Slovenski biografski leksikon

Lavrenčič Primož, pisatelj, pridigar in misijonar, r. 3. jun. 1703 v Vrhpolju pri Vipavi, u. 10. avg. 1758 v Mariboru. Študiral je gimn. v Lj. ok. 1721–6, nato obiskoval predavanja na bogosl. fak. v Gradcu, kjer je bil ok. 1732 ordiniran, dosegel 10. jun. 1732: bakalavreat teologije, 27. okt. 1735 pa postal jezuit. Opravljal je službo slov. pridigarja in misijonarja 1750–1 v Trstu, 1752–5 v Celovcu, 1756–7 na južnem Štajerskem, 1757 do 1758 v Mariboru. Literarno se je L. začel udejstvovati v lat. jeziku že kot teolog v Gradcu, kjer je 1728 izdal Mensis chronologicus, 1732 pa za dosego bakalavreata skupno z Ant. Francem Obrezo iz Cerknice in Matijo Prešernom iz Radovljice Epitome Chronologica Scriptorum Ecclesiasticorum a Moyse usque ad an. 1000. Do pisanja v slov. jeziku ga je privedla praktična potreba zbirke slov. pesmi, ki jih je potreboval pri svojem misijonskem in pridigarskem poslu med Slovenci. Pesmi, ki jih je po večini zložil že 1748, je objavil 1752 v Celovcu: Misionske katoliš karšanske pejsme. Njegove so pač tudi »Misionske pesme inu molitve«, ki so izšle ok. 1757–8 v Lj. Vseh Lavrenčičevih tekstov v obeh pesmaricah je 41, od teh jih je 16 iz Steržinarjeve pesmarice (Gradec 1729), eden najbrž pod vplivom Klapšeta, 25 jih je priredil L. sam. V pesmarici 1752 ima 15 pesmi svoje melodije, pri 14 je samo povedano, po kateri izmed omenjenih melodij se pojejo, 2 sta brez vsake oznake. Iz Steržinarja je prevzel L. samo 3 napeve, vsi drugi so v slov. pesmarici tiskani prvič. V pesmarici 1757–8 ni melodij ne opomb o njih. — L. se pri prirejanju tekstov ni oziral na nar. slov. cerkveno pesem; verjetno je, da je večino tekstov priredil po nemških predlogah in melodije prepisal iz nemških pesmaric. V metriki nahajamo vse slabosti Lavrenčičevega učitelja Steržinarja: zanemarjanje naravnega naglasa, nadomeščanje rim z asonancami in aliteracijami itd. O poetičnem izrazu, lepoti slike, uglajenosti dikcije pri L.-u ni govora. Njegova pesmarica je pod višino cerkvene pesmi v rokopisni Paglovčevi pesmarici, v »Treh duh. pejsmah« 1748, ali v nar. cerkv. pesmih slov. lekcijonarja. Kljub vsem tem nedostatkom ima L. častno zaslugo, da je zelo pojačil aktualnost vprašanja o časovni potrebi novih tekstov. L.-eve pesmi so lj. in celovški jezuitje v Parhamerjevem katekizmu ponatiskovali nad dvajset let, drugače pa so pustile v slov. cerkveni pesmi malo sledov. Izdajo 1757–8 sta poznala Paglovec (ki si je iz nje prepisal »Križev pot«), Redeskini in najbrž tudi Repež. — Prim.: Pohlin, 32; Marn XXII, 26, 27; Kidrič, Primož Lavrenčič in njegova cerkv. pesmarica, ČZN XX, 80–5; isti, rokop. gradivo. Lgr.

Logar, Janez: Lavrenčič, Primož (1703–1758). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi319101/#slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine