Slovenski biografski leksikon

Lampe Evgen, politik in književnik, r. 13. nov. 1874 v Metliki, u. 16. dec. 1918 v Lj. Študiral je gimnazijo v Kočevju (1885–8) in v Lj. (1888–93), kjer je dovršil bogoslovje (ord. 1897), v Gradcu promoviran za doktorja teologije (1900). Služboval je kot kaplan na Bledu (1897), v Lj. kot semeniški prefekt (1898), stolni kaplan in vikar (1900–9), poučeval je bogoslovce v koralnem in figuralnem petju, bil odbornik Cecilijinega dr. za lj. škofijo (1899–908), dobil 1914 Flachenfeld-Wollwizov kanonikat in bil papežev tajni komornik (1913). — Bil je v pripravljalnem odboru II. katol. shoda, tajnik II. in III. shoda, urednik poročila o III. shodu in je govoril na IV. (I. slov.-hrv.) katol. shodu o avtonomnih zastopih in krščanski misli. Udeležil se je IV. shoda slovanskih časnikarjev v Lj. (1902), kjer je bila sprejeta njegova resolucija ugovarjati minist. naredbi o koncesioniranju časnikarskih dopisovalnic, s katero se podrejajo ta podjetja obrtnemu zakonu. — Urejeval je Pomladne glase (1897), DS (1900 do 1913) in S (od 1900). Sodeloval je pri dijaški Zori (1896–7), CG, kjer je objavil spis Najstarejše slovenske pesmarice (1894) in pri KO s spisi Leposlovje fin de siècle (1897),Slovstveni paberki (1899) in S Kristusom (1900, ob II. katol. shodu) ter je označil v prvih dveh moderno leposlovje za protikrščansko in revolucionarno, skušal podati razliko med realisti in dekadenti ter je zlasti obsodil slovenske »breznazornike« Malovrha, Župančiča, Cankarja, Aškerca, vobče pa vse moderne socialne pesnike, kolikor niso njih dela v skladu z nauki katolicizma ter služijo novim prevratnim idejam. S katoliškega stališča je pisal v DS tudi o Dekadentizmu (1899), Nietzscheju (Modroslovec dekadentizma, 1900) in I. Kantu (1904). Razen navedenih je objavil v DS še druge članke iz politične, literarne in kulturne zgodovine: Fr. Palacký (1898), W. E. Gladstone (1898), Frančišek Gestrin (1899), Prešeren-Slomšek (1900), V zarji novega stoletja (1901), Iz početka češke znanstvene književnosti (1901), Tycho Brahe (1901), Petdesetletnica pisateljevanja grofa Tolstega (1902), Iz Prešernovih dijaških let (1902), K Petrarkovi 600 letnici (1904), K Schillerjevi stoletnici (1905); J. J. Strossmayer (1905), Glagolica na Slovenskem (1905), Metelkova antologija (1907), A. Medved (1910) in Tristoletnica Romanovih (1913); razpravljal je o Krekovi in Ušeničnikovi sociologiji (1902, 1910) in objavil potopise: V majhni koči velikega carja (1904), Londonski izprehodi (1905), Pod oljko in lavorom (1907) ter V muzeju emigrantov (1912). Napisal je številne glasbene referate, sam objavil v DS eno kompozicijo, poročila iz raznih tujih, zlasti slovanskih slovstev in poročila o prvi in drugi slovenski umetniški razstavi (1900, 1902), o zagrebški umetniški in peti mednarodni beneški razstavi (1901, 1903) ter o Medovićevi sliki Zbor kralja Tomislava (1901). V l. 1900–13 je recenziral večino slov. publikacij, zlasti skoraj vse Cankarjeve spise, Aškerca, Štrekljeve SNP, Tavčarja, Kersnika, Trdino, Murna, Šorlija, Ernestino Jelovškovo, O. Župančiča i. dr., ter je obsodil vse, kar ni odgovarjalo njegovi zahtevi po zdravju, moči in energiji v literaturi, kar ni služilo po njegovi sodbi umski in nravstveni izobrazbi naroda in kar ni bilo v skladu z verskimi nauki. Iz teh vidikov je bil najvehementnejši nasprotnik Aškercu in Cankarju, a tudi Murn in Župančič sta mu nedovršena, nedorasla, brez etičnih in estetskih nazorov. Vendar je priznal zlasti Cankarju, ki je sodeloval že pod L.-ovim uredništvom pri DS, velike umetniške zmožnosti, ter je podpiral tudi dejansko Cankarja in druge umetnike med vojno.

V kranjskem dež. zboru je zastopal od 1908 kmečke občine Trebnje-Višnja gora-Žužemberk-Mokronog-Litija-Radeče, bil dež. odbornik (od 1908), namestnik dež. glavarja in član dež. šolskega sveta, finančnega odseka, komisije za odkup denarnih in naturalnih dajatev za cerkve, župnije in njih organe, komisije za osuševanje Lj. barja, kuratorija kmet.-kem. preizkuševališiča, odseka za dež. podjetja, za reorganizacijo dež. uradov, komisije za kmet. zadružništvo, socialno-polit. sveta, šolskega in ustavnega odseka i. dr. ter ponovno poročevalec omenjenih odsekov. Od 1908 je imel sledeče referate: dež. finance, vseučiliški zaklad in vseučiliške ustanove, dež. poslopja, ceste, muzej, zadružništvo, zdravstvo, melioracije in vodovodi, umetništvo, dež. meja (Žumberk), od 1910 še dež. banko in izkoriščanje vodnih sil za električne naprave. — Sept. 1909 je stavil nujni predlog, naj se pooblasti dež. odbor, da zgradi podeželno električno centralo na Gorenjskem in da nakupi potrebne vodne sile. Odslej je stavil in zagovarjal vse potrebne predloge in nasvete za izvršitev elektr. centrale, predlog zakonskega načrta, po katerem je razlastitev možna v prid podjetjem za izkoriščanje vodnih sil i. dr. ter vso zadevo vodil, o njej stalno poročal in se boril za potrebne kredite do izvršitve elektr. centrale na Završnici. Stavil in utemeljeval je številne predloge in resolucije, izmed važnejših: predlog glede zakonskega načrta o stanovskem zastopstvu kmetov in o dež. kulturnem svetu (1909), predlog glede ustanovitve gospodinjskih tečajev po deželi (1909), predlog glede dovoljevanja višjih nego 20% doklad cestnim odborom (1910) in dovolitev podpor za cestne zgradbe do 50%, oz. 30% cestnih priklad, predlog glede zgradbe normalno-tirne železnice Metlika-Karlovec, ki so jo hoteli zidati Ogri ozkotirno (1910), resolucijo za ustanovitev dež. umetniškega sveta, ki ima staviti predloge o ureditvi kranjske umetniške galerije, o nabavi umetnin za deželo in o podpiranju umetniškega delovanja ter biti presojevalni organ za umetniške načrte (1910), predlog, da upošteva osrednja vlada pri kompenzaciji radi opuščenih vodnih zgradb s primernim zneskom tudi Kranjsko (1910), resolucijo za 50% državni prispevek za vodno preskrbo Suhe Krajine in za drž. pomoč za nove zgradbe (1910), predlog, da se drž. vlada pozivlje, naj z ozirom na skrajno slabe dež. finance izvrši čimprej saniranje dež. financ (1911), predlog, naj se ustanovi v Lj. centralna dež. klavnica in mesnica, predlog, da se pooblasti dež. odbor, da sme pred izposlovanjem sankcije sprejetih zak. načrtov in dež.-zborskih sklepov iz lastne inicijative ali po želji vlade izvršiti potrebne izpremembe besedila (1912 in pozneje), predlog, dež. zbor skleni, pozvati dež. vlado, naj podpira stremljenje parlamenta za izdanje kartelnega zakona, s katerim se uvede stroga drž. kontrola nad karteli, oz. podobnimi združitvami producentov, da se s tem preprečijo krivice, ki jih karteli napravljajo konsumentom (1912), predlog o proučevanju možnosti plovbe na Savi (1914), predlog o izvolitvi odseka 10 članov, ki naj izdela reformo deželno-zborskega volivnega reda, predlog, da se centralna vlada pozivlje, naj predloži parlamentu načrt zakona, po katerem se ne bo predpisal davek delniškim družbam več na sedežu centrale, ampak sorazmerno porazdeljen po krajih industrijalnih obratov (1914). — Udeležil se je vseh važnejših debat, govoril za Šusteršičev predlog o ustanovitvi dež. zavarovalnih zavodov (1909), za dež. banko (1909), o cestnih zadevah, melioracijskem zakladu, o razdelitvi učiteljskih podpor po uvidevnosti dež. odbora in proti predlogu nar.-napr. stranke, naj se razdelijo podpore po predlogu odseka dež. učiteljske konference, o načrtu zakona glede izpremembe občinskega in občinskega volivnega reda za mesto Lj., pri verifikacijskih debatah, pri debati o spremembi dež.-zborskega volivnega reda, o ljudskošolskem zakonu, pri debati o zakonskem načrtu izkoriščanja vodnih sil, kjer je stavil še resolucijo, da se proglasijo vodne sile za lastnino dežele, da imajo dežela in občine pri izkoriščanju vodnih sil prednost pred državo in zasebniki in da se prizna deželi pravica obdavčiti izkoriščanje vodnih sil (1910). Svoje naziranje in zahteve svoje stranke je vehementno zagovarjal in prišel ponovno v ostre konflikte z zastopniki nar.-napr. stranke, katerim je brezobzirno očital vse politične in gospodarske napake, njihovo prvotno nasprotovanje zadrugam in raiffajznovkam, nedosledno postopanje glede volivne reforme, nedosledno politiko v dež. in drž. zboru, ne samo osmešil njihove govornike, temveč tudi onemogočil njih predloge včasih s še radikalnejšimi resolucijami. — S svojimi gospodarskimi predlogi, organizacijami in ustanovitvami, z Završnico, ki jo je moral braniti proti avstr. birokraciji, nar.-napr. stranki, a tudi proti lastnim somišljenikom, s klavnico i. dr. je zasledoval cilj Slovence gospodarsko osamosvojiti, preprečiti izrabljanje kapitala in industrije v škodo Slovencev, podpirati slov. kmetijstvo in industrijo, izločiti po možnosti iz gospodarskega življenja tuj kapital in tuje moči, ker je bil mnenja, da se bodo Slovenci vzdržali samo, če postanejo gospodarsko močni. Mnogo kritike, kateri se je pridružil tudi Šuklje (Deželni zbor kranjski in deželne finance, Lj. 1912), je zlasti izzvala L.-ova finančna politika, dež. proračun, dež. elektr. centrala, dež. vnovčevalnica i. dr. — Med vojno je bil član urada za prehrano na Dunaju (Ernährunglsamt), preprečil namero, da bi se soška armada preskrbovala predvsem iz Kranjske, dosegel, da so pritegnili k temu tudi druge kronovine, preprečil rekvizicije in obvaroval tako kranjsko živinorejo; tudi kot predsednik Kranjske kmet. družbe (1916–8) je mnogo pomagal kmetijstvu in ga po možnosti obvaroval vojnih posledic. Kot član del. šolskega sveta je odločilno vplival na njegovo delovanje in je energično nastopil med vojno proti Kalteneggerjevemu ponemčevalnemu kurzu. — Ob prelomu med Šusteršičevo in Krekovo strujo v SLS se je pridružil Šusteršičevi avstrijski orientaciji, ustanovil ob razdvojenju Zadružne zveze Zadružno centralo (1917), ki pa je zašla radi poloma v težave. Ker se ni čutil varnega v Lj., se je umaknil na Dunaj. Ko je potoval za ureditev razmer pri Zadružni centrali v Lj., se je prehladil in dobil hripo, ki ga je, oslabljenega radi komaj prestale ledvične bolezni, v par dneh pokopala. — Po obsežnosti svojega znanja — bavil se je z romanskimi in slovanskimi jeziki, z glasbo, literaturo, likovno umetnostjo, s sociologijo, s finančnimi, gospodarskimi in političnimi problemi — in po delavnosti v slovenskem javnem življenju spada L. med najpomembnejše slov. delavce svoje dobe. — Psevdonim: Evgenij; šifre: E., Dr. E. L., E. L., L. — Prim.: Obravnave dež. zbora kranjskega; Šuklje, Dež. zbor kranjski in dež. finance. Lj. 1913; Dejanja govore! Delo poslancev SLS v dež. zboru 1908–13. Lj. 1913; Dejanja govore! Spomenica o položaju kranjskega učiteljstva. Lj. 1913; Ušeničnik, S 1918, št. 291; Mantuani, Carn. 1918, 243; CG 1918, 100; Pirc, Kmetovalec 1918, št. 24; Lončar 91, 109, 143; Šusteršič, Moj odgovor; Šuklje III; Hribar; slika v Poročilu o Slov.-hrv. katol. shodu 1913. Pir.

Pirjevec, Avgust: Lampe, Evgen (1874–1918). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi316326/#slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine