Gregorin, Gustav (1860–1942)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 10, 6. 3. 1927

Slovenski biografski leksikon

Gregorin Gustav, politik, r. 10. apr. 1860 v Sežani, živi v Lj. (od 1920). Študiral je gimn. v Trstu (1870–8), pravo na Dunaju (1878–82, prom. v Gradcu 1887), služboval kot odv. koncipijent v Sežani (od 1882) in v Postojni (od 1888), otvoril 1890 v Sežani samostojno odv. pisarno in se preselil 1891 v Trst. Tu je začel borbo za slov. uradovanje na sodiščih in v dež. uradih, organiziral tržaškim Slovencem volivni aparat, tako da so si kmalu priborili vseh 6 okoliških mandatov za mestni svet, oz. dež. zbor in so nastopili tudi v mestu samem (pri prvem nastopu v mestu 64 glasov, 1911 za drž. zbor 5648 glasov), pripomogel je, da je postala E dnevnik (1895) in se ustanovila njena tiskarna (1898), sodeloval je pri Sokolu (9 let starosta tržaškega Sokola in 2 leti primorske sok. župe), bil odbornik polit. društva Edinosti, vodil boj za ustanovitev slov. nar. šole v Trstu, bil predsednik kuratorija privatne tržaške slov. trg. šole, odbornik tržaške posojilnice in hranilnice (od 1891) in sprožil misel na graditev Narodnega doma v Trstu. Inicijativno je sodeloval pri ustanovitvi Jadranske banke (po fuziji z belgrajsko podunavsko: Jadranskopodunavska banka) in bil njen prvi podpredsednik (1905–15). — Tržaške Slovence je zastopal v mestnem svetu, oz. v dež. zboru v dveh zaporednih volivnih perijodah, kmečke občine polit. okraja Sežana v goriškem dež. zboru (od 1908), kjer je bil član slov. (napr.) kluba, odložil 1909 svoj mandat in bil 1910 vnovič izvoljen. V drž. zboru je zastopal svoj volivni okraj od 1911 in bil član nar. kluba (Rybař in istrski Hrvati). Na sestanku slov. in hrv. polit. voditeljev maja 1915 v Trstu je bil poslan v inozemstvo, da zastopa težnje avstr. južnih Slovanov za zedinjenje s Srbijo, vstopil v Jugosl. odbor v Londonu in sodeloval pri njegovih publikacijah s članki in noticami propagandistične tendence. Dokazoval je ob majski deklaraciji v posebnem memorandu (Memorandum to refute the assertion that the Slovenes would be satisfied with mere autonomy under the rule of the Habsburgs) angl. zunanjemu ministrstvu, da Slovenci ne stremijo samo po avtonomiji v okviru habsburške monarhije, temveč po združitvi s Hrvati in Srbi v samostojno državo, se udeležil nov. 1918 konference v Ženevi, izdal ob mirovnih pogajanjih brošuro La question de l' Adriatique (Paris 1919), ki je služila jugosl. delegaciji za njene aspiracije za Trst, sodeloval z B. Vošnjakom pri sestavi v glavnem od T. Šorlija napisane brošure Le comté de Goritz et de Gradisca, dokazoval v posebni spomenici (1919) opravičenost naših zahtev na Goriško, Istro, Reko in Test, pripuščajoč glede Trsta kvečjemu avtonomijo, in protestiral v poslanici predstavnikom amer. Združenih držav, Anglije, Francije in Italije (1920) proti vsaki rešitvi ital.-jugosl. spora, ki bi ne bila v soglasju z načelom samoodločbe narodov, sklicujoč se pri tem na to, da je bil rimski pakt priznan od ital. ministr. predsednika in od ital. kralja. 1920 je zapustil Pariz, se nastanil v Lj. in sodeluje s članki o nar. gospodarstvu, zlasti o valutnem vprašanju pri SN, Jugoslov. Lloydu, Revue économique et financière, ki služi naši gospodarski propagandi v inozemstvu, ter je tudi lj. urednik Bankarstva (od 1924). Belgijsko društvo Société belge d' études et d' expansion v Liègeu ga je imenovalo za člana pokroviteljskega odbora. — Prim.: Lončar 76, 77, 94, 107, 121; E 1925, št. 65 in 19. marca; 1926, št. 15, s sliko. *

Uredništvo: Gregorin, Gustav (1860–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi215760/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Gregorin Gustav, politik in gospodarstvenik, r. 10. apr. 1860 v Sežani, u. 30. maja 1942 v Lj. Oče Jakob, gostilničar, mati Frančiška Scherer. Gimn. obiskoval v Trstu (1870–78), pravo na Dunaju 1878–82), promoviral v Gradcu (1887). Odvetniško prakso je opravljal v Sežani (od 1882 pri J. Ostertagu) in v Postojni (od 1888); 1890 je odprl v Sežani samostojno odvetniško pisarno. 1891 je odklonil Gabrščkovo vabilo, naj pride v Gorico, ter se je raje odločil za Trst, z utemeljitvijo, da je tam večja potreba po narodnih delavcih. G. je bil prvi slovenski odvetnik v Trstu in z vso gorečnostjo se je predal narodnemu poslanstvu. Ob dr. Otokarju Rybaru, dr. Josipu Wilfanu in dr. Edvardu Slaviku je bil v času Avstrije vodilen odbornik političnega društva Edinost. Takoj po svojem prihodu v Trst se je začel zavzemati za uveljavljanje slovenščine na sodišču in v javnih uradih; vneto se je boril za slov. š., bil je preds. kuratorija zasebne tržaške slov. trgovske š. Veliko je žrtvoval za strankino glasilo E, ki je največ po njegovi zaslugi 1895 postalo dnevnik. Bil je duša narodnih gospodarskih podjetij: eden pobudnikov Jadranske banke in njen prvi podpreds. (1905–15), soustanovitelj Tržaške posojilnice in hranilnice; sprožil je misel za graditev Narodnega doma v Trstu in za nakup Grljana, da se tam uredita lepo kopališče in hotel. Organiziral je volivni aparat polit. društva Edinost, da so si tržaški Slov. kmalu priborili vseh 6 okoliških volivnih mandatov za mestni oz. deželni zbor in da so prvič nastopili s svojimi kandidati v samem središču mesta. Dve mandatni dobi je zastopal tržaške Slov. v mestnem sivetu. 1908 so ga v sežanskem okraju izvolili za poslanca v goriški dež. zbor, za kar je bil potrjen tudi na volitvah 1909 in 1910. Leta 1908 je sežanska občina izvolila svojega rojaka G. za častnega občana. 1911 je kandidiral in bil izvoljen na Krasu za državnozborskega poslanca, nakar je na Dunaju vstopil v Hrvatsko-slovenski klub, iz katerega sta se z dr. Otokarjem Rybarem naknadno umaknila. 1914 se je zavzemal za ustanovitev slov. U v Trstu (tako tudi 26. apr. 1914 na dijaškem zborovanju v Trgovskem domu v Gor.). Na sestanku, ki so ga maja 1915 sklicali v Trstu hrv. in slov. polit. voditelji, je bilo sklenjeno, da gre G. v inozemstvo, da bo tam, skupno s predstavniki jugoslov. narodov Avstro–Ogrske zastopal težnje za združitev južnih Slovanov v lastno in neodvisno državo. G. je bil nato vse vojno obdobje in prve povojne mesece član Jugoslovanskega odbora v Londonu. S propagandnimi članki in vestmi je sodeloval pri njegovih publikacijah in pri pripravljanju političnih izjav. Ob majniški deklaraciji je v posebni spomenici (Memorandum to refute the assertion that the Slovenes would be satisfied with mere autonomy under the rule of the Habsburgs) dokazoval angl. zunanjemu ministrstvu, da se Slovenci ne zadovoljujejo z avtonomijo pod habsburškim žezlom, temveč se hočejo združiti s Hrvati in Srbi v skupno državo. Od 6. do 9. nov. 1918 je v sestavu delegacije Jugosl. odbora sodeloval na ženevski konferenci predstavnikov srbske vlade, srbske narodne skupščine, Narodnega sveta iz Zgba in Jugosl. odbora iz Londona, na kateri so bili sprejeti temeljni sklepi za ustanovitev skupne države in prvih skupnih ministrstev. 1919 je bil član jsl. delegacije na mirovnih pogajanjih v Parizu. Ob tej priložnosti je napisal brošuro La question de l'Adriatique (Pariz 1919), v kateri je zavračal ital. zahteve glede Trsta. Pomagal je dr. B. Vošnjaku in T. Šorliju pri pripravi brošure Le comté de Goritz et de Gradisca (1919), ki je utemeljevala jsl. pravico za priključitev Goriške, Istre, Reke in Trsta, dopuščajoč za slednjega kvečjemu avtonomijo. V poslanici predstavnikom tedanjih »štirih velikih« (ZDA, Anglija, Francija, Italija) je G. protestiral proti kakršni koli rešitvi jsl.-it. spora, ki ne bi temeljila na priznanju pravice narodov do samoodločbe. Pri tem se je skliceval na rimsko izjavo iz leta 1918, ki so jo sprejeli predstavniki podjarmljenih narodov Avstro-Ogrske in predstavniki Italije. Po mirovni konferenci je G. 1920 zapustil Pariz ter se stalno naselil v Lj. V medvojnem obdobju se je v glavnem ukvarjal z gospodarsko publicistiko. S članki o narodnem gospodarstvu, še posebej o valutnem vprašanju je sodeloval pri SN, pri zagrebškem gospodarskem dnevniku Jugoslovanski Lloyd, pri jsl. informativni gospodarski reviji za tujino Revue economique et financiere in od 1924 bil tudi lj. urednik vodilne jsl. gospodarske revije Bankarstvo. Ko je bil po šestojanuarski diktaturi v predvojni Jugoslaviji uveden dvodomni predstavniški sistem, je bil G. 1932 imenovan za senatorja.

Prim: žpk arhiv v Sežani; SBL I; EJ, Lončar; Gabršček; H. Tuma; Ivan Hribar, Moji spomini; E 1925, št. 65 in 19. marca; E 1926, št. 15 s sl.; Soča 10. apr. 1910; Milan Marjanovič, Londonski ugovor iz god. 1915, Zgb 1960, str. 407, 411; Jugoslavenski odbor u Londonu u povodu 50-godišnjice osnivanja, Zgb 1966, pass.

B. S.

Sancin, Boris: Gregorin, Gustav (1860–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi215760/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine