Kemperle, Leopold (1886–1950)

Kemperle Leopold, novinar, r. 15. okt. 1886 v Hudijužni. Ljudsko šolo je obiskoval doma, gimn. v Gorici, 1906 odšel študirat pravo na Dunaj, a je 1910 prevzel po Krekovi spodbudi glavno uredništvo Straže v Mariboru in je obenem sodeloval pri Slovenskem Gospodarju in Našem domu. 1914 je postal uradnik Čevljarske zadruge v Mirnu pri Gorici in se ob izbruhu ital. vojne preselil ž njo v Mozirje, kjer je bil vodja begunske naselbine. Po zlomu se je z zadrugo vrnil v Miren in 1921 ustanovil Gospodarski list, ki mu je bil prvi urednik. L. 1922 je prevzel glavno in odgovorno uredništvo Goriške Straže in bil v velikem tiskovnem procesu (9 obravnav) obsojen na 9½ meseca ječe »radi ščuvanja k razrednemu sovraštvu med narodi«. Sodeloval je tudi pri drugih listih in Jadranskem almanahu ter v prosvetni in politični organizaciji goriških Slovencev. Lč.

Kemperle Leopold, časnikar in publicist, r. 15. okt. 1886 v Hudajužni (Grahovo ob Bači), u. 14. jun. 1950 v Trstu. Sin precej premožnih staršev, dovršil osn. š. v domačem kraju, gimn. v Gor. (1898–1906) in po maturi (7. jul. 1906) študiral pravo na U na Dunaju (1906–10). Med bivanjem na Dunaju, kjer je bil nekaj let vpisan na pravni fakulteti, se je udejstvoval v Slovenskem katoliškem akademskem klubu Danica. Bil je skupno z Mirkom Božičem, Ivanom Dolencem in Markom Natlačenom, poznejšim ljubljanskim banom, med tako imenovanimi »prvaki«, proti katerim je nastopil poznejši profesor Ernest Tomec. To je povzročilo v društvu razkol. (Ivan Dolenec, Moja rast, Bs. Aires, 24–28). Po prvem državnem izpitu ga je dr. Janez Ev. Krek pregovoril, da se je odločil za časnikarski poklic. Odšel je v Mrb. in od Vik. Cenčiča prevzel ur. malo prej ustanovljene Straže (1910–14), s čimer se je hkrati polit. opredelil za SLS. V tem času (1910–13) je redno pisal tudi v Slov. gospodarja in v glasilo slov. mladine Naš dom. Aprila 1914 se je preselil v Miren pri Gor., kjer mu je Čevljarska zadruga zagotovila stalno uradniško mesto. Ko pa je 23. maja 1915 izbruhnila vojna z It., je bila zadruga prisiljena delavnico z delavci in njihovimi družinami preseliti v Vrbovec (Nazarje) pri Mozirju na Štajerskem in tam nadaljevati z delom. Tako je K. prebil ves čas prve svet. vojne v Nazarju in vneto deloval v begunskem taborišču (1.200 oseb) ter dejansko vodil delo begunskih ustanov (šola, oskrbovalnica, posredovalnica). Po vojni se je z zadrugo vrnil v Miren in se posvetil obnovi zadružne tovarne (1918–20). Kmalu se je vrnil tudi k časnikarskemu delu in ustanovil s pomočjo Zadružne zveze v Gor. mesečnik Gospodarski list (1922–28) ter ga prvo leto urejal. V poletju ga je Fr. Bevk pridobil za odg. ur. pokraj. glasila gor. Slov. Goriška straža in potem ta list v izredno težavnih okoliščinah uspešno urejal do njegove ustavitve (16. nov. 1928). V vsej dobi urejanja je bil izpostavljen ostrim ukrepom, ki so jih proti slov. tisku izvajale faš. oblasti po zakonih z dne 15. jul. 1923 (št. 3288) in z dne 31. dec. 1925 (št. 2307). V tem času je bilo proti GorS kar 11 kazenskih postopkov s številnimi zaplembami posameznih številk, K. pa je bil kot njen ur. vsako leto po nekaj mesecev zaprt. V veliki tiskovni pravdi 1924 (9 obravnav) je bil npr. obsojen na 9 in pol meseca ječe, rešila ga je le splošna amnestija. Z agonijo GorS (18. sept. 1927 do 16. nov. 1928), z zatrtjem lista in odstavitvijo njenega ur. je hkrati zaključena glavna protislov. gonja na Gor. Faš. funkcionar F. Caccese je v svojem govoru (20. mar. 1929) izjavil, da je »bila pred nekaj meseci ustavljena Goriška straža, ki je že predolgo zlorabljala našo dobrohotnost in s prekanjenim in lojolskim pisanjem vršila perfidno in zahrbtno propagando proti Italiji in režimu«. S tem je podana tudi oznaka K-ega dela. Malo po ustavitvi lista je bil aretiran pri Mostu na Soči, ko se je slučajno vozil z avtom nekih znancev, ki so prevažali orožje in municijo. Aretaciji so dali veliko reklamo (npr. Tagespost v Gradcu 1928), češ da je ur. GorS prevažal orožje. Odpeljali so ga v Rim pred Posebno sodišče in napovedali velik polit. proces, vendar so ga čez nekaj mesecev izpustili in oprostili, ker so dognali, da so orožje vozili v Jslo. ustaši, ki so ga dobili iz faš. skladišč. Po vrnitvi v Gor. je živel K. v glavnem kot zasebnik, bil pa je še v sodnem postopku proti KatT v Gor. (17. apr. 1931) med obtoženci, a je bil zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Ko sta Teofil Simčič in Janko Kralj odprla v Gor. odvet. pisarno (4. apr. 1933), je K. pomagal v pisarni in bil eden glavnih polit. sodelavcev J. Kralja, delal pa je hkrati še pri KatT (1929–34) in pri GMD (1929–40). Kljub vsemu pa je ljudem pomagal, kolikor je mogel. »Polde je bil navzoč pri vsakem slov. pogrebu, tudi pri neznanih in najskromnejših ljudeh. Pogreb je bil edina priložnost, kjer si se mogel najti z ljudmi, ne da bi Questura stopila na prste. Nekoliko tolažilnih besed žalujočim, čisto kratek pozdrav z znanci, potem pa po vsem mestu z odkrito glavo v sprevodu. In ljudje so vedeli, da naposled le še ni prav tako obupno, dokler imajo med seboj ljudi, ki vedno stoje ob njih« (A. Kraljeva). Ker je bil na hrani v gostilni pri Jelenu, je vsak dan sedel vsaj nekaj ur tam, zato so vsi duhovniki in deželani vedeli, kje ga morejo stalno najti. »Tako so prihajali, se posvetovali, iskali poguma in se vračali domov z upanjem na boljše čase. Vedeli so, da je moder mož in – jih ima rad. Vedeli so, da z njimi deli vse trpljenje, da skromno živi, da pozna razmere po širokem svetu – zato so mu verjeli in sprejemali njegove nasvete« (A. Kraljeva). Po drugi svet. vojni je s prijatelji ustanovil v Gor. polit. organizacijo SDZ (17. jan. 1947) in ji bil preds. do smrti. Bil je tudi soust. polit. tednika Demokracija v Gor. in njegov prvi ur. (1947). Sodeloval pa je tudi pri drugih listih, tako pri SlovPrim (Gor. 1945–48) in KatG (1949). Okt. 1948 je bil na obč. volitvah izvoljen v gor. obč. svet kot zastopnik Slov. (1948–50), a je kmalu po kratki bolezni umrl v trž. bolnišnici. Poleg številnih časnikarskih člankov in poročil, ki jih je podpisoval tudi s siglami: K., F. K., Polde K., je posebno omeniti njegovo črtico Ozdravljenje (M III), članek Rokodelska obrt na Goriškem (JAlm 1923) ter biografije Josipa Ličana in Jožeta Abrama (KolGMD 1930 in 1939) in dr. A. Gregorčiča (SKol 1945). K. je bil »mož jasnih načel, zato vedno miren in vdan pred vsakim udarcem. Ni bil diplomat, ni se vmešaval v zapletene odnose z oblastmi, toda vedel je, kje je njegovo mesto, in imel je nekaj, kar je mnogim našim ljudem v politiki najbolj manjkalo: gledal je na dogodke z neke perspektive, v času« (A. Kraljeva).

Prim.: SBL I, 442; La Vedetta dell'Isonzo, Gor. 6. sept. in 19. nov. 1928; F. Caccese, Due anni di fascismo nella Provincia di Gorizia, 1927–1929, Gor. 1929, 40, 42; Gabršček II, 202, 508; Plesničar, 120; K-eva (Anica Kraljeva), Nageljček gospodu Leopoldu, SvSl 1950, št. 25; P. K. – starosta goriških časnikarjev, KolGMD 1951, 101–02 s sl.; Čermelj, Slovenci, 126–27, 130–31; Klinec, GMD, 50, 55, 73–74, si. 222; T. Simčič, Moji spomini na dr. Kralja, KolGMD 1976, 61–65; Kacinova, 1921–28, 158, 428, 536; A Kacin, M(Trst) 1972, 44–45; Sfiligoj, 13, 37–39; B. Milanović, Moje uspomene 1900–1976, Pazin 1976, 88; I. Dolenec, Moja rast, Bs. Aires 1973, 24–28.

Lc.