Slovenski biografski leksikon

Krelj Sebastijan, protestantski pisatelj in superintendent, r. 1538 v Vipavi, u. 25. dec. 1567 v Lj. Študiral je (4 leta s pomočjo nekega dobrotnika iz Nürnberga, ki se mu je K. zavezal za poznejšo službo) v Jeni pri Flacciju Illyriku (dosegel čast magistrstva). Temu je že leta 1561 bil pomočnik (ammanuensis), 1562 mu sledil s sošolcem Melisandrom in še nekim Kranjcem v Regensburg, 1563 ga spremljal na potovanju po Istri in Kranjskem. Tja in nazaj grede sta se ustavila v Lj., kjer je K. večkrat slovenski in nemški pridigal. Bolehni Trubar je jul. 1563 zaprosil kr. dež stanove, naj mu dodele K-a za pomočnika; 2. avg. 1563 so stanovi Trubarju ugodili. K. je odpotoval v Regensburg, se rešil tam vseh obveznosti in se po ordinaciji vrnil v Lj., kjer je postal poleg Trubarja drugi pridigar. V jeseni 1564 so se dež. stanovi radi kuge umaknili v Škofjo Loko in pozvali K.-a s seboj. Po Trubarjevem odhodu v Nemčijo jul. 1565 je bil K. kljub svojim 27 letom povzdignjen za prvega pridigarja (superintendenta) lj. prot. občine. K. je že ob nastopu službe v Lj. bolehal za jetiko in v sept. 1567 ni bil več zmožen za službo. Stanovi so iskali namestnika in K. sam se je 1. okt. obrnil na N. Gallusa, s katerim je bil ves čas v pismeni zvezi, naj mu pošlje kakega moža »s čistim naukom« (t. j. flaccianista). Dva dni pred smrtjo se je razveselil vesti, da mu bo sledil v službi sošolec in somišljenik Melisander, a to se pozneje ni uresničilo. K. je zapustil vdovo z enim otrokom.

K.-eva protestantska miselnost se je izoblikovala med njegovim učenjem v Jeni. Osvojil si je predvsem radikalne nazore svojega učitelja Flaccija Illyrika, katerih pa radi zmernejšega značaja in telesne slabosti ni izvajal tako strogo kot njegov učitelj. Pridobil si je poleg teološke tudi temeljito filološko izobrazbo; obvladoval je poleg nemščine in latinščine tudi grščino in hebrejščino; pri svojem učitelju se je seznanil tudi s hrvaščino in glagolskim ter cirilskim pismom. V Lj. ga je Klombner hotel pridobiti za opozicijo proti Trubarju, a vse kaže, da je med K.-em in Trubarjem vladalo vedno neskaljeno prijateljstvo (Trubar je imel pri K.-u spravljene svoje knjige, v njegovi hiši je imel v jun. 1567 svojo zadnjo sinodo v Lj.). Tudi izmenjavanje še neobjavljenih pesmi priča, da sta K. in Trubar kljub razlikam v nazorih sporazumno delala za isti smoter.

Kot superintendent v Lj. bolehni K. ni razvil obširnega delovanja, dasi je Klombner upal, da bo z njegovo pomočjo ustanovil prot. cerkev v Križu pri Vipavi. K. se je že pred nastopom svoje službe v Lj. ponudil, da bo v stan. šoli poučeval verouk »in druge dobre umetnosti«; stanovi so ponudbo sprejeli, a K.-a radi njegove bolehnosti niso hoteli vezati. Ko je stopil prvi učitelj na lj. stan. šoli Budina v pokoj, si je K. mnogo prizadeval, da bi spravil na njegovo mesto svojega somišljenika Melisandra, a ni uspel. Mladega Dalmatina, na katerega ga je najbrž opozoril Bohorič, je priporočil kr. stanovom, da so ga podpirali pri študiju v Nemčiji.

Na K.-eve literarne zmožnosti je že 12. dec. 1561 Klombner opozarjal Ungnada. K. je bil že tedaj pripravljen sodelovati v hrvaški tiskarni. V literarno aktivnost pa je stopil K. na pobudo svojega učitelja Flaccija Illyrika, kateremu na ljubo je 1562 objavil v Eislebnu »Christlich bedencken, ob mid wie fern ein iglicher christ, die rotten und secten, auch allerley offentliche irthumen und religionsstreitte, beide von rechts wegen, mid auch mit der that, zu richten, end zu anathematiziren, schuldig sey … Sampt einer vorrede m. Cyriaci Spangenberg«. Delo spada v vrsto ostrih bojnih spisov med Flaccijem in Justom Menijem. (Primerek v Berlinu, po Lénardu tudi v Nac. bibl. na Dunaju.)

K. je avtor 11 cerkvenih pesmi, ki so bile po večini večkrat natisnjene (gl. pri Čerinu ZMS 1908, 149–235, št. 6, 15, 33, 46, 49, 67, 89, 90, 91, 92, 94); 5 od teh je samostojnih pesnitev, ozir. prepesnitev svetopisemskega teksta, 6 je prevodov po nemških predlogah. Dve pesmi (št. 6 in 90) sta bili natisnjeni že v Juričič-Klombnerjevi pesmarici 1563. Možno je, da sta bili priključeni zbirki šele v Urachu, ali pa ju je poslal K. v Lj. Klombnerju, s katerim sta si dopisovala že 1561. Verjetno je, da je K. pomagal Trubarju pri prirejanju pesmarice 1567. — 28. jul. 1563 je poslal K. po Klombnerju neko »Summe christlicher Lehre« Ungnadu v Urach. Do tiska tega dela tedaj ni prišlo, možno pa je, da tiči v njem zarodek K.-eve Otročje biblije, Regensburg, 1566. (Ohranjeni primerki: 1. v Rimu [Vatikanu?], 2. v Ulmu, 3. v Londonu [Brit. muz.]; Jopsonov opis 3. prim. in prepis slov. in hrv. teksta v drž. štud. knj. v Lj.) Knjiga ne nosi imena avtorja, a danes je dognano, da je K.-evo delo. Vsebuje: slov. abecedarij (velike in male lat. črke, njih slov. imena, vokale, zloge, lat.-slov. slovarček obstoječ iz 24 besedi, 1 lat. in 4 slov. reke), slov., hrv., nem., lat. in ital. katekizem; navodila za življenje in polemično »Antithesis«; eno Trubarjevo in eno K.-evo pesem; v polemične namene je uvrščena v slov. tekst pesem »Sdrava, o Kralica Mati te Miloſti«. Hrv. teksta K. najbrž ni sam priredil; zelo verjetno je, da mu je bil avtor K.-ev učitelj Flaccius Illyricus, ki je K.-u najbrž tudi omogočil tisk v Regensburgu. Otročja biblija je kompilacija iz raznih virov; med drugim je rabil K. nem. predelavo češkobratskega katekizma Jana Jirka.

Malo pred smrtjo je K. 1567 v Regensburgu izdal prevod prvega (zimskega) dela bojevite Spangenbergove postile: Postila slovenska. (Edini primerek v nac. bibl. na Dunaju.) Za Lutrovim predgovorom Spangenbergovi postili sledi slov. predgovor s K.-evim podpisom. Prevod je prost, prevajalec je večkrat kaj okrajšal ali dodal po drugih virih. Svetopisemski tekst je prevajal najbrž naravnost iz grščine, se kontroliral z Lutrovim, a imel pred seboj tudi cerkvenoslovanski (glagolski ali cirilski) ter najbrž tudi češki tekst. V uvodu zagovarja K. svojo pravopisno reformo, ki jo je uvedel »z vestjo inu z dobrim svitom zastopnih bratov«; za svoje jezikovne izpremembe se sklicuje »na več našiga imena inu jezika ljudi, kjir so okuli nas, Dolence, Istrijane, Vipavce etc. kateri, skoraj povsod čisteši slovensko govore, kakor mi po Kranju inu Koroški deželi, do polu nembški«. Obžaluje, da se radi uboštva in turške sile ne more »ćurilsko lepo pismo … spet v ljudi perpraviti«. Na koncu knjige omenja, da je izdal samo zimski del, ker mu za ostale primanjkuje sredstev. Verjetno je, da je K. zapustil v rokopisu tudi nadaljevanje in da mu je pri delu že tedaj pomagal poznejši nadaljevalec Juričič.

Že v Otročji bibliji 1566 se je K. v pravopisnem in jezikovnem oziru postavil v opozicijo proti Trubarjevemu pisanju, dosledno je pa uveljavil svoja reformna načela v Postili, kjer piše dosledno: ſ (med vokaloma ſſ) za s, s za z, ſh za š, sh za ž, zh za č, ch za ć, ſch za sć (ć, ki ga je K. govoril, označuje po hrv. načinu), -ij- za -ji-, v za v in konzonantični u, li, ni za lj, nj (palatalizacijo 1 in n označuje tudi z dvema pikama ali črticama nad sledečim vokalom: liudi poleg lüdi, s ogniom poleg s ognöm). Predloge k, h, s, z, v piše z apostrofom. Uporablja že tudi akcentske znake: é piše za ě (jat), z gravisom ' pa označa polglasnik (à, è), razen pri adverbih, kjer ga rabi po latinščini. K. je »s svojimi zastopnimi brati« postavil slov. literarni jezik na širšo podlago kot Trubar, ker ni upošteval samo enega lokalnega govora, ampak se je oziral na več dialektov in dajal prednost čistejšim in lepšim. V njegovem jeziku je manj germanizmov kot v Trubarjevem, raba člena po nem. načinu je omejena. Ponekod se opazijo sledovi notranjščine in hrvaščine. Za svoje jezikovne in pravopisne reforme je utegnil K. dobiti pobud, že od svojega učitelja Flaccija Illyrika; vsekako pa je ob znanju cerkvenoslovanščine, cirilice in glagolice moral tudi sam občutiti možnost doslednosti za slov. pravopis in pomanjkljivost Trubarjevega pisanja.

Poskus zedinjenja Slovencev in Hrvatov v skupnem pravopisu na osnovi latinice (v Otroški bibliji) K.-u ni uspel; ker ni našel odmeva pri Hrvatih. Pri Slovencih je njegova pravopisna reforma po 1567 začasno skoraj zamrla; Juričič, ki je 1578 obenem s svojim drugim in tretjim delom izdal vdrugič tudi K.-ev prvi del »Postile«, je po nalogu dež. stanov sicer priredil svojo izdajo v K.-evem pravopisu, v tem jo je pustil tudi revizor Bohorič, a nekdo drugi, ki mu je tiskar Mandelc poveril pregled rokopisa, je prelil vse tri dele Postile v Trubarjev pravopis. Od K.-evih reform je ostalo samo označevanje palatal. n in 1 pred vokali z ni in li. Polagoma pa se je K.-eva pisava začela uveljavljati pri Bohoriču in zlasti pri Dalmatinu ter je v revizijski komisiji 1581 načelna prodrla. Pisava v Dalmatinovi bibliji in Bohoričevi slovnici bi se po pravici morala imenovati »kreljica« in ne »bohoričica«. Tudi v jezikovnem ozira je K.-eva Postila vršila svoje poslanstvo, saj je Trubar sam v NZ 1582 marsikaj izboljšal po njej. — Prim.: Valvasor VII, 36, 38; Kopitar, Gram. 1808, 418–28, 432, 434; Kostrenčič, Urkundliche Beiträge 1874, 61, 197, 201, 210; Dimitz III, 18, 146, 147, 156, 158, 184–6; Elze, Die Superintendenten 18, 21, 27, 30–2, 37; id. Die Universität Tübingen 19; id. Gesangbücher 6, 18 do 20, 22, 28, 29, 34; id. Druckschriften 13, 14, 22, 26–32, 35, 69, 114, 115; id. Trubers Briefe 340, 373, 414, 436–7, 451, 484, 508; id. Rectoren, JGPÖ 1899, 119, 121, 149; id. Prediger, JGPÖ 1900, 161, 165, 174, 176, 177; Oblak, Protestantske postile v slov. prevodu, LMS 1894, 201–19; Lénard, Rozwój historyczny gramatyki słoweńskiej, Prace filolog. VIII, 151, 168, 170–1, 189–201, 206, 208; Čerin, Pesmi slov. prot. pesmaric, ZMS 1908, 126 do 243; Bučar, Povijest hrv. prot. knjiž. 54, 63, 65, 88, 116, 118, 121, 123, 172, 181, 201, 219, 220; Ramovš, Delo revizije za Dalmatinovo biblijo, ČJKZ I, 113–47; Kidrič, O sumljivih naslovih, Slavia I, 365–7; id. Otrozhia Biblia 1566, ČJKZ IV, 121–5; id. Slovenske knjige v prot. stan. šoli v Lj., ibid. 133–6; id. Bibliografski uvod v zgod. ref. knj. 1927 (litograf.), 50, 71–2, 85–7, 93–5, 106, 107, 110, 111, 117, 153–9, 170, 171, 194, 226, 232; Burian, Po stopách češství a čes. knihy v starším slov. písemnictví. Praha 1928 (odtis iz Slavije VIII), 24–8; Kidrič, Zgod., 45, 49–53, 62, 68–74, 78, 80–2, 85, 86. Lgr.

Logar, Janez: Krelj, Sebastijan (1538–1567). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi303664/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Krelj Sebastijan, protestantski pisec, r. 1538 v Vipavi, u. 25. dec. 1567 v Lj. Štiri leta je študiral v Jeni pri radikalnem reformatorju Matiji Vlačiću (Flacius Illyricus) iz Labina v Istri, podpiral pa ga je neki Nürnberžan. 1561 je postal magister in Vlačićev pomočnik (amanuenzis). Ko so Vlačića odstavili, mu je K. v začetku 1562 sledil v Regensburg, da bi mu morda pomagal pri ustanovitvi večjega vseučilišča, kjer bi študirali češ., avstr. in jsl. študentje. Tam bi bilo središče za slovansko reformacijo, zato naj bi se tja preselil tudi Ungnadov biblijski zavod iz Uracha; manjše vseučilišče naj bi bilo v Celovcu. Vendar Vlačić zaradi nasprotnikov ni uspel, zato je odšel 1563 s K. na potovanje po Istri in Kranjski. Tja in nazaj grede sta se ustavila v Lj. in K. si je z nekaj slov. in nem. pridigami pridobil naklonjenost P. Trubarja, ki je bil tedaj bolehen. Ta je jul. 1563 zaprosil kranj. dež. stanove, naj mu dodele K. za pomočnika. 2. avg. 1563 so stanovi T. ugodili, K. je odpotoval v Regensburg, da se je rešil obveznosti in da so ga ordinirali, nato se je vrnil v Lj. in postal drugi pridigar, v stanovski š. pa je dve uri na teden poučeval verouk in »druge dobre umetnosti«. Ko je moral 1565 Trubar zapustiti Lj., so K. kljub mladosti imenovali za superintendenta. Vendar ni mogel razviti vse delavnosti, ker je bolehal za jetiko; sept. 1567 ni mogel več v službo, nekaj mesecev pozneje je umrl in zapustil vdovo z otrokom. – K. je bil pristaš radikalne reformacijske smeri (flacijanstva), na kar kaže polemična razprava v nem., ki jo je izdal z naslovom Christlich bedencken ... (Krščanski premislek, ali je in koliko je vsak kristjan dolžan soditi in anatematizirati ločine in sekte, tudi vsakršne javne zmote in verske prepire, tako po pravu kakor tudi dejansko). Izšla je v Eislebnu 1562. V Lj. je živel z vsemi v dobrih odnošajih, Klombner ga je zaman skušal pridobiti proti Trubarju, ki je imel pri K. spravljene svoje knjige, v njegovi hiši pa je imel jun. 1567 svojo zadnjo sinodo v Lj. K. je bil dobro teološko in liter. izobražen, znal je nem., lat., grš. in hebr., poznal glagolico in cirilico. To je opazno v njegovih slov. delih. Začel je s c. pesmijo, vsega jih je 11 in so samostojne prepesnitve psalmov (5) ali prevodi iz nem. (6). Razen ene so vse izšle v zbirkah, ki so jih drugi uredili: v Klombner-Juričičevi pesmarici 1563 in v Trubarjevi 1567. Zato v njih ni mogel pokazati ne jezikovnih ne pravopisnih reform, bil pa je manjši pesnik od Trubarja. 1566 je izšla v Regensburgu njegova Otročja biblija (brez podpisa). Prinaša abecednik, kratek latinsko-slov. slovarček, petjezični katekizem (slov., hrv., nem., lat. in kal.), pravila poštenaga krščanskega življenja, razlike med protestantsko in katoliško vero, Trubarjevo pesem Ne daj, Oča, in Kreljevo O Bog Oča, nebeški Kral. Knjiga je sestavljena po različnih virih in pri njej je najbrž sodeloval Vlačić s srbohrv. tekstom. Uvedli so jo v lj. stanovsko šolo in z njo tudi novi pravopis, ki ga je uporabil K. v knjigi. Pomembna je tudi zaradi tega, ker pomeni prvi poskus, da se Slov. in Hrvatje zedinijo v skupnem pravopisu na osnovi latinice. Ohranjeni so samo trije primerki knjige: v Vatikanu, Ulmu in Londonu (Brit. muzej). – Malo pred smrtjo je izdal K. v Regensburgu prevod prvega (zimskega) dela Spangenbergove postile z naslovom Postila slovenska. Edini primerek je ohranjen na Dunaju. Postila, razlaga nedeljskih in prazničnih evangelijev, je bila zelo priljubljena knjiga in so jo s pridom in radi uporabljali duhovniki in verniki. Pred K-jevo so imeli le kratko Trubarjevo (En register..., per tïm je tudi ena kratka postila, 1558), ki pa je bila že razprodana. V knjigi je najprej Lutrov predgovor Spangenbergovi postili in K-ev slovenski predgovor s podpisom. Prevod je prost, K. je večkrat kaj okrajšal ali dodal po drugih virih. »Svetopisemski tekst je prevajal najbrž naravnost iz grščine, se kontroliral z Lutrovim, a imel pred seboj tudi cerkvenoslovanski (glagolski ali cirilski) ter najbrž tudi češki tekst« (J. Logar). V uvodu zagovarja K. svojo pravopisno reformo, ki jo je začel že v Otročji bibliji. Pravi, da jo je uvedel »z vestjo inu z dobrim svitom zastop-nih bratov«. V pravopisu je dosledno rabil znake za sičnike in šumevce, poleg zh za č je vpeljal tudi ch, da je z njim zaznamoval mehki c, ki se je govoril v zahodnih narečjih in ga je izgovarjal tudi K. sam, označeval je mehki lj in nj, ločil u in v, uvedel akcentske znake, pisal predloge h, k, s, z z apostrofom. Za svoje jezikovne spremembe se K. sklicuje »na več našiiga imena inu jezika ljudi, kjir so okuli nas, Dolence, Istrijane, Vipavce etc, kateri skoraj povsod čisteši slovenski govore kakor mi po Kranju inu koroški deželi, do polu nembški«. Obžaluje, da se zaradi uboštva in turške sile ne more »ćurilsko lepo pismo... spet v ljudi perpraviti«. Postavil je torej knjižni jezik na širšo podlago kakor Trubar. Tudi germanizmov ima veliko manj kakor njegov predhodnik, raba člena po nemškem načinu je omejena. Vse te reforme so sad K-ega temeljitega jezikovnega znanja in poznavanja glagolske in cirilske pisave. Ker pa je tako hitro umrl, njegove reforme začasno niso uspele. Njegova pisava se je začela uveljavljati pri Bohoriču in zlasti pri Dalmatinu, dokončno pa jo je uzakonil Bohorič v svoji slovnici 1584. – K. je bil človek s širšimi razgledi kakor Trubar, ostrejši mislec, manj zgovoren, a bolj rezek v polemiki. Bil je bolj učen teolog kakor praktičen dušni pastir. Njegova največja zasluga je izpopolnitev pisave in knjižnega jezika.

Prim.: J. Logar, SBL I, 565–67 in tam navedena literatura; važnejše razprave: V. Oblak, Protestantske postile v slov. prevodu, LMS 1894; J. Čerin, Pesmi slov. protestantskih pesmaric, ZMSX, 1908; F. Kidrič, Otrozhia Biblia 1566, CJKZIV, 1924; Isti, Zgod., pass.; Isti, Slov. knjige vprotest, šoli v Lj. 1563–98, CJKZ IV, 1924; M. Rupel, Slov. protestantski pisci, Lj. 1934; Isti, ZSSI, 234–36; Pogačnik-Zadravec I, 155–56; Cvetnik naše reformacijske misli, Lj. 1951 (več razprav);v vseh literarnih zgodovinah.

Jem.

Jevnikar, Martin: Krelj, Sebastijan (1538–1567). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi303664/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine