Herberstein, Sigismund, baron (1486–1566)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 44, 30. 10. 1927

Slovenski biografski leksikon

Herberstein Sigismund, diplomat in zgodovinar, r. kot tretji sin Lenarta (Lienharta) H. in Barbare Luegerjeve 23. avg. 1486 v Vipavi, u. 28. marca 1566 na Dunaju. Pokopan je bil v cerkvi sv. Mihaela na Dunaju, toda v 19. stol. že ni bilo več sledu groba in nagrobnega spomenika, ki mu ga je bil dal postaviti cesar. Šolal se je najprej doma, 1494 pa prišel v nadaljnjo izobrazbo k sorodniku Wilhelmu Weltzerju, proštu v Krškem na Koroškem, odkoder ga je 1496 pregnala kuga. 1497 je šel na Dunaj v mestno šolo, 1499 prestopil na univerzo, kjer je že 1503 dosegel bakalavreat, in se 1506 vrnil v Vipavo. Še isto leto se je v štajerski vojski bojeval zoper Ogre, nato pa služil na dvoru. 1508 je šel s cesarsko vojsko zoper Benečane, 1511 pa se po očetovi smrti vrnil domov. 1513 je zopet odšel na dvor, 1514 drugič na vojsko zoper Benetke, kjer se je tako odlikoval, da ga je cesar Maks 26. sept. 1514 povišal v viteški stan in naredil za dvornega svetnika. Od sedaj je bil v službi cesarja, ki ga je rabil kot svojega odposlanca v težavnih in kočljivih diplomatskih misijah, v letih 1516 do 53. Bil je na Danskem, v Švici, v Barceloni, na Češkem, Ogrskem, v Italiji, štirinajstkrat na Poljskem, na Turškem, dvakrat v Rusiji. Na teh potovanjih ga je navadno spremljal profesor dunajske univerze, Luka iz Dobrepolja (Agathopedius, Gutenfelder). Za prvo potovanje v Rusijo (1516) je cesar najprej določil lj. škofa Krištofa Rauberja, ki bi ga naj spremljal H., toda ker je Rauber okleval, je bilo poverjeno H.-u, ki se je ž njega vrnil šele 1518. Tudi drugo potovanje (1526–7) je bilo diplomatičnega značaja, toda poleg tega je imel H. še naročilo od cesarja samega, naj proučuje verske razmere na Ruskem in zbira ruske cerkvene knjige. Na teh potovanjih mu je mnogo koristilo znanje slovenščine, ki se je je že kot otrok naučil. Sam pravi v svoji avtobijografiji: »Da zw Wippach hab ich Teutsch wnd Windisch, baid Sprachen gelernnet. Die Windisch hat mir vill muee in meiner Jugendt gemacht. Vill zuenamen muessen hoeren: Sclaf‘, ,Khadrotz‘ vnnd dergleichen. Dannocht hat mich niembt von der Sprach abtreiben mugen, des mir hernach in vill sachen genutzt hat.« In v drugem avtobijografskem delu Gratae posteritati (Dunaj 1558) piše njegov prvi bijograf Petrus Paganus: »Sclavonica lingua, quae illi materna fuit … licet Germanus esset et a Germanis originem traheret.« H. pripoveduje v svojih spisih sam v raznih anekdotah, koliko mu je slovenščina koristila na ruskem in turškem dvoru. Med njegovimi mnogimi spisi so najvažnejši Rerum Moscoviticarum commentarii, izšli na Dunaju 1549 in pozneje še desetkrat, prevedeni v italijanščino in češčino (3 izd.). Moscovia je njih nemški prevod, ki ga je H. oskrbel sam; izšla je na Dunaju 1557 in bila pozneje še osemkrat ponatisnjena (najnovejša izd. je z obširnim uvodom izšla v Erlangenu 1926). V teh spisih je zapadnemu znanstvenemu svetu Rusijo tako rekoč odkril. V ostalih spisih (mnogo je še danes nepriobčenega) se je pečal z genealogijo avstrijskih, poljskih, ruskih vladarjev, zgodovino in genealogijo rodbine Herbersteinov in s popisom lastnih doživljajev in dogodkov svoje dobe. Obilica dokumentov, ki je vpletena v njih, jim daje še danes ceno znanstvenih virov. Govoril je sedem jezikov in bil po svojem značaju toleranten kozmopolit, bogato obdarjen od narave na telesu in duhu, z živo zavestjo za plemiške dolžnosti, toda brez plemiške nadutosti. Njegova slovanska orijentacija ni izhajala samo iz polihistoričnega interesa, temveč je izvirala iz bistrega opazovanja slovanskega sveta in koreninila v zavednem prepričanju o jezikovni in krvni sorodnosti vseh Slovanov. Iz njegovih Komentarjev se je kmalu razširila v skoro vseh slovanskih literaturah; zlasti humanistična in reformacijska literatura se jih je pogosto posluževala. - Prim.: Valvasor VI, 345; Pohlin; avtobijografija, obsegajoča leta 1486–1553 v Fontes rerum austriacarum I, 1, 67–396; Adelung, S. v. H., St. Petersburg 1818 (s portretom); Miklosich, Slav. Bibl. II, 63–92; K., Triglav 1866, 201–2; Krones, S. v. H., Graz 1871 (ponat. iz Mitt. des hist. Ver. f. Stmk. XIX, z genealogijo in obširno biblijografijo); Aschbach, Gesch. der Wiener Univ. III, 195; Apih, LMS 1885, 332–70; Jagić, Encikl. slav. filol. I, 14; Jesen, Slovan 1915, 167–72, 195 do 200 (z reprodukcijami slik iz Komentarjev); Burian, Slavia V. Velik portret, predstavljajoč H. v turški obleki, se nahaja na ptujskem gradu. Gl.

Glonar, Joža: Herberstein, Sigismund, baron (1486–1566). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi228885/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Herberstein Sigismund (Žiga), diplomat in zgodovinar, r. 23. avg. 1486 v Vipavi, u. 28. mar. 1566 na Dunaju. Bil je tretji sin Lenarta (Lienharta), ki je bil v cesarski službi, in Barbare Luegger iz rodu predjamskih gospodov. Šolo je najprej obiskoval v rojstnem kraju, kjer se je naučil tudi slovenščine, ki mu je kasneje veliko služila, ko je potoval v Rusijo. Od 1494 se je šolal pri svojem sorodniku stolnem proštu Wilhelmu Weltzerju v Krki na Koroškem, od tod ga je pregnala kuga. Šel je na dunajsko pripravljalno šolo (mestno šolo) in se komaj trinajstleten vpisal na U in tu 1503 dosegel bakalavreat ter se 1506 vrnil v Vipavo. Postal je vojak in se še isto leto udeležil vojne cesarja Maksimilijana proti Ogrski. Vrnil se je domov in 1508 sodeloval v vojni proti Benečanom. Ker so ti zasegli v Istri H-ovo posest Lupoglav, se je v času kratkega premirja odpravil v Benetke in se neuspešno pogajal, da bi mu to posest vrnili. To je bila prva H-ova diplomatska misija. Nato je znova odšel na vojno z Benečani, se udeležil bitke za Rožac, sodeloval pri obleganju Čedada in pri zavzetju Tolmina. 1510 je sodeloval v bojih z Benečani v spodnjem Posočju in v Istri ter prejel nekaj pismenih pohval za svoje vojaške nastope. Po očetovi smrti (1511) je prevzel skrb za družinsko imetje, 1512 se je mudil skoraj leto dni na cesarskem dvoru in od tod šel na svoj zadnji pohod v Furlanijo. Tokrat je še vodil samostojno štajersko konjenico in ujel beneškega vrhovnega poveljnika Giov. Vittorija. Cesar ga je odlikoval z visokimi voj. častmi, 26. sept. 1514 pa je bil povzdignjen v plemiški stan. Cesar ga je poklical na dvor, kjer je postal dvorni svetnik. Tako se pričenja H-ova diplomatska dejavnost, ko 1515 prisostvuje sestanku med avstrijskim cesarjem ter ogrsko-češkim in poljskim kraljem. Nato ga cesar pošlje k salzburškemu nadškofu ter kot svojega zastopnika na bavarski deželni zbor. 1516 potuje k danskemu kralju ter se med potjo sestane s tremi nemškimi volilnimi knezi (bila je to razburkana doba reformacije). Dalje je H. potoval še v Mecklenburg, trikrat v Švico in nazadnje k poljskemu kralju Sigismundu. Toda že nov. 1516 je zopet na poti na Poljsko in k velikemu knezu v Moskvo, od koder se vrne po skoraj 17 mesecih (22. mar. 1518). Aprila 1518 odpotuje na Ogrsko, kjer spet uspešno opravi diplomatsko pot v korist avstrijskega cesarja. Zaradi tega uspeha ga štajerski deželni stanovi določijo za svojega zastopnika v dvornem svetu. 1519 odide v Španijo in nato še dvakrat na Ogrsko. 1521 je na wormskem kongresu, kjer vidi M. Luthra. Opravi spet vrsto diplomatskih nalog in se 1526 odpravi na drugo potovanje na Poljsko in v Rusijo, da doseže mir med obema državama v korist večje obrambne varnosti pred Turki. Po 22 mesecih se vrne domov in je nekaj mesecev bolan. Toda že 1528 je znova na Poljskem, 1529 je tu dvakrat, prav tako naslednje leto in 1531 kar trikrat. To je bil nemiren čas, ko si je Ivan Zapolja prizadeval pridobiti ogrsko krono. Med 1533 in 1540 se je H. udeležil številnih sestankov, ki naj bi rešili sporne ogrske razmere. Med 1540–1548 je H. posredoval pri porokah cesarske družine, s tem so se med sabo povezale dežele v času, ko je osrčju Evrope pretila turška nevarnost. Našel je dovolj časa, da je opisal svoje vtise s potovanja v Rusijo in jih oddal v tiskarno 1549. Zadnja leta je bil predsednik avstrijskega računskega dvora, opravil je še nekaj diplomatskih nalog in napisal svojo avtobiografijo, ki sega do 1558, ko mu je bilo že 72 let. Pokopan je v cerkvi sv. Mihaela na Dunaju, toda že v 19. stol. ni bilo več sledu za njegovim grobom in nagrobnim spomenikom, ki mu ga je dal postaviti cesar. H. je svoje vtise s potovanj v Rusijo izdal pod naslovom Rerum Moscoviticarum Comentarii (1549). Knjiga je nato izšla v mnogih izdajah in prevodih (med zadnjimi Weimar 1975). Svojega prednika ima v izdaji, ki danes ni ohranjena. Sledila je objava italijanskega prevoda (1550), nato še trije ponatisi (1551, 1556, 1557) in prevod v nemščino, ki ga je H. sam opravil (1557); izdaja se razlikuje od predhodnih. Po H. smrti je sledila vrsta objav, med njimi prevod v češčino (1786), nato v ruščino (1832) in končno v slovenščino, ki ga je Modest Golia pripravil obenem z opombami, H-ovo biografijo in bibliografijo ter prikazom Rusije v 16. stoletju. Slovenski prevod je izšel pod naslovom Moskovski zapiski (1951). H-ovo delo je bilo izredno pomembno za evropski prostor, saj je knjiga odkrila Rusijo, njene etnične značilnosti, prirodo, pravne običaje, gospodarsko stanje, zemljepis, verske razmere itd. Znanstveni svet še danes posveča H-ovim moskovskim zapiskom veliko pozornost. Poleg tega je H. objavil svoj življenjepis pod naslovom Gratae posteritati (1560), ki je veliko krajši od avtobiografije, ki jo je Th. C. Karajan objavil v Fontes rerum austriacarum (1855). H. je zapustil še vrsto drugih spisov. Bil je pravi kozmopolit, obvladal je 7 jezikov, med njimi tudi slovenščino, ki mu je odločilno pomagala pri sestavljanju knjige o Rusiji, kar izrecno poudarja posvetilo nadvojvodi Ferdinandu I.

Prim.: SBL I, 313–14 z lit.; J. Parapat, Zora 1872, 8–12; KolGMD 1927, 49–53; J. Mal, SPor 1950, št. 64–73; S. Herberstein, Moskovski zapiski, Lj. 1951; EJ 3, 672; Sovjetskaja istoričeskaja enciklopedija 4 (1963), 255.

B. Mar.

Marušič, Branko: Herberstein, Sigismund, baron (1486–1566). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi228885/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine