-evi pisarni in radi tega počasno reševanje aktov je povzročilo še nadaljnje krčenje klientov, tako da mu ni bilo več obstanka v Gorici in se je vrnil v Tolmin, kjer je živel ob skromnih dohodkih.

Brezdvomne uspehe za nar. prebuditev je imelo čitalniško gibanje. Tolminska je bila najstarejša in je razvila v L-evi dobi živahno delovanje, imela je pevski zbor, prireditve so obiskovali iz sosednih krajev in polagoma je vzklila vrsta novih čitalnic. V Gorici je bila ustanovljena sept. 1862, v Ajdovščini jo je ustanovil L. sam (febr. 1864), sledijo 1866 čitalnica v Skopem na Krasu, 1867 v Črničah, Kanalu, Rihenberku, Solkanu in Volčah, 1868 v Vrtojbi, 1869 v Prvačini, Štandrežu in Cerknem, najkasneje istočasno v Kobaridu in Komnu; Trst in okolica sta imela deset čitalnic, tako da je bilo 1869 na Primorskem brez Istre 25 čitalnic, v ostali Sloveniji 33 (Kol. MS 1865; LMS 1869). Prireditve v Tolminu in v Ajdovščini je vodil po večini L., ki je sam predaval in skrbel tudi pozneje v goriški okolici v prvi vrsti za deklamacije in učil čitalničarje in mladino deklamirati. S poukom deklamatorike je pričel tudi na srednjih šolah v Gorici že 1869 (N 1871, 5; Soča 1871, št. 10; Triglav 1870, št. 22), ravnateljstvo je sicer prepovedalo obisk njegovih predavanj in vaj, a L. je rekuriral in dobil dec. 1869 dovoljenje, da sme poučevati višje gimnazijce, realce in učiteljiščnike v slov. deklamatoriki v poslopju gimnazije, dokler mu ni bilo to na soglasen sklep gimn. profesorjev dec. 1871 zopet prepovedano (Soča 1872, št. 28). Iz L.-evih deklamatoričnih vaj se je širila izgovarjava čistega l kot olikan izgovor; tudi sicer je L. navajal svoje poslušavce k olikanemu »nobel« vedenju.

Udeležil se je taborskega gibanja ter bil z E. Klavžarjem glavni organizator in govornik. Razen običajnih točk, zedinjene Slovenije in vpeljave slovenščine v urade in šole, so razpravljali na taborih tudi o lokalnih potrebah. Prvemu taboru 18. okt. 1868 pri Šempasu je predsedoval L. in govoril za vpeljavo slovenščine v šole in urade. Sledili so 25. apr. 1869 tabor v Brdih pod Drnovkom na potoku Reki v biljanski občini (SN 1869, št. 43, 47, 50; N 142), kjer je poudarjal L. potrebo dobrih šol za Brda; o vpeljavi slovenščine v urade je zopet govoril na taboru na Kalcu blizu Zagorja 9. maja 1869 (N 1869, 143, 151, 164; SN, št. 55–6); tabor pri Frnetiču med Opčino in Sežano je bil prepovedan (N 1869, 158; SN št. 58, 67, 70–2); predsedoval je taboru Na logu pri tolminskem mostu 1. maja 1870 (SN 1870, št. 53–5), v Sežani 29. maja 1870 (N 1870, 172, 185; SN št. 65–7) in v Kubedu v Istri 7. avg. 1870 (SN 1870, št. 92, 94). Udeležil se je tudi jugoslov. shoda dec. 1870 v Lj.

Publicistično je nastopil L. 1848 kot sotrudnik LZg, kjer je objavil članka Das Königreich Illyrien und der deutsche Bund (str. 323–4) in Ueber das öffentliche und mündliche Gerichts-Verfahren (str. 394). V prvem članku je zagovarjal iz gospodarskih razlogov pristop Ilirije k nemški zvezi s pogojem, da se Slovanom zajamči narodnost z osnovnim zakonom, da se jim ne brani duševni razvoj na nar. podlagi, ker hočemo, da bo zaslovela mati Slava. – N so objavile več L.-evih čitalniških govorov: Vsa slov. dežela naj postane učilnica slovnice in našega slovstva (N 1863, 134), kjer poudarja potrebo učiti se slovenščine posebno v krajih, kjer so uradi, Govor o nar. petju (ib. 157–8), Zgodovinske črtice o znanstvu in umetnosti (ib. 361–3), otvoritveni govor pri prvi besedi ajdovske čitalnice, kjer je pozval k ustanovitvi knjižnic (N 1864, 148, 156 in 173 o ustanovitvi čitalniške knjižnice), Nekaj zastran vinoreje (ib. 281), kjer je nasvetoval vipavskim vinogradnikom ustanovitev skupne organizacije, govor na besedi ajdovske čitalnice (ib. 344), O koristi glediščnih iger (N 1868, 173); politična sta L.-eva govora o nar. shodih, ki so ga N le omenile (1863, str. 234), in Ravnopravnost národna rešiteljica Avstrije (N 1867, 352–4). Njegov je najbrž spis Misli o narodnosti (Naprej 1863, št. 31–4), v katerem je navedel kot poroke nar. razvoju živo nar. zavest med vsemi Slovenci, svobodo in liberalne naprave, posebno porote, dež. zbore, nar. učilnice vseh vrst in nar. petje. Svoboda vsebuje za L.-a zakonodajne zbore, svoboden tisk, ustne in javne sodbe, porote, svoboden srenjski zakon in udeleževanje vsega naroda pri javnih opravilih. Njegovi utegnejo biti s § šifrirani dopisi v S 1865, št. 47, 49, 56; 1866, št. 97, 99 o raznih gospodarskih in. političnih zadevah, o slovenščini na gimnazijah in o usodi L.-eve slovenske tožbe.

Še živahnejše je postalo L.-evo delovanje v Gorici z ustanovitvijo političnega društva Soče (sept. 1869) z istoimenskim glasilom (1871), ki je zastopalo napredno-liberalna načela. Pri društvu je bil L. predsednik, pri glasilu je sodeloval s številnimi članki in dopisi, ki so izšli po večini anonimni (Soča po 1873 mi ni na razpolago). Pisal je proti zedinjenju Goriške z Istro in Trstom in za zedinjenje Primorskega s Kranjsko in slov. deli Koroške in Štajerske (Slovencem na Goriškem; Soča 1871, št. 1, 4), dokazoval potrebo kongresa avstrijskih Slovanov, ki naj bi določil skupen politični program, ker rabijo zlasti mali narodi zaveznike za uspešen boj (Kongres avstrijskih Slovanov; Soča 1872, št. 6). Nastopil je proti neposrednim nadomestitvenim volitvam za drž. zbor, ker se s tem krati pravica dež. zborov (Soča 1872, št. 9). Zagovarjal je etična načela v politiki, obsodil politično nezvestobo, pohlep po slavi in denarju in dokazoval iz zgodovine, da tudi mali narodi kaj dosežejo (Javno mnenje in naši poslanci; Soča 1872, št. 11). Ob volitvah na Češkem je označil volivni red, ki daje plemičem odločilno moč, za ostanek srednjega veka in grajal pritisk uradništva na volivce, apeliral na složnost in združitev vseh federalistov na en program (Spet nove volitve na Češkem; Soča 1872, št. 13; Po volitvah na Češkem; ib. št. 18). V člankih Federalizem se jači in širi (Soča 1872, št. 15) in Zakaj smo federalisti (ib. št. 27) je poudarjal širjenje federalizma po Evropi in njega upravičenost v Avstriji, ker more le zveza svobodnih narodov in državic končati prepir avstr. narodov. Federalistično ureditev Avstrije je zagovarjal tudi z zgodovinskega stališča: Kako je zveza avstrijskih kraljestev in drugih kronovin postala cesarstvo in kako bi moralo biti to cesarstvo (Soča 1873, št. 38). Dosledno je pisal proti centralizmu in konservatizmu za svobodno ureditev države: Našim poslancem (ib. št. 1), Kaj je konservatizem, kaj napredek? (ib. št. 5), Kaj je liberalizem — kdo so liberalci? (ib. št. 7), Kaj je republika ali ljudovlada? (ib. št. 8). Liberalizem mu je identičen s pravico- in resnicoljubnostjo, namesto zastarelih oblik išče liberalizem boljših in primernejših. Svobodnjaki hočejo narod dvigniti in mu priboriti pravice. Odklanja konservatizem za Slovence, ker bi pomenil suženjstvo, kakor je bilo pred l. 1848, v nar. oziru zaspanost in premoč nemščine v uradih in šolah. Pri razpravljanju o konservatizmu in liberalizmu se pa ni dotaknil verskega vprašanja, tudi ne v članku Naš domači prepir (Soča 1872, št. 32), kjer svetuje konservativcem, naj nekoliko popustijo svojo taktiko, ker ne more narod ostati pri starem ne v navadah ne v slovstvu ne v politiki ne v gospodarskih zadevah. Obravnaval je nove postave: Notarska postava (Soča 1872, št. 7), Nova postava o javnih bukvah (ib.), Nova postava za ljudske šole (ib. št. 33), Porotne sodnije (Soča 1873, št. 10), Notarska postava in Slovenci (ib. št. 15). Pisal je tudi o gospodarskih vprašanjih, lokalnih zadevah in splošno kulturnih stvareh. Svoja izvajanja je opiral zlasti na zgodovino malih narodov in je večkrat citiral Irca O’Connella ali navajal njegove besede.

Za dež.-zborskega kandidata je priporočal L.-a S že 1867 (št. 40) v dveh dopisih iz Tolmina in Ajdovščine, izvoljen pa je bil 1870 kot zastopnik kmečkih občin Gorica-Ajdovščina-Kanal in obdržal ta mandat do smrti. Bil je član odseka za kmetijsko šolstvo (1870–1), član peticijskega odseka in šolskega sveta (1873–4) ter pravnega odseka (1874–5). Iz dež. odb. je izstopil že jeseni 1870 v protest proti sklepu, da dopisuje dež. odbor z drž. uradi samo v italijanščini (N 1870, 339, 348; SN št. 125–6). V zbornici, kjer je govoril dosledno slovensko, je 1870 interpeliral vlado radi slov. uradovanja, vpeljave slov. učnega jezika v goriške srednje šole, ustanovitve univerze v Lj., govoril za znižanje odborniških plač in poudarjal pravico poslancev, govoriti v materinem jeziku. L. 1871 je zahteval od vlade, naj predloži načrt narodnostne postave na podlagi enakopravnosti, kakor ga je predložila češkemu dež. zboru; k vladnemu predlogu o spremembi dež.-zborskega volivnega reda je zagovarjal manjšinski predlog, ki je zahteval, da volijo Italijani in Slovenci enako število poslancev, da volijo v razredu najviše obdavčenih v slov. delu dežele oni, ki plačujejo na leto vsaj 50 gld. direktnega davka, da volijo Slovenci in Italijani po dva dež. odbornika in po enega poslanca v drž. zbor, ter se je udeležil abstinence slov. poslancev, da onemogočijo razpravo o spremembi dež. volivnega reda. L. 1872 je zopet zahteval načrt narodnostne postave, premestitev onih uradnikov, ki ne znajo slovenščine, vpeljavo slovenščine v urade, izvrševanje ukaza ministra pravosodja z dne 17. marca 1862, nastavitev priseženega prevajavca v Gorici, slov. napise na vseh uradih v Gorici in na Goriškem in ustanovitev slov. realne gimn. Interpeliral je okr. glavarja radi zaposlitve otrok v nekaterih tovarnah goriške okolice in se udeležil debate o imenovanju vodja dež. kmet. šole in Vodopivčevega zemljevida (Goriško-Gradiščanske. L. 1874 je reklamiral vladni predlog radi osnove novih zemljiških knjig, govoril o graditvi ceste Bovec—Soča–Trenta, bil poročevavec o zakonu glede razdelitve občinskih lokavških zemljišč in poročevavec peticijskega odseka. V jesenskem zasedanju 1874 je označil zakonski načrt o zemljiških knjigah za pomanjkljiv in želel, naj bi bile zemljiške knjige v slov. občinah slovenske, v italijanskih italijanske. Zahteval je za goriško sodnijo poseben imenik porotnikov za slov. obtožence in se zavzel za podporo za cesto Lokavec—Dol–Otlica. L. 1875 je razen drugih interpelacij zahteval, naj se porabi drž. podpora 8000 gld. samo za najnujnejše potrebe ljudske šole, ne pa za pouk nemščine, za katerega naj skrbijo starši sami, in je govoril proti spremembi nekaterih paragrafov ljudskošolskega zakona.

Za drž.-zborskega kandidata je postavilo L.-a politično društvo Soča 1873 (SN 1873, št. 176), a N (str. 256) so priporočile Tonklija, predsednika političnega društva Gorice, ki je bilo 1873 ustanovljeno s konservativno smerjo. Že prejšnja leta se je del duhovništva ločil od L.-a in je bila ločitev z ustanovitvijo Glasa (jun. 1872) formalno izvedena. Sprava se je dosegla sept. 1875 z ustanovitvijo novega društva Sloge, ki se ne sme vtikati v verske zadeve. Obenem je prenehal Glas, ostala pa je Soča, ki se tudi ni smela lotevati verskih ali cerkvenih vprašanj.

Vse sodobne priče priznavajo L.-u izredno nesebičnost; podpiral je dijake, kupoval za čitalnice knjige, odložil je dež. odborništvo, akoravno je s tem izgubil stalne dohodke in veliko klientov. Kot prvi slov. odvetnik je uradoval že 1862 samo slovensko (N 1862, 102, 224; Naprej 1863, 165), pošiljal sodišču, nadsodišču, najvišjemu sodišču in cesarju samo slov. vloge. Škodo in izgubo časa, ki so jo imele njegove stranke radi tega, je nadomestil s tem, da je za svoje delo le malo računal. Njegova glavna briga je bilo vzbujanje nar. zavesti, temu cilju je služilo njegovo delo pri taborih, v dež. zboru, njegovi članki v Soči in čitalniško gibanje. Skrbno se je izogibal verskih ali kulturnobojnih problemov, zagovarjal je svobodo in samoupravo, za katero je hotel vzgojiti narod. – Prim.: Podatki župnega urada v Premu in rektorata v Gradcu; lj. iuventus; Pertrattazioni della dieta di Gorizia e Gradisca; Klavžar, Tabor pri Šempasu; Vošnjak, Slov. tabori; Marušič, N 1876, št. 10; S 1876, št. 33; Trstenjak, SN 1876, št. 55, 59; Pernišek SN 1876, št. 68–9, 1882, št. 50; Soča 1876, št. 10–2, 1877, št. 9, 10, 12 (meni nedostopno); Rutar, Zgodovina Tolminskega 208–9, 213; E 1887, št. 78 (Cegnarjeva pesem); Rakuša, Slov. petje 74; Glaser III, 117, 275; Oblak, Dr. K. Lavrič in njegova doba s sliko; Vošnjak, Spomini II, 31–2 (s sliko), 76, 142–3, 217; NA 1913, 27, 29; Prijatelj I, 82; II, 68, 71, 108–9; Lončar 18, 33–4, 43, 50, 143; Lovrenčič, Čas 1921, 59; isti M 1922, 144–6 (s sliko); J 1926, št. 29; S 1926, št. 50, 53; SPř 1926, 310; Volk, KGM 1927, 41–2 (s sliko); Prijatelj, RDHV II, 188. L.-evo sliko podaril H. Tuma lj. muzeju. Zapuščino, v katero nisem dobil pogleda, hrani J. M. Čok v Belgradu; lj. mestni arhiv hrani štiri L.-eva pisma Levcu. Slika ASK 32. Pir.

Pirjevec, Avgust: Lavrič, Karel (1818–1876). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi319260/#slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine