Ilešič, Fran (1871–1942)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 12, 18. 3. 1928

Slovenski biografski leksikon

Ilešič Fran, lit. zgodovinar in publicist, r. 30. jul. 1871 pri Sv. Juriju na Ščavnici. Študiral je gimn. v Mariboru (1884–92) in univerzo v Gradcu (promov. sub auspiciis imperatoris 1901), služboval kot suplent na I. drž. gimn. (1896–8), kot glavni učitelj in prof. na ženskem učiteljišču (1898–1910) in na II. drž. gimn. (do 1919) v Lj.; 1914 se je habilitiral na zagrebškem vseučilišču za slov. jezik in književnost in postal tam s 1. majem 1919 redni prof. Med vojno je bil kot politični osumljenec suspendiran od službovanja ob celih prejemkih, a brez napredovanja. V disertaciji Dramatika in slov. slovstvo (izv. I. lj. gimn. 1897) je razpravljal o vzrokih zastoja naše dramatike, nato je v LZ priobčeval članke feljtonističnega značaja z narodopisnimi, jezikovnimi i. dr. beležkami (Iz Prljekovine v Rim, 1898; Vse pleše, Božji jezik, Matematični problem v slovnici, 1899). Po ustanovitvi Zgod. društva v Mariboru je začel v njegovem glasilu ČZN objavljati razprave in gradivo za starejšo lokalno literarno, kulturno in polit. zgodovino: v Početkih štaj.-slov. književnosti v 18. stol. je opisal prevod malega Kanizijevega katekizma, prirejen za Slovence marib. okrožja sekovske škofije l 1758. (1906), v tej zvezi je opozoril na kranjsko-slov. prevod Parhamerjevega kat. iz sredine 18. stol. (IMK 1906), iz jožefinske dobe analizira slov. »Contrat social« iz 1789 (1904), štaj. jožefinski katekizem, Iz prvih časov romantike je zbral bijogr. gradivo o Iv. Naratu, jezikoslovcu in prvem katehetu marib. gimn., pojasnil nastanek in 1. izdajo Murkovih jezikoslovnih del (1905), kontaminacijo narečij v svrho knjižnega jezika (1904), hrv. vplive v starejših vzhodnoštajerskih tekstih (Rad 162), prispeval k zgodovini našega preporoda s članki (ZMS 1911, Ljet. Jug. akad. 1917) in objavo korespondence (IMK 1909; ZMS 1904–5), v ospredju zanimanja mu je ilirski pokret z Vrazom in Gajem: O izvoru Vr. »Babjega klanca« (Gradja IV.), Vr. u školama (Gradja V.), Vr. slovenski pooblaščenec za srbsko narodno skupščino l. 1848. (ZMS 1907), Ob Vrazovi lipi, Vr.-ova Julija (Slovan 1910, št. 8), Vraz i gradački bogoslovi (Savremenik 1909), Ob Vrazovi stoletnici (LZ 1910, ČZN 1910, 387), Iz Vr. literarne zapuščine v zagr. univ. biblioteki (ČZN 1927); Gaj in njegova doba (SN 1909, št. 152–4; pril. Omladine VI, št. 4, 5), Ilirac Jos. Drobnič (Ljet. Jug. akad. 1917), Gjuro Mat. Šporer (Rad, knj. 218), Slovenački prevod Mažuranićeve pesme »Smrt Smailage Čengića« (Prilozi, Beograd 1922). Za zgodovino dogodkov l. 1848. je objavil: Das nationale Leben der Windischen Büheln im J. 1848/9 (Lj. 1903), Iz borbe med »ilirsko« in madžarofilsko stranko, Dva graška žurnalista l. 1848. (ČZN 1905), Škofije na Slovenskem l. 1848. (IMK 1909), Češko-slovenska (jugoslov.) vzajemnost (ZMS 1906), O slovensko-hrv. zajednici 1848–9 (ZMS 1909), Lj. v ilirski dobi (Slovan 1909, 273), Valdečevi spomini (ČZN 1917, 94), Narodna straža v Podčetrtku in Brežicah l. 1848. (ČZN 1923). Iz slov. lit. zgodovine je napisal članke o Trubarju in njegovi dobi (ZMS 1908), bijografijo eksjezuita Iv. Miheliča (IMK 1904), o Pohlinovi »Bibliotheca Carnialiae« (ZMS 1904; prim. Prijatelj: IMK 1905, 84), o Vodniku (LZ 1902, 708; Slovan 1909, 163; 1911, 227; Strena Bulićiana 625), I. A. Zupančiču (ČZN 1904, 189; ZMS 1912, 81), Korytku (LZ 1899, 469; 1903, 180), Prešernu (Nova pisarija: LZ 1898; P. in slovanstvo, Lj. 1900; P. in narodna pesem: P 1902, 146; P. in mrtvaški list Smoleta: ČZN 1905, 159), Slomšku (Slovanský přehled 1901; P 1900, 257; 1901, 274, 307; 1902, 19, 107; 1903, 17, 18, 269; ČZN 1918, 98), Kremplju (ČZN 1905, 84), o Trdini kot učitelju hrv. književnosti (Slovan 1913, 292), o Jurčiču (Slovan 1911, 313, 337), o Podlimbarskem (LZ 1917–18). Zasledoval je tuje literarne vplive in stike v slovenščini: Slovenski prevodi Schillerjeve Pesmi o zvonu (LZ 1905), Vas »Mildheim« v slov. književnosti (Slovan 1916, 94, 126), Slov. »Tugomer« a český »Gero« (Slov. přehled 1905, 211), Češki »Ljudje enega dne« ali slovenski »Kontrolorji Škrobarji« (LZ 1914), Češko-jugoslovanske lit. paralele in odvisnosti (ČZN 1919), Jov. Skerlić i Slovenci (Jugosl. njiva VIII, 298; LZ 1914, 294), Stritar i Strossmayer (Jugosl. njiva IX, 297). Spisal je nekrologe: Jak. Gomilšak (KMD 1908, 32), Slavjanski štipendist Fed. M. Štiftar, avtobijografija (INK 1914, 55), Klodič vit. Sabladoski (LZ 1914, 191), Št. Podboj, Jos. Berce (NV 1916, 64, 69), Milivoj Šrepel (Slovan 1904–5, 143), Tad. Smičiklas, Fr. Marković (LZ 1914, 392, 486) i. dr. I.-evi nemški jezikoslovni spisi obravnavajo razne fonetične in oblikoslovne posebnosti njegovega domačega narečja (Slovenica I–X: AslPh 1899, 199; 1900, 487; 1904, 531; Jagičev Zbornik, Berlin 1908, 547), v boju proti Levčevemu Pravopisu je priobčil: Seveda »bralec« in še marsikaj (P 1899), Levčevega Pravopisa nauk o razzlogovanju (P 1900, 171), Ali je Levčev Pravopis že obvezen? (P 1901, 32), Še enkrat »l« (P 1902; 49), Izgovor slov. knjižnega jezika (LMS 1912; prim. Ramovš: NV, knj. 21, 766 in Slovan 1914, 126), sestavil je slovniški uvod za Slov.-hrv. slovar, ki ga je izdala MS za svoje hrvatske člane (Lj. 1907), spisal Vežbenico hrvatskosrbskega jezika za srednje in njim slične šole (Lj. 1921), tolmačil Areh in druga svetniška lastna imena v mariborskem okraju (ČZN 1918, 71) in zgodovinski postanek krajevnih imen Maribor in Ljutomer (ČZN 1922), Brežice in Solčava (ČZN 1923) ter etnogr. razširjenost imena »Bezjak« in »Bezjaci« (Dialektološki zbornik, Beograd 1927, 73). Narodopisne članke je priobčeval v Zborniku za narodni život i običaje juž. Slav. (O rajski ptici 1905; 1913, 233; 1915, 161; o otroških igrah 1902, 220 in P 1900, 93, 125; Izvori i paralele, napose narodnih priča: 1917, 1) in v ČZN (Verski motiv v pripovedki o kralju Matjažu: 1918, 102; Zlatorog in »jelen z zlatimi rogovi« 1919, 163). Za časa službovanja na učiteljišču je mnogo pisal o pedag. vprašanjih in o zgodovini našega šolstva: O pouku slov. slovstvene zgodovine (P 1901, 138), O pouku slov. jezika. Njega dosedanje smeri in bodoča naloga (Lj. 1902), O početkih in izvirnosti naše mladinske književnosti (P 1901, 357; 1902, 378; 1904, 84), Statistična ocena dobrih in zlih vplivov učiteljev na učence (P 1902, 268, 285), Šolski izleti in spisje (P 1904, 352), Višja naobrazba slov. ženstva, Analiza v našem narodnem življenju (P 1907), Kultura in politika (Lj. 1908), Resolucije o slov. srednjem šolstvu (P 1908, 21), Narečje in književni jezik v šoli (PL 1910), Izpraševanje in izpiti (P 1911, 48), Kako mislijo dandanes starši o šoli in šolnikih (Izv. II. gimn. v Lj. 1911); Slov. pedagoga Ant. in Jos. Špendov (P 1905, 18, 51), Prve učiteljske skupščine na Slovenskem (PL 1909), Kranjski dijaki na marib. gimn. ok. 1825 (IMK 1907, 110), Gimnazijske študije v dobi našega preporoda (PL 1907). Bil je soustanovitelj (apr. 1906) in 7 let tajnik Društva slov. prof. v Lj. in urednik nekaterih publikacij SŠM. Kot predsednik MS (1907–14) se je trudil za čim tesnejšo zvezo s Hrv. Matico s tem, da izdajata obe Matici za člane skupno ali vsaka zase tudi hrv., oz. slov. knjige; v ta namen je zasnoval in urejal Hrv. knjižnico (I–VI, 1906–13), za HM je sestavil Ocrt najnovije slov. književnosti (Hrv. kolo I, 1905), zbral in uredil Cvieće slov. pjesničtva (1906), Slovenske novele in povesti, I. dio (1907) in Noviji slovenski pisci, životopisi i izbor tekstova (1919), bil je urednik Slovanskih spominov in jubilejev (I., 1911), KK (zv. 15–17), ZMS (zv. 10, 13, 14); zanimanje za občne zbore MS je skušal oživiti s predavanji, n. pr. O morali v slovanskem življenju (LMS 1910), o nedostatku dobre slovenske beletrije, o občnem značaju MS ter o ostalih jugoslov. društvih te vrste (LMS 1911), pokrenil je pismeno anketo o matičnih knjigah ter poročal o stanju snujoče se Jugoslav. enciklopedije,(LMS 1912). Isto smer je uveljavljal tudi kot urednik Slovana (od 8. št. 1910–1913). S književnimi poročili je sodeloval pri P, LZ (1914 tudi s psevd. Kajetan Ogrizek, Jurjevški, Ivan Vezenj, Niko Voznik), ČZN, Slovanu i. dr., publicistično pa pri naprednih slovenskih, čeških, srbohrvaških časnikih, zadnja leta tudi pri poljskih. Znanstveno in javno delovanje mu je v pretežni meri služilo za propagando novega ilirizma, popolnega edinstva Slovencev in Hrvatov, pri katerem bi en vrhovni knjižni jezik nastajal in nastal sam na sebi brez težkega nasilstva; slov. znanstveniki pa bi čisto znanstvene stvari morali takoj pisati samo srbohrvatski. — Prim.: Veda II 161 do 174; III 105–113; SIT 1914, št. 17 (s sliko); Grafenauer: NE II, 7. Šr.

Šlebinger, Janko: Ilešič, Fran (1871–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi243208/#slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine