Jakomini, Jožef Anton, vitez (1755–1830)

Jakomini (-Holzapfel-Waasen) Jožef Anton, vitez, katehetičen pisatelj, r. 9. okt. 1755 v Štanjelu pri Vipavi, u. 28. marca 1830 pri Novi Cerkvi. Bogoslovje je štud. v Rimu kot gojenec nemško-ogrskega kolegija, postal dr. theol. in bil 1779 posvečen v mašnika. Jeseni 1781 je prišel na lastno prošnjo k Novi Cerkvi blizu Celja k župniku Frančišku Ksav. Goriupu in ko je ta nekaj tednov pozneje u., je bil J. 27. dec. 1781 umeščen za župnika. Župnijo je upravljal do smrti, boreč se najprej z mnogimi težavami v dobi jožefinskih reform, ki jim je odločno nasprotoval, pozneje pa z gospodarskimi neprilikami. Ob zlati maši 1829 mu je njegov kaplan A. M. Slomšek zložil slovensko pesem. Dela: Doctrinae christianae expositio ad normam praescripti in ditionibus Austriacis catechismi usui curatorum accomodata (2 zvezka; Celje 1791; to delo je poslovenil Andr. Reja); Molitev enega verno andohtljivega kristjana (anonimno; Celje 1820); Razlaganje svete maše (Celje 1823). — Prim.: Orožen VIII, 83, 172; Drobtinice 1855; Jezičnik XXII, 76; XXIV, 28; ČZN 1904, 149; Voh, Truplo sv. Agapita 14–21; Glaser II, 172. Lkn.

Jakomini (Jacomini) Jožef Anton, nabožni pisatelj, r. 9. okt. 1755 v Štanjelu pri Vipavi, u. 28. marca 1830 v Novi cerkvi (Strmec). Sin Gašperja Andreja (gl. čl.). Gimn. je obiskoval v Lj. (1765–71), retoriko v Gradcu (1771–72) in tam končal filozofski trienij (1772–75), nakar je začel študij teologije v Lj. (1775–76) in ga nadaljeval kot gojenec kolegija Germanicum v Rimu (1776–79), kjer je dosegel doktorat teologije (1779) in bil posvečen 30. mar. 1779. Potem je služboval kot pomožni kurat v Rifniku (1779–81), od koder je bil na lastno prošnjo dodeljen v pomoč bolnemu žpku F. Ks. Goriupu v Novi cerkvi okt. 1781. Ko je ta umrl (2. dec. 1781), je bil J. imenovan za njegovega naslednika in 27. dec. 1781 postavljen za žpka in dekana v Novi cerkvi. Tu je služboval skoraj polnih 50 let do smrti. J. je bil izredno izobražen mož, odličen teolog in dober slov. rodoljub, sicer pa odločen nasprotnik jožefinskih reform, kar mu je prizadelo dosti preglavic, zlasti v gosp. odnošajih njegove župnije. Ker je po očetu očitno podedoval smisel in spretnost v gospodarskih zadevah, je uspešno, čeprav s težavami, uredil popolnoma neurejene posestne razmere svoje župnije. 1783 je temeljito obnovil srednjeveško župnišče v Novi cerkvi in mu dal sedanjo obliko, 1790 je združil beneficije za vzdrževanje tretjega kpl, 1795 je dal po lastnih smernicah poslikati notranjščino žpk c. celjskemu slikarju Janezu Cimbolu (freske s prizori iz Stare zaveze), dopolnil in pomnožil vso cerkveno opremo itd. Z lastnim denarjem je kupil vinograde na Konjskem (mekinjsko imetje), jih delno razprodal kmetom, ostanek pa 1828 podaril žpk prebendi. J. je bil še posebno zaslužen za razvoj šolstva. Dosegel je ustanovitev redne š. v Novi cerkvi (1788), kmalu zatem je organiziral in vodil tudi nedeljsko š. in s tem dejansko postal začetnik nedeljskih š. na Štajerskem. A. M. Slomšek se je za svojega kaplanovanja pri J-ju (1827–29) navdušil za ustanovo nedeljskih š. in si je tu s praktičnim poučevanjem pridobil prepričanje o njeni koristnosti za slov. š. pouk. Na podlagi J-jevih zasnov in lastnih izkustev je potem s sodelovanjem Simona Rudmaša izdal znamenito knjižico Navod za nedeljske šole ... (Gradec 1830, anonimno). 9. apr. 1814 je J. ob slovesnosti vložitve relikvij sv. Maksimilijana v minoritski c. v Celju imel slavnostno pridigo. V tisku je objavil dela: Doctrinae christianae expositio ad normam praeseripti in ditionibus Austriacis catechismi usui curatorum accomodata... I–II. (Cillejae 1791). To je temeljito obdelan katekizem, ki pa poleg običajnih odgovorov vsebuje precej obširna pojasnila na podlagi Sv. pisma, a ker je bil namenjen kot priročnik duhovnikom, je pisan v lat. (ima 592 strani). Kershanskiga navuka islagaine po u cesarskih deshelah naprej pissanim katechismussi u Latinskim vundanu od V.Z.V.G. Joshefa Jacomina... I–II. (Lublana 1801). To je prevod prejšnjega dela iz 1791, ki ga je priredil Andrej Reya. Prevod je jezikovno dosti trd in okoren (po sodbi P. J. Šafarika zato jezikovno slab), ker se je prestavitelj preveč dobesedno držal lat. izvirnika. Leben des heiligen Bischofs und Martyrers Maximilian (Cilli 1815); Shivlenje svetiga Mazimiliana shkofa inu martirnka (V Zeli 1815). To je slov. prevod prejšnjega spisa. Ker sta knjižici napisani po biografskem članku I. A. Suppantschitscha (Der Aufmerksame II, Gratz 1813, štev. 92) in sta izšli brez navedbe avtorja, so ju nekateri pripisovali temu. Molitu eniga virnu andohtljivega Kristiana (Celje 1820); Razlaganje sv. Mashe (Celje 1823). J. je v rkp zapustil v lat. sestavljen spis z opisom slik in slikarij žpk c. v Novi cerkvi (1795). A. M. Slomšek mu je ob slovesnosti zlate maše (19. mar. 1829) zložil Pesem na drugi novi maši (Drobtinice II, Gradec 1847, 268–70).

Prim.: ŠkALj., Ordinariats-Protocoll 23. sept. 1775 in 20. okt. 1776; ŠkAMrb, Erflossene hohe Hof- und Gubernialverordnungen 16. jul. 1806; Exhibitions-Protocoll 30. dec. 1807 in 29. febr. 1808; I. A. Suppantschitsch, Der Aufmerksame II, Gratz 1815, štev. 50; C. Schmutz, Historisch-topographisches Lexicon von Steyermark II, Gratz 1822, 115–16; N IV, 1846, št. 34–38, posebno str. 142–43; R. G. Puff, Das Römer-Bad Töplitz nächts Tüffer mit seinen Umgebungen, Gratz 1847, 91–92; A. M. Slomšek, Drobtinice II, Gradec 1847, 268–70; I. Orožen, Celska kronika, Celje 1854, 190; Drobtinice X, Clc 1855; Würzbach, X, 57–58; P. J. Šafarik, Geschichte der südslawischen Literatur I, Prag 1864, 119; S. Ljubić, Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske II, Rieka 1869, 574; J. Voh, Truplo sv. Agapita mučenika v Novi Cerkvi, Mrb 1882, 14–21; I. Lapajne, polit. in kult. zgod. štajerskih Slov., Lj. 1884, 245; Marn, XXVII, Lj. 1884, 76; XXIV, Lj. 1886, 28; I. Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant VIII, Dekanat Neukirchen, Marburg 1893, 83, 172; J. Apih, Letopis MS 1894–95, 178–80; Glaser II, 172; Fr. Kavčič, LZ XVI, 422; Simonič 175; Fr. Ilešič, ČZN I, 1904, 113–54; SBL I, 81, 370; Kidrič, Zgod., 177; K. Glaser, ČZN XXIV, 1929, 190–98; Fr. Kidrič, Dobrovsky in slov. preporod njegove dobe, Lj. 1930, 25, 58, 181, 199, 208; J. Orožen, Zgod. Celja III, Celje 1930, 76; isti, Zgod. Celja in okolice I. Celje 1971, 619–20; Fr. Kovačič, Arhiv za zgod. in narodop. I, Mrb 1930–32, 3, 55; I. Grafenauer, Razprave filoz. lit. razr. SAZU II, Lj. 1956, 145/231; SBL III, 91, 158–59, 367–79; V. Schmidt, Zgod. šolstva in pedagogike na Slov. II, Lj. 1964, 28; KL Sje I, 337; III, 92–93; Simoniti, 68; H. Stekl, Neue deutsche Biographie X, Berlin 1974, 256–57.

Lc.