Jug, Klement (1898–1924)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 40, 30. 9. 1928

Slovenski biografski leksikon

Jug Klement, filozof, alpinist, rojen 19. nov. 1898 v Solkanu, u. 11. avg. 1924 pod severno triglavsko steno. Ljudsko šolo je dovršil doma, nižjo gimn. v Gorici, ob izbruhu vojne nadaljeval gimn. v Lj. (mat. 1919). Na univerzi v Lj. se je posvetil čisti filozofiji in 1923 promoviral ter postal asistent filozofskega seminarja. 1923–4 se je šel izpopolnjevat v Padovo k V. Benussiju in v tem letu delal skice na polju materijalne etike. Naslednje leto je nameraval iti v Prago, toda, ko je o počitnicah na severni triglavski steni med Pragom in Luknjo zaznamoval novo pot, je padel v prepad. — Kot prosvetni delavec je nastopil že kot akademik s predavanji pred goriškim občinstvom, zaslovel pa je najprej po spisih v PV. Njegove »Plezalne ture v Julijskih vzhodnih Alpah in Kamniških planinah so prvi poizkus slov. turistike s psihološko - pedagoškimi cilji. Njegova znatna znanstvena zapuščina obdeluje filozofske snovi. — Prim.: PV 1922–5; Gruda 1925; J. K. V Gorici 1926 (s sliko). Vr.

Veber, Franc: Jug, Klement (1898–1924). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi259911/#slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Jug Klement, alpinist, planinski pisec, filozof, r. 19. nov. 1898 v Solkanu, u. 11. avg. 1924 pri plezanju v zahodnem delu severne triglavske stene. Oče Anton, mizar in kasneje trgovec, mati Karlina Poberaj. Gimnazijo je obiskoval v Gor. (1910–15) in v Lj. (1915–19), vmes služil vojake (1917–18) na Južnem Tirolskem in konec prve svet. vojne dočakal v Admontu, kjer je opravljal oficirsko š. Jeseni 1919 se je vpisal na lj. U za filozofijo in naravoslovje ter 23. jun. 1923 promoviral za dr. filozofije z disertacijo O nagonskih doživljajih, I. del. O vzročnosti duševnosti. Na lj. U je bil učenec prof. F. Vebra (ta pa učenec A. Meinonga), ki je J. filozofski nazor označil za novo filozofsko metodo, »za analitično induktivno psihologijo, ki ima svoje mesto nekje v sredi med analitično in eksperimentalno psihologijo« (Z. Jelinčič). V š. letu 1923/24 se je izpopolnjeval pri psihologu prof. V. Benussiju v Padovi. Za habilitacijo na lj. U (za docenta filozofije) je pripravljal razpravo o etiki v štirih knjigah. J. je kot gor. dijak deloval v preporodovskem gibanju. Pomembna prelomnica v njegovem življenju je bila svet. vojna, ki ga je »izzorila v celega moža z neupogljivim značajem, ki je svojo odločno duhovnost ugnetal po strogih nravstvenih vidikih, najsi je zato trpel duševno in telesno« (Z. Jelinčič). Tedaj je J. veliko prebiral Cankarja, ruske pisatelje, Emersona, Heckla, Rathenaua, Maeterlincka. Kot študent lj. U je deloval v študentskih organizacijah, nastopal s predavanji, obuditi je skušal gor. akad. ferialno društvo Adria. V prvem letniku univ. študija se je odločil, da bo delal za narod, vendar se je kasneje, razočaran zaradi trenutnih polit. razmer, odločil za pot znanstvenika, kljub temu pa ni prekinil s svojim vzgojnim delovanjem, ki mu je prineslo vzdevek etičnega reformatorja. Na Gor. je imel na prelomu 1922–23 več poljudnoznanstvenih predavanj. Vendar je bil zaradi odziva, na katerega so njegovi poskusi prevzgoje ljudi naleteli, razočaran; razočaran je bil zlasti nad učiteljstvom, ki mu je želel privzgojiti duha odpora proti raznarodovalnemu pritisku. Pomembnejše je J. delovanje za slov. planinstvo in alpinizem. Poleti 1920 je opravil svoj prvi planinski izlet, in sicer na Triglav, poleti 1922 pa je prvič plezal na Mojstrovki. S tem se pričenja njegovo kratkotrajno, a vendar skoraj legendarno plezalsko delovanje v Julijskih in Kamniških Alpah. Opravil je 54 tur, ki so trajale 93 dni. J. je »preblisnil kot svetleč komet prvo petletje našega "osvajalskega gorohodstva"« (D. Kermauner) in zapustil v slov. alpinizmu pomembne sledi, ki ga še danes uvrščajo med vodilne slov. plezalce. Pri J. je bilo »vse njegovo duševno življenje in prizadevanje tesno povezano s planinstvom« (Z. Jelinčič), in »je za več desetletij začrtal duhovno smer našega alpinizma« (T. Orel). Gore so mu bile nekak laboratorij, kjer je lahko preizkušal svoje telesne in duševne sposobnosti (utrjevanje volje). Tu so dozorevali njegovi vzgojni napotki kot »Turistika nam je v stanu dati delavce s trdno voljo za zmagovanje vseh ovir, ki so danes v lastnih nizkih nagonih, delavce s smislom za tovariško zvestobo, disciplinirane, ki bodo v kateremkoli poklicu stali na svojem mestu in koristili narodu in človeštvu.« Svoje vzpone, med katerimi je bila vrsta prvenstvenih (dr. Tuma je sodil, da je vrh podvigov J. šolo plezanje v Mlinarici, primerjal ga je tudi dolomitskemu osvajalcu dr. P. Preussu), je objavil v PV; 4 spise je izdal še za življenja, 3 so izšli posmrtno. J. planinski spisi so izšli v knjigi Zbrani planinski spisi (Lj. 1936), spis Na Jalovec je vključen v izbor slov. planinske proze Planinsko berilo (Lj. 1969). Tudi njegova edina tiskana filozofska razprava O vesti (Gruda 1925), ki jo je za tisk pripravil prof. Veber, je izšla po smrti. V rkp. so ostale 4 J. seminarske naloge ter osnutki razprave o etiki in disertacija. J. dnevnik je bil deloma objavljen. J. tragična smrt je globoko odmevala v tedanji javnosti. Njegovi prijatelji, predvsem Z. Jelinčič, ki so poznali njegova teženja za moralno spremembo družbe ter njegovo energično osebnost, so globoko obžalovali izgubo človeka, ki je bil sposoben korenitih dejanj. Ob prvi obletnici smrti so njegovi prijatelji pripravili v vasi Krn ilegalni Jugov tečaj ter se – prav tako ilegalno – odpravili v Vrata, kjer je bila v Aljaževem domu odkrita J. slika (delo B. Jakca). Dve leti po smrti je izšla v Gor. prva monografija o J.; v njej s osodelovali: Z. Jelinčič, F. Veber, A. Sodnikova in V. Bartol. Izid knjige je vzbudil polemiko o J. »etičnem reformatorstvu« (R. Ložar, J. Vidmar), ki ga je Z. Jelinčič znova poudarjal v drugi J. monografiji (Lj. 1956). Po J. smrti pa vse do danes se vrstijo številni prispevki, ki žele analizirati in postaviti na ustrezno mesto J. osebnost, vzgibe in cilje njegovega gorništva, vzroke njegove tragične smrti in poudarjati slutene ali pa zaznavne cilje njegovega javnega delovanja. Bibliografija objav o J. je obsežna, sem sodijo tudi literarne upodobitve, v katerih je J. predmet obdelave. Taka so predvsem Bartolova dela o J., posebno njegovi spomini in eseji v tej zvezi. J-ova osebnost še vedno privlači planinske pisce in druge, na dan prihajajo različne hipoteze a njegovem »etičnem reformatorstvu«, o njegovem pionirskem delu v zgod. slov. alpinizma (nazadnje V. Škerlak), o J. posmrtnem vplivu na aktivni primorski antifa–šizem (polemika B. Marušič in D. Kermauner) in ne nazadnje o vzgibih njegove smrti, v kateri vidijo nekateri samomor zaradi nesrečne ljubezni. Vse navedene probleme bi utegnila rešiti znanstvena monografija o J., ki je pa danes še nimamo. Literarne upodobitve J. osebnosti so v delih V. Bartola, A. Rebule, A. Gradnika, T. Svetine, A. Slodnjaka (napisal dramo, katere tekst je izgubljen). J. je pokopan na pokopališču na Dovjem. Na rojstni hiši v Solkanu je bila 3. jun. 1956 odkrita spominska plošča. Po J. se imenuje planinski dom v Lepeni. J. osebni predmeti so razstavljeni v Trentarskem muzeju, v severni triglavski steni je po njem poimenovan »Jugov steber«, spominska plošča je vzidana tudi v bližini kraja J. smrti (odkrita 9. avg. 1925) ter v stenah Slovenskega zvonika (Campanile Esloveno) pri kraju Bariloche v Argentini (odkrita 26. sept. 1954).

Prim.: Dr. Klement Jug, Gor. 1926; Z. Jelinčič, KolGorM 1926, 44–5; SBL I, 413; H. Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, Lj. 1930, 198–211; Z. Jelinčič, PDk 15. avg. 1954; 13.-17., 19.-21. okt. 1954; isti, PDk 6. apr. 1955; isti, PDk 6. sept. 1955; Z. Jelinčič, V. Kajzelj, V. Bartol, Dr. Klement Jug, veliki slovenski alpinist, Lj. 1956 (z izčrpnim seznamom lit. do 1954); A. Budal, PDk 19. sept. 1956; J. Blažej, PV 1957, 241–5; J. Jerovšek, P V 1958, 149–155; E. Lovšin, PV 1958, 645–51; Z. Jelinčič, PV 1959, 18–23, 52–6; J. Blažej, PV 1959, 404–7; EJ 4, 552; Oesterreichisches biographisches Lexikon III, 144; B. Marušič, PV 1966, 409–12; Stoletnica slov. čitalnice v Solkanu 1967, 20, 22, 24–5, 38; A. Rebula, Sreč 9/10 (1967), 53–6; Slovensko planinsko društvo v Gorici 1911–1971, Gor. 1971, 35–8; M. Jelačin, Delo 8. jan. 1971; B. Marušič, PV 1971, 305–10; D. Kermauner, PV 1972, 60–6; V. Škerlak, Delo 3. avg. 1974 (ponatis v PDk 13. avg. 1974); B. Marušič, PDk 18. avg. 1974; V. Škerlak, ITD 10. sept. 1974; M. Kajzelj, PV 1974; 645–7; A. Rebula, Dan 1974, št. 8, 20–1; L. Sancin-Rehar, Dan 1974, št. 8, 24–5; A. Bratuž, InizI 1975, n. 64, 42–53; B. Marušič, JKol 1978, 228–235; isti, PrimSreč 1978, št. 12, 51–4; M(Trst) 1978, št. 6/7, 104–6; LPJ II, 665–6 s sl. in bibl.

B. Mar.

Marušič, Branko: Jug, Klement (1898–1924). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi259911/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine