Kleinmayr, Ferdo, plemeniti (1881–1944)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 1, 6. 1 .1929

Slovenski biografski leksikon

Kleinmayr pl. Ferdo, humorist, r. 5. jan. 1881 v Kopru v Istri kot sin prof. Julija K. Dovršil je niž. razr. gimn. v Trstu, učiteljišče v Kopru in postal 1900 mestni učitelj v Trstu, kjer deluje še zdaj. Od 1899 je pod psevd. Ferdo Plemič priobčeval v tržaškem Brivcu, Škratu in Piki, v lj. Ježu in Osi vrsto humoresk, satir, pesmi, anekdot, dovtipov i. p. (nad 500). S humoreskami, črticami je sodeloval pri DP, SN, SIT, Kurentu i. dr., s črticami in satir. pravljicami pri E, trž. Novicah, Delu, Novem rodu; v Miru in Korošcu je objavil vrsto realističnih črtic iz koroškega življenja (mati mu je bila Korošica) in povesti iz koroške zgodovine. Posebej je izšla zbirka humoresk »Tilho in drugi« (1906). Mnogo je pisal tudi v strokovne pedagoške in stanovske učiteljske liste, v kulturne in mladinske liste (UT, Učiteljski list, Domače ognjišče, Naša bodočnost, Zvonček), n. pr. Slov. šolstvo v trž. okolici v dobi konkordata, UT, 1911, v Učiteljski list tudi članke socijalne in umetniške vsebine. Posebe je izšla brošura Slov. šolstvo v Trstu (1911). Urejeval je 1919 trž. kulturni vestnik Njivo, 2. letnik trž. Hišnega prijatelja ter od 1923 koledarček Vedež. Sestavil je berila in priredil računice za slov. šole v ital. Sloveniji, napisal priročne slovnice in slovarje italijanščine za Slovence in. slovenščine za Italijane (Italijanščina za Slovence, 1914, L' interprete sloveno, 1919, Priročna slovnica ital. jezika, 1919, 1923, Grammatica della lingua slovena, 1919, Slov.-ital. in ital.-slov. slovar, 1920, vse v Trstu). Priredil je za slov. mladino M. Twaina zgod. povest Kraljevič in berač (1910) in za oder Jurčičevo Hčer mestnega sodnika (igr. 1911 v trž. Nar. domu, takoj nato tudi v Mariboru). Psevdonimi in šifre še: FP. Urbanjskov, Dr. Pikec, Pičispak i. dr. — Prim.: Učiteljski koledar za 1924 (Beograd), 167 (slika). *

Uredništvo: Kleinmayr, Ferdo, plemeniti (1881–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi275014/#slovenski-biografski-leksikon (14. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Kleinmayr pl. Ferdo, šolnik in pisatelj, r. 5. jan. 1881 v Kopru, u. 13. jul. 1944 v Trstu. Oče Julij je bil prof. in lit. zgod. (gl. čl.), mati Karolina Dermutz iz Koroške. Nižje razr. gimn. je dovršil v Trstu, učiteljišče v Kopru in maturiral v slov. in nem. 1900. Takoj je postal mestni učitelj v trž. okolici, v glavnem v Škednju, vmes na Katinari. Od 1899 je priobčeval pod psevd. Ferdo Plemič humoreske, satire, pesmi, anekdote, dovtipe v trž. Brivcu, Škratu in Piki ter v lj. Ježu in Osi (nad 500). S humoreskami in črticami je sodeloval v DP, SN, Slov. ilustr. tedniku, Kurentu idr., s črticami in satiričnimi pravljicami v E, trž. Novicah, Delu in NRodu; v Miru in Korošcu je objavil vrsto realističnih črtic iz koroškega življenja (naslovi so v Šlebingerjevi Slov. bibliografiji za 1. 1907–1912, 118–19). Izbor je izšel v knjigi Tilho in drugi. Zbirka humoresk in satir (Lj. 1906). Veliko je pisal tudi v strokovne pedag. in učit. liste, v kulturne in mladinske, kot UT, UL, Domače ognjišče, Naša bodočnost, Zk, Luč, BZPZ, LZ idr. V UT 1911 je priobčil razpravo Slovensko šolstvo v trž. okolici v dobi konkordata. Posebej je izšla brošura Slovensko šolstvo v Trstu (1911). Važne razprave so izšle v trž. Luči: Naša šolska književnost (II. letnik); Ljudsko šolstvo Tržaške okolice v svojih početkih (do 1868) (III.); Slov. ljudske šole v Tržaški okolici od leta 1868 do konca (Zgod. slika, sestavljena po uradnih virih) (V.); Beneška ljudovlada in njeni slovanski polki (X.); Nekaj spominov na Emila Adamiča (XI.); Slov. živelj na nemški državni gimnaziji v Trstu (1842–1918) (priobčil L. Čermelj iz arhiva Luči pod psevd. P. Medin - Dremovčev, JKol 1970). Urejal je trž. kult. vestnik Njiva (maj-okt. 1919), Stokov splošni žepni koledar Vedež (1923–39), uredil 2. letnik Štokovega Hišnega prijatelja, družinske in poučne knjige splošne vsebine (1923). Med prvo svet. vojno je hotel zbližati Slovence in Italijane, zato je pisal slovnice in slovarje za ene in druge in jih je zalagala knjigarna Štoka v Trstu: Italijanščina za Slovence (1914); L'interprete sloveno (1919); Grammatica, esercizi, dialoghi, lettere e vocabolario della lingua slovena (1919); druga izdaja ima naslov Grammatica della lingua slovena con numerosi esercizi, dialoghi e lettere (1927); tretji izd. je dodal berila slov. avtorjev (1931), četrta izd. 1941, peta 1943; Priročna slovnica italijanskega jezika (1919, 1923, 1926, 1930, 1941, 1943); praktičen je njegov Dizionario tascabile italiano-sloveno; sloveno-italiano. Žepni slovar italijanslko-slovenski; slovensko-italijanski (1920, 1931, 1943). Ko je prišla Primorska pod It., se je posvetil knjigam za osn. šole. Najprej je prevedel pet Računic za ljudske šole avtorjev P. Benolli-I. Fiamin (vse 1922). Istega leta je sestavil s sodelavci Peto berilo za peti in šesti razr. ljudskih šol in Tretje berilo za tretji razr. ljudskih šol (1923), s Hinkom Medičem Drugo berilo in slovnica za drugi razr. ljudskih šol (1923), ki je izšlo v spremenjenem ponatisu kot Drugo berilo za drugi razr. elementarnih šol (1925), z J. Danevom Tretje berilo za tretji razred elementarnih šol (1925). Po zatrtju slovenskih šol je pisal razne priročnike za učenje materinščine doma, tako: Prvi koraki (1926, 1944); Prvi koraki. Vesel abecednik našim malim v domače vaje, s kratko razlago. Z risbami opremil Milko Bambič (1926, Gor. 1943). Ob njih je začel izdajati poljudne strokovne, zemlj., zgod., potop. in leposl. knjige, da bi se mogli mladi sami izpopolnjevati, primerne pa so bile tudi za odrasle. Te knjige so: Iz starih časov. Zgodovinske bajke in povesti iz domačih krajev (Trst 1928). Tu je izbral odlomke pisateljev, ki obravnavajo slov. kraje v It. Mojca in drugi spisi (Trst 1929) obsega različne avtorje, izvirna je črtica Mojca o poštenem koroškem dekletu, ki ne dovoli, da bi se dalmatinski umetnik z njo poigral. Po svetu naokrog. Potopisne črtice (Trst 1930) so kratki sestavki o zanimivostih celega sveta, sam je prispeval opis Benetk in Stolpov molka pri Bombayu. Slike iz prirode (Trst 1930) obsegajo 61 pesmi, črtic, odlomkov iz življenja živali, dreves, rastlin, sadežev itd. Dedek pripoveduje. Povesti za mladino (Trst 1932) je izbor iz slov. pripovednikov. Sam je prispeval črtico Oče Krašun in njegova zemlja o kraškem kmetu in graščaku iz Štanjela. Pogled v svetovno zrcalo. Zgodovinske slike za mladino (Gor. 1932) so nekak cvetnik slov. zgodovinarjev s pisanimi prizori in razpravicami od Atile do krimske vojne. Prirodni pojavi in človeški izumi. Prirodoslovne črtice (Gor. 1933) govorijo o električni luči, ladijskih pogonih, kompasu, zrakoplovih, smodniku, taljenju, hlapenju itd. Pravljice iz tujih logov (Gor. 1934) so prevodi iz svetovne književnosti. Sam je napisal dve izvirni povesti: Zadnji lutrovci na Vipavskem. Povest iz minulih časov (Trst 1930) prikazuje življenje bojevite lutrovske skupine v Vipavi malo po Trubarjevi smrti in njen konec ob vizitaciji oglejskega patriarha Fr. Barbara. Istočasno se pojavijo tudi skakači, ki jih preganja rihemberški oskrbnik pl. Jamarski, nekak Don Kihot. Pisatelj je dobro podal zgodovinske razmere in tudi nastopajoči ljudje so živo orisani. Po krono, dekle in vino. Novela (Gor. 1934). Opisal je pot cesarja Henrika V. v Rim leta 1111, da bi ga papež Pashal II. okronal za rimsko-nem. cesarja. Spremlja ga opat Ivan Fugger, ki išče popolno it. vino, ko ga najde, srečen umre. Plemič Konrad pa gre v It. po dekle, a je ne najde. Povest je vsebinsko nova in razgibana, razmere so dobro podane, prav tako ljudje. Knjigi je dodal obširno razpravo o tej zgod. dobi. Za ljudskošolsko mladino je prevedel M. Twaina zgod. povest Kraljevič in berač (Kranj 1910); po R. E. Rasperju in G. A. Bürgerju Lažnjivega barona Münchhausena čudovita potovanja in doživetja po suhem in po morju. Kakor jih je pripovedoval pri steklenici vina v krogu svojih prijateljev (Gor. 1938); za oder je priredil Jurčičevo Hčer mestnega sodnika (igrali v trž. Nar. domu 1911 in v Mrbu.). Apr. 1921 je bila v Trstu uradna deželna šolska konferenca. K. je na njej v imenu nekaterih zastopnikov slov. učiteljev prebral izjavo o lojalnosti slov. učiteljstva do nove države in apeliral na velikodušnost in pravičnost it. naroda, »ki bo gotovo privolil v boljšo bodočnost in olajšal svobodni razvoj kulturnih sil slovanskega prebivalstva in temu primeren razvoj šolstva«. Izjava je bila brez učinka, obsodilo pa jo je sežansko učit. društvo kot neiskreno in zgrešeno. K. je bil zelo delaven in je veliko napravil za slov. šolstvo in za ohranjanje narodne zavesti. Psevdonimi: FP, Urbanjakov, Dr. Pikec, Ferdo Plemič, Nande Vrbanjakov idr.

Prim.: Ž. arh. Koper; Učiteljski koledar za 1924 (Bgd), 167 sl.; SBL I, 460; V. S.(molej), Po svetu naokrog, M 1931, 111; F. P., Po krono, dekle in vino, M 1936, 315; Mil. Lavrenčič-Lapajnejeva, Delež Škedenjcev v slov. kulturi, Čitalnica v Skednji, 1868–1968, Trst 1968, 58 s sl.; Dr. A. Kacin, Grammatica della lingua slovena (M. Jevnikar Prefazione), Trst-Lj., 1972, 11; Šavli, PDk 29. okt. 1977, 4 s sl.; Vilhar, 72; M. Jevnikar, F. pl. K., tržaški pisatelj in kulturni delavec, IzvTrst 1981.

Jem.

Jevnikar, Martin: Kleinmayr, Ferdo, plemeniti (1881–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi275014/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine