Slovenski biografski leksikon

Hilscher Josef Emanuel, pesnik in prevajavec, r. vojaškemu profosu v Litomĕřicah 22. jan. 1806, u. 2. (po drugih 12.) nov. 1837 v Milanu. 1812 je prišel v vojaško vzgojevališče v Kosmonosu, s katerim se je 1818 preselil v Lj., kjer ga je v poezijo in tuje jezike uvedel tovariš Friedr. Dahl. 1822 je bil kot prostak sprejet v 17. polk, morečega konflikta med stanovskimi dolžnostmi in notranjim poklicem pa se je vsaj deloma rešil 1823, ko je postal učitelj na vojaškem vzgojevališču in tako zamenil kasarno s šolo. Prvim liričnim poskusom so pod Shakespearejevim vplivom sledile drame; najprej Kaiser Albrechts Hund, ki se je igrala v kasarni in v kateri je sam nastopil kot cesar, nato igra Friedrich der Schöne, ki se je s predigro Die Schlacht bei Mühldorf igrala z velikim uspehom 12. marca 1828 na lj. stanovskem gledališču. Izmed tujih poetov ga je popolnoma prevzel Byron. Ker mu prevodi niso ugajali, se je sam začel učiti angleščine in lotil prevajanja. Prve prevode iz Byrona je priobčil v IB (1829, 50; 1830, 2; 1832, 4); s paralelnim originalom je izd. Byrons hebräische Gesänge (Lj. 1835). Tem prevodom so v IB sledili še Th. Moore (1830, 9), Milton (1830, 34), Waller (1830, 11), Drummond (1830, 13, 18, 31, 37; 1832, 5, 9, 49). Njegov notranji, razpor je poleg drugih nezgod povečala nesrečna ljubezen do hčere bogatega lj. trgovca C …, zavrnjena na ponižujoč način. Prijateljstvo s prof. Leopoldom Schulz-Straßnizkim ga je držalo po koncu, toda postal je zakrknjen in uporen, tako da si je mnogo sam škodoval. 1835 je bil prestavljen v Bologno, pozneje kot računski podčastnik v Milan, kjer ga je pobrala sušica. Njegove izvirne pesmi kažejo pristno doživetje in bogato, formalno gladko obliko, kot prevajavec Byrona (poleg manjših stvari je prevedel Manfreda, Giaura, Jetnika v Chillonu, Parizino, Korzarja in Tassovo tožbo) je med Nemci še danes nedosežen. Prevajal je tudi iz italijanščine (Ariosto, Maffei, Carrer, Foscolo) in franc. (Lamartine). Prvo izd. njegovih del je priobčil L. A. Frankl (Pest 1840, Prag 1863²). Novelistično je obdelal njegovo življenje Fr. Brunold (Gestorben und vergessen, Leitmeritzer Wochenblatt 1861, 45–7, ponat. v LT 1877, 78–89), cel roman mu je posvetil K. M. Sauer (Korporal Hilscher. Ein Dichterleben. Leipzig 1867). Ko je LZg 1867, 264 prinesla daljše poročilo o tem delu, je J. K. Schmiedel v njej (1868, 26) priobčil dotlej še nenatisnjeni Sonettenkranz an Angelika, 12 sonetov, ki jih je H. zložil na svojo nesrečno ljubezen. Nemci so mu postavili v rojstnem kraju, kot odgovor za spomenik, ki so ga Čehi postavili Máchi, spomenik, ki mu je za predlogo služil Langusov portret, Lj. je po njem imenovala ulico, ki pa jo je 1923 prekrstila. - Prim.: Kordeš, Carn. 1839, 231; LZg 1862, 3 (posnetek Franklovega uvoda); Wurzbach 9, 29; 11, 432; 57, 198; LW 1881, 72; J. E. H., Gedichte, Leitmeritz 1906𠂳 (s portretom in sliko spomenika); Brümmer, Lexicon der d. Dichter u. Prosaisten III⁶, 215. Gl.

Glonar, Joža: Hilscher, Josef Emanuel (1806–1837). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi231178/#slovenski-biografski-leksikon (30. junij 2022). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine