Gustinčič, Dragotin (1882–1974)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 30, 24. 7. 1927

Slovenski biografski leksikon

Gustinčič Dragotin, publicist, r. 5. nov. 1882 v Gorenji Košani pri Šempetru na Krasu, živi v Lj. Študiral je realko v Lj. in Gorici (1896–903), dunajsko tehniko (1903 do 1906), zemljedelsko visoko šolo (1908–9), tehniko v Curihu (1916–7) in prirodoslovno fakulteto univerze v Ženevi (1917–9). Služboval je kot geometrski asistent pri agrarnih operacijah v Lj. (1903–8), kot inženjer pri dež. odboru v Lj. (1910–3), imel lastno tehnično pisarno v Trstu (1913–5), bil med vojno emigrant v Italiji, Srbiji in Švici (1915 do 1919), imel svojo pisarno v Lj. (1919–20), služboval pri agrarni sekciji delavskih zadrug v Trstu (1920–1), kot ravnatelj občnega konsumnega društva v Idriji (1922–3), vsled izgona na Dunaju v emigraciji (1923–4) in ima od 1924 svojo pisarno v Lj. - Sodeloval je s članki agrarno-tehnične vsebine pri Kmetovalcu (1907), NZ (1911), sourejeval Vijesti društva inženjera i arhitekta (1911–2) in izdal brošuro Agrarne operacije v Avstriji. S posebnim ozirom na Kranjsko. (Zagreb 1912), Tpcт и ocтaли итaлиjaнски зaхтeви нa нaшeм кpajњeм зaпaлу (Hиш 1915), Enotna fronta proletariata v Sloveniji (Dunaj 1923). S polit. članki je sodeloval pri Yougoslavie (Genève 1917–9), kateri je bil sourednik in pozneje urednik in ki je zastopala socijalistično-federalistično smer, izdal brošuro Vivos voco (Genève 1917); po vojni je sodeloval pri Demokraciji (1919), Rdečem praporu (1920), Delu (1920), Komunističnem koledarju (1922) ter piše v večje srbske, nemške, franc., ital. in ruske socijalistične liste (psevd. Anin). *

Uredništvo: Gustinčič, Dragotin (1882–1974). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi220278/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Gustinčič Dragotin, publicist in politik, inženir, rojen 5. nov. 1882 v Gornji Košani pri Šempetru na Krasu (Pivki), umrl 2. avgusta 1974 v Lj., pokopan v Dolnji Košani. Oče kmet in kasneje pristaniški delavec. Družina je bila revna. Realko je študiral v Ljubljani in Gorici (1896 do 1903), tehniko na Dunaju (1903–06), kjer je opravil izpit za geometra, nato je študij nadaljeval na dunajski visoki zemljedelski šoli Bodenkultur (1908–09), tehniko na ETH v Zürichu (1916–1917) in naravoslovje v Ženevi (1917–1918). Vmes pa je že služboval kot geometrski asistent pri deželnih agrarnih operacijah v Lj. (1903 do 1908). Kot inženir pri deželnem odboru v Lj. (1910–1913) je sodeloval pri osuševalnih delih na Ljubljanskem barju. Po opravljenem izpitu za pooblaščenega inženirja, je odprl v Trstu tehnično pisarno (1913–15). Pred vstopom Italije v vojno (1915) je emigriral prek Rima v Srbijo ter se v Nišu udeležil več sej Jugoslovanskega odbora. Pozimi 1915–16 se je s srbsko vlado umikal prek Črne gore in Albanije; bil v Rimu in na Sardiniji in nazadnje v Ženevi. Nekaj časa je delal v vladnem (srbskem) uradu za informacije, toda zaradi velesrbskih tendenc je iz tega kroga izstopil ter nadaljeval študije. Poldrugo leto je delal v laboratoriju ETH pri prof. Georgeju Wiegnerju v Zürichu. Februarja 1919 se je vrnil v Lj. in tu odprl samostojno tehnično pisarno (1919–20). Kasneje je prešel v Trst in delal tu pri agrarni sekciji delavskih zadrug (1920–21), nato je postal ravnatelj Splošnega konzumnega društva v Idriji (1922–23). Zaradi fašističnega preganjanja je bil prisiljen emigrirati na Dunaj (1923–24), na Primorsko se ni vrnil, bil v Lj. izvoljen v občinski svet (1928) in tu imel spet biro za gradnje do leta 1929, ko so ga v času šestojanuarske diktature ponovno, že tretjič, zaprli. Bil je poldrugo leto (1929–31) v preiskovalnem zaporu, potem je bil od sodišča za zaščito države oproščen (1931). Tega leta je emigriral v Moskvo, kjer je ostal vse do začetka 1945. Od okt. 1936 do febr. (1939 se je v Albacete kot zastopnik internacionalnih brigad udeležil bojev v Španiji in bil tudi namestnik zastopnika CK KPJ ter vodil cenzurni urad. V ruskih letih je najdlje delal v mednarodnem agrarnem inštitutu ter v zgodovinskem inštitutu Akademije znanosti ZSSR. Tu je leta 1943 branil disertacijo K istorii nacionalnogo vosprosa na Balkanah. Februarja leta 1945 je z Ivanom Regentom prišel s tankovsko brigado čez Romunijo in Bolgarijo v Jslo, iz Bgda z letalom na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, nato še pred koncem vojne na Primorsko in v Trst. Po vojni je bil v Lj. prvi dekan ekonomske fakultete in njen profesor (1946–48). 1951 je bil upokojen. 1948 se je odločil za Informbiro in bil izključen iz KPJ »ker je nasprotoval jsl. povojnemu družbenemu razvoju, zato je potem nosil vse posledice takega delovanja« (Lev Modic). Do marca 1951 bil na Golem otoku, kasneje živel precej odmaknjeno in le od daleč spremljal politični razvoj v Jsli. Šele pol leta pred smrtjo je bil na lastno željo ponovno sprejet v ZKJ. – Publicistična dejavnost G-a je tesno povezana z njegovimi političnimi odločitvami. Te segajo že v samo srednjo š. Že 1901 je moral pustiti lj. realko, ker se je potegoval za združitev jsl. narodov. Kot študent na Dunaju že nastopa s socialističnimi idejami, 1910 postane član Jugoslovanske socialdemokratske stranke. Z Nikolom Smodlako izdaja v Zürichu list Yougoslavie, v katerem se poteguje za federativno ureditev bodoče države. To ga privede v spopad z velesrbskimi tendencami. Ko pride maja 1919 ponovno v Lj., postane eden glavnih nosilcev idej Lenina in oktobrske revolucije. Tega leta je bil zaradi kršitve strankine discipline izključen iz JSDS. 11. apr. 1920 je med ustanovitelji kom. stranke v Sji, še isto poletje se udeleži Vukovarskega kongresa, ko se – proti tkim. centrumašem – zavzema za revolucionarni program partije. V času svoje emigracije na Dunaju je nekaj časa predstavnik jsl. partije; udeleži se II. in III. konference KPJ (1923–24), 1926 je delegat na III. kongresu KPJ. Več let je bil član politbiroja. 1928 in 1929 je dvakrat zaprt, tretjič aretiran 18. okt. 1929 in zaprt do 26. marca 1931. – G. je kot publicist začel objavljati članke agrarno tehnične vsebine; tako je pisal v glasilo Kranjske kmetijske družbe Kmetovalec (1905–08), v NZ (1911), izdal je brošuro Agrarne operacije v Avstriji, s posebnim ozirom na Kranjsko (Zgb 1912), bil je sourednik Vijesti društva inženjera i arhitekata (1911–12), prav tako revije Inženjer (1914). K problemu Trsta se je dvakrat vračal: Trst i ostali italijanski zahtevi na našem krajnjem zapadu (Niš 1915) ter Trst in problem razmejitve med Jugoslavijo in Italijo (Lj. 1945); tudi it. prevod Trieste e il problema della delimitazione dei confini fra la Jugoslavia e 1'Italia (Lj. 1946). Na Dunaju je nastala Enotna fronta proletariata v Sji (1923; psevd. D. Anin), medtem ko je imed bivanjem v Trstu uredil Komunistični koledar za navadno leto 1922 v okviru Socialne matice Ljudskega odra. Koledar je skoraj v celoti tudi sam napisal; in sicer prispevke: Pogovor pod lipo (podpis: G), Proletarske internacionale (psevdonim: Anin), poglavje O zadružništvu in Umetna gnojila. Po vsej verjetnosti je za isto založbo pripravljal tudi Zbirko Leninovih govorov (prim. 4. str. ovitka zgoraj omenjenega koledarja). 1941, po napadu sil Osi na Jslo, je napisal brošuro Slovenija pod peto Hitlerja in Mussolinija. Bil je tudi zadnji urednik partijskega glasila Enotnost. Več znanstvenih del iz zgodovine delavskega gibanja ter iz svoje stroke je napisal v Rusiji, kjer je dosegel stopnjo docenta (po sovjetskih merilih prvo stopnjo doktorata). Leta 1917 je izdal v Ženevi brošuro Vivos voco. Pisal je še v Rdeči prapor, Demokracijo, v komunistično Delo, Zapiske Delavsko-kmečke Matice (Posestne razmere v Sloveniji; 1925), pa v veliko srbskih, nemških, francoskih, italijanskih in ruskih socialističnih listov, kjer se, razen pod že omenjenimi, skriva še pod psevdonimi Ignotus, Linko Vremskogorski. V rkp pa so ostala dela: Kritične misli o Ivanu Cankarju in njegovem delu (2 dela), Pod tujo zastavo (1970), Ilirizem in revolucija 1848, Narodno in kmečko gibanje Južnih Slovanov v Avstro-Ogrski, O anarhizmu in anarhosindikalizmu (1971). Dalje je napisal za Kominterno Nationale Probleme der Slowenen (1932) in Agrarno vprašanje v Jugoslaviji po pokrajinah (239 str.). Med 1953 in 1970 je v ameriški Prosveti objavil vrsto literarnih prispevkov, tako: Franckine svobode, Zavrtnikov sv. večer, Dve prijateljici, Filozof Luka, Čednikov Miha, Trije neodpustljivi grehi Jožeta Cestarja, idr.

Prim.: SBL I, 277–8; EJ 3, 643; MSE I, 601; Seznam predavanj na univerzi v Lj. za zimski semester 1946/47...; isto, za poletni semester 1947; isto za 1947/48; Bili smo v Španiji, Lj. 1958, 435; Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnost Komunistične partije na Slovenskem 1867–1941, Lj. 1965, 267; F. Filipič, Ing. D. G. – 90-letnik, Delo 5. 11. 1972, str. 7; M. Pavlin, Devetdesetletnik, TV-15, 16. 11. 1972 št. 47, str. 14 s sl.; Ing. D. G. 90-letnik, PDk 10. 11. 1972; S. Renko, V Ljubljani je umrl ing. D. G., PDk 10. 8. 1974; L. Modic, Zapisek o življenju ing. D-a G-a, Delo 17. 8. 1974, str. 20 s sl.; P.[olde] V.[rbovšek], V spomin ing. D-u G-u, TV–15 22. 8. 1974 št. 33 str. 11 s sl.; F. Klopčič, D. G., NRazgl 13. 9. 1974 str. 441; F. Adamič, Umrl je nestor slovenskih inženirjev, NP 1974 št. 4, str. 142; Zgodovinski arhiv KPJ, t. 5, Bgd 1951, 392; EJ 3, 643; MSE 1, 601; Golouh, Pol stoletja spominov, Lj. 1966, pass.; A. Vovko, PZDG 1973.

Brj.

Brecelj, Marijan: Gustinčič, Dragotin (1882–1974). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi220278/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine