Janežič, Anton (1828–1869)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 39, 23. 9. 1928

Slovenski biografski leksikon

Janežič Anton, slovničar in književni organizator, r. 19. dec. 1828 v Lešah pri Št. Jakobu v Rožu, umrl 18. sept. 1869 v Celovcu. Bil je iz imovite kmetiške rodbine, ki je dala Slovencem več izobraženih mož. Po pripravi v šentjakobski začetni šoli je stopil 1838 v celovško normalko in dovršil 1840–48 gimn. in licej. Ko se je 1848 uvedla slovenščina kot učni predmet v srednje šole, se je javil za učitelja slovenščine na gimn. v Celovcu in ministrstvo mu je ugodilo; postal je začasni gimn. učitelj brez plače. Ustanovil je hkrati tudi slov. učni tečaj za uradnike in pravnike in si 1850–53 služil kruh tudi s prevajanjem dež. zakonov in uradnih razglasov za Dež. zakonik in vladni list za Koroška kronovino (1850–52), oz. Dež. vladni list za Koroško kronovino (1853 do 1859). S preosnovo gimn. (1849) pa mu je bila brez vseučiliških študijev pot do gimn. profesure zaprta; ko so torej ustanavljali v Celovcu (tedaj še niže organizirano) realko, je sklenil pripraviti se za učitelja slovenščine in nemščine na realki in šel v poletnem semestru 1851 na dunajsko vseučilišče, kjer je bil predvsem učenec Miklošičev; nato pa je študiral privatno ter napravil 1854 usposobljenostni izpit za slovenščino kot glavni predmet, 1855 tudi za nemščino; medtem je bil postal že 1853 suplent za slovenščino, nemščino, zgodovino in zemljepisje na celovški realki, po dovršenem izpitu pa je bil imenovan za pravega real. učitelja. Jeseni 1855 se je tudi oženil s Karolino Kolerjevo. Razen na realki je ves čas učil slovenščino tudi na gimn. V šestdesetih letih je začel bolehati, lotevala se ga je sušica in slabel je bolj in bolj; 1866 je zato opustil poučevanje slovenščine na gimn. in v šol. l. 1868/69 moral na bolezenski dopust, s katerega se ni več vrnil.

Narodna zavest se je zbudila v J. že zgodaj. Ljubezen do slov. knjige in rodnega jezika mu je privzgojila že mati, ki je rada brala slov. knjige in pripovedovala deci; skromen kotiček je imela slovenščina tudi v šentjakobski šoli pri učitelju Ožbaltu Wuzelli. Kot živ zgled uglednega narodno zavednega moža pa je imel pred očmi tudi prof. M. Ahaclja-Kobentarja, ki je bil doma v isti župniji in je rad zahajal med rojake. Tudi v Celovcu, kjer je segal slov. živelj še v predmestja, se je začelo po Ahacljevi in Slomškovi zaslugi že svitati; posebno se je vnel J. za slovenščino in učenje slovenščine, ko je prišel 1843 kot stolni kaplan v Celovec Jarnikov učenec in prijatelj M. Majar je začel zbirati okrog sebe dijake in bogoslovce, vaditi jih v slov. petju in jim posojati slov. knjige in Novice. Tako J. ni bil docela nepripravljen, ko mu je bila poverjena naloga slov. učitelja na gimn. Za pouk pa je bilo treba učnih knjig, ki jih tedaj razen za šole preobširne in preučene in zato nepripravne Metelkove slovnice še ni bilo. Zato se je z vso vnemo lotil spisovanja takih učnih knjig: vadnice, slovarja in čitank. Najbolj nujno je potreboval knjigo za začetnike Nemce in že 1849 je izšel v dveh zvezkih Kurzer leichtfasslieher Unterrioht in der slovenischen Sprache. Nach Dr. F. Ahns bekannter Lehrmetode bearbeitet. I. nebst einer kurzen Formenlehre, II. nebst einer Syntaxlehre und Sammlung verschiedener slovenischer Aufsätze. Knjiga je doživela do 1875 devet izdaj, od četrte izdaje z naslovom Slovenisches Sprach- und Lesebuch f. d. unteren Klassen der Gymnasien und Realschulen. Precej nato je začel sestavljati Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika v dveh zvezkih; prvi Nĕmško-slovénski dĕl je izšel 1850, drugi Slovénsko-nĕmški dĕl 1851. Oba dela je sestavil po Murkovem slovarju in je od njega veliko bolj odvisen kakor pa Murko od svojega vzorca Gutsmanna, kar ni čudno pri pisateljevi izredni mladosti. Prek Murka pa je segel J. tudi po Gutsmannu in vzel iz njega precej slabih Pohlinovih besed, ki jih je Murko že zavrgel. Ker je izdal slovar v času najživahnejšega ilirskega gibanja, je sprejel tudi mnogo srbsko-hrvaških besed. Pri prireditvi 2. izdaje nemško-slov. dela (1867) pa se je pokazal zrelega leksikografa: knjigo je popolnoma predelal, nemško besedilo je pomnožil in vzel za podlago nemško-češki slovar Šumavskega-Ranka (predgovor), slov. besedni zaklad pa je vzdignil na višino sodobnega slovstva; zavrgel je nepotrebne srhrv. izraze, opustil temne in slabe Pohlinove besede, kar jih je bilo še v tem delu slovarja (več jih je bilo v slov.-nemškem delu, ker se je ta že pri Gutsmannu bolj naslanjal na Pohlina ko pa nem.-slov. del) in izpopolnil slovar po Cigaletu in z izrazi sodobnih slovenskih pisateljev. Pri slovensko-nemškem delu tega čiščenja ni mogel sam opraviti, ker je izšla 2. izdaja šele 1874. Tema učnima pripomočkoma je dodal še Slovensko berilo za Nemce s kratkimi razjasnenji in potrebnim abecednim imenikom (1854). Takoj za slovarjem se je lotil učnih knjig za slovenske dijake. Izdal je najprej Cvetje slovanskega naroda, Slovenske narodne pesmi, prislovice in zastavice (I. knj., 1852) kot nekako neobvezno dopolnilo k Bleiweisovemu Slov. berilu; nadaljeval zbirke ni. Zato pa je pričel pisati novo slovensko slovnico, ker dobre, slovenski pisane take knjige tedaj še nismo imeli. Prav tedaj je imel že za seboj svojo ilirsko epizodo, kar je bilo novemu delu v veliko srečo. 1849 se je bil namreč pridružil Majarjevim načelom; po njih je prav tedaj Svetec v družbi s Cegnarjem, Cigaletom (v Občnem državnem zakoniku), Jerišo i. dr. uvedel nove slovniške oblike, zaukazane z min. odlokom z dne 6. febr. 1851 obvezno tudi za šolske knjige. Dočim pa značijo te oblike zdrav kompromis med dotedanjim kranjskim pisnim narečjem in starejšimi koroško-štajerskimi oblikami, je šel Majar s svojimi ožjimi somišljeniki dalje in uvajal še razne hrvaške oblikovne in glasovne posebnosti, in sicer v dveh garniturah, slovenski in ilirski. L. 1850. je uvedel v SB vzporedno s Svetčevimi novimi oblikami tudi pisavo, kakršno je rabil Majar v svojih v lepi slovenščini pisanih člankih, namenjenih širšemu občinstvu. Kmalu pa se je navdušil tudi za Majarjevo idealizirano ilirščino, kakršno je pisal Majar sam le tedaj, ko je delal propagando za svoje ideje; v SB je uvedel to pisavo Einspieler, ki mu je J. radi svojih študijev od febr. do nov. 1851 prepustil urejevanje lista. J. pa se mu je z vso vnemo pridružil. A ko so to pisavo tudi privrženci novih oblik (Cegnar, Svetec) zavrnili, jo je konec l. 1852 opustil in se oprijel zopet prvotne, zdaj tudi za šolsko uporabo zapovedane pisave (Breznik, DS, 1913, pogl. I.—IV., str. 68–195, posebno 146, 149, 193). To pisavo je zdaj uzakonil v svoji slovnici, ki je izšla 1854 z naslovom Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagolskim berilom za Slovence. Knjiga stoji na višku tedanje znanosti. Osnovana je po vzorcu šolskih slovnic z uporabo Metelkovega Lehrgebäude, Miklošičevih del in sodobnih jezikovnih razprav. Rokopis sta pregledala Miklošič in Metelko. S to knjigo je ugladil pot enotnemu slovenskemu pisnemu jeziku, ker je prihodnje izdaje, posebno drugo (1863), popolnoma predelal po najnovejšem stanju slovenske jezikoslovne vede z uporabo novejših Miklošičevih spisov in po dogovoru z najboljšimi slovenskimi jezikoslovci in poznavavci jezika. Pospeševalo je ta razvoj tudi dejstvo, da so bili najboljši pripovedniki in pesniki tedanjega časa Kranjci in da so sodelovali tudi pri SG skoraj sami Kranjci, in sicer možje, ki so bili ustanovitelji našega novejšega pripovedništva in znanstvene proze, tako da se je kranjsko knjižno narečje z novimi kompromisnimi oblikami vred splošno sprejelo in se tako ustalil edinstveni pismeni jezik (gl. Breznik, DS, 1913, 213). Slovnica je doživela 10 izdaj; J. sam je oskrbel prve 4 (poslednjih 5 je priredil Sket) in se je rabila v šolah celih 62 let. Dodatek k slovnici, ki je izšel tudi posebe (Pregled slovenskega slovstva z malim cir. in glag. berilom, 1854) je prva šolska knjiga o naši književni zgodovini in prva naša staroslovenska čitanka. Ker so bila Bleiweisova Slovenska berila za nižje gimnazijske razrede in Miklošičeva za višje za razmere v obmejnih pokrajinah preobširna, je napisal J. za tamošnje srednje šole posebne čitanke, za nižje razrede Cvetnik, berilo za slovensko mladino (2 zv., 1865, 1867), za 5. in 6. razred pa Cvet slovenske poezije. S kratkim navodilom o pesniških izdelkih za gimn. in realne šole (1861) in obširnejši Cvetnik slovenske slovesnosti, berilo za višje gimnazije in realke (1868), ki sta obsegala antologijo slovenskega pesništva z naukom o slovstvenih vrstah. Iz teh beril so vzrasle poznejše Slovenske čitanke Sketa, posebno ona za 5. in 6. razred srednjih šol (1889). Dasi je s temi knjigami položil temelj uspešnemu pouku slovenskega jezika in slovstva v srednjih šolah in posredno tudi na ljudskih šolah, ter zdravemu razvoju slov. jezika sploh, je vendar še važnejše njegovo književno organizatorično delo. Kot mravlja vztrajen, se tu ni dal oplašiti po nikakem trudu, po nikakem nadzorstvu, po nobenem neuspehu. Ko je konec marca 1850 po četrtletnem životarenju kar nagloma preminil prvi slovenski leposlovni list, Drobničev tednik Slovenska Čbela, in je hkratu nehala izhajati tudi ljubljanska Slovenija, do tedaj vodilni list v kulturnih zadevah, je neutegoma osnoval nov podučen in kratkočasen list, Slovensko Bčelo (SB); 1. št. je izšla že 1. julija 1850. List je izhajal prvo polletje kot mesečnik, 1851–2 kot polmesečnik, zadnje leto kot tednik, a je 7. jul. 1853 s 27. številko prenehal. Pri SB so sodelovali najboljši mladi književniki, kar smo jih Slovenci tedaj imeli, tako Levstik, Valjavec, Vilhar, Trdina, Svetec, Einspieler, Majar i. dr. Posebno je šlo J.-u za obuditev slovenske pripovedne književnosti, ki je do tedaj še nismo imeli. A to je bilo težko delo; dasi so v listu izšle najboljše slovenske povesti, kar jih je bilo pred Krpanom, so bili v obče pripovedni spisi prav otroško nezreli in so pričali bolj o obili dobri volji kot pa o zadostni tvorni sili, urednik si je moral pomagati največ s prevodi; podobno je bila tudi v poučnem delu lista; na višku so bile deloma le pesmi. Tudi jezik je bil okoren, po eni strani preveč provincijalen, po drugi zopet preveč ilirski in staroslovenski, premalo enoten. Zato tudi podpora po naročnikih, posebno s Kranjskega, ni bila obila; 1850–1 je imela vsa Kranjska približno toliko naročnikov ko nemški Celovec, okrog 50, in 1853 je padlo število naročnikov od 267 v l. 1852. na 179 in list je moral prenehati. Kljub temu neuspehu pa je bila SB za slov. književni razvoj velike važnosti. Delo za književnost ji je bilo resno delo in vedri idealizem, ki je dihal iz vsake vrstice, v zvezi z ljubeznijo do slovenščine in slovenske književnosti, ki je govorila iz vsake številke, je bodrila in navduševala mladino, da se je učila in urila in se pripravljala za poznejše delo; v Celovcu, Ljubljani, Celju so nastajali dijaški pisani listi, ki so jih nazivali »Slavije«, podobno po bogoslovnicah in dijaških zavodih. Mlada setev je bujno poganjala, treba je bilo le časa, da dozori. Že naslednje leto je poskusil J. z novim listom, Glasnikom slovenskega slovstva (1854), ki je bil po vsebini in po obliki dosti boljši od SB; a ni bil še pravi čas za žetev, list je obtičal pri prvi številki. V prazni dobi, ki je sledila, je sodeloval pri Einspielerjevem Šolskem Prijatelju (1853–5) in Slovenskem Prijatelju (od 1856). A ni bilo treba čakati predolgo. Že 1857 se je oglasil zopet odločen klic po leposlovnem listu, iz ljubljanskih osmošolskih Vaj (1854/5) so bili vzrasli odlični mladi književniki (Jenko, Erjavec, Mandelc, Zarnik), se pridružili dozorelim bivšim bčelarjem in o novem letu 1858 je izšla 1. št. Slovenskega Glasnika (SG). SG je združil okrog sebe najboljše sodobne pesnike, v začetku Levstika, Jenka, Cegnarja, Valjavca, Svetličiča, v poznejših letih Gregorčiča, Stritarja i. dr., priobčil je prve slovenske novele in povesti trajne vrednosti (Levstika, Erjavca) in pripeljal z mladim Jurčičem naše pripovedništvo do prvega vrhunca v razvoju. Pa tudi znanstvena proza je bila dobra, tako posebno jezikoslovje; potopisje in poljudno prirodopisje pa je doseglo celo umetniško višino (Levstik, Erjavec). Z listom pa je vršil hkrati tudi socijalno delo, ker je kljub skromnim sredstvom mladim, revnim pisateljem plačeval nagrade za spise, kar tačas še ni bila navada, in jim je tako lajšal bedo študiranja. Da bi mogel priobčevati tudi spise večjega obsega, je poleg SG ustanovil še Cvetje iz domačih in tujih logov (1861–8). V tej zbirki, ki obsega 22 večjih in manjših knjig, je izšel prvi slovenski roman (Jurčič, Deseti brat), več poskusov obširnejših pripovednih pesnitev (Gr. Krek, Iskrač-Frankolski, Umek, Valjavec) in nekaj pesniških zbirk (J. Bilc, Umek), prinesla pa je tudi prve slovenske prevode večjih del iz svetovne književnosti, take iz nemške, danske, italijanske, španske (Schiller, Andersen, S. Pellico, Caballero), starogrške in rimske (Platon, Ksenofon, Sofokles, Vergilius), ruske (Slovo o polku Igorjevem, Lermontov), češke (Nĕmcova, Chocholoušek), poljske (Czajkowski). S Cvetjem je še bolj ko s SG vzgojil v slov. mladini razumevanje in ljubezen do književnosti, hkrati pa tudi ponos, da se slovenščini kar nič ni treba skrivati za drugimi jeziki. Z istim uspehom kakor za organizacijo leposlovnega dela se je zavzemal tudi za napredek književnosti za preprosto ljudstvo. To je tedaj občutno pogrešalo dobrih knjig. Poziv dr. J. Šubica v Novicah 9. okt. 1850, naj bi se ustanovila Matica slovenska, ki bi z obrestmi nabranega kapitala (matice) izdajala cenene slovenske knjige, je zadel ob gluha ušesa. Ko se tedaj ne v Ljubljani ne drugod nihče ni genil, da bi to misel poskusil uresničiti, je predlagal J. v SG, 1851, št. 1., naj bi se rajši ustanovilo društvo, ki bi izdajalo knjige z rednimi letnimi prispevki. Ljubljana in slovenska javnost se tudi za ta predlog ni prav nič zmenila. Zmenil pa se je zanj Slomšek, saj je bila to njegova misel, ki jo je hotel izvršiti že 1845, a mu je vlada iz strahu pred panslavizmom to preprečila. O veliki noči 1851 je torej povabil predlagatelja in celovškega kaplana Einspielerja k sebi v Št. Andraž in ju nagovoril, naj se s celovškimi rodoljubi sama zavzameta za ustanovitev takega društva, in jeseni je bilo Mohorjevo društvo že odobreno in urejeno in za l. 1852 so izšle že prve knjige. Duša društva je bil J., ki je bil od začetka do 1868 brezplačni društveni tajnik. V začetku se je društvo ugodno razvijalo, nato pa je začelo pešati (1852: 785 udov, 1854: 979, 1859: 263); J. in Einspieler sta spoznala, da zato, ker je bilo v odboru preveč »slavnih« mož iz vseh slov. pokrajin, a premalo delavcev (samo trije) v društvenem sedežu, ker je bilo nabiranje članov oganizirano preohlapno le po škofijskih poverjeništvih, ker je bila letnina razmeroma visoka (3 gl.); kriva pa je bila tudi malomarnost slovenske javnosti, posebno pa slovenskega časopisja (Novic). Zato sta še to leto pripravila vse za preureditev društva v cerkveno bratovščino z dosmrtnimi in letnimi udi ter z organizacijo poverjeništev po župnijah. Nova bratovščina, Mohorjeva družba, je ob J.-evi smrti štela že 314 + 13.337 udov. Napredek ni bil samo zunanji, ampak še bolj notranji; za to je delal posebno J., ki je skrbel, da sta bila Koledarček in Slov. Večernice, oboje od 1860, bogato založena. Saj so sodelovali pri njih kakor pri SG z J. vred najboljši sodobni pisatelji, tako Erjavec (Hudo brezno, Domače in tuje živali), Tušek, Mencinger, Jurčič (Jurij Kozjak, Grad Rojinje i. dr.), Mandelc, Podmilšak i. dr.

Ko je čutil, da mu začenja zdravje pešati, je mislil na to, da bi dobil za svoje organizatorično delo pravih naslednikov, in to zlasti za SG. Zato je že 1867 privzel k uredništvu Stritarja z njegovim dunajskim literarnim društvom in mu 1868 dal že odločiven vpliv na list. Čutil pa je tudi, da za vse panoge književnosti in znanosti, za vse sloje slov. ljudstva ne zadošča več en sam list, pa tudi ne en sam človek. Ko je moral prav tedaj SG v hrabri borbi za svobodo kritike ob Stritarjevi polemiki z Novicami radi Koseskega s 7. št. (1. jul. 1868) prenehati in je moral J. hkrati ustaviti tudi ob Jurčičevem nedovršenem Cvetu in sadu svoje Cvetje, J. po tolikem razočaranju ne le ni vrgel puške v koruzo, ampak je mislil, neugnan, kakršen je bil, na realizacijo svojih novih načrtov o delitvi dela. Novi Glasnik naj bi prevzela kot čisto književni list Stritar in Jurčič na Dunaju, SM v Lj. naj bi začela izdajati znanstveni list, sam pa je hotel ustanoviti poljuden družinski list. Prvi, ki je začel načrt izvrševati, je bil zopet J., in to za smrt bolan; osnoval je 1869 Besednik, kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. SM, ki tudi sicer ni upoštevala praktičnih književnih nasvetov J.-evih (prim. N, 1868, str. 3. in 11.), pod vodstvom Costovim in Bleiweisovim ni storila ničesar, Jurčičev poskus (brez Stritarja) z mariborskim Glasnikom (1869) se je ponesrečil, Stritarjevega Zvona, ki mu je pripravil pot, J. ni več doživel. — J. je bil v mladih letih, ko še ni imel stalnega zaslužka, tudi prevajavec. Razen zakonov in razglasov za Dež. zakonik koroški je prevel v družbi z drugimi tudi Janeza Ev. Schmidta Zgodovinski katekizem ali celi keršansko-katolški navk v resničnih izgledih iz zgodovine za cerkev, šolo in dam (3 deli, 1853).

Delo, ki ga je opravil, je bilo naravnost ogromno. Vodil je novo slovensko slovstvo, ki mu je razširil obzorje na razne panoge, posebno na pripovedništvo, na poti iz otroške dobe do mladeniške čilosti, ko je mirno lahko prepustil vodstvo drugim, mlajšim in krepkejšim rokam. Ključ do razumevanja njegovih uspehov je njegova neugnana marljivost, železna vztrajnost in naravnost neizmerna potrpežljivost in miroljubnost. Česar 1858–9 Levstik s svojo grčavo pestjo ni zmogel, streti malike zaostalega, a mogočnega Bleiweisovega kroga in utreti pot resni in na vse strani pravični kritiki, to je vztrajno pripravil J. z miroljubno, spravljivo besedo. Ko so ob zadnjem boju s prenehanjem SG navidezno zmagali nasprotniki, sta bila zmagovavca v resnici le J. in njegov še večji naslednik Stritar, kar je pokazal čez poldrugo leto dunajski Zvon. — Prim.: Glaser, III., 171–176, 299–302, kjer je navedena tudi starejša literatura; iz nje sta najvažnejša: Ferčnik, J.-eve Večernice (SV, 23), 1870, 5–42 (s sliko) in Marn, 25, 1–18; Majcen, J.-eva slovnica, DS, 1905, 200–6, tudi posebej; Žigon, Donesek k razmerju med J.-em in Levstikom (s korespondenco), ČZN, 1907, 85 do 171; prej izdana J.-eva pisma gl. tam, str. 85.; Jagić, Istorija slav. filol., 615–6; Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva, II., 53–79, 81, 112 sl., 267 do 271; isti, Med Glasnikom in Zvonom, DS, 1918, 5 sl.; A. J., KMD, 1919, 65–72; Žigon, Prispevek k petdesetletnici, LZ 1918, 1919; Breznik, RDHV III, 171–2. Slika: J.-eve Večernice; KMD, 1919, 67. Grf.

Grafenauer, Ivan: Janežič, Anton (1828–1869). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi248348/#slovenski-biografski-leksikon (17. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine