Karlin, Andrej, prelat (1857–1933)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Karlin Andrej, 57. lavantinski škof. r. 15. nov. 1857 v Stari Loki na Gorenjskem, je 1876 dovršil gimn. v Lj., 1876–80 študiral bogoslovje v Lj. in bil 1880 ord. Služboval je 1880–83 kot kaplan v Smledniku, 1883–85 v Šenčurju pri Kranju, 1885–90 kot kaplan in katehet pri Sv. Jakobu v Lj. Kot kaplan pri cerkvi S. Maria dell' Anima v Rimu je 1890–92 študiral pravo na vseučilišču S. Apollinare in bil 1892 promoviran za doktorja utriusque iuris. Vrnivši se domov je bil 1892–94 suplent za verouk na višji drž. gimn. v Lj. in prefekt v Alojzijevišču, 1894–1900 veroučitelj na drž. nižji gimn. (poznejši II. drž. gimn.) v Lj. V letih 1900–10 je bil stolni kanonik v Lj. in nadzornik verouka na učiteljiščih, meščanskih in ljudskih šolah, 1905–10 vodja Alojzijevišča. Sodeloval je tudi pri gospodarskih organizacijah (Ljudska posojilnica, Vzajemna zavarovalnica) in v delavski in prosvetni organizaciji. 21. dec. 1910 je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa in 19. marca 1911 v Trstu posvečen. Bil je član gosposke zbornice in tajni svetnik. Ko so 1918 Italijani zasedli Trst, je vztrajal na svojem mestu še eno leto, dokler ga ni papež vsled vedno težavnejših razmer jeseni 1919 razrešil. Papež ga je imenoval za škofa themiscyrskega in mu podelil naslov svojega hišnega prelata in prestolnega asistenta. Preselil se je v Št. Vid nad Lj. in prevzel vodstvo zavoda sv. Stanislava. 6. jun. 1923 ga je apostolska stolica imenovala za lavantinskega škofa in 29. jul. je bil v mariborski stolnici ustoličen. — Ko je bil gimn. katehet, je priredil učni knjigi Zgodovina razodetja božjega v stari zavezi (Lj 1896) in Zgodovina razodetja božjega v novi zavezi (Lj. 1897). 1886 je z Žlogarjem izdal knjižico Mestnofarna cerkev sv. Jakoba v Lj. V DS 1898 je priobčil potopis V albanskih gorah in MD je 1903 izdala njegovo knjigo V Kelmorajn. Za MD je poslovenil Alfonza Liguorija knjigo Priprava za srečno smrt ali premišljevanje večnih resnic (1900). 1900 je uredil 31. knjigo Drobtinic in v njej objavil življenjepis prošta dr. A. Jarca. — Živahno se je udeleževal cerkveno-glasbenega pokreta, ki mu je bilo središče Cecilijino društvo v Lj. V letih 1896–1904 je bil društveni tajnik, 1904–10 predsednik, od sept. 1904 do konca 1910 urednik društvenega glasila CG (prim. CG 1927, št. 5, 6). V CG je od 1879 do 1910 objavil dolgo vrsto člankov in poročil (prim. J. Mantuani, Kazalo spisov… natisnjenih v CG od leta 1878. do leta 1926., str. 9., 10; kazalo je izšlo kot priloga CG 1927). Za 25-letnico Cec. dr. je izdal Spominsko knjižico (Lj. 1902), društvene 50letnice se je udeležil kot lavantinski škof (prim. CG 1927, št. 7., 8). Zelo marljivo je od 1888 do 1910 sodeloval pri DPast s cerkvenimi govori, zlasti priložnostnimi, in slovstvenimi poročili (prim. L. Škufca, Dvojno kazalo DPast 1884–1893, Lj. 1893; V. Bernik, Dvojno kazalo DPast 1894–1903, Lj. 1905). — Prvo leto, ko je bil v Mariboru, se je njegov delokrog razširil: 1923 je sv. stolica izročila apostolski administraciji lavantinskega škofa dele tujih škofij, ki so po razmejitvi prišli v kraljevino SHS: 3 župnije iz sekovske, 13 župnij, razdeljenih na dekaniji Mežiška dolina in Dravograd, iz krške, in 18 župnij v dekanijah Murska Sobota in Spodnja Lendava iz somboteljske škofije. 1924 je apostolska stolica izločila lavantinsko škofijo iz solnograške metropolitske zveze in jo neposredno sebi podredila. Tako so tudi formalno ugasnili privilegiji, ki jih je imel solnograški nadškof za imenovanje in potrditev lavantinskih škofov. Dejanski je že leto prej sv. stolica sama imenovala K. za lavantinskega škofa. Škof K. je preosnoval deško semenišče in raztegnil študij na škofijskem bogoslovnem učilišču na pet let. Uvedel je priprave za proces, da bi se Slomšek prištel blaženim. 1928 je slovesno obhajal 700 letnico ustanovitve lavantinske škofije (ust. 10. maja 1228). Ob tej slovesnosti ga je kralj odlikoval z redom sv. Save I. stopnje. K. je pridobil prof. Kovačiča, da je za to stoletnico napisal zgodovino škofije. — Prim.: Slovenec 1911, št. 16, 17 (s sliko): DPast 1911, 2 zv. pril. (s sliko); Vlast (Praga) 1911, 634–641; L’ Era Nuova 1920, 392–4; Babudri, Archeografo Triestino 37, 1921 (III. ser. 9.), 240–2; Slovenec 1923, št. 169, 170; SGp 1923, št. 32; Straža 1923, št. 84, 85; Slovenec 1927, št. 258; SGp 1927, št. 46; Naš dom 1927, št. 11; IS 1926, št. 47, 1927, št. 45 (sliki); Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, Maribor 1928, 428–431 (s sliko in grbom). Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Karlin, Andrej, prelat (1857–1933). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi266522/#slovenski-biografski-leksikon (20. oktober 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Karlin Andrej, škof, r. 15. nov. 1857 v Stari Loki na Gorenjskem, u. 5. apr. 1933 v Mrbu. Oče je bil kočar Florijan, mati Terezija Harman. Po dovršeni gimn. v Lj. je v letih 1876–80 študiral v Lj. bogoslovje in 27. jul. 1880 prejel mašniško posvečanje. Služboval je 1880–83 kot kpl. v Smledniku, 1883–85 v Šenčurju pri Kranju, 1885–90 kot kpl. in katehet pri Sv. Jakobu v Lj. Kot kpl. pri cerkvi S. Maria dell'Anima v Rimu 1890–92 študiral cerkveno pravo na vseučilišču S. Apollinare in bil 1892 promoviran za doktorja utriusque iuris. Po vrnitvi domov je bil 1892–94 suplent za verouk na višji drž. gimn. v Lj. in prefekt v Alojzijevišču, 1894–1900 pa katehet na drž. niž. gimn. (poznejši II. drž. gimn.) v Lj. V letih 1900–10 je bil stolni kanonik v Lj. in nadz. verouka na učit., mešč. in ljud. šolah, 1905–10 vodja Alojzijevišča. Sodeloval je tudi pri gosp. organizacijah (Ljudska posojilnica, Vzajemna zavarovalnica) in v delavski in prosvetni organizaciji. 21. dec. 1910 je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa in 19. mar. 1911 v stolnici sv. Justa v Trstu posvečen. V Trstu je ostal dobrih osem let, in sicer do dec. 1919, ko ga je papež zaradi vedno težavnejših razmer in nasprotovanj s strani it. krogov razrešil odgovornosti za vodstvo tržaško-koprske škofije. Škof je papežu razložil svoje težave v novi državi že v posebni avdienci v apr. 1919, a od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. dec. Papež ga je imenoval za naslovnega škofa in mu podelil naslov svojega hišnega prelata in prestolnega asistenta. – Kot škof v Trstu je K. posvetil svojo prvo skrb duhovnikom in njihovemu oblikovanju. Priporočal je duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Takoj po koncu vojne v jeseni 1918 je odprl bogoslovje v škofovi vili v Škednju in ga izročil v oskrbo dr. Jakobu Ukmarju, ki je bil skupaj s prof. Ivanom Tulom tudi glavni profesor. Zelo je priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo. Zelo mu je bilo pri srcu češčenje Jezusovega Srca, zato je priporočal posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Že 10. junija 1911 je napovedal svojo prvo vizitacijo po škofiji in jo tudi izvedel. Vojne razmere so mu naložile tudi nehvaležno dolžnost, da je podprl vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je prineslo cerkvenim ustanovam precejšnjo škodo, ki ni bila nikoli v celoti poravnana. Najbrž se škof Karlin ni dovolj zavedal velike važnosti dijaškega doma v Trstu pri stolnici, ko je 1913 prodal konvikt s hišo in vrtom vred tržaški občini, ki je na tem prostoru takoj uredila svoj arheološki muzej (lapidarium), ki še danes obstaja. Brez dvoma je bila ta prodaja velika napaka in nepopravljiva izguba za tržaško škofijo, ki je bila tako ob svoje malo semenišče, slovenski in hrvaški dijaki pa ob streho. Le malo tržaških dijakov se je namreč vpisalo v goriško novo semenišče. Saj je že naslednje leto izbruhnila prva svetovna vojna in so bili mnogi fantje poklicani pod orožje. – Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Lj. in prevzel vodstvo Zavoda sv. Stanislava. 6. jun. 1923 ga je papež imenoval za lavantinskega škofa in 29. jul. je bil v mariborski stolnici ustoličen. V Mrbu je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike, pridiganje itd. Preosnoval je deško semenišče in raztegnil študij na škof. bogosl. učilišču na pet let. Uvedel je priprave za proces, da bi se škof Slomšek prištel blaženim. Zvest Slomškovi tradiciji je takoj obnovil in dvignil bratovščino sv. Cirila in Metoda. Misijonska misel je pod njegovim vodstvom dobro napredovala. – Ko je bil K. gimn. katehet, je priredil učni knjigi Zgodovina razodetja božjega v stari zavezi (Lj. 1896) in Zgodovina razodetja božjega v novi zavezi (Lj. 1897). 1886 je z A. Žlogarjem izdal knjižico Mestnofarna cerkev sv. Jakoba v Ljubljani. V DS je priobčil potopis V albanskih gorah in MD je 1903 izdala njegovo knjigo V Kelmorajn. Za MD je poslovenil Alfonza Liguorija knjigo Priprava na srečno smrt ali premišljevanje večnih resnic (1900). 1900 je uredil 31. knjigo Drobtinic in v njej objavil življenjepis prošta dr. A. Jarca. Živahno se je udeleževal cerkveno-glasbenega gibanja, ki mu je bilo središče Ceeilijino društvo v Lj. V Društvu je bil tajn., preds. in nekaj let ur. društvenega glasila CG. V glasilu je objavil dolgo vrsto člankov in poročil. Za 25-1etnico Cec. dr. je izdal Spominsko knjižico (Lj. 1902). Zelo marljivo je od 1888 do 1910 sodeloval pri Duhovnem pastirju s cerkvenimi govori, zlasti s priložnostnimi in slovstvenimi poročili. Kot škof je svoje prispevke, navodila, pastirska pisma in odloke objavljal v uradnih škofijskih glasilih. V Trstu (1911–19) v Folium diocesanum, v Mrbu pa v Uradnem listu lavantinske škofije (1923–24) in Oglasniku lavantinske škofije (1925–33).

Prim.: ŠkATrst; ŠkAMrb.; Folium Terg. 1911–19; Uradni list lavantinske škofije, Mrb. 1923–24; Oglasnik lavantinske škofije, Mrb. 1925–33; DS 1911, 82 s sl.; Il vescovo se ne vanostro colloquio con monsignor Karlin, Picc. 28. nov. 1919; SBL I, 429; Dr. Fr. Kovačič, Zgod. lavantinske škofije (1228–1928), Mrb. 1928, 428–431; KolMD 1924, 90; 1931, 107; 1934, 68; Dr. A. Kosmač, Beseda o škofijskem konviktu v Trstu, KolGMD 1976, 77.

Škerl

Škerl, Lojze: Karlin, Andrej, prelat (1857–1933). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi266522/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. oktober 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine