Gruntar, Ignacij (1844–1922)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 50, 13. 12. 1931

Slovenski biografski leksikon

Gruntar Ignacij, r. 17. dec. 1844 v Kobaridu, u. 25. marca 1922 v Lj. Gimn. je študiral 1858–66 v Gorici, pravo 1870–3 na Dunaju, bil 1874–5 notarski kandidat v Gorici in Tolminu ter postal samostojen notar v Kobaridu, kjer je dosegel ustanovitev okr. sodišča. 1878 se je preselil v Logatec, kjer je postavil novo šolsko poslopje in 1881 priredil Jurčičevo slavnost, ki je vrgla tisočak, s katerim se je položil temelj Jurčič-Tomšičevi ustanovi. Nameraval je v isti namen izdati tudi Jurčičev almanah, do česar pa ni prišlo, ker Stritar ni maral prevzeti uredništva. 1888 je ustanovil logaško posojilnico. 1893 se je preselil v Ribnico, kjer je tudi ustanovil posojilnico in ostal do 1914, ko se je odpovedal notarijatu in preselil v Lj. Bil je velik podpornik dijaštva in stalen mentor nepraktičnega S. Gregorčiča. Založil (in razprodajal) je I. zv. njegovih Poezij, Obrambo in Burgarjev življenjepis Gregorčiča. Podpiral je tudi skladatelja Jos. Kocijančiča in založil njegove Čute v napevih. - Prim.: Gregorčič, Poezije I, 89; Soča 1893, 44; NA XII, 18; DS 1916 (Gregorčičeva pisma Gruntarju); SN 1922, 71; Slovenec 1922, 71. Gl.

Glonar, Joža: Gruntar, Ignacij (1844–1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi219257/#slovenski-biografski-leksikon (17. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Gruntar Ignacij, mecen in podpornik dijaštva, narodni delavec, rojen 17. dec. 1844 v Kobaridu, u. 25. marca 1922 v Lj. Oče Ignacij, posestnik in trgovec. Gimnazijo je obiskoval v Gor. (1858–66), pravo na Dunaju (1870–73). Kot notarski kandidat je deloval v Gorici in Tolminu (1874–75) ter postal samostojen notar v Kobaridu, kjer je dosegel ustanovitev okrajnega sodišča. 1878 se je preselil v Logatec, 1893 v Ribnico, kjer je ostal do 1914, ko se je notariatu odpovedal in se preselil v Ljubljano. Na vseh službenih mestih je G. podpiral razvoj šolstva in posojilnic ter društveno delovanje. V Kobaridu sta skupaj s Simonom Gregorčičem (gl. čl.) na zimo ali spomladi 1871 ustanovila kobariško čitalnico. Kobarid je tudi okrog preloma stoletja bil tisti trg, ki je z G-jevo pomočjo ustanovil prvo javno ljudsko knjižnico »ter s tem prekosil celo napredno Ljubljano, ki take knjižnice še danes nima« (Soča 25. marca 1905). 1876 je bil sopodpisnik oglasa za ustanovitev društva Sloga, potem ko so se »stari« in »mladi« zedinili, da razpustijo društvi »Soča« in »Gorica«. V Logatcu je G. postavil novo šolsko poslopje, 1881 priredil Jurčičevo slavnost in z izkupičkom (tisočakom) položil temelj Jurčič-Tomšičevi ustanovi. V tej zvezi se je trudil, da bi izdal Jurčičev almanah, pa do tega ni prišlo, ker Stritar ni hotel prevzeti uredništva. V Logatcu je ustanovil tudi posojilnico (1888). Enako dejanje je storil v Ribnici, kjer je tudi ustanovil posojilnico. Posebnega pomena je G-jeva gmotna in duhovna pomoč ter mentorstvo nepraktičnemu Gregorčiču, s katerim ga je vezalo prijateljstvo vse življenje. G. je bil tisti, ki je založil (in razprodajal) 1. zv. Poezij (1882), Obrambo (1882), pobudil je in založil tudi pisanje Burgarjevega življenjepisa »Simon Gregorčič« (Lj. 1907). Poleg tega sta S. Gregorčič in G. tesno sodelovala že v kobariški dobi, se prijateljsko srečevala tudi v Gregorčičevi rihemberški dobi, ko je bil G. v Gor. Prišlo je med njima tudi do nesoglasij, a vse se je poravnalo 1886, ko se je G. postavil v politiki na narodno stran in je pri državnozborskih volitvah delal zoper vladnega kandidata. V tej dobi je G. svetoval Gregorčiču, naj bi izdal Poezije II, za katere mu je posredoval posojilo in pridobil Bambergerjevo založništvo. Prisrčne odnose z G-jem kažejo Gregorčičevi nagrobni napis za Gruntarjeve starše (1881), posebno pa Gregorčičeva pesem Slovo in naročilo. Bil je pa tudi G. tisti, ki je poleg Erjavca Gregorčiča spodbujal, »naj moško nastopa in naj skuša napraviti konec krivici in hinavstvu« v zvezi z napadom na Poezije I. 1913 je G. snujočemu se Muzejskemu društvu za Goriško obljubil Gregorčičeve rokopise in pisma, ki so bila kasneje objavljena v DS 1916 in so skupaj z G-jevimi zapiski o Gregorčiču sedaj v NUK (ms. 635). G-jeve mecenske pomoči je bil deležen tudi skladatelj Jos. Kocijančič, kateremu je založil Čute v napevih (1881) in jih je skladatelj G-ju tudi posvetil. Za delovanje v korist narodu je 1912 Sokol v Kobaridu imenoval G-ja za častnega člana in pripravljal, da zgradi njemu na čast »Gruntarjev Sokolski dom«, ki bi bil zgrajen največ z njegovo pomočjo.

Prim.: S. Gregorčič, Poezije I, 89; Soča 1893, 44; NA XII, 18; DS 1916; SN 1922, 71; S 1922, 71; Gabršček I, 191, 197, 226, 242, 373; A. Burgar, Simon Gregorčič, 1907 (pass.); Gregorčič, ZbD III, IV; Koblar, Gregorčič, pass. (sl. str. 115).

Brj.

Brecelj, Marijan: Gruntar, Ignacij (1844–1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi219257/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. september 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine