Slovenski biografski leksikon

Lapajne Ivan, pedagoški pisatelj in nar. gospodar, r. 22. febr. 1849 na Vojskem pri Idriji, u. 17. nov. 1931 v Krškem. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, realko v Gorici, a je zaradi smrti staršev in očesne bolezni po 1. teč. 5. razr. študij prekinil in se podal v Lj. na takratno 2 razr. preparandijo, ki jo je 1868 dovršil z odličnim uspehom ter s tem dobil priporočilo za učitelja na glavnih šolah (4 razrednicah). Ker pa na teh ni dobil službe, je v š. l. 1868/9 dokončal kot prvak 5. razr. realke v Lj., bil istočasno instruktor sina dež. predsed. Conrada, kar mu je pomagalo, da je sept. 1869 postal učitelj na rudniški šoli v Idriji. Maja 1871 je napravil v Lj. prvi med slov. učitelji usposob. izpit za mešč. šole iz jezikovno-zgod. skupine Avg. i. l. je bil imenovan za učitelja, febr. 1872 pa za nadučitelja in šol. vodjo v Ljutomeru; sept. 1878 je postal učitelj in začasni ravnatelj na novoustanovljeni mešč. šoli v Krškem, febr. 1883 pa stalni ravnatelj ter je ostal na tem službenem mestu do svoje upokojitve maja 1906. Od 1884–8 je bil šol. nadzornik za novomeški okraj. — L. se je na vseh svojih službenih mestih odlikoval ne samo kot vnet šolnik, ampak tudi kot nar. in prosveten delavec. V Idriji je osnoval prvo javno slov. knjižnico, dal pobudo za ustanovitev društva »Šola«, ki je poceni preskrbovalo slov. šole z učili; pozneje se je društvo kot »Narodna šola« preselilo v Lj. Namesto dotedanjih nem. šolskih poročil je izšlo 1870 prvič v slovenščini z L.-tovim člankom o zgodovini idrijskega rudnika. Enako sta pod njegovim vodstvom izdajali ljutomerska in krška šola vsako leto tiskana poročila, ki so prinašala tudi kak poučen spis. V knjižici »Kranjsko ljudsko šolstvo« (1871) je pokazal tedanje primitivno stanje slov. nar. šolstva. Zagovarjal je v UT in SN nove šolske zakone, a ker je bil UT v tem oziru premlačen, je sklenil L. ustanoviti svoje glasilo ter začel 1873 izdajati trikrat na mesec »Slov. učitelja« (izhajal do konca 1877), ki je bil v dobi nemškutarskih vlad izrazito nar. šolski list in najodločnejši zagovornik novih šolskih zakonov; prinašal je poleg šolsko-polit. člankov tudi spise pedagoške in metodične vsebine. Z novimi učnimi načrti je bil v vse ljudske šole zlasti na višji stopnji uveden pouk realij, za katere je bilo treba novih slov. učnih knjig. L. se je lotil tega težavnega posla ter sam spisal ali iz nem. preložil in deloma tudi založil sledeče učne pripomočke: Geometrijo ali merstvo (Lj. 1872), Kronesove Pripovesti iz zgodovine Štajerske (Gradec 1874), Kocenov zemljepis za nar. šole (Maribor 1877, 2. nat. Dunaj 1879), Netoliczkov Mali prirodopis s podobami (Brno 1875), istega pisatelja Malo fiziko v pogovorih (Gradec 1875) in Občno zgodovino za višje razr. nar. in mešč. šol (Maribor 1876), Deckerjevo Fiziko in kemijo (Dunaj 1876), Hermannov Nauk o gospodinjstvu (Trst 1880); kot dodatek čitankam za slov. ljudske šole je sestavil Kratek opis Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorja (Maribor 1876) ter spisal Domovinoslovje za ljudske šole (1878, 2. nat. Maribor 1882). Na lastne stroške (stali so ga 2000 gld.) je izdal šolske zvezke, ki so imeli na ovojih zemljevide s slov. besedilom; a ker ni bilo za nje odjemalcev, jih je ob svojih nadzorovanjih razdeljeval učencem brezplačno. Vzgojnega značaja je »Učitelj Dobrašin, poučna povest Slovencem« (Maribor 1877), ki jo je priredil po hrv. izvirniku Iv. Trnskega. Kranjska kmet. družba je izdala njegova »Glavna vodila umnega gospodarstva na majhnem posestvu in z malim imetjem (Lj. 1880), ki so bila odlikovana z nagrado vit. Schneida-Treuenfeldskega. Poslovenil je črtice tovariša Vidmarja o njegovem potovanju okoli sveta v l. 1874–6 (LMS 1880, 122–55). Učiteljem na najnižji stopnji nar. šole in pripravnikom je sestavil pomožni knjigi »Prvi pouk«, navod za poučevanje z ozirom na Razinger-Žumerjev Abecednik (Lj. 1881) ter »Praktično metodiko« (Lj. 1882) z občnimi pravili pri vsakem predmetu in s podrobnimi učnimi načrti. Po Basaričku in drugih virih je priredil »Kratko zgodovino pedagogike« (UT 1887 in v ponat.). V obrambo pravic učiteljstva je sestavil navodilo »Učiteljski pravnik«. Za PLk (1888–98) je sestavljal Poglede na slov. pedag. polje v l. 1887–97 in priobčil življenjepise šolnikov, m. dr.: Slomšek kot pedagog (UT 1886, št. 1–11), S. Rudmaš, koroški šolnik in domoljub (PLk V, 87–101), Fr. S. Jamšek (VI, 1 do 39), v l. 1892–5 umrlih odličnih šolnikov slovenskih (159–207), Iv. Rupnik (UT 1908, št. 18), Fr. Lunder (UT 1910, št. 25), Maks Ivanetič (št. 30), Jernej Ravnikar (SU 1921, 17). Med številnimi članki pedag. vsebine je še omeniti v UT: Črtice o vzrejevanju (1869, št. 13–7), Pohvala in kazen v šoli, posnet po raznih pedag. klasikih (1870), O risanju (1872, št. 5–7), njegovo nadzorniško poročilo o stanju šolstva v novomeškem okraju l. 1884 z nasveti, kako bi se omenjeno šolstvo izboljšalo (1884, št. 14–7 in v ponat.), O okr. učiteljskih knjižnicah (1887, št. 16–7), O potrebi stalne razstave učil za slov. šole (1887, št. 20), Učila (1888, št. 4–14), O metodi nem. jezika v slov. ljudski šoli (1895, št. 18–9), Učiteljski stan — najlepši stan (1905, št. 43, 44); v P: Kako bi si slov. učitelji materijelno opomogli (1885), Domoznanstvo (1919, 316 do 320). — Med vedami ga je posebno zanimala domača zgodovina. Po tiskanih virih je sestavil zgod. črtice nar. šol v ljutomerskem okraju (SU 1876), o Ptuju in Ljutomeru (LMS 1878, III-IV), o Krškem (LMS 1879), o Vrhniki (E 1881, št. 19), o Škofji Loki (št. 22), o Tržiču na Gorenjskem (št. 50), o Idriji (MD 1883). Najobsežnejše njegovo delo pa je Polit. in kult. zgod. štajerskih Slovencev (Lj. 1884), kompilacija iz raznih knjig, često brez pragmatične zveze in kritičnosti vsebine (Rutar, LZ 1884, 434–41). Sestavil je pregleden Opis krškega okr. glavarstva v zemljepisnem in zgodovinskem oziru (UT 1883–4 in v ponat. 1884), Domoznanstvo kranjske vojvodine (UT 1889 in v ponat.), nekaj člankov domoznanske in zgod. vsebine je priobčil v poročilih krške mešč. šole. Ob odkritju Mart. Hočevarjevega spomenika je zbral in izdal zgod. in spominske črtice »Krško in Krčani« (1894) in nem. knjižico »Gurkfelder Gedenkblätter« (1894). L. je bil sotrudnik poleg pedag. listov še pri N, Zori, SN, E, Soči, LZ in dr. Bil je soustanovitelj Dolenjskih novic in prva leta njihov urednik, dokler se ni 1890 od njih poslovil; z Drag. Hribarjem je ustanovil Domovino in urejeval njeno prilogo Slov. obrtnik. — L. je bil nad 20 let član okr. šol. sveta v Krškem, kjer se je krepko potegoval za pravice učiteljstva, četudi je često prišel navzkriž z nadzorniki in glavarji. Mnogo se je trudil za nabavo šolske opreme in učil ter za podpore učencem; prirejal je tečaje o umnem gospodarstvu in izdatno pomagal pri obnovi po trtni uši opustošenih vinogradov. L. 1883 je priredil v šoli zelo uspelo poljedelsko, živinorejsko in sadjarsko razstavo s tombolo, nagrade za razstavljeno lepo blago so bili poljedelski stroji. Veliko dela je posvetil razvoju slov. posojilništva. Sodeloval je že pri ljutomerski okr. posojilnici kot podpredsednik in njeno uspešno delovanje ga je izpodbudilo, da je ustanovil v Krškem 1885 okr. posojilnico, ki jo je vodil najprej kot tajnik in nato ves čas kot njen ravnatelj. Veliko je pisal o posojilništvu v slov. časopisih, poročal o njih delovanju za l. 1889–96 v KMD (1891–8), urejal »Slov. zadrugo« (1898–906), glasilo Zveze slov. posojilnic in gospodarskih zadrug v Celju, in ko je prenehala izhajati, je spisal prvih 6 tečajev »Letopisa slov. posojilnic«. Kot Zvezin nadzornik in iz lastnega nagiba je ustanovil do 30 posojilnic in 1905 v Krškem Centralno posojilnico slovensko, za katero je sestavil pravila. Spisal in založil je »Navod o osnovanju in poslovanju slov. posojilnic« (1895), ki je kot »Slov. posojilničar« izšel v 2. pomn. izdaji (1907) in 3. razširjen nat. kot »Jugoslovanski posojilničar in zadrugar« (Krško). — Prim.: L.-tovi avtobiogr. članki: Iz polpreteklega časa. Spomini slov. šolnika in posojilničarja. Slov. zadruga 1898–906 (ponat., Krško 1906); Začetek in konec mojega učiteljevanja, UT 1906, 208; S kakšnimi težavami sem se moral boriti, UT 1906, št. 28–52; Moji napori, uspehi in neuspehi, UT 1907, št. 9–22; Kako je bilo pred 50 leti, UT 1922, št. 17–9; Slov. učiteljstvo pred 50 leti, UT 1922, št. 23–6. — Jernej Ravnikar v Glaserju IV, 328–30; Simonič 257–9; Bezjak, Občna zgod. vzgoje in pouka, Lj. 1921; 222–4; 50 let mešč. šole v Krškem, 1927, 29–31 (s sliko); Drag. Humek, PZ 1931, 137–9; nekrologi: J 1931,. št. 268 (s sliko); SN 1931, št. 263 (s sliko); S 1931, št. 265 (s sliko). Slika: ASK 37. Šr.

Šlebinger, Janko: Lapajne, Ivan (1849–1931). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi317664/#slovenski-biografski-leksikon (10. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Lapajne Ivan, šolnik in posojilničar, r. 22. febr. 1849 na Vojskem, u. 17. nov. 1931 v Krškem. Oče Matej, kmet, mati Katarina Podobnik. Osn. š. je obiskoval v Idriji, realko v Gor., a v 5. letniku zaradi smrti staršev in bolezni odšel v Lj., kjer se je 1868 usposobil za učitelja v štirirazrednicah. Ker ni dobil službe, je 1869 še odlično maturiral na lj. realki. Sept. 1869 je postal učitelj v Idriji, 1871 v Lj. kot prvi slov. učitelj opravil usposobljenostni izpit za meščanske š. jezikovno-zgod. skupine. Avg. 1871 učitelj, sept. 1878 naduč. in š. vodja v Ljutomeru, od sept. 1878 do upokojitve 1906 ravn. na novi mešč. š. v Krškem. V letih 1884–88 tudi š. nadzornik za novomeški okraj. Že v Idriji je ustanovil prvo slov. knjižnico in društvo Šola (pozneje Narodna šola s sedežem v Lj.), ki je skrbelo za šolske pripomočke. V Idriji je 1870 tudi prvič uvedel slov. š. izvestje, za izvestja je skrbel tudi na ostalih službenih mestih. Najbolj se je uveljavil v osrednji Slov., tam sta delala tudi njegova sinova dr. Stanko L., prof. prava na lj. U, in dr. Živko L., zdravstveni načelnik lj. okrožja. L. je napisal veliko načelnih, pedag. in šol. strok. razprav in člankov v UT, SN, LMS, PLk, P, E, KMD, N, Zori, Soči, LZ idr. (seznam pomembnejših v SBL). Ustanovil je list Slovenski učitelj (SU), ki je trikrat na mesec izhajal 1873–77. Soustanovitelj Dolenjskih novic in Domovine, za katero je urejal prilogo Slovenski obrtnik. Na posojilniškem področju je urejal 1891–98 Slovensko zadrugo, ki je bila glasilo Zveze slov. posojilnic in gosp. zadrug v Celju, nato pa šest letnikov Letopisa slov. posojilnic. Že v knjižici Kranjsko ljudsko šolstvo (1871) je L. kritično spregovoril o pomanjkljivostih slov. š. Zagovarjal je nove š. zakone in narodno usmerjeno šolstvo. Zato je tudi ustanovil lastno, liberalno usmerjeno glasilo SU. Ob uvajanju znanstvenih predmetov na podlagi nove zakonodaje je prevedel, priredil ali sam napisal, velikokrat tudi založil, naslednje knjige: Geometrija ali merstvo (Lj. 1872), Kronesove Pripovesti iz zgodovine Štajerske (Gradec 1874), Kocenov Zemljepis za narodne šole (1. izd. Mrb. 1877, 2. izd. Dunaj 1879), Netoliczkova dela Mali prirodopis s podobami (Brno 1875), Malo fiziko v pogovorih (Gradec 1875) in Občno zgodovino za višje razrede narodnih in meščanskih šol (Mrb. 1876), Deckerjevo Fiziko in kemijo (Dunaj 1876), Hermannov Nauk o gospodinjstvu (Trst 1880), Kratek opis Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorja (Mrb. 1876), Domovinoslovje za ljudske šole (Mrb. 1878, 2. izd. 1882). Na lastne stroške je tiskal š. zvezke z zemljevidi in slov. besedili. Za šolnike je napisal pripomočke Prvi pouk (Lj. 1881), Praktična metodika (Lj. 1882), Učiteljski pravnik. Na leposlovnem področju je po hrv. izvirniku I. Trnskega izdal delo Učitelj Dobrašin, poučna povest Slovencem (Mrb. 1877). Pisal je tudi o krajevni zgod. v že omenjenih revijah, samostojno pa je izdal obširno Politično in kulturno zgodovino štajerskih Slovencev (Lj. 1884), ki so jo ocenili kot nekritično, in zbirki Krško in Krčani ter Gurkfelder Gedenkblätter (obe 1894). L. si je veliko prizadeval za pravice šolnikov, podpore učencem in sodobno opremo. Zavzel se je tudi za umno gospodarjenje, za kar je napisal tudi Glavna vodila umnega gospodarstva na majhnem posestvu in z malim imetjem (Lj. 1880). V Ljutomeru je bil L. podpreds. posojilnice, v Krškem pa jo je sam ustanovil 1885. Najprej je bil njen tajnik, nato do smrti ravn. O posojilništvu je veliko pisal, bil je tudi v nadzorništvu omenjene celjske Zveze. Ustanovil je kakih 30 posojilnic, 1905 pa Centralno posojilnico slovensko v Krškem. Napisal in založil je Navod o osnovanju in poslovanju slovenskih posojilnic (1895, 2. izdaja 1907 pod naslovom Slovenski posojilničar, tretja pa pod naslovom Jugoslovanski posojilničar in zadrugar).

Prim.: Žpk arh. Vojsko; SBL I, 616–17 (Janko Šlebinger) s seznamom L. avtobiografskih in drugih spisov; KMD 1933, 72–73 s sl.; EJ V, 471 (Pavel Flere); Slovenska matica 1864–1964, Zbornik razprav in člankov, ur. France Bernik, Lj. 1964, pass.; Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem III, Lj. 1966, pass.

ij

Jevnikar, Ivo: Lapajne, Ivan (1849–1931). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi317664/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine