Hacquet, Baltazar (med 1739 in 1740–1815)

Hacquet Baltazar, patr. chin, naravoslovec, r. 1739 ali 40 v Le Conquetu v Bretagni, u. 10. jan. 1815 na Dunaju. Po svojem pokolenju (morganat. princ ?) in po svojem značaju je H. zelo misterijozna osebnost. Bil je oster opazovalec narave in izredno umen raziskovavec; kot botanik, mineralog in geolog je poleg drugih pokrajin tudi Kranjsko vsestransko preiskal, v zvezi s temi preiskavanji pa tudi dobršen kos slov. juga sploh. Po lastnem pričanju je bil skrbno vzgojen (neznan protektor ga je čuval, tako da je v stiski vedno iz neznanega vira prejel izdatno denarno pomoč), vendar je bila njegova izobrazba zelo enostranska. Za časa sedemletne vojne je služil v armadi kot kirurg; začel s francosko službo, bil večkrat ujet in služil skoraj v vseh udeleženih armadah, dokler ni končno ostal pri Avstrijcih. Ker je želel civilne službe, ga je poslal Van Swieten kot rudniškega kirurga v Idrijo. H. je bil s tem mestom zadovoljen; dejstvo, da pride v kraj, kjer je Scopoli dalj časa deloval, mu je ugajalo in idrijska okolica mu je tudi nudila toliko prilike za raziskovanje, da se H. ni mnogo brigal za nenaklonjenost uradnikov, duhovščine in nahujskanih rudarjev. Splošne osovraženosti, ki ga je na Kranjskem povsod spremljala, je bil H. tudi sam kriv, ker kot materijalist nikakor ni skrival svojega zaničevanja do duhovščine in do »neumnosti« Kranjcev. Med bivanjem v Idriji (1766–73) je napravil več ekskurzij v znanstvene svrhe, obiskal koroške Alpe, Italijo, Istro in Dalmacijo (Velebit), Štajersko in Severno Ogrsko. L. 1772. je postal član ces. kmetijske družbe v Lj. in 1773 po izgonu jezuitov učitelj anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva na lj. liceju, kjer je deloval do 1787. Tudi iz Lj. je hodil še več kot prej na znanstvena potovanja; prepotoval je slov. jug daleč v tedanjo Turčijo, Ogrsko, zopet Istro, Kranjsko ponovno, Julijske Alpe, Koroško, Tirol in Salzburg, Gorjance, Furlanijo, Švico, Bavarsko, ponovno Bosno in Liko. Za svojega bivanja v Lj. je pripravil obširne zbirke za licej in zopet poživil in razširil od Breclja ustanovljeno »anatomsko gledišče«. Omenjene zbirke kakor tudi Hacquetove privatne zbirke so vzbujale splošno zanimanje, dasi jih ni rad razkazoval; videli so jih nadvojvodinja Marijana, papež Pij VI., cesar Jožef II. (1784) in poznejši car Pavel I. Tekom svojih lj. let je dobil H. mnogo priznanj od znanstvene strani; postal je član »Ges. d. Naturfreunde« v Berlinu, »Acad. naturae curiosorum,« Akad. v Mainzu, »ökon. Ges.« v Leipzigu, botan. društva v Florenci, poljedelske družbe v Chamberyju in pruske akademije v Frankfurtu a. d. O. Bila je zanj občutljiva izguba, ko so mu v Lj. 1774 pogorele nekatere zbirke in vsa korespondenca (po H.-ovi napovedi: Swieten, Haen, Linné, Adanson, Jussieu, Ellire, Hill, Winborn, Marsigli, Allioni, Bassi). L. 1787. so ga drugič pozvali za Lvov; to pot je ponudbo sprejel, ker je bil, kakor sam pravi, Kranjske in v njej stanujočih svetohlincev naveličan. V Lvovu je poučeval naravoslovje in odondod prepotoval Galicijo, Rdečo Rus, Volhinijo, Podolijo, Gor. Moldavsko (navzočen pri obleganju Chotima 1789), Karpate, Besarabijo, Erdeljsko, Tavrijo in Krim; pozneje je prepotoval tudi Šlesko, Saško, Schleswig-Holstein, Meklenburško in Lužice. V Lvovu je deloval do 1805, ko je bil premeščen v Krakov; na slednjem mestu je ostal do 1810 ter bil medtem 1807 dekan ondotne med. fakultete. Tu je vpostavil s svojimi privatnimi zbirkami in z drugimi svoj »Naturalienkabinet« (1806); tako so njegove zbirke in knjižnica (za nizko odškodnino) postale last krakovske univerze. Ponudbe, da bi vstopil v rusko, poljsko oz. saško službo, je tačas odklonil. Po smrti svoje žene je zapustil Krakov (1810) in živel v pokoju na Dunaju. Potoval je zadnja leta malo, tem bolj pa je bil tačas literarno delaven in je pripravljal obširno narodopisno delo o Južnih Slovanih, katero je po večini izšlo, in o Slovanih sploh, ki ga pa ni več mogel izdati.

H. je za Scopolijem glavni raziskovavec našega rastlinstva in naših krajev sploh. On ni bil v prvi vrsti anatom in kirurg; to je opravljal, ker je moral. Z dušo in telesom pa je bil botanik, mineralog in geolog. Za bivanja v Idriji in Lj. je nadaljeval Scopolijevo delo, proučeval floro na Kranjskem in tudi dalje južno na Krasu (Hacquetia Epipactis [Scop.] DC., Pedicularis Hacquetii Graf, Paronychia kapela [Hacq.] Kern., Crepis terglouensis [Hacq.] Kern., Gentiana terglouensis Hacq.) ter fauno kraških jam (Anophthalmus Hacquetii.). Njegovo mineraloško delovanje je prišlo vsekakor šele za časa njegovega bivanja na Poljskem do polnega razmaha. Tem bolj pa ga moramo ceniti kot geologa. Njegovi nazori o razvoju zemeljske površine so popolnoma samostojni; on pač pozna teorije sodobnih geologov, a jih kritično motri in se ravna po načelu: Jaz trdim le to, kar sem videl, s preudarkom raziskal in natančno opazoval, ne da bi hotel to, kar sem videl in izkusil, predstaviti kot obče-veljavno; nasprotno, jaz se zavedam, kako malo se skladajo splošni sistemi o postanku zemlje do te ure s posameznimi opazovanji in izkustvi (Oryctogr. carn. I., 75–76). Obstoječe teorije o postanku zemlje obsoja vse in jih zasmehuje, zlasti poročila Geneze. V zgodovini zemeljske površine mu je počasni razvoj glavno; opozarja na razvijajočo se kemijo kot ono znanost, ki bo enkrat najvažnejši pripomoček geologom. O učinku vode ima H. v splošnem jako pravilne pojme; največja njegova zmota je mnenje, da je ocean tem bolj slan, čim globlji je in vse, kar iz te premise sklepa. Po njegovih naziranjih ga moramo smatrati za aktualista in predhodnika Charlesa Lyella. - Začetki njegovega geološkega raziskavanja segajo v Idrijo in Lj. Tako je on prvi raziskovavec naših planin in sosednjih delov Alp. Povzpel se je prvi do ledenika pod Pasterzo (1779), na Mali Triglav 1777, vrh Triglava 8. avg. 1779 in drugič 1782. (Vrh Triglava je bil H. drugi; po njegovem pohodu na Mali Tr. je Willonitzer uspešno poizkusil pot do vrha.) Poleg raziskovanj v Vzhodnih Alpah in Karpatih je treba omeniti njegova pota po Bosni, Dalmaciji, Liki, Istri in Notranjski, katera so dovedla do prvega poizkusa, znanstveno opisati Kras in njegove pojave. - Literarno je bil H. izredno plodovit, čuditi se moramo množini spisov, katere je večkrat še z ilustracijami opremil. Bržkone niso vsa njegova dela ohranjena; njegovo zatrdilo, da nekatera niti v tisk niso šla, je verjetno, čeprav najpopolnejši seznam njegovih del, autobiografija, ni popolnoma točen. Praznih izmišljotin tam pač ni pisal, a je mnogokrat namesto naslova navedel kratko vsebino in se zmotil v letu publikacije za nekaj semestrov. V sledečem seznamu so ona dela, katerih naslov in leto objave niso zanesljivi, označena s ?. Spisal je: 1. Nova methodus ant artificialis in regione iliaca sinistra instituendi. Benetke 1767, 8°. 2. Index fossilium Idriensium. Beschäftiggn. d. berlin. Ges. naturforschender Freunde, tom. III., 1771, 56 seq. 3. Von dem unterirdischen Feuer Wiener Allerley 1774. 4. Über die sandige Gegend bei Theresienstadt. Wiener Realzeitg. 1775. 5. Über den Biß giftiger Schlangen. Sammlung nützlicher Gegenstände von Wasserberg 1773, Dunaj, 8°. 6. Osservazioni sopra la miniere di ferro di Eisenerz nella Stiria. Giornale d' Italia 1774, Benetke. 7. (O železni rudi v Eisenerzu.) Opuscoli del Sig. Arduino. Benetke, 1775. c. fig. (?) 8. Beobachtung u. Heilungsmethode einzelner Hornviehkrankheiten. Sammlg. nützl. Unterrichte (ökon. Ges. in Krain) 1776, Lj. 9. Lettera odeporica del Sig. prof. Hacquet al Sig. cavaliere di Born. Opuscoli scelti sulle scienze. Milan, 1778 (?). 10. Schreiben an H. Ignaz v. Born über verschiedene auf einer Reise nach Semlin gesammelte Beobachtungen. Abhandlgn. einer Privatgesellschaft in Böhm. (v. Born), Praga, 1776 (?). 11. Über das weiße Gold oder die Platina del Pinto. Abhandlgn. e. Privatges. in Böhm., III. Bd., 1777. 12. Verzeichniss der hauptsächlichsten Arten und Abarten der Quecksilber- und Zinnobererze der Grube von Idria im Hzgt. Krain. Beschäftiggn. d. berlin. Ges. naturforschender Freunde, 1777. 13. Beschreibung und Abbildung einer zweifelhaften Pflanze, welche man gemeiniglich zu den Haaraftermoosen (Byssus Botan.) rechnet. Ibid. 14. Observatio de lacte contagioso et lethifero nutricis morbo venereo affectae per anatomen instituta. Nova acta academiae naturae curiosorum. Vol. VI., 1778, 4°. 15. Obs. de avulso ex articulatione scapulae brachio in praeternaturali partu. Ibid. 16. Oryctographia carniolica. Lipsko, tom. I. 1778., tom. II. 1781., tom. III. 1784., tom. IV. 1789.; c. fig., 4°. 17. Mineralogische Lustreise. Beschäftiggn. d. berlin. Ges. naturforsch. Freunde, 1780. I. (Prim. št. 28.) 18. Observations sur deux conceptions douteuses. Acta Acad. elect. Moguntinae, quae Erfurti est, 1780 (?). 19. Diss. de trepanatione super ossa fracta. Acta acad. nat. curios. 1783., tom. VII. 20. Beobachtungen u. Heilungsmethode einzelner Hornviehkrankheiten, welche durch Gifte aus den drei Reichen der Natur verursacht warden. Sammlung nützl. Unterrichte, Lj. 1779. 21. Erste Beobachtung über einen beinahe jederzeit tödtlich gewordenen Durchfall bei Pferden. Ibid. 22. Zweite Beobachtung über eine epidemisch gewordene Krankheit der Pferde, welche zu Anfang dieses Jahres geherrschet, und unter dem Namen Kehlsucht bekannt ist. Ibid. 23. Ein versteinertes Alcyonum fistulosum des Resinius beschrieben and abgebildet. »Naturforscher«, 1776. 24. Abhandlung v. einem neuentdeckten Echiniten. Ibid., 1776. 25. Nachricht von einer sonderbaren Versteinerung mit Abbildg. Ibid., 1779. 26. [Mali doneski.] Schlötzer Briefwechsel, Göttingen 1778–83 (?). 27. Schreiben aus Germanien. Fabri geographisches Magazin 1783. 28. Mineralogischbotanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zu dem Berg Glockner in Tyrol im Jahre 1779 und 1781. Dunaj 1784, 8°. 29. Plantae alpinae Carniolicae. Dunaj, 1782., c. fig., 4°. 30. Über die sächsische Kattundruckerei mit blauer Farbe. Crell, Neue chemische Entdeckungen, Helmstädt (1781–82). 31. [O cinobru.] Ibid. (?). 32. - Über das Harnsalz. Ibid. (?). 33. Physikalisch-politische Reise aus den Dinarischen durch die Julischen, Carnischen, Rhätischen in die Norischen Alpen, im Jahre 1781 and 1783 unternommen. 2 dela, Lipsko, 1785. 34. O merkurializmu. Predavanje v pariški akad. znanosti 1784 (?). 35. Courte memoire sur la mine d'or de Nagy-ag. Journal de Rosier, Paris febr. 1785 (?). 36. [Hacquetova amphalotribe.] Paris, 1784 predavanje v akad. (?). 37. O granitu pri Geisbergu v Švici. Chemische Beiträge, 1786 (?). 38. Mineralogische Rhapsodien (mit Kupfern). Beschäftiggn. d. berlin. Ges. naturf. Freunde, 1780., II. Bd. 39. Lettre sur la matière animale du P. H. au D. I. à Varsovie. 1789 (?). 40. Pisma dr. Reineggs-u: Beschäftiggn. d. berlin. Ges. naturf. Freunde, 1788 (?). 41. [Mali doneski.] Crell, Annalen d. Chemie 1788 (?). 42. Versteinerungen von Schalthieren. Weimar, 1780. 43. Analiza kremenčastega kamenja iz Bosne. Crell, Annalen 1788 (?). 44. Medicinsko znanstvene beležke izza delovanja na Kranjskem: Med. Archiv, Lipsko, 1782. II. Bd. (?) 45. O kresilnem kamenu v Galiciji. Crell, Annalen, 1789 (?). 46. O nekem monstru. Voigt's physikalisches Magazin, 6. Bd., 1789 (?) 47. Beschreibung u. Abbildung der Werkzeuge, womit die Flintensteine zu Muene i. d. Gouvernement Berry u. anderwärts bearbeitet werden. Magazin f. d. Naturkunde Helvetiens von Höpfner, IV. Bd., 1798. 48. Neueste physikalisch-politische Reisen durch die dacischen und sarmatischen oder nördl. Karpathen. Nürnberg, tom. I. 1790, tom. II. 1791., tom. III. 1794., tom. IV. 1796., c. fig., 8°. 49. O kapnikih. Voigt's physikal. Magazin, 1790, VII. Bd. (?) 50. O organičnih ozledah pri živalih. Ibid. (?) 51. Reise durch die Norischen Alpen, physikalischen und anderen Inhaltes unternommen in den Jahren 1784 bis 1786. Nürnberg, 1791, 2 dela. 52. Physikalische und technische Beschreibung der Flintensteine. Dunaj, 1792. 53. [O neki živo-srebrni mini.] Crell, Annalen 1790 (?). 54. [O kristaliziranem jantarju.] Crell, Beiträge z. d. Ann. 1791 (?). 55. [»Selbstzündung«.] Crell, Annalen, 1794 (?). 56. De salinis in Daciae et Sarmatiae montibus existentibus inquisitio. Göttingen, 1795. 57. Mineralogische Rhapsodien. Beschäftggn. d. berlin. Ges. naturf. Freunde 1795. 58. [O vojaških uniformah.] Physikalisch-medizinische Lehranstalten über die gauze Welt. Dunaj, 1796 (?). 59. Potopis iz Taurije in Krima. Journal f. Fabrik, Manufaktur, Handlung u. Mode, 15. Bd. (Juli-Aug.) Lipsko, 1798 (?). 60. [S potovanja po Nemčiji in Skandinaviji.] Allg. literarischer Anzeiger, Lipsko, 1797–99 (?). 61. Schreiben a. d. Bergcomissär Westrumbs [o jamskih požarih]. Gilberts Ann. d. Phys., 10. Bd., 2465 (?). 62. Abbildung u. Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven. Lipsko, I. zv. 1801, II. zv. (?), III. zv. 1803., IV. zv. 1804., V. zv. 1808. (nedovršeno), c. fig., 4°. 63. Beobachtungen über die Flintensteine. Annalen d. Chemie, 1807 (?). 64. Skizze über das Karpathische Gebirge. Österr. Annalen, 1808 2. Heft (?). 65. [Manjši mineraloški doneski.] Taschenbuch f. d. Mineralogie v. Leonhard, Frkft., 1809 (?). 66. [Abbildung der Slaven] baje poslal Baumgartenu v Lipskem v tisk; izšlo ni nikdar (?). 67. Blicke über das menschliche Wissen in der Naturkunde. Monakovo, 1813. 68. Sur les goitres. Vaterländische Blätter, No. 46, 47, 48 (?). Iz navedenega je razvidno, da bo treba še mnogo dela, preden se sestavi točen seznam H.-ovih spisov. Pod 62. navedena knjiga ni menda nikjer popolnoma ohranjena. Bilo je to obširno zamišljeno narodopisno delo, zasnovano v našem narodnem smislu. Manuskript, naveden pod št. 66., je bil prejkone narodopis Slovanov sploh. - Prim.: Hacquetova autobiografija (rokopis, K. Hof- u. Staatsbibliothek, München, Cod. germ. 6153), priobčena v »Wahrheit«, München, 1908 (isti odtis iz makulature kompletno zbran kot brošurica v lj. licealki); Wurzbach 7, 163; ADB 10, 300; (Valenta) Hacquet, Wiener med. Wochenschrift, 1897, No. 18; P. Marci Bibl. Carn.; Dimitz; Erberg, Versuch; MHK 1853 (Klun), 1855 (Bleiweis); Hacquet, Oryctographia; Georg Jakob, B. Hacquet u. die Erforschung der Ostalpen und Karpaten (Münchener geogr. Stud. 27. Stück), 1913; prim. še: Franz Hermanns' Reisen durch Österreich, Steiermark, Kärnten, Krain etc. im J. 1780., Wien, 1781; Ann. der oest. Lit. 1803, 342, 687; LT 1879, 149. Pr.

Hacquet Baltazar, prvi raziskovalec slov. Alp, kirurg in prirodoslovec (botanik, mineralog, geolog), univ. profesor, r. 1739 ali 1740 v Le Conquetu blizu Bresta v Bretaniji, u. 10. jan. 1815 na Dunaju. H-ova mladostna leta so zavita v precejšnjo temo; staršev ni nikoli poznal, po vsej verjetnosti je bil sin aristokratskega očeta, ki ga je kasneje – ne da bi se razkril – gmotno podpiral. Tudi je H. že mlad veliko potoval, pri tem se naučil branja in pisanja v več jezikih. Ne da bi obiskoval javna predavanja je kot eksternist na jezuitski š. v Pont-à-Mousson, potem ko se je posvetil humanističnim predmetom, dosegel doktorat. V Parizu se je učil zdravilstva, 1755 potoval v Španijo in Anglijo in se na povratku kot pomorščak na francoski fregati udeležil osvojitve Menorke; 1757 se je vrnil v Francijo, se kot dobrovoljec pridružil vojnemu pohodu v Nemčijo, bil od Angležev ujet in postal njihov kirurg; med sedemletno vojno (1756–1763) je prišel spet v roke svojim rojakom in postal kirurg v franc. vojski. V bitki pri Krefeldu je padel v ujetništvo in se tu boril proti Moskvičanom na pruski strani. Od tu ga je zaneslo na Saksonsko, kjer so ga na češki meji ujeli Avstrijci; tu je v korpusu generala Lavdona v bitki pri Kunersdorfu (1759) skoraj izgubil vid, ki mu je ostal odtlej nekam slaboten. Pozimi 1759/ 60 se je na Saksonskem začel zanimati za rudarstvo in je začel obiskovati rudnike v Freibergu in Altenbergu. 1760 bi bil moral biti po krivem ustreljen. Od 1761 se je v pariških in montpellierskih bolnišnicah izpopolnjeval v zdravniški vedi, pa je spet šel k avstrijski vojski v Prago, postal višji kirurg in učitelj anatomije (do 1763). Ker ga niso sprejeli v civilno zdravstveno službo, je hotel preko Poljske v Carigrad, a v Besarabiji zbolel za kugo, zato se je preusmeril na Erdeljsko, kjer se je spet posvetil proučevanju rudnikov in prišel preko Madžarske na Dunaj. Tu je na univerzi poslušal predavanja iz medicine, fizike in mehanike. Seznanil se je z van Swietenom, osebnim zdravnikom cesarice Marije Terezije; ta ga je sprejel v državno službo; namestili so ga kot rudniškega zdravnika v Idrijo (konec 1766), kjer je ostal polnih 7 let. V Idriji je porabil ves prosti čas za botanične ekskurzije. 1767 je potoval v Italijo proučevat vulkanske izbruhe na Vezuv in Etno. V prirodoslovne namene je naslednja leta prepotoval avstrijsko Primorje in Dalmacijo (1770), Koroško in Zgornje Štajersko (1771), istega leta še rudnike na Madžarskem. 1772 ga je kmetijska družba v Lj. sprejela za rednega člana, dve leti pozneje pa je postal njen tajnik. Ko je bila 1773 razpuščena Družba Jezusova, je bil H. premeščen v Lj. za javnega profesorja anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva, kar je bil do 1787. Velik požar v lj. šentjakobskem okraju mu je uničil vse, kar je imel; zgoreli so mu vsi spisi in vsa korespondenca s tujimi učenjaki (Linné). Naslednja leta je nadaljeval s potovanji; tako je 1775 potoval po ogrski Iliriji in delu Turške, 1776 po Istri, 1777 zaradi botaničnih študij po vsej Kranjski. Visokega planinstva se je lotil 1778, ko je preplezal Julijce z namenom, da si osnuje prvo litološko kartoteko tega gorovja, pa tudi Zgornjo Koroško, Tirolsko in Salzburško ter Dolenjsko in Gorjance. 1779 je prvič stopil na Triglav ter izmeril njegovo višino. 1780 je prehodil Benečijo in del Hrvaške, 1781 Koroško, Furlanijo, Tirolsko. Bil pa je tudi v Švici, na Bavarskem in Salzburškem. V lj. dobi je H-a obiskalo več odličnikov; tako sestra cesarja Jožefa nadvojvodinja Marijana, 1781 knez Pavel, poznejši ruski car, in njegova soproga, 1784 cesar Jožef II. in tudi papež Pij VI. Leta 1781 je bil drugič na Triglavu, 1783 prehodil spet Liko in Krbavo ter obmejno Bosno. V rojstno domovino, v Pariz se je vrnil 1784, kjer je predložil kr. zdravniški družbi spomenico o uspešnem zdravljenju idrijskih rudarjev; 1785 je zopet obiskal Salzburško in Zgornje Štajersko in pregledal tamkajšnje rudnike. Tega leta mu je bila ponudena stolica za prirodoznanstvo v Lvovu, ki jo je pa odklonil, in prav tako služba v Rusiji. 1786 je prepotoval Češko, Saksonsko in Brandenburško. Leta 1787 so ga vdrugič vabili na stolico v Lvov, kar je sprejel, ko se je zavedel, da je končal svoja raziskovanja v južnem delu monarhije. Tudi iz Lvova je nadaljeval s potovanji; po Galiciji (1787), po Rdeči Rusiji, Voliniji, Podolju in Moldaviji (1789). Tu se je udeležil obleganja trdnjave Hotina, ki so jo branili Turki. Naslednja leta je prehodil Karpate. Leta 1797 se je napotil na evropski vzhod, prehodil Sarmaeijo (Ukrajino) do polotoka Krima in Azovskega morja, 1798 je bil po Nemčiji, Danski in primorski Švedski. Ko je 1799 stopil v svoje 60. leto, je z zadovoljstvom ugotovil, da je še vedno čvrst in zdrav, da se je naveličal obiskovati iste dežele zato se je poročil s 40 mlajšim dekletom. Leto kasneje sta se oba ponesrečila; H. si je zlomil dve rebri, nadlaket in lopatico, žena pa je kmalu okrevala. Vendar ga že 1803 in 1804 najdemo spet na poti po Galiciji in Ogrskem. 1803 je bil premeščen iz Lvova v Krakov; tu je na univerzi osnoval fizikalni kabinet. Leta 1807 je bil izvoljen za dekana medicinske fakultete. V Krakovu je obhodil premogovnike v Galiciji in Šleziji. Vabila, da bi postal ravnatelj liceja v Krzamiencu, ni sprejel. Ko so Poljaki osvojili Krakov, so mu dodelili stolico za kemijo in botaniko. Ponujena mu je bila tudi služba direktorja kraljevskega kabineta v Dresdenu, pa je tudi to odklonil. Poleti 1810 je H. zapustil Poljsko, še prej pa je odstopil U za polovično ceno svoje fizikalne in merilne naprave. Iz Krakova je odšel na Dunaj, se podvrgel operaciji rakaste kile, ki jo je imel nad 50 let, in kmalu okreval ter užival zasluženi pokoj. H. je bil član Gesel. d. Naturfreunde v Berlinu, Acad. naturae curiosorum v Mainzu, Ökon. Gesellschaft v Leipzigu, botaničnega društva v Firencah, poljedelske družbe v Chamberyju, pruske akadem. v Frankfurtu a. d. 0. – H. je tipični prosvetljenec, ki se je tako na slov. kakor tudi drugih ozemljih avstrijske monarhije le težko prebijal s svojimi laicističnimi znanstvenimi zahtevami. Večkrat je v svojih spisih potožil, kakšne težave je moral premagovati, da ga ni neuko ljudstvo in cerkvena oblast docela onemogočila. Iz dovolj nadrobnih življenjepisnih podatkov se kaže njegova resnična strast po potovanjih, po preučevanju in zbiranju. Slov. pokrajino je opisoval kot prirodoslovec in etnograf. Med največje zasluge mu lahko štejemo, da je stalno in vztrajno uporabljal v svojih spisih in na svojih kartah slov. imena za kraje (naselja, gorovja, rastline, itd.). Po Scopoliju, s katerim je 3 leta v Idriji sodeloval, je nadaljeval z zbiranjem in raziskovanjem našega rastlinstva in je torej za Scopolijem glavni raziskovalec slov. rastlinstva in slov. krajev sploh. Opisal je celo vrsto doslej nepoznanih rastlin in kar 6 vrst jih nosi njegovo ime (Hacquetia Epipactis CScop.], DC., Pedicularis Hacquetii Graf, Paronvehia kapela [Hacq.] Kern, Crepis terglouensis [Hacq.] Kern, Gentiana terglouensis Hacq.), eno pa tudi v živalskem svetu (Anophthalmus Haequetii). Napisal je izredno veliko število del, med njimi nekaterih iz različnih vzrokov ni mogel objaviti. Dosedanji seznam, ki ga je z izredno akribijo v pretežni večini sestavil Ivan Pintar, obsega 68 enot (knjig in razprav) in sicer v nem., lat., it. in franc. Med njimi so: Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder (4 knj., izšle: I. 1778, II. 1781, III. 1784, IV. 1789 v Leipzigu), Mineralogisch-botanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zn dem- Berg Glockner in Tyrol (Wien 1784), Physikalisch–politische Reise aus den Dinarischen durch die Julischen, Carnischen, Rhätischen und die Norischen Alpen (Leipzig 1785, 2 d.), Reise durch di Julischen, Carnischen, Rhätischen und anderen Inhaltes (Nürnberg 1791, 2 d.), Neueste physikalisch-politische Reisen in den Jahren 1788, 1789, 1795 durch die Dacischen und Sarmatischen oder nordlichen Karpathen (1790–1796, 4 d.), Plantae alpinae Carniolicae (Viennae 1782), Abbildung und Beschreibung der südwest– und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven (Leipzig I, 1801 – V. 1808). – H-ovo ime nosi ena izmed lj. ulic, vklesano je v spominsko ploščo v avli klinične bolnišnice za porodništvo in ženske bolezni v Lj.

Prim.: B. Hermann, Reisen durch Oesterr., Steyermark, Kärnten, Krain... in Jahre 1780, Wien 1781; Ann. der oester. L. 1803, 342, 687; F. Richter, Die Wochein, v: IB 1821, nr. 19–20; Erberg; H. Costa, Reiseerinnerungen aus Krain, Laibach 1848; MHK 1853 (Klun), 1855 (Bleiweis); Pohlin; Dimitz; LT 1879, 149; K. Deschmann, B. H., Mitth. d. D. u. Oe. A. V. 1882, N. L; W. Voss, Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain, Jber d. StaatOberrealschule in Laibach 1884; P. Radics, Vom Triglav und desen Besteigungen, Oesterr. Turistenzeitung 1887, 173; J. Kugy, Die Julischen Alpen, v: E. Richter: Die Ersehliessung der Ostalpen, III, 1894; F. Orožen, Prvi hribolazci na Triglavu... Poročilo SPD o II. društvenem letu 1894; Valenta, H., Wiener med. Wochenschrift 1897, no. 18; R. Lorenzi, B. H., der erste Ostalpen- Geologe, Jber. d. Saatsgymnasiums in Villach 1906/1907; J. Huber, Die Anfänge der alpinen Forschung in den Ostalpen, Würzburg 1907; Hartig, H-s Autobiographie u. Originalbriefe an Freiherrn v. Moll, v: Wahrheit, München, 1908; L. Pintar, B. H., PV 1912; G. Jakob, B. H. u. die Erforschung von der Ostalpen und Karpaten, v: Münchener geograph. Stud. 27. Stück), 1913; M 1925, 56/57 s sl.; I. Pintar, B. H., SBL I, 284–87; IS 1927, 314 s sl.; A. Pirjevec, Slovenski možje, Prevalje 1927 (Mohorjeva knjižnica, 20); J. Mal, Zgodovina slov. naroda. Najnovejša doba, 1928 pass.; Kidrič, Zgod. pass.; G. Jakob, H. B.: Leben und Werke, München 1930; J. Wester, B. H., njegovo življenje in delo, ZS, knj. 9 1931) št. 2; J. Rus, Triglav v herojski dobi geološke vede, GV 1933; J. Kugy, Fünf Jahrhunderte Triglav, Graz 1938 (slov. prev. Maribor 1973) pass.; I. Pintar, Mediko-kirurški učni zavod v Lj., njegov na stanek, razmah in konec, diss., Lj. 1939, pass.; E. Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini, Lj. 1944 in 1946²; M. Marko Debelakova, Kronika Triglava, GiL 2 (1947) pass.; VS 4 (1951/52), 150; V. Lavrič, 200 let lj. babiške š., Lj. 1953 pass.; J. Wester, B. H. prvi raziskovalec naših Alp, Lj. 1954 (Naši veliki planinci; 2); TurV 1954, št. 7; SPor 23.8.1954 št. 197; J. W. i B .O. [= Josip Wester in Boris Orel], H. B., v: EJ 3, 645–6; Poslanstvo slov. zdravnika, Lj. 1965, 106–9 s sl.; PV 1974, 7; Delo 15. 6.1974 št. 139; Dr. S. Bavdek, Nastaja nje našega veterinarskega pismenstva, NRazgl 1975 635–6; V. Novak, B. H. in slov. ljudska kultura, Traditiones 3 (1974), 17–68; MSE 2, 8; O H-u in Ziljanih, Slovenski vestnik 31. 12. 1976 št. 53 str. 5; C. Macor, Duecento anni di alpinismo, c: str. 5; C. Macor, Duecento anni di alpinismo, v: Tricorno 1778–1978, Gor. 1978, 26 in pass. Triglav, gora in simbol. Lj. 1979, 34–40.

Brj.