Jurič, Ivan (1868–1894)

Jurič Ivan, filozof, r. 1. okt. 1868 v Medani v goriških Brdih, u. 10. avg. 1894 v Gorici. Starši, siromašni koloni, so se bili priselili v Medano iz Fojane in se čez nekaj let preselili v Gorico. Na gimnaziji se je nadarjeni dijak učil slovanskih jezikov, italijanščine in francoščine, spoznaval ta slovstva in se že resno bavil s filozofijo. Pobudo mu je dajal A. Mahnič. Dovršivši gimn. je prišel v rimski Collegium Germanicum-Hungaricum, študiral školastično filozofijo in dosegel filozofski doktorat. V RK 1889–1893 je objavil 5 filozofskih in estetskih razprav, označenih z J. ali J. J., ki pričajo o lepem talentu. — Prim.: RK 1894, 520; Glaser IV, 244. Lkn.

Jurič Ivan, filoz. pisatelj, r. 1. okt. 1868 v Medani v Goriških Brdih, u. 10. avg. 1894 v Gorici. Oče Ivan, kmet, mati Jožefa Zamar. Sin ubogih kolonov, ki so prišli iz Fojane v Medano in potem v Gor. Obiskoval gimn. v Gor. (1880–88) in se že tedaj na pobudo A. Mahniča (gl. čl.) resno začel baviti s filozofijo, po maturi pa študiral sholastično filozofijo in teologijo v Rimu (Collegium Germanicum) in tam dosegel doktorat filozofije. V gor. Rimskem katoliku in dunajski Zori je objavil več filozofsko-estetskih razprav, v katerih je videti njegovo temeljito izobrazbo in očiten talent filozofa-misleca. To so: Naše spoznavanje o čutnem svetu in tomizem (RK I, Gor. 1889); Goethejev »Faust« in Dantejeva »Divina Commedia«. Donesek v označitev naturalistične in kristjanske poezije (ibid. II, 53–62, 168–178); Novodobna veda – pa Aristotel in Tomaž Akvinski (ibid. III); Ljubezen v Petrarkovih rimah z ozirom na slov. lirika prvaka (ibid. III); Učenost pa modrost ali česa nam je najbolj treba (ibid. IV); Forum Romanum (Zora I, Dunaj 1894/95). J. je odločen zagovornik neosholastike, svoje filozofske ideje pa je najbolj očitno razvil v razpravi: Novodobna veda (RK III). Posebno je treba še opozoriti na njegovo razpravo o Petrarkovi in Prešernovi liriki (RK III, 269–75, 314–22, 369–79, 417–18), v kateri zavrača pesimizem, oz. svetožalje in ljubezen kot poetično fikcijo, kar je J. Stritar vnesel v izdajo Prešernovih Poezij (1866). Svoje razprave je podpisoval s. siglami: J.; J. J.

Prim.: RK VI, 1894, 520; Glaser IV, 244–45; F. Lukman, SBL I, 417; J. Glonar, Poučni slovar I, Lj. 1931, 523; Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova III, Zgb 1959, 263; KL Sje I, 215; I. Urbančič, Poglavitne ideje slov. filozofov med sholastiko in neosholastiko, Lj. 1971, 239–45; Š. Bulovec, Prešernova bibliografija, Mrb 1975, 101–02, 382.

Lc.