Gregorčič, Simon (1844–1906)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Gregorčič Simon, pesnik, r. 15. okt. 1844 v Vrsnem pod Krnom na Goriškem, u. 24. nov. 1906 v Gorici. Bil je drugi otrok očeta Jerneja, ki je bil posestnik srednje kmetije, p. d. pri Pomolčku, in v srenji ugleden mož, in matere Katarine. Otroška leta, ki jih je preživel v rojstnem selu visoko nad soško dolino, so mu vdihnila za vse življenje tisto ljubezen do preprostega vaškega življenja in do domačega »planinskega raja«, ki je osnovna poteza njegove poezije. Na Libušnjem, kamor spada Vrsno, mu je bil prvi učitelj vikar Bevk; njegov naslednik Anton G., daljni sorodnik pesnikov, je spoznal dečkovo nadarjenost in pregovoril očeta, da ga je poslal v Gorico, kjer je dovršil normalko in stopil jeseni 1855 v gimnazijo. Prvi razred je radi matematike ponavljal, a drugo leto je postal odličnjak in sprejeli so ga po dovršeni drugi šoli (1858) v malo semenišče. Na gimnaziji se je razen klasičnih jezikov, ki so se mu priljubili za vse življenje, temeljito izobrazil tudi v slovenščini pri duhovniku prof. Ivanu Šolarju, pri katerem se je navzel tudi gorke ljubezni do svojega naroda. S sošolci v malem semenišču (n. pr. Iv. Stresom) se je učil tudi srbohrvaščine in češčine. Nenavadno hitra telesna rast ob hrani, ki v teh razmerah zanj ni bila zmeraj dovolj krepka, je v teh letih povzročila poznejše njegovo šibko zdravje; s 16. letom je četrtošolec G. že dosegel približno tisto velikost, ki jo je imel kot mož. Po zrelostnem izpitu (1864) bi bil šel G. najrajši na vseučilišče študirat klasično jezikoslovje, a ker mu tega gmotne razmere niso dopustile, je po daljšem duševnem boju izpolnil željo staršev in stopil v duh. semenišče v Gorici. Uspeval je odlično tudi v bogoslovnih naukih. Koncem tretjega leta je bil ordiniran (v jeseni 1867) in pel 27. okt. v Libušnjem novo mašo. 1868 je nastopil prvo kaplansko službo v Kobaridu. Čas, ki ga je preživel tu pod domačim Krnom ob zeleni Soči, je bil najlepši v vsem njegovem službovanju. Župnik in dekan Andrej Jekše mu je bil pravi očetovski tovariš, ljudstvo ga je ljubilo, prijateljski je občeval n. pr. v Pinčevi (Pagliaruzzijevi) hiši, iz katere je prav tedaj (1868) šel Pepi, poznejši pesnik in G.-ev prijatelj, v goriške šole; tu je našel v Ign. Gruntarju prijatelja za vse življenje. Ž njim se je z živo vnemo lotil tudi narodnega dela. Ustanovil je že v prvem letu čitalnico, vodil kot dober pevec (baritonist) društveni pevski zbor, prirejal ljudske igre in deloval z vnemo tudi v šoli. Pomladi 1873 se je kobariška idila končala in G. je šel kot kaplan v Rihenberk v solnčno Vipavo. Tu se ni mogel prav udomačiti; župnija je bila obsežna, služba za pesnikovo šibko zdravje zelo težavna, razen tega mu župnik Brezavšček ni bil naklonjen, ker se mu je zdel kaplan na prižnici in zunaj cerkve premehak in predober z ljudstvom. Prava uteha mu je bilo zato, da je mogel časih v dobre 3 ure oddaljeno Gorico v družbo s prijateljem Fr. Erjavcem, ki se mu je pridružil tudi Gruntar, če je o priliki došel iz Kobarida, ali v poznejših letih mladi pesnik Jos. Pagliaruzzi-Krilan. Dasi je vestno vršil svojo duhovnopastirsko službo (pohvalni dekret gor. ordinarijata 21. jan. 1878), si je vendar želel, da se osvobodi neprijetnih razmer; dal se je jeseni 1877 vpisati na Dunaju na vseučilišče, da bi študiral klasično filologijo, oskrbel si je tudi skripta predavanj in hotel jeseni 1878 oditi na vseučilišče, a namere ni izvršil; ponujale so se mu tudi razne službe, tako katehetska na koprskem učiteljišču (1881), domačega duhovnika pri knezu Windischgrätzu na Planini (1881), a jih je odklonil; žal pa mu je bilo pozneje, da se ni odločil prositi za službo tajnika pri MS, ki mu je bila zagotovljena, ako bi se bil oglasil (1881). Ta neodločnost je izvirala iz pesnikove bolezni (srčne hibe), radi katere ga je po cele mesece mučila melanholija in ki se je izpremenila v nov. 1881 v resno nevarnost. Zato si je želel lažje službe in, ko take ni dobil, je stopil o božiču 1881 v začasni pokoj, ki ga je preživel deloma v Rihenberku, deloma v Gorici in pri Gruntarju v Logatcu, ter izdal za veliko noč 1882 prvi zvezek Poezij. Po veliki noči je nastopil vikarsko službo v Gradišču pri Prvačini; a prišel je na to mesto, ki se je pravno šele ustanavljalo, brez dekreta in brez stalne plače; prostovoljni doneski ljudi so bili pičli in neredni, »Poezije« so mu prinesle sicer okrog 1000 gl., a podaril jih je večinoma očetu, da bi rešil rodni dom dolgov; jeseni 1882 si je kupil še nekaj zemljišča in se pri tem zakopal v dolgove. Zato mu je dobro došla enkratna pisateljska ustanova, ki jo je dobil (nekako v marcu 1883), še bolje pa honorar (800 gl.) za drugi natisk I. zvezka »Poezij« (1885). Tako je lahko potoval na Velehrad (k proslavi 1000 letnice Metodove smrti) in v Prago (1885). Že 8. febr. 1887, ko je pravkar (11. jan.) bil prejel nastavitveni odlok, je G. radi bolehnosti prosil za pokoj. Radi sitnosti pa, ki jih je imel z župljani, se je službi odpovedal še pred veliko nočjo 1887 in se preselil v svojo hišo, ki jo je bil že prejšnje leto začel graditi na Hribu v svojem vinogradu (plačal jo je proti koncu leta z Gorupovim honorarjem 3000 gl. za II. zvezek »Poezij«, 1888). Zato so mu odrekli pravico do pokojnine (1888). 1887 je ponovno odklonil službo dvornega kaplana pri Windischgrätzu, kakor je odklonil že, da bi prosil za katehetsko službo na goriški realki in blizu tačas tudi za kuratsko službo v lj. prisilni delavnici. Rajši je »kmetoval« in urejal pesniški del »Slovana« (1887). Na pomlad 1889 je potoval, da bi si utrdil zdravje, s podporo književnega prijatelja v Dalmacijo in Črno goro in nato zopet nastopil vikarsko službo v Gradišču, ki je med tem postala prosta, z namenom, da bi si pridobil pravico do pokojnine. Po ponovni prošnji in dolgem odlašanju je prejel upokojitveni odlok 1899; priznali so mu 680 kron letne pokojnine. Ostal je tudi zdaj »kmet-poet« na posestvu v Gradišču, dokler ni 1901 ponovno obolel, in to zelo nevarno. Tedaj je začutil, da mu je treba zdravnika v bližini, zato je 1903 prodal posestvo in se preselil v Gorico. Tam ga je 16. nov. 1906 med mašo v domači kapeli zadel mrtvoud in kljub skrbni zdravniški pomoči je 8 dni nato nehalo utripati srce »goriškega slavca«, kakor ga je nazivala mladina. Pokopali so ga, kakor je želel, pri Sv. Lovrencu na Libušnjem.

G. se je že na gimnaziji zanimal za slov. slovstvo (posebno je ljubil Prešerna) in se vadil v pesništvu. Iz te gimnazijske lirike, nastale deloma že v 7. šoli (DS 1907, 35), je poslal v počitnicah po zrel. izpitu iz Vrsnega 13 pesmic s skupnim naslovom »Iskrice domorodne« SG.-u. Janežič je 1. okt. 1864 v listnici potrdil prejem in jih objavil v nov. in dec. Med njimi so v prvi obliki nekatere najlepših G.-evih domoljubnih pesmi: Dneva nam pripelji žar (1), Z vencem tem ovenčam Slavo (2), Eno devo le bom ljubil (3), Naša zvezda (6), Mojo srčno kri škropite (7), V eno, oh, se ne druže (8), Ti osrečiti jo hoti (9), Zjasni zvezde mu temne (10), Bratje, v kolo se vstopimo (11). Nastale so največ pod dojmom Jenkove poezije, ki je ne spominjajo samo po značilni trohejski kitici »Obujenk«, ampak večinoma tudi po mehki ritmiki in sanjavi elegičnosti občutja. Jezikovno so tu in tam še okorne, kaze jih celo posamezni izraziti koseskizmi (dlana m. dlan (2), rah m. rahel (13). Iz nekaterih pa že krepko odmeva odločni budniški korak, ki je uglasil nanj pozneje tudi ostale, kolikor jih ni docela odložil, tako iz pesmi »Eno devo le bom ljubil«, »Bratje v kolo se vstopimo«, ki jih je skoro neizpremenjene sprejel v »Poezije« (II). V bogoslovju je sodeloval G. pri domačem pisanem listu »Sloga«, ki so ga po zgledu lj. »Lipe« spisovali goriški bogoslovci 1865 in 1866. Objavil je v njej razen nekaterih prozaičnih sestavkov (DS 1914, 202) tudi pesem »Cvetlice na gomili« (ib., Bes. 1873, P. II); iz bogoslovnih let je tudi akrostihična, sonetu podobna »Daritev« (ZD 1866, 214; LZ 1916, 39), ki jo je zložil prijatelju Francu Smrekarju za novo mašo, razen tega (v SG 1867) pesmi »Moje gosli«, »V gaju«, »Vprašanje« (Na sveti večer, P. I) in »Zagovor«; po G.-evi rokopisni opomnji (DS 1907, 39) je iz tega časa tudi »V celici« (obj. Zvon, 1877). V njih so se že začele oblikovati glavne poteze G.-evega pesniškega lica, poleg domoljubne lirike (V gaju, Vprašanje, Zagovor) se pojavlja verskomiselna meditacija (Cvetlice na gomili), krščansko altruistično usmerjena didaktika (Daritev); kot ljudski pesnik hoče biti učitelj naroda in s pesmijo, zvenečo kot narodna pesem in prožeto z gorko ljubeznijo, užigati srca za večne vzore (Moje gosli); pojavljajo pa se tudi že mrakovi melanholije (V gaju, V celici); vstajajo mu iz bolne telesnosti, a tudi iz duševnih bojev za odpoved in notranji mir v izbranem stanu. Boj med idealizmom G.-evega krščanskoteističnega svetovnega naziranja in pesimizmom njegove melanholične čuvstvene narave, ki je eden glavnih znakov G.-eve poezije, se je s tem pričel. Tudi v oblikovanju in slogu se kažejo že znaki dozorevanja; čuvstva in misli rad simbolizira s prirodnimi pojavi in hkrati prepaja prirodo in njeno življenje z osebnimi svojimi občutji; slog mu že oživljajo značilne nazorne podobe, dasi še niso tako skladne ko pozneje. Pogrešamo pa večinoma še tiste melodijoznosti verzov in kitic, notranje in vnanje oblike, ki odlikuje G.-evo poezijo v najboljši dobi. Čisto očitno se bojuje G. še za jezikovni izraz, celo še za pravilno slovniško obliko; sledov tega boja iz pesmi »Cvetlice na gomili« (Poezije II.) še poznejša pila ni mogla docela odstraniti. V svojem notranjem bistvu že toliko kot ustaljeni pesnik je bil zdaj zrel za formalistično šolo Stritarjevo, ki mu je mogla nuditi prav to, česar še ni imel. Ko je poslal 14. febr. 1870 prve pesmi Stritarju za Zv. (Slovan, 1915/16, 148), je ta eno (Kje sem bil = Vasovalec? P II.) takoj 1. marca (v 5. št.) natisnil in g. R. G.-a hkrati pozdravil v Listnici ur.: »… poslane tri pesmi, naravnost rečeno, so nas prav prijetno osupnile. To je vendar enkrat prava poezija, to je pravi čut; to pride od srca in gre do srca. To niso pesmice skovane za slavo ali Bog ve za kaj; take ne rasto ob srenjskih potih, tudi ne na pašnikih, mora se iti že malo dalje ponje. S tem pa nočemo nikakor reči, da so dovršene, oblika je sem ter tje pomanjkljiva, tako da se ne morejo še tiskati vse take, kakor so.« G. je v »Vasovalcu« (P. II.) res odpravil vse po Str. naznačene hibe in to dosti bolje ko Str. v Zv., tudi ostali dve je popravil v kratkem, zakaj že v 7. št. (1. apr.) je prinesel Zv. pesmi »Sirotke in »Njega ni«. Še trikrat se je oglasil G. v tem letniku, v jun. s pesmijo »Moje nade« (št. 11), v jul. z »Ne tožim in »V mraku« (št. 14), v nov. pa (kot Gorski) s pesmimi »Na Polji«, »V krčmi« (št. 22) in »Novi most« (št. 23). Nasproti glasniški liriki G.-evi pričajo te večinoma drobne pesmice o naravnost presenetljivem oblikovnem napredku. Isto opažamo v tej dobi tudi v pesmih, ki sta jih prinašala »Besednik« (1870–73) in »Zora« (1872–3). Stritarjeva šola, po naukih o formalnih kvalitetah poezije in po njegovih pesmih, pa je bila v tem razvoju le prehodna faza: Stritar kakor tudi Prešeren, Levstik, Jenko, Goethe, ki jih spominja tu in tam kaka G.-eva pesem te dobe, Geibel, ki ga je G. visoko cenil, in nar. pesem, ki jo je ljubil, so mu bili le vodniki na pot, po kateri je dospel sam do tiste uglajenosti, melodijoznosti in preprostosti, ki je značilna za njegove verze; ki pa je hkrati nujni izraz njegove mehke duše, njegovega žensko nežnega pesniškega in človeškega značaja in njegove prav v življenskem obzorju naroda in njegove pesmi snujoče pesniške fantazije. Ni čuda, da so nekatere G.-eve pesmi ponarodele, in to prav nekaj dekliških pesmi iz tega časa (Njega ni, Zvon, 1870; Izgubljeni cvet, Zora, 1872). Tudi motivno je postala G.-eva poezija bogatejša; dosedanji domoljubni in verskomiselni liriki (Pri mrtvaškem odru, Zora 1872) ter krščansko altruistični didaktiki (Siromak, Bes. 1870; Sam, Bes. 1872) se pridružujejo že tudi življenjska filozofska razmišljanja (Kupa življenja, Zora, 1872), objektivna ljubavna lirika (elegični Njega ni, Zvon, 1870; Izgubljeni cvet, Zora, 1872; šaljivi Novi most, Zora, 1870; Svarilo, Zora, 1872) tudi že v obliki vojne pesmi, ki se mu je pozneje tako priljubila (Bitka, Zora, 1872), razen tega prve lirsko pripovedne pesmi, tako romantično slovanoljubna »Hajdukova oporoka« (Bes. 1870), po živo dramatični koncepciji poleg pretresljive biblijske »Jeftejeve prisege« (Bes. 1872) ena najučinkovitejših pripovednih pesmi G.-evih, legendarno »Rabeljsko jezero« (Bes. 1871) in parabolično »Kesanje« (Bes. 1870), poletna »Mavrica« (Bes. 1872), šaljivi »Projekt« (Zora, 1872) in kratkosatirični epigram »Prilika«, (»,Prijatelj` in senca«, ib.). V osebni liriki, izraženi res da bolj v objektivni obliki, pa se pojavlja tudi že tisto značilno G.-evo hrepenenje po domačih hribih, po izgubljeni selski in detinski sreči, ožarjeno z bolestjo moža, ki se je varal v svojih idealih o svetu in ljudeh (Veseli pastir, Bes. 1871; Pri zibelki, Bes. 1872); ta bolest se je razvila v naslednjih letih v bolestno otožnost; ključ do tega razvoja pa nam daje majhna skupina pesmi, ki se loči od ostalih poezij, izražajočih bolj obča čuvstva, kakor jih je doživljal z vročim srcem G. kakor glasnik ljudske duše in nekak narodni pesnik, kot izpoved prav svojega osebnega čuvstvovanja. Tiskane so večinoma v Zvonu 1870. V njih čutimo tisto zdvojenost v pesnikovi duše, ki se je kazala že v bogoslovski pesmi »V celici«, le da je izražena še jasneje in določneje. Že iz gorkega sočutja z zapuščeno deklico v pesmi »Njega ni« slutimo, da so brnele v sozvoku z dekliško bolestjo tudi strune prav osebnega pesnikovega čuvstva, prav jasno pa zveni to čuvstvo iz pesmi »Siroti«. »Na polji«, »V krčmi«. Ljubezen to čuvstvo še ni, a ljubezni zelo sorodno, nekako nehotno, skoro nezavedno hrepenenje dozorevajočega moža po ženski ljubezni. Ni čuda, da je bil duhovnik G. v takem duševnem razpoloženju sprejemljiv tudi za Stritarjevo svetožalje, kot se je upodobilo v »Zorinu«: v turobni pesmi »V mraku« je kar prepesnil občutje, s katerim umeva Zorin nar. pesem »Sijaj, sijaj solnčece« kot nekak »jek splošnega pozemeljskega trpljenja« (Zvon, 1870, 67). Da taka razpoloženja niso bila trajna, dokazujejo veselo ubrani Opomin k veselju, šaljivo Svarilo s Projektom, ki jim je med poznejšimi G.-evimi pesmimi le težko najti enačice. Notranji spor se je v G.-u poostril, ko je 1872 prišla v Kobarid učiteljica Dragojila Milekova (1850 do 1890), ki se je bavila nekoliko tudi s pesnikovanjem, in ju je kmalu združilo in ločilo hkrati globoko, odpovedujoče se medsebojno nagnjenje. Dasi ju je ločil razen lastne volje že v dobro pol leta tudi kraj, sta si ohranila vzajemno, ne zmeraj brezželjno, a hotoma breznadno naklonjenost do konca. Kakor je bilo to čuvstvo plaho in sramežljivo, taka je tudi G.-eva ljubavna lirika. Skoro vseskozi je objektivirana in le kakor skozi gosto tenčico proseva negotovo in nejasno morda tudi osebno čuvstvo, tako v pesmi »Biseri« (Zvon 1876), »Moč ljubezni« (Zvon, 1877), »Tri lipe« (LZ 1881), »Nevesti« (LZ 1883) tako v voj. pesmih (n. pr. Cesarski razglas, Slovo, Vojakove neveste poroka, Zvon, 1879, Dekletova molitev, Zvon 1880), tudi v pripovednih (Romarica, Zvon, 1878); celo iz pesmi »Pogled v nedolžno oko« (Bes. 1873), ki je po izročilu Dragojilinih sorodnikov posvečena njej (LZ 1915, 477; DS 1918, 106), je le težko razbrati osebno ljubavno čuvstvo, in kantati »Ohrani Bog te v cveti« (Z. 1880), ki utegne biti odgovor na Dragojilino pesem »Sloves« in je po Glonarjevi besedi »med G.-evimi subjektivnimi pesnimi ena najsubjektivnejših« (Jadr. almanah za 1923, 169), je vtisnil »Bojan« z opomnjo k »Dekletovi molitvi« (Zvon, 1880, 145) pečat objektivnosti, uvrstivši tudi njo v niz »lanskih Bojanovih pesmi« (vojaških). Le malo jih je nekoliko jasnejših, tako »Zvončku«, »Narave svatba (Gorislav, Zvon, 1877), »Bolnik« II »Ti meni svetlo solnce« (Nezvan, Slovan, 1887), posebno pa »Le enkrat« (Nezvan, Slovan, 1886) in še po Dragojilini smrti Predsmrtnice 16–17 (Poezije, III). Iz vseh zveni bolestna odpoved, najrezkeje iz »Ujetega ptiča tožba« (Zvon, 1877). Lahko razumljivo, da je ta ljubezen, dokler se ni po tihi vdanosti v usodo ublažila, zasenčevala G.-evo dušo s temnimi mrakovi otožnosti, ki se je stopnjevala časih v bolestno turobnost, nalikujočo v nekaterih pesmih za las mrkemu fatalizmu (Lastovkam, Zvon, 1877) ali pesimističnemu svetovnemu naziranju (Človeka nikar, Zvon, 1877, nastala v Kobaridu; Ti veselo poj; Moj črni plašč, Zvon, 1879, Pastir, LZ 1881, i. dr.). Vendar pa se G.-ev »pesimizem« bistveno razlikuje od pesimizma, kakršnega je upodobil v našem slovstvu Stritar s svojim svetožaljem. Dojmilo se ga je mimogrede samo čuvstveno svetožalje Zorina-Wertherja; z miselno zgrajenim, čuvstveno nedoživljenim in zato notranje neresničnim svetoboljem njegove lirike in kritike pa G. nima nič skupnega ne kot pesnik življenskega gorja ne kot pesnik melanholije. Prav tako se loči G.-ev »pesimizem« tudi od filozofskega pesimizma. Res je mračen njegov pogled na življenje, ki ga smatra za gorje, izgubljeno igro, breme, res je »na dnu« skoro »vsake pesmi vsaj kapljica grenkobe« (Stříbrný, SG, 23–31, posebe 26, 30), a vse to gorje ni nujno, ni bistveni zakon človeške narave; G. nahaja tudi v življenju še srečo, a le tam, kjer niso deli v grob pravice, ne pokopali bratoljubja, ne zagrebli vzorov (Moj črni plašč), vidi jo v letih otroške nedolžnosti (Pri zibelki), v preprosti idili planinskega življenja (Veseli pastir) in sam hrepeni po obeh kakor po izgubljenem raju (Pastir), vidi jo tam, kjer kraljuje nesebična in delovna ljubezen v družinskem krogu (Nevesti), tam, kjer se je človek naučil »brzdati in vladati strasti« (Samostanski vratar, LZ 1880; iz poznejših prim. »Pri jezu«, LZ 1882). Zato neutrudno uči sebe in druge bratoljubja, dejanske ljubezni do trpečih ljudi, zatajevanja samega sebe, povrnitve v prvotnost. Saj je prav ta njegova struna tista, ki mu je pela najrajši in najlepše. Res je odkletev sveta od zmot, laži in zlobe, zavisti in srda, krivice in napuha, ki bi jo rad dosegel s svojim ukom, le sen, sen tudi, da bo kdaj vsem zasijalo solnce resnice, da bo grel vesoljstvo kdaj ljubezni žar, kriva je temu slabost človeška (Lete oblaki, sarajevska Nada, 1896), vendar pa sen, ki se da uresničiti vsaj deloma. O tem pesnikovem zaupanju govori jasno tudi 22. pismo Gruntarju (DS 1916, bržčas iz dec. 1881): »Jaz pa sem prepričan, da delo poštenega in značajnega moža brez vpliva in sadu ne ostane! Ako vsako zrno ne rodi, a vsako tudi ne strohni! Delaj naprej in véril se boš, da nisi živel zastonj!« Resnično, docela in za vedno pa se bo uresničil ta sen tam, kjer nam je pravi dom, »kjer sreča biva vedno obstoječa,« onstran groba (Srce sirota, Zvon, 1879; Sreča, II, Slovan, 1886). To ni nikak pesimistični svetovni nazor. To, kar dela G.-a pesnika gorja, je njegova čuvstvenost, melanholija, tisti »temni Savlov duh« (Gruntarju, DS 1916, 84), proti kateremu se je neprestano boril (Na bregu, Zvon 1876, nastal v Kobaridu i. dr.), a ne zmeraj uspešno, saj ni imel svojega vzroka samo v življenju, polnem trpljenja in nezasluženih udarcev (Stříbrný, 30), ampak tudi v telesni naravi pesnikovi, ki je dolga leta bolehal za srčno hibo in radi nje tudi umrl. Le tako moremo pravilno umeti navidezno nasprotje med G.-evim »pesimizmom« in njegovim vseskozi cerkvenim naziranjem. Tudi pesem »človeka nikar« je v tolikokrat krivo tolmačenem sklepu popolnoma skladna z G.-evo kršč. teistično filozofijo.

Tako se je v Kobaridu in v prvih letih v Rihenberku docela razvila G.-eva osebnost in njegov pesniški značaj. V začetku se je vršil ta razvoj bolj na tihem; odkar je prinesla Zora 15. jan. 1873 »Priliko« in »Projekt« in Bes. 15. apr. 1873 »Pogled v nedolžno oko«, vse še iz Kobarida, ni izšla več ko 3 leta ne ena G.-eva pesem. Šele 15. dec. 1876. je prinesel zopet oživljeni Zvon trojico G.-evih (X-ovih) pesmi (»Biseri«, »Na bregu«, »Zaostali ptič«). Toliko bolj pa so bila plodovita naslednja leta. Dasi mu je melanholija časih po več mesecev onemogočala pesniško delo, tako n. pr. zadnje 4 mesece 1877 in sept. 1881 (Gruntarju, o. c. 83, 87), je vendar do začetka 1882 nastala razen pesmi I. zv. Poezij že tudi dobra tretjina II. zvezka. Ko je G. v nov. 1881 huje obolel in se uveril, da ga bo »ta nadloga prej ali slej nagloma pobrala«, je hkrati z mislijo na začasni pokoj začel popravljati svoje pesmi in prirejati rokopis, »da bi vsaj ta stvar ostala za mano kolikor moči brez velikih napak« (Gruntarju, o. c.) in se v zač. 1882 odločil za tisk. Izbral je 53 prejšnjih pesmi, dodal še Uvod, Znamenje (LZ 1. fbr. 1882) in »Oljki« (LZ 1. apr. 1882), ki jo je dovršil z blizu 70 sklepnimi verzi 4. marca (Gruntarju o. c. 257). Za veliko noč 1882 so izšle Poezije I. v 1800 izv. Kritika je navdušeno pozdravila to »zlato knjigo« (Levec, LZ 1882, 312) in bravci so segli po njej s takim veseljem, da se je v 6 tednih prodalo že 1250 izv. (LZ 1882, 381), v dobro pol leta pa vsa zaloga (1. c., 703). Bil je to uspeh, kakršnega dotlej še ni doživel slov. pesnik. Vendar pa je bil ta zvezek usoden za nadaljnji razvoj G.-ev. Ko je prevzel uredništvo »Slovenca« namesto Filipa Haderlapa Jož. Jerič, je list 11. maja 1882 prejšnjo pohvalo »Poezij« preklical, češ »da se premnogi duhovniki slov. popolnoma ne ujemajo z vsem, kar imajo v sebi«, in da kot vzgojitelji smatrajo knjigo za nevarno mladini in napovedal popravo prvotne izjave. 10. jun. 1882 je res izšla, najbrž iz Kržičevega peresa (Ušeničnik, Č 1922, 166), kritika, ki je zbirka tesnosrčnosti, neumevanja, ki meji že na potvarjanje, zamenjavanja čuvstva s filozofijo, mešanja estetičnega in etičnega presojanja z vzgojnim, zanikanja slabotnega, a proti slabosti se borečega človeka v duhovniku. Zoper te očitke se je branil G. (LZ 1882) v posebni knjižici z vrsto 15 pesmi »V obrambo«; a ker je bil bolj čuvstveno ustvarjajoč umetnik kot pa kritično šolan analitik, je sicer spretno zavrnil najbolj grobe napake glede umevanja takih pesmi, kot so Izgubljeni cvet (IV), Izgubljeni raj (VI), Romarica (VIII), O nevihti (IX), Dekletova molitev (XI), kakor tudi glede Lastovk kot izraza spolnega poželenja (VII), ni pa z dovoljno jasnostjo analiziral svojega »pesimizma«, niti ni sam ločil etičnega in vzgojnega stališča, niti ni poskusil pokazati, da je opevanje boja zoper »dvome in zmote« moralno tudi v poeziji duhovnikovi; mimo glavnega problema je šla tudi anonimna deloma zelo spretno pisana polemična brošura »Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk« (1882). Tako se velik del njegovih stanovskih tovarišev ni dal prepričati in se postavil na stran Kržičevo. To je občutljivega G.-a zelo potrlo. Po naravi otožnemu je Kržičeva ocena vzela še prvotno naivnost, dušno prostost in odkritosrčnost. Že prej se je bal, da bi se kak pesniški izraz razumel v necerkvenem smislu (prim. LZ 1881, 648), sedaj pa je postal naravnost skrupulozen (Iz. Cankar DS 1916, 146). Še bolj ga je naredila boječega in nesigurnega Mahničeva kritika. Dec. 1884 je izšla namreč 2. izd. Poezij I., neizpremenjena, le z dodano »Dražbo«, »Nevesto«, »Selitvijo« in »Uzori«. Ozlovoljen, da G. nič ni upošteval Slovenčevih ugovorov, s katerimi se je strinjal, je filozofsko in logično-dialektično sijajno, a literarno in psihološko estetično premalo izobraženi temperamentni polemik v »Dodatku« k »Dvanajstim večerom« (Slov. 22. dec. 1884 do 2. jan. 1885) glede »Človeka nikar« ponovil očitek krivoverstva, le še določneje kot Kržič; v tej pesnitvi je Mahnič zasledil panteistični fatalizem (pesimizem), ki da ga je zajel G. iz Stritarjevega svetobolja, in pripomnil, da dišita, »motreni v tej luči močno po panteističnem duhu tudi »Ujetega ptiča tožba« in »V celici« ki sta odmev prav istega duševnega boja kot »Človeka nikar«, zadnja celo že iz bogoslovskih let, torej pred Stritarjem; obsodil je razen tega še nekaj drugih pesmi. Glede literarnega vpliva Stritarjevega svetobolja je imel deloma prav, le da ga ni iskal na pravi sledi n. pr. »V mraku«, v kateri ga je instiktivno slutil Levec prav v nasprotju s čisto osebno liriko ode »Človeka nikar« (LZ, 1882, 437); z očitkom filozofskega panteizma, čeprav nezavednega, pa je segel s svojo logiko nedvomno predaleč, kakor v novejšem času tudi Stříbrný (ki pa taji docela Stritarjev vpliv, o. c. 30. op. 6). V polemiki, ki se je vnela radi članka predvsem o »Človeka nikar« (H. Zorn, Slovenec 1885, št. 46–52; Mahnič, Sl. št. 81–100; Gregorčič, SN št. 107 do 110; Mahnič, Sl. št. 136–140) zopet nihče ni zadel bistva prepornega vprašanja (človek se more čutiti nesrečnega, ne da bi bil panteist in pesimist). Drugače pa je G. dobro označil najbolj šibko točko v Mahničevem deduktivnem dokazovanju, odrekajoč mu zmožnost pravilne analize poetičnih del, posebno lirike (prim. Iz. Cankar, DS 1916, 205). Dasi je ta zavrnitev točno označila »proton psevdos« Mahničeve logične zgradbe, logično formulirana le ni bila, in tako je M. v RK I., 4. lahko ponosno izjavil, da mu nikdo še ene točke ni ovrgel. Kot protest proti »Slovenčevi« in Mahničevi obsodbi se je pričel na drugi strani že 1882 pretiran G.-ev kult, ne zmeraj odkritosrčen, ki duhov ne le ni pomiril, ampak netil sum o pravovernosti »liberalnega duhovnika« G.-a. Njemu pa tudi ta kult ni več vrnil prejšnje naivne neposrednosti, niti prejšnjega veselja do dela. Krive so bile temu tudi denarne skrbi G.-eve (prim. Levčevo pismo Kersniku 9. nov. 1883; Prijatelj, Kersnik II, 436). Od 1882 v njegovih pesmih večinoma ni več prvotne elementarne čuvstvene sile, osebna lirika se je skoro docela umeknila zgolj domoljubni, meditativno didaktični poeziji in številnim prigodnicam. Še zapoje tu in tam kaka pesem prav po Gregorčičevo, kakor »Črni trn« (LZ 1882), »Prekmorska pošta« (Slovan, 1886), »Kmetski hiši«, izmed domojubnih »Naš narodni dom« (Slovan 1884), »Naš čolnič otmimo« (Slovan 1886) s svojim vznesenim sklepom in še ta in ona, a v drugih, zlasti v prigodnicah se začenja že razprezati neka hladna neosebna retorika. 1887 je združil G. s pesmimi iz 1882–1887 (največ iz LZ in Slovana) še večje število takih, ki jih je 1882 bil odložil, in jih izdal kot II. zv., Poezij (jun. 1888). Kritika jih je sprejela različno. V SN (1888, št. 139–141) jih je Iv. Železnikar ocenil zelo laskavo, Mahnič (RK 1889, 78–89) govori o njih spoštljivo in obzirno, a graja, zvest svojim načelom, ljubezenske pesmi, ki naj bi jih duhovnik ne pisal, politične (Velegrajska kuga) in nekatere domoljubne (Blagovestnikom, Prebiral sem pratko, Velikonočna), ker profanirajo svetnike, oz. cerkv. praznike. Mladi DS (1888, 111) je plaho zadrževal svojo sodbo, LZ pa, ki se mu je G. zameril radi sotrudništva pri konkurentu Slovanu, ki je bil med tem že prenehal, je prinesel goli oglas. Ta nezasluženi hlad (Poezij II. zv. stoji še zmeraj visoko nad vso ostalo poezijo svoje dobe razen Aškerca) je zadel G.-a huje nego vsak napad in odtlej se je za blizu poldrugo desetletje skoro popolnoma odtegnil književni javnosti. Nastalo je sicer tudi v tej dobi nekaj pesmi, med drugimi »Prisilna poroka« (sarajevska Nada 1895), drugače pa se je G. bavil bolj s prevajanjem. Podpiral je Iv. Vesela pri končni dovršitvi »Psalmov« (1892), za katere je sam dovršeno prevedel 118. psalm (Hvala božje postave in besede) v 22 pesmih. Prevajal je tudi iz ruskih pesnikov (največ iz Puškina za Veselovo »Rusko antologijo«, 1901) in se bavil s svetopisemsko poezijo. Ko je 1901 zopet nevarno obolel in čutil že bližino smrti, nato pa vendar za silo še ozdravel, je izlil misli in čuvstva, ki so ga navdajala pred pragom večnosti, v »Predsmrtnice«, »Pogrebnice« in »Posmrtnice«, ki so izšle kot III. zv. »Poezij« (1902). V Predsmrtnicah zaživi še tu in tam kako močno občutje, a v Pogrebnicah in Posmrtnicah prevladuje rimana proza. V naslednjih dveh letih je G. dovršil in objavil lep pesniški prevod svetopisemske knjige Job (1904, s psalmom 118.), ki mu je gor. nadškof Fr. Sedej napisal uvod. Potem se je lotil prevoda žalostink Jeremijevih, ki ga je kratko pred smrtjo končal, a ne dovršil. Kot epilog mu je zložil slavospev »Jeremiju preroku-domoljubu«, zadnjo svojo pesem. Posmrtni IV. zv. Poezij (1908, uredil Ks. Meško) nam kaže še enkrat v malem ves pesniški razvoj G.-ev od prvih korakov v SG-u preko Zvona, Besednika, Zore, LZ-a, Slovana do zadnjih let in obsega nekaj izmed najbolj osebnih pesnitev njegovih, ki jih prav radi njihove intimnosti sam ni sprejel v »Poezije«. V prozi je pisal G. le malo, sodeloval je tu in tam pri »Glasu« in »Soči« in objavil nekrologa prijateljema Pagliaruzziju Krilanu (Slovan, 1885) in Fr. Erjavcu (KMD za 1888). Po smrti je doletelo G.-a še zadoščenje za obsodbo Kržičevo in Mahničevo, ko so izšle med izbranimi »Poezijami« (1908, ur. Ant. Medved) pri MD prav vse tiste pesmi, ki so jih toli grajali kot panteistične in pohujšljive.

Prim.: Levec: Zlata knjiga LZ 1882, 312, sl.; G.: Mojemu grajalcu, LZ 1882, 356; V obrambo, n. n. m. 494 sl.; Gregorčičevim kritikom, Slovan 1884, 307 sl.; Mahnič: »Dvanajsterim večerom« dodatek, Slov. 22. dec. 1884 — 2. jan. 1885; Zorn: Človeka nikar, 1. c., št. 46–52; Mahnič, »D. v.« drugi dodatek, 1. c., št. 81–100; Soča 1883, 52; SN 1885 št. 107–110; Mahnič »D. v.« zadnji dodatek, Slovenec 1885, št. 136–140; E 1885, 81–83; Mahnič, RK I. 78 sl.; V spomin petdesetletnice rojstnega dne slov. pesnika S. G., SK št. 28, 1894, 2. izd. 1895 (s sliko); Glaser IV., 32; Bohinjec, DS 1895, 1 sl. (s sliko); S. G. - pesnik krščanski, Danica, 1904, 324–5; Ogorek, Zvonček 1904 (s sliko); Naš list, 1906, št. 70–6; DS 1906, 782; Molè, Omladina, 1906, 129–130; SN 1906, št. 270–73; Kraševec, E 1906, št. 358–9; 1907, št. 2–3; Slovenec, 1906, št. 285; Burger: S. G. življenjepis, 1907. Obširno posmrtno literaturo 1907–8 gl. v Šlebingerjevi Bibliogr. za 1907–1912, 250–2 (najvažnejša Opeka, Iz I. zv. G.-evih »Poezij«, DS 1907, 35 sl., s sliko). Zober (Vl. Knaflič): Orumeneli listi S. G.-u, LZ 1915, 476 sl.; Iz. Cankar, G.-eva pisma Gruntarju, DS 1916, 82 sl.; I. Poboljšar (Iv. Vrhovnik), Rokopis I. zv. G.-evih Poezij, LZ 1916, 37 sl.; Glonar, Govor ob desetletnici G.-eve smrti, LZ 1917, 68 sl.; Grafenauer, DS 1918, 106; Kratka zgod. slov. slovstva, 1920, 228 sl.; dr. D. Stříbrný, S. G., Časop. musea království českého, 1918 in v pos. tisku; slov. prevod (Glonar), Lj. 1922; Glonar, S. G., Jadranski almanah za 1923, 159 sl.; Meško, Listki, 1924, 115 sl. Posmrtni izbori pesmi: S. G. Poezije, ur. A. Medved, MD, 1908; S. G. Poezije I. (Iv. Dornik), 1919; S. G.: Antologija (dr. A. Barac) Naši pisci VII., Zagreb 1924. Slika z Aškercem: IT II, št. 25. Grf.

Grafenauer, Ivan: Gregorčič, Simon (1844–1906). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi214068/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Gregorčič Simon, pesnik, r. 15. okt. 1844 na Vrsnem, u. 24. nov. 1906 v Gorici, pokopan pri Sv. Lovrencu pod Libušnjem. I. Pesnikov rod. – Pesnikov rod po očetu je eden najstarejših rodov na Tolminskem. Župnijske matrike segajo nazaj sicer le do sredine 17. st., toda ker najstarejši zapiski o vasi Krn že govorijo o Gregorčičih in vemo, da je G-ev rod od tam, lahko pomaknemo začetke rodu za nekaj stoletij nazaj, zakaj že od najstarejših zapiskov je priimek G. stalno prisoten v tam zaselku; najstarejši znani predstavnik je bil neki Martin G. iz prve polovice 17. st. Rod je nadaljeval Martinov sin Mihael (imel 9 otrok), nato njegov sin Luka (r. 1693), ki je imel 14 otrok, med njimi Jakoba (r. 1719), pesnikovega prapradeda; ta se je iz Krna preselil na Vrsno in imel 10 otrok, med njimi spet Jakoba (r. 1769), ki je pesnikov praded in ki je imel 5 otrok. Nadaljevalec rodu je spet Jakob (r. 1796); ta je imel sina edinca Jerneja, pesnikovega očeta (1823–1905), ki je zaradi bolne matere Ane moral pripeljati v hišo gospodinjo in se je poročil komaj 18 let star s Katarino Gabršček (1816–1891), s katero je imel 8 otrok: Marijo (r. 1843), Simona (r. 1844), pesnika, Antona (r. 1846), Blaža (r. 1848), Nežo (r. 1849), Katarino (r. 1853), Jakoba (r. 1855) in Ano (r. 1857). Rod pesnikove matere Katarine Gabršček prihaja s Selišča, v dolini, pod Vrsnom, na levem bregu Soče. Njeni predniki so znani od konca 17. st.; prvi je Hilarij Gabršček, ki je imel 3 sinove in nezakonskega Petra; ta se je poročil na Vrsno, kjer je imel 12 otrok. Nadaljevalec rodu je petorojenec Mohor Gabršček (r. 1742), ki je, poročen z Marijo Skočirjevo, imel 11 otrok, med katerimi je bil 7. otrok Andrej (r. 1780), kasnejši oče pesnikove matere, kjer je bilo 5 otrok. – G-ev rod je bil velike in močne postave, povečini temnopolt, širokih lic in širokega nosu ter izbočenih čeljusti. Po značaju so bili to preprosti hribovski ljudje, iskreni in pobožni. Družine so se skozi posamezne rodove težko in trdo preživljale z majhnimi posestvi na nerodovitnem svetu, vendar zaradi skromnosti, varčnosti, delavnosti ter vztrajnosti si same pridelovale vsakdanji kruh. Ta boj za vsakdanje preživetje je napravil predstavnike tega rodu trpke, redkobesedne in vase zaprte, ni jim pa odvzel srčne dobrote. Bili so tudi ponižni in zvesti, neizprosni in trdi pa le spričo krivic, ki so jih doživeli. Kar je umljivo, so bili za tisti čas privrženci samo kmečkega sveta; vanj so bili vraščeni in jim je zato življenje izven kmečkega sveta bilo tuje in nepoznano; če pa so že bili prisiljeni iskati dela ali zaposlitve drugod ali jih je življenje kako drugače vrglo v tuji svet, se jih je polaščalo neutešeno domotožje. Rodovnik priča za številne družine, zato je že tudi iz tega moč sklepati, da je bil rod močno čustveno-erotičen. Ker je bil Pomolov rod iz Krna zdrav in trden, je bil tudi podjeten in dovolj bister, tako da si je osvojil skoraj pol zemlje krnske vasi. Že po telesni konštituciji kažejo G-i na samozavestnost, ponos in so do tujcev nezaupni, za Vrsence pa naj bi veljalo, da so po naravi ozkosrčni. Ko se je rod preselil iz Krna na Vrsno, je seveda med novimi domačini izgubil na ugledu in propadanje je čutiti stopnjevaje vse do Jerneja, pesnikovega očeta; šele ta je spat pridobil na veljavi, saj je postal posestnik srednje velike kmetije; v vasi so ga izvolili za vaškega starešino in se, čeprav je bil nenavadno mlad, ko se je poročil, pogostoma z njim posvetovali. Drugače pa je bilo z materinim rodom; ta je bil nestalen, nekako izkoreninjen, otroci so se pogosto selili iz vasi v vas, iz hiše do hiše. Tudi tega rodu se je držalo trdo delo, ki pa je komaj naneslo za vsakdanji kruh, in – kakor pri očetovem rodu – je bilo tudi tu veliko število otrok. Značilnosti obeh rodov je sam G. podal skopo z besedami: »...jaz nisem za knežje hiše: prenaraven, preprost – a tudi preponosen sem! ... vezan bi bil preveč na zunanje oblike, katerih trpeti ne morem in mi tudi ni treba... Najbolje se počutim mej enaeimi!...« (Ignaciju Gruntarju v pismu 23. 12. 1881). – II. šo1anje. – Ko je G. dopolnil sedem let (1851), je začel hoditi v enorazrednico na Libušnjem, ki sta jo tedaj vodila vikar Janez Ev. Červ (Čeru, Zheru) in kpl Janez Bevk. Janez Červ, prvi vzgojitelj in kasneje dobrotnik Simona G-a, je bil verski organizator in narodni buditelj. Na Libušnjem je deloval kar dvakrat: najprej kot kpl in učitelj (1835–36) in spet kot kpl (1839–62) (prim. PSBL 3, 237–8 in popravi Koblar, Gregorčič 333). Tu je Červ ustanovil Družbo mladeničev in devic za pobožno življenje (1850) in Društvo Marije Device za pomoč misijonarjem v srednji Afriki (1852), pomembno pa je, da je osnoval tudi župnijsko bukvarnico (knjižnico). G-a je najprej poučeval J. Bevk, naslednje leto Anton Gregorčič, očetov sorodnik; ta je pregovoril Šimnovega očeta Jerneja, naj bi dal sina v gor. š., ker je spoznal dečkovo nadarjenost in veselje do učenja. Tako je G. prišel na gor. normalko jeseni 1852 in tu opravil 3 razr. do 1855. Gimn. je potem obiskoval od 1855 do 1864. Prvi razr. je moral zaradi matematike ponavljati. Kje in kako je G. živel prva tri leta v Gor., ni znano. V 3. r. gimn. je bil sprejet v malo semenišče (Andreanum), ki je bilo prvič odprto jeseni 1857. Ko je bil G. v 7. š., so nekatere gojence, in med njimi njega, zaradi prostorske stiske preselili v veliko semenišče na hrano in stanovanje. Tu se mu je v gmotnem oziru nekoliko bolje godilo, saj je imel vsaj hrane dovolj, medtem ko jo je prej pogrešal, posebej ker je bil telesno bolj slaboten in seveda siromašen, pa si ni mogel izven nič privoščiti; bil pa je ravno v tem času v dobi najhitrejše rasti, saj je po velikosti dosegel višino, ki jo je potem ohranil kot mož. Razen prvega razreda, je ostale razr. izdeloval z odliko, razen v sedmi in osmi, maturiral pa je kot prvi odličnjak. Poleg rednih predmetov se je G. že v malem semenišču privatno skupaj z nekaterimi sošolci učil tujih jezikov, predvsem slovanskih. Tako je znano, da se je zlasti z rojakom in prijateljem z Idrskaga Ivanom Stresom učil srbohrvaščine, češčine, verjetno tudi ruščine. V 7. gimn. se je le drugi semester učil it.; ker se je potem ni več, smemo upravičeno sklepati, da jo je znal. To nam potrjujejo tudi zbirke it. pesnikov (npr. Ade Negri), ki jih je pozneje imel v svoji knjižnici. Zraven tega vemo, da je poznal tudi furlanščino, saj je bilo to čisto naravno, ko je vendar bival v semenišču skupaj s furlanskimi bogoslovci. Vse to seveda poleg rodnega materinega jezika, slov., in pa nem., uradnega jezika v š. in uradu. Če k temu prištejemo še šolsko, vendar dovolj poglobljeno poznavanje latinščine in grščine (iz obeh je kasneje prevajal svetopisemske tekste) ter kurze hebrejščine v bogoslovju, si lahko ustvarimo pravo sliko znanja jezikov, ki ga je G. odnesel iz šolskih klopi in ki gotovo ni bilo majhno; z njim je mogel že v šolski dobi in še veliko bolj kasneje uspešno pronicati v svetovna slovstva in se ob njih učiti. Po pripovedovanju prijatelja Smrekarja so si malosemeniščniki včasih naskrivaj »sposojali« knjige v gradu grofa Coroninija na Cingrafu, kjer je tedaj gostovalo malo semenišče. G. se je v tem času veliko posvečal petju; pel je najprej bariton, potem pa je postal v bogoslovju steber vseh basov; pel je skoraj vse a prima vista. Od gimn. profesorjev mu je pač ostal v spominu najbolj Ivan Šolar; ta je bil tisti, ki mu je »prvi iskro domovinske ljubezni položil v srce«. – Če smemo – upravičeno – soditi po tem, kar je G. sam v poznejših letih izpovedal; če imamo pred očmi njegovo veliko zanimanje in tudi zavestno poglobljeno učenje dveh klasičnih jezikov; če pomislimo na dejstvo, da se je kot kpl v Rihemberku, torej na svojem že drugem poklicnem delovnem mestu, vpisal na klasično filologijo dunajske univerze, potem moremo sklepati, da se je ob odločanju, kam po končani gimnaziji, ali v bogoslovje ali na univerzo, hudo notranje bojeval. In čeprav je bil načelno seveda popolnoma prost in svoboden pri tej odločitvi, ki je bila gotovo da le njegova osebna, je vendar treba pritrditi njegovemu največjemu in najglobljemu preučevalcu Koblarju, ki je razmišljanje o tej zadevi sklenil z ugotovitvijo: »Popolne svobode pri izbiri poklica ni imel«; imel je ni glede na to, da zaradi ekonomske revščine in zaradi prevelike odvisnosti od želja domačih, predvsem matere, se za svoje veliko hrepenenje – klasično filologijo – ni odločil. (Naj so pa bili nagibi za vstop v bogoslovje tudi sekundarni, je vendar treba pribiti, da se je G. za duhovniško pot odločil zavestno in hote, docela se zavedajoč ogromne žrtve, ki jo je moral narediti. Kakor prej na gimn., je bil tudi v bogoslovju vsa leta odličen dijak in bil kot tak posvečen že konec tretjega letnika 20. okt. 1867. Slovesno novo mašo je pel 27. okt. 1867 v farni cerkvi Sv. Duha na Libušnjam. Nato je še leto dni študiral 4. letn. bogoslovja in bil kot četrtoletnik prefekt (1868), kakor je bil v tretjem letniku pomožni prefekt. III. Gregorčičeva službena leta. – Ko je prišla doba za prvo službeno imesto, se je semeniški ravnatelj dr. Ivan Hrast, G-ev sorojak z Livka pri Kobaridu, zavzel za mladega duhovnika; pomislili so na G-evo zdravje in mu namenili nekoliko lažjo službo; hoteli so ga poslati za kpl v Biljano; Hrast je G-a že napovedal, vendar do uresničitve tega ni prišlo, ker so prišla posredovanja, naj bi ostal tedanji kpl še v Biljani; in pri tem je ostalo. Septembra 1868 je G. dobil dekret za kpl mesto v Kobaridu, za dekana in župnijskega predstojnika pa Andreja Jekšeta, modrega in dobrega ter skrbnega duhovnega predstojnika, ki je G-a spoštoval, mu pomagal in ga tudi razumel, mu bil naklonjen in med prvimi spoznal v njem resničnega pesnika, ko je povedal: »živeli boste, dokler bodo živeli Slovenci!«. Ob modrem Jekšetovem vodstvu je bila vključitev v duhovniško delo za G-a uspešna; uvedel ga je v cerkev in družbo. Imel pa je G. v bližini tudi več prijateljev; Franceta Smrekarja, kpl na Libušnjem; Ivan Stres z Idrskega in Janez Kurinčič iz samega Kobarida sta bila bogoslovca; dalje visokošolce Načeta Gruntarja, Antona in Ivana Hrasta. Bil je G. po materi v sorodu z Gabrščkovimi, med katerimi je bil Jožef, oče poznejšega politika Andreja Gabrščka; tu so bili tudi Pagliaruzzijevi. Eno lastnost je G. kot duhovnik kmalu pokazal: zaslovel je kot dober pridigar, tako da so njegove poetično prepletene, kratke in jasne pridige ljudje hodili radi poslušat tudi iz bližnje okolice. Prve čase se je ukvarjal le s strogo duhovniškim delom, kasneje pa je začel delovati tudi na prosvetnem polju ter pri poučevanju verouka na š. S prijateljem Gruntarjem sta pozimi ali na pomlad 1871 ustanovila tudi v Kobaridu čitalnico po zgledu že obstoječe tolminske. G. ji je sam spisal pravila, bil pevovodja in vodil tudi deklamacije in igre, pa tudi sodeloval z izvirnimi govori, pretežno humorističnega značaja (Govoreči bankovec, Govor o želodcu, Na pepelnično sredo). Iz svoje knjižnice je posojal Vrtec in Besednik – postajal je skratka duša čitalnice in kulturnega življenja v trgu. Leta 1872 se mu je pri tem delu pridružila nova kobariška učiteljica Dragojila Milekova, ki je iz Lj. prišla na kobariško š., ki so jo bili tisto leto povečali v trirazrednico. Ob stalnih stikih pri šolskem in pri prosvetnem delu sta se zbližala in drug na drugega čustveno navezala, vendar je bilo to obojestransko čustvo »čisto, naravno, razumno in je ostalo kot zveza dveh idealnih ljudi« (Koblar), saj je v G-u »zmagala moška zavest« in odločnost, da ohrani svoje duhovništvo neomadeževano. To prijateljstvo, kakor sta ga oba označevala, ki pa se v pesmih obeh v tej zvezi kaže kot prava ljubezen, je G-u pobudila vrsto doživetih ljubezenskih pesmi. Z dekretom škof. ordinariata (881/73) je bil G. – najbrž na pobudo dekana Jekšeta – premeščen za kpl v Rihemberk (danes Branik); nadškof Gollmayr mu je najprej ponudil mesto stolnega vikarja v Gor., a je G. to mesto odklonil in raje sprejel Rihemberk (Gollmayr je bil G-u (tedaj in kasneje izredno naklonjen, saj mu je v Rihemberk za uspešno in požrtvovalno delovanje poslal pohvalno pismo, pesnik pa mu je posvetil več pesmi; prim. PSBL 5, 445). V Rihemberku se je G. kot »planinski sin« nekoliko teže znašel. Predvsem ni bilo takega kontakta z ljudmi, kakršnega je bil vajen v domačem kraju Kobaridu; tudi prosvetno delovanje je pešalo, ker so bili Rihemberžani bolj za zunanji videz, ne pa za resnično delo. Vse skupaj pa je oteževala še politična razcepljenost. Zato se G. ni hotel nikjer angažirati. Novejša literarna zgodovina je ovrgla prehude očitke, ki so leteli na G-evega predstojnika žpk Brezavščka. Prvič, je ta prišel v Rihemberk nekaj let za G-em, drugič, sta se vsaj prva leta še kar razumela. Le ko sta z leti trčila zaradi diametralno nasprotnih značajev, je postajalo G-evo življenje pod Brezavščkom otežkočeno. Leta 1876 je tudi G. prvič resno zbolel, zato je na prigovarjanje prijateljev (Gruntarja, Erjavca, Kraglja) mislil pustiti kpl službo in oditi na Dunaj študirat klasično filologijo. Vpisal pa je le 3 semestre. Ko pa so razmere v Rihemberku postajale zanj že res težke, je nekaj mislil na službo tajnika pri Slovenski Matici v Lj., toda, čeprav je imel to mesto skoraj zagotovljeno, je vse skupaj preklical. Naslednje leto je začel še resneje bolehati; dobil je srčne napade in zajela ga je velika potrtost. Zdravil ga je dr. Rojic. G. je prosil ordinariat, naj bi mu dal lažjo službo. Ker pa ni hotelo hiti odgovora, je sklenil, da gre v pokoj; zaželel si je, da bi tega preživljal na Gradišču pri Prvačini. Ko mu je škofija končno odobrila začasni pokoj, se je 21. dec. 1881 poslovil iz Rihemberka z znano pesmijo (Slovo od Rifemberga). Da se je v teh letih Rihemberžanom le priljubil, izpričuje poleg pesmi tudi dejstvo, da ga je občina kmalu izvolila za častnega občana. Ker se je naslednji dan izselil iz kaplanije, je ostal še nekaj časa v privatni hiši, pa tudi v Logatec je medtem šel k prijatelju Gruntarju. Ta mu je namreč sporočil, da bi lahko dobil mesto domačega kpl pri knezu Windischgrätzu na Planini pri Postojni. G. je v tem času pripravljal izid prvega zvezka Poezij, zato je na Gradišče odšel šele v tednu pred veliko nočjo 1882. Odšel je brez dekreta, Gradiškovci so ga sami prišli prosit in iskat. G. je kasneje nekoliko vroče razmere na Gradišču v zvezi s prvaškim župnikom na lep način pomiril in ukrotil tudi s tem, da se je potegoval za to, da bi Gradišče povzdignili v samostojen vikariat ali pa ga priključili Renčam. Toda že konec 1882 se je G. »ogrel« za nakup kosa Tominčevega zemljišča in postal – kmet. Denar si je delno pridobil od honorarja za Poezije, nekaj pa se je zadolžil. Začel je obdelovati vinograd, ostal pa je vikar brez dekreta in kmet z dolgovi. Tako je živel do 1885, ko si je začel zidati tudi hišo in se vnovič zadolžil. Leta 1887 je mimo škofije poslal prošnjo za upokojitev, ki pa mu je bila zavrnjena, potem ko je aprila tega leta ordinariatu odpovedal vikarsko službo, to pa predvsem zato, ker so mu župljani odtegovali ali zavlačevali dajatve. Na Gradišče je škofija poslala Andreja Žnidarčiča ml., pesnik pa se je naselil v svoji hiši. Ta čas je pesnik poleg težav, ki so jih porodili tiski Poezij, doživljal vrsto udarcev: prijatelj Gruntar je zašel v stranko, ki ni bila Gregorčičeva; umrl mu je (1887) prijatelj pisatelj Fran Erjavec, prej sta mu pa že umrla Pagliaruzzi in Stres; vrstili so se udarci Mahniča proti Poezijam; prizadela ga je škofijska odločba, da so morala biti cerkvena vrata, ko je G. maševal, zaprta, ker G. ni imel pridige, ljudje pa so iz neke upornosti raje hodili k njegovi »suhi« maši kakor k vikarjevi; hladno je bil sprejet II. zvezek Poezij. Leta 1889 ga je spet napadlo srce. V maju tega leta je potoval po Dalmaciji. Februarja 1901 pa se mu je zdravje močno poslabšalo (začelo ga je dušiti in oslabel je docela). Sredi 1902 je začel odprodajati posestvo, ker njegovo gospodarstvo ni imelo uspeha. Odpovedovati so mu začele noge; odrezan je bil tako od mestnega središča, šele v marcu 1903 je bil po treh letih v Gorici. Mesec pozneje je že prodal »Hrib« in se konec maja tega leta preselil v Gor. Do smrti je potem živel Šolskemu domu in prijateljem izpod Krna. 60-letnice se 1904 na Goriškem po izrecni pesnikovi želji javno nihče ni spomnil, pač pa sta se je DS in LZ. Prav tako je dunajska Slovenija pripravila akademijo. V Gor. se je rad ustavljal pri Treh kronah in pri Zvezdi. Leta 1905 mu je umrl oče. G. se je udeležil pogreba in si ob tej priložnosti »izbral pri Sv. Lovrencu tudi svoj mirni kot«. Poleti 1906 je šel na obisk h Gruntarju v Ribnico na Dolenjsko, v Cerklje, k Jakobu Aljažu na Dovje in se preko Bohinjske Bistrice vračal po novi progi. 15. nov. 1906 je še bil s prijatelji pri Zvezdi, drugo jutro, 16. nov. se je med mašo pri domačem oltarju zgrudil (zadela ga je možganska kap). Po nekaj dnevih je rahlo izboljšal, a ker je nastopila zlatenica in pljučnica, mu je opešalo srce in je 24. nov. ob 10h dopoldne izdihnil. Novica o pesnikovi smrti (list Soča jo je naznanil v svoji posebni izd. še isti dan) je kot blisk preletela Goriško in Primorsko ter turobno odjeknila v preostali slov. domovini ter takoj segla tudi med Hrvate in seveda Čehe. Za dokaz kohezijske sile velikega pesnika je dejstvo, da so se splošnoslovenski žalosti na Goriškem pridružili premnogi someščani italijanske narodnosti. Kakor je bilo že vnaprej določeno, se je pogrebni sprevod pomikal na poti od G-evega stanovanja na Goriščeku do cerkve na Travniku, potem nazaj na Gorišček, od koder so se poslovili spremljevalci. Sprevod se je potem sredi velikanskih množic ustavljal v večjih krajih; tako že v Solkanu, potem v Kanalu, nato v Volčah, do Idrskega so mu prišli naproti že v popolni noči iz Kobarida, kjer je truplo pokojnega pesnika prenočilo v cerkvi. Naslednje jutro se je po obredih sprevod premaknil k Sv. Lovrencu, kjer so ga pokopali zadaj za cerkvijo. Naslednje leto so mu odkrili nagrobni spomenik (delo Antona Bitežnika) in prav tako prvo spominsko ploščo na rojstni hiši. – IV. Gregorčičevo pesniško delo. Prvi pesniški tekst, ki ga poznamo pa le po naslovu, je Pozdrav Tolmincem. Tega je G. sam bral na nastopu 1863 v tolminski čitalnici. V 7. š. je nastajal ciklus Iskrice domorodne (SG 1864), ki vključuje mdr. pesmi Dneva nam pripelji žar, Eno devo le bom ljubil, Zvezda mila je migljala, Mojo srčno kri škropite, itd..G. se ni podpisal z imenom, temveč se zavil v šifro R. V. V kasnejših letnikih SG so izšle še Pomlad, Cvetice na gomili, Daritev, Moje gosli in druge, tokrat pod šifro D. R. Kot vemo, je sodeloval tudi v semeniškem rkp listu Sloga, tako sta iz tega časa pesmi V celici in Njega ni (1867). Prvi zavestni, resnejši in umetniško prepričljiv nastop v slovensko poezijo pa pomeni za G-a kobariška doba. Po prenehanju SG se G. nekaj časa ni več oglašal. Nastopiti je moralo novo literarno glasilo. Leta 1870 je začel Stritar na Dunaju izdajati Zvon in G-a najdemo kmalu med njegovimi sodelavci. Še vedno kot R. G. je tu objavil Hajdukovo oporoko, Siromakom, Opomin k veselju. Vendar so v tej dobi nastale zagotovo tudi Pogled v nedolžno oko, Na bregu, Človeka nikar, Primula, Kupa življenja, Sam, »Prijatelj« in senca, Izgubljeni cvet, Svarilo, Novi most, Vasovalec, Bitva, Na polju, Veseli pastir, Pri zibelki, Moje nade, Ne tožim, V mraku, Rabeljsko jezero. Po tej prvi pesniško bogati žetvi je G-a zatekla premestitev v Rihemberk. Ta druga doba je gotovoda ena najpomembnejših v njegovem ustvarjanju. V obnovljenem Z se je, tokrat kot X, javil s pesmimi Biseri, Na bregu, Zaostali ptič, Jurčiču v spomin, Pozabljenim. G. je bil sedaj, kar se ustvarjanja tiče, srečen, saj je našel v Stritarju človeka in pesnika, ki je njegovo poezijo do dna doumel in mu bil z literarno-zgodovinskimi napotki v veliko oporo. Jeseni 1881 je začel G. misliti na knjižno izdajo izbora svojih dotedanjih pesmi. Toda koj spočetka je sprevidel, da ne more na dan s pravim in polnim imenom. Ko pa se je prepričal, da jih bodo vsaj nekateri njegovi stanovski tovariši pravilno razumeli in kot take z veseljem sprejeli (npr. lj. škof Pogačar), se je odločil, da jih izda pod polnim imenom. Aprila 1882 je izšla tkim. »zlata knjiga: »Poezije. Zložil S. Gregorčič. I. V Ljubljani 1882«. V zbirko je sprejel 57 pesmi. Pri odbiranju pa je izpustil nekatere (Zvončku, Ohrani Bog te v cveti). Po izidu so se začele pojavljati najprej pohvalne kritike, kmalu pa so se oglasili tudi nasprotniki. G. je čutil, da mora nepravično kritiko in tudi nerazumevanje zavrniti, in tako spesnil cikel 15 pesmi V obrambo, ki ga je natisnil še isto poletje LZ. Boj »za« in »proti« G-evim poezijam se je razvnemal in zadobival politične in vse drugačne prizvoke, kar je vplivalo na že itak zdravstveno šibkega pesnika. Povrh so se tu pokazale tudi G-eve osebne lastnosti: izrazita preobčutljivost in delno nepotrebna zamerljivost, lastnosti, ki so (gl. v tem geslu točko I.) tipične za G-ev rod. Ponatis 1. zvezka Poezij leta 1885 je dvignil nov val nasprotovanj in nerazumevanja G-eve poezije, le da se je tokrat oglasil dr. Anton Mahnič, prof. v gor. bogoslovju. V Dodatku k Dvanajstim večerom se je, potem ko je že prej obdelal Stritarja in miselno plat njegovega leposlovja ter slovenski liberalizem nasploh, lotil tudi G-evih pesmi, in med njimi obsodil ene zaradi očitnega svetobolja, druge zaradi nezdružljivosti s pesnikomim duhovniškim poklicem; tretje s filozofskega stališča; četrte iz ozira, kaj bodo utegnile povzročiti pri mladini, itd. Iz tega se je porodil med G-em in Mahničem ter duhovščino, ki je slednjemu sledila, globok razkol, ki ga ni bilo moči več poravnati, tudi v zadnjih mesecih življenja ne, čeprav je Mahnič izrazil željo po spravi in čeprav je v kasnejših letih o G-evih pesmih mileje, oziroma spravljiveje sodil. Drugi zvezek »Poezij je G. pripravil 1888. Kritika ga je sprejela bolj hladno. Mahnič ga je bil – nasprotno – vesel, obžaloval je le, da je G. vključil vanj ljubezensko poezijo. Leta 1889 je G. močno opešal in se kot kmet-poet lotil prevajanja svetopisemske knjige Job, leta 1892 se je pridružil Veselu v prevajanju Psalmov, G. je prev. 118. ps. Ob bolezni 1901 so začele dobivati prve obrise kasnejše Predsmrtnice in Posmrtnice, ki so skupaj s Pogrebnicami izšle leta 1902 kot Poezije III. Leta 1904 – za šestdesetletnico – je izšla Svetopisemska knjiga Job in psalem 118 s pojasnilnim uvodom, ki ga je napisal kasnejši gor. nadškof F. B. Sedej. Za popoln pregled G-evih objav pa je treba zabeležiti, da je po pesnikovi smrti F. K. Meško leta 1908 ur. IV. zv. Poezij in mu napisal uvod. Kot samostojne tiske pa je G. objavil več posvetil duhovnikom in svetnim možem; Andrej Gabršček je v Slovanski knjižnici tiskal za pesnikovo 50-letnico izbor domoljubnih pesmi (1894), ki je naslednje leto izšel v ponatisu. Prvi knjižni prevod G-evih pesmi je objavil V. Pakosta v Pragi že 1887. V samo leto G-eve smrti je treba postaviti latinski prevod Soči (Ad Sontium) prof. Baara, ki je v ponatisu, z dodatkom tudi prevoda v starogrščino, izšel spet 1909. Leto dni po G-evi smrti je I. Pregelj izdal nemški prevod nekaterih pesmi v knjigi Adria-Klänge. Za Mohorjevo družbo je obširen izbor z ilustracijami A. Koželja pripravil Anton Medved (1908); ta izdaja je bila tista, ki je največ naredila za popularizacijo in afirmacijo G-eve pesmi med Slovenci. Iz G-eve ostaline so bile kasneje objavljene posamezne pesmi, pisma in drugo gradivo, medtem ko so v samostojni knjigi izšle Jeremijeve žalostinke (ob stoletnici pesnikovega rojstva v ureditvi Tineta Debeljaka, Lj. 1944). V letih med obema vojnama je izšlo nekaj izborov, tako: Poezije I., ur. in uvod napisal Iv. Dornik, Lj. 1919; Antologija, ki jo je za hrvaško jezikovno območje sestavil A. Barac (1924); podobno je za češko območje napravil J. Skrbinšek (1925); v obeh antologijah so pesmi objavljene v slov. originalu. Do zadnje vojne so izšli še trije izbori: Izbrane pesmi v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov v priredbi Iv. Preglja (1934); zbirka Naša zvezda (1936), Izbrane poezije, ki jih je za miniaturno izdajo izbral in prir. Av. Pirjevec (1939, 1945). Leto 1944, ob stoletnici pesnikovega rojstva, je našlo Sjo sredi vojne, vendar so se pesnika spomnili v Lj. in na osvobojenem ozemlju. Iz raznih partizanskih tehnik so prišle zbirke: Devet Gregorčičevih, Gregorčičeva pesmarica, Izbrane pesmi (3 različne izdaje), v Lj. pa so izšle že omenjene Jeremijeve žalostinke, Koledar Simona Gregorčiča, bibliofilska izdaja Oljki v dveh variantah. V letu 1945 so izšle Zbrane poezije v Buenos Airesu (1945) ter ponatis miniaturke. Velik popularizacijski pomen je imela – kakor nekoč Medvedova – zdaj Ruplova izdaja Izbrane pesmi, ki je 1946 izšla v dveh variantah: z daljšim uvodom in druga enaka, le da brez spremne besede. Dokončno pa je celotno pesnikovo delo pripravil in izdal F. Koblar v 4 knjigah z naslovom: Simon Gregorčič, Zbrano delo (1. knj.: Poezije I, Poezije II, Nezbrane pesmi 1864–1888; izšla 1947 – 2. knj.: Poezije III, Nezbrane pesmi 1889–1906; izšla 1948. – 3. knj.: Prepesnitve, Proza, Dostavki, Pisma 1870–1884; izšla 1951. – 4. knj.: Pisma 1885–1906; izšla 1951), kateremu bi morala slediti monografija o pesniku, kakor je predvidevala zbirka Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev. Ker je bilo iz ideoloških razlogov to Koblarju onemogočeno, je monografijo izdala šele 1962 Slovenska matica. Naslednja leta so izhajali novi izbori G-evih pesmi ali ponatisi starejših. Izbrane pesmi je ur. Marjan Urbančič (Koper 1953). Za MD je pripravil obširen izbor F. Koblar 1961 z ilustracijami Gv. Birolle. Gre to za izdajo, ki je v namenu in ciljih prav tako podobna Medvedovi iz 1908. Prav tako je Koblar pripravil novo miniaturko Izbrane pesmi (1961), ki je doživela že 3 izd. (zadnja 1977). Za š. uporabo so izšle Poezije v izboru Blaža Tomaževiča (1962, 19792). Izbor Mojo srčno kri škropite je pripr. Janez Logar, Lj. 1969. Za znanstveno literarno obravnavo pa ima velik pomen faksimile rkp Poezij 1882, ki sta ga v okviru zbirke Monumenta litterarum slovenicarum kot njen 3. zv. pripravila s spremnima študijama F. Koblar in B. Berčič (Lj. 1967). Za leto 1979 je napovedana pri MD nova izd. s Koželjevimi ilustracijami. V. – Oznaka G-e pesmi. G-eva zgodnja pesem, posebno velja to za Iskrice domorodne v SG, močno očituje vpliv Jenka, Prešerna in narodne pesmi. To so bili prvi in najmočnejši viri, iz katerih je rasla idejno in oblikovno. Vendar je pesnik prav kmalu, že v bogoslovnih letih, začel prehajati v poezijo, v kateri je dovolj viden osebni miselni, čustveni in tudi oblikovni pečat. Gre tu za tipično G-evo domoljudno liriko (V gaju, Vprašanje, Zagovor [kasneje Na sveti večer]), dalje za verskomiselno meditacijo (Cvetlice na gomili), krščansko altruistično usmerjeno didaktično pesem (Daritev) s prvimi začetki melanholije, ki ga bo kasneje pripeljala v svojevrsten pesimizem tipično Gregorčičevega kova, ki je le čustvene narave in ne pozna prave filozofske podstati. Od 1870. leta dalje pa je v G-evo poezijo začel vdirati Stritarjev vpliv; ta se je kazal seveda predvsem v oblikovnem pogledu, saj je G. od te dobe naprej oblikovno močno napredoval, pa tudi v miselnem. To je sicer treba razumeti ne kot bi .Stritar G-a speljal v svoje svetobolne vode, temveč da je bil Stritar G-u pravzaprav še ena močna potrditev čustvovanja in mišljenja, ki je bilo G-u že prirojeno in ki se je kasneje ob težkih življenjskih prilikah (težka odločitev za poklic, vsakovrstne težave v njem, od čisto administrativnih do odnosov z nekaterimi sobrati, ki so jih njegove pesmi vznevoljile, do odpovedi naravni ljubezni, ki jo je v sebi premagoval dolga leta) vedno bolj ustaljevalo. Vendar moremo najti tudi pri G-u pesmi, ki opevajo srečo, veselje, zadovoljnost; so to povečini pesmi, v katerih se spominja svoje mladosti (Veseli pastir, Nevesti, Pastir, Samostanski vratar), vendar se tudi vanje prikrade rahel črv žalosti, ker se mu pesmi zaključijo tako, kakor da so sanje nekdanjih dni in ne vedno trdna resničnost, še več pa je pesmi, ki opevajo vzore, boje za človeka vredno dostojanstvo. V teh je G. pravi mojster, čeprav pogosto zaide v poučnost in zmanjka tal njegovemu pesniškemu zaletu. Ker je bil G. v prvi vrsti lirik, so se mu seveda najbolj posrečile pesmi, ki so prihajale naravnost iz srca, in tako vidimo, da so še tiste pesmi, ki jih poznamo kot epične, največkrat polne čustvenega razpoloženja. Enako velja tudi za miselne in poučne pesmi, ;kjer lirični element prevladuje nad didaktičnim. G-u je počelo in središče – čustvo, srce. Razum, ki temu prvotnemu in elementarnemu čustvu daje le nekako uzakonitev, je v bistvu samo vid, poseben zorni kot osvetlitve. Velikokrat je namreč G-eva pesem pravzaprav nekak samogovor, vendar najdemo pod to skupno oznako pesmi, ki so splošnega značaja in izpovedujejo norme, veljavne za vse ljudi, in pesmi, .ki so ožje, v katerih je pravzaprav v prvem planu pesnik in njegovo strogo osebno čustvo in so torej pravi lirični izlivi. Vrsta je potem pri G-u tistih pesmi, v katerih nastopa s svojo pesmijo na relaciji pesnik–družba, to so tiste znane ode Soči, Oljki, Domovini, Kmetski hiši in druge. Močno je tudi zastopana refleksivna lirika, ki je čeprav ozko vezana na osebno pesnikovo doživljanje, vendar močno nagnjena k splošnemu pomenu in zadobiva veljavnost za vsakega človeka (Pri jezu, Črni trn, Zimski dan, Na bregu). Simbolni pomen pa zadobi tovrstna pesem, kadar v alegorijah domovinsko ali narodno čustvo opira na verske prispodobe (Znamenje, Velikonočna, Svetišče). Slov. lit. zgodovina je ugotovila, da je G. naš najbolj muzikalni in melodični pesnik. Te prednosti pa ni podedoval po nikomer; v sebi je čutil svojo .melodijo in se ji ni mogel upirati, ni je pa tudi mogel načeti noben prevzet vzorec. Zato so mu pesmi lile naravno iz srca in zato njegove pesmi ohranjajo vedno neposrednost in živost ne glede na časovni odmik od nastanka. Posebno viden element G-eve melodike so rime. G. je pravzaprav pesnik, ki si pesmi ne more predstavljati brez nje, saj mu je nujen pesniški izraz in nosi celotno melodijo. Iz njegovega .pretanjenega čutenja in velike naravne muzikalične nadarjenosti izhaja tudi bogat repertoar ukrasnih podob (aliteracija, asonanca, kadenčnost, onomatopolja, emfaza; dalje govorniške podobe, nagovor, retorično (vprašanje, ponavljanje, asindetično in polisindetično kopičenje sinonimov, paralelizem, parafraza, ukrasni atributi, pogosta prislovična določila, antiteze – besedne in stavčne ali le glasovne, itd.) Svojevrstna je G-eva ritmika. Ritem, ki je imetrično skoraj pravilen, je tekoč in blagoglasen. G. je najpogosteje uporabljal štiristopni jamb; v njem je spesnil med drugim človeka nikar!, V celici, O nevihti, Ujetega ptiča tožba, Soči, Domovini. G. se je naslanjal na staro poetiko in skušal ohranjati pravilen metrum, vendar je kljub temu dajal močan poudarek ritmu, pri tem mu je pomagal močno razvit naravni čut. Zato v. ritmiki in mu–zikalnosti ni mogel takrat G–a nihče doseči in pomeni njegova pesem eno osrednjih poglavij od njegove dobe do moderne. V tem se nam tudi razkriva, zakaj se je G. pravzaprav ogibal klasičnih oblik in se vedno bolj nagibal k svobodnejši kitični povezavi (posebno v zadnji zbirki). Ker pa je nekatere svoje pesmi le spisal v klasičnih verznih shemah (Ob Stresovi smrti, Daritev, Škofu A. M. Zornu, Prijateljem, Josipu Gorupu, Dr. Juniju, Sreča, Prisilna poroka), in sicer kot elegijo, sonet, stanco, gazelo, ga smemo tudi imenovati za zadnjega mojstra pozno klasične oblike. – Glede kompozicijske plati svojih pesniških zbirk je treba priznati, da ni imel ne skrbne roke niti posebno srečnega občutka, zakaj pesmi je uredil več ali manj kronološko. Nekoliko več zavestne kompozicijske zmožnosti je G. pokazal pri 3. knj. Poezij. Glede G-eve poetike je treba reči, da si je izostril okus ob Stritarju. Dobro je tudi poznal slovensko ljudsko pesem. G-eva pesem je kmalu našla pot v svet, saj je zastopana v več kot 40 knjižnih izdajah slovenske lirike v tujih jezikih. Veliko pesmi je bilo uglasbenih in po večkrat, še več pa ilustriranih od številnih likovnih ustvarjalcev. Na G-a nas spominja vrsta kipov in plošč, samo na Primorskem več kot 10, med katerimi so najbolj pomembni nagrobnik pri Sv. Lovrencu, kip v Kobaridu, poprsja v N. Gorici in Braniku ter v zamejstvu. Številne so tudi upodobitve pesnika v tiskih. Po G-u je imenovana vrsta šol, doma in v tujini, ulic, dvoran, založb, kulturnih društev, brigad, šolskih tekmovalnih značk, itd. Njegovo podobo so oblikovali številni slov. in tuji besedni umetniki (npr. Danilo Lokar v Grenki osmini), ki so inu posvetili vrsto pesmi; dalje likovniki; prišla je tudi na znamke. G. se je skratka tako pretopil v slov. misel in duha, da je postal neločljiv del vsakega Slovenca, kjerkoli na svetu je že. Ob 60-letnici pesnikove smrti je rojstno hišo odkupil slov. narod in je bila – deloma že prej – spremenjena v G-ev muzej.

Prim.: Za rkp in drugo gradivo, ki ga hranijo NUK v Lj. in drugi arhivi v zvezi z G-evim življenjem in delom, za splošne vire in razprave gl. Koblar, Gregorčič str. 419–22, dalje posebej A. Burgar, S. G., Lj. 1908; F. Ceklin, TolmZb 1956, 107412; J. Kragelj-Bibič, JiS 1958/59. Ostala poročila v slov. tisku: Naprej 1863, 287–89; ZD 1866, 214; Z 1870, 80; SN 1871, št. 44; Soča 1871, št. 5; Glas 1873, 9–10; 1875, 1, 3; 11, 37; Soča 1876, št. 30, 31; Z 1880, 384; SN 1880, 12. dec; LZ 1881, 131; Soča 1881, št. 3, 5; SN 1881, št. 286; LZ 1882, 125; SN 8., 17.4. 1882; L. Haderlap, S 20. 4. 1882; SN 22. 4. 1882; UT 1. 5. 1882; S 11. 5. 1882; Š, N 7. 6. 1882, 181–2; S 10. 6. 1882; 6. 7. 1882; Bolhober [= Janko Kersnik], SN 6. in 31. 7.; 14. 8.; 7. 9. 1882; Spectabilis [= Anton Kos], SN 12. 8. 1882; S. Gregorčič, SN 24. 7. 1882; Gregorčičevim kritikom v odgovor in pouk, »Lj. 1882; S. Gregorčič, V obrambo, LZ 1882, 420–3, 494–504; F. Levec, LZ 1882, 312–5; 436–42; J. Pajk, Kres 1882, 379–91; [F. Levec], LZ 1883, 267–8; A. Mahnič, Dvanajst večerov, S 7.–12. 11. 1884; isti, Dvanajsterim večerom dodatek, S. 18. 12. 1884–2. 1. 1885; Sn 1884, 101; J. Stritar, LZ 1885, 158–9; Dr. Sivor [= Janez Mencinger], LZ 1885, 171–4; [Ivan Hribar], Sn 1885, 12; Sn 1885, 28; A. Terstenjak, Sn 1885, 268, 282, 307–8, 336; H. Zorn, S 26.2.-5.3.1885; A. Mahnič, S 11. 4. – 4. 5. 1885;S. Gregorčič, SN 12.–16. 5. 1885; A. Mahnič, S 18. – 22. 6. 1885; E 10., 14., 17. 10. 1885; V. Vakaj, v knjigi: Jugoslovani v zlati Pragi in slavnem Velehradu, Mrb 1886, 124–5; Resnicki [= Josip Marn], S 26. 3. 1887; Sn 1887, 208, 232; Soča 15. 6. 1888; SN 16. 6. 1885; 19. – 21. 6. 1888; 25. 8. 1885; [Fran Levec], LZ 1888, 443–4; [A. Mahnič], RK 1888, 78–9; DS 1888, 111; [A. Mahnič], RK 1891, 296–7; M. Premrou, LZ 1893, 771; ob petdesetletnici: SN 13. 10.1894; A. Funtek, SN 13.10.1894; SN 15.10.1894; A. Funtek, LZ 1894, 699–700; Gregorčičeva petdesetletnica rojstnega dne, Gorica 1894, str. 3–26; Darinka [= M. Skrinjar], E 1. – 6. 12. 1894; Marica [Nadliškova], SS 1894, 390–1; LZ 1894, 699; LZ 1895, 644; [A. Mahnič], RK 1895, 129–131; LZ 1895, 644; Gorica 31. 8. 1901; SN 17.5.1902; Sever [= Josip Regalil, SN 9. – 11. 6. 1902; A. U[šeničnik], KO 1902, 287–8; LZ 1904, 642; X [= Tomo Zupan], Danica 1904, 324–5; Josip Tominšek, Sn 1904–5, 91–2; J. Tominšek, LZ 1905, 402–3; 670–1; Hajdamak [= J. Aferami, Naša moč 30. 11. 1905; Soča 24. 11. 1906; Gorica 24.11. 1906; SN 24. 11. 1906; S 24.11. 1906; E 25. 11. 1906; 26. 11. 1906; S 26. 11. 1906; –on– [=Joža Glonar], Domovina (Celje) 26. 11. 1906; SN 26. – 28. 11. 1906; –a–, Gorica 27. 11. 1906; E 27.11. 1906; Naš list (Lj.) 27. 11. 1906; Soča 28. 11. 1906; S 28. 11. 1906; F. Plemič [= F. Kleinmayr], E 29. 11. 1906; –a–, Primorski list 29. 11. 1906; Hotinjski, Narodni list (Krško) 30. 11. 1906; Rm 30. 11. 1906; P. Grošelj, Naš list 30. 11. 21. – 12.1906; A. Aškerc, N 1. 12. 1906; Silvin Sardenko [= Alojzij Menhar], S 1. 12. 1906; Gorica 1. 12. 1906; NL (Trst) 1. 12. 1906; R. P., Gorenjec, 1. 12. 1906; isti, Dolenjske novice 1. 12. 1906; isti, S 4. 12. 1906; J. Stritar, SN 5. 12. 1906; I. Baloh, S 6. 12. 1906; Slovenski gospodar 6. 12. 1906; S 7. 12. 1906; Notus, S 13. 12. 1906; A. Plesničar, PrimL 20. 12. 1906; S 24. 12. 1906; I. Pregelj, Gorica 29.12.1906; F. Krašovec, E 30.–31. 12. 1906; 2.-3. 1. 1907; Ivan Vrhovnik, KDC 1906, 41–2; LZ 1906, 767; DS 1906, 782–3; V. Molè, Omladina 1906–07, 20–1; isti, Omladina 1906–07, 129–30; Olčev Igo [=Vatroslav Holzl], Sn 1906–07, 59–61, 86–8, 121–3, 149–52, 183–6; 210–13, 249–52, 262–5; Sn 1906–07, 190; Kamničan 12. 1. 1907; H. Tuma, Naš list (Kamnik) 15.-25.1.1907; S. Gregorčič ml., Gorica 26. –29. 1. 1907; SN 1. 2. 1907; Gorica 23. 2. 1907; A. Burgar, Nova doba (Lj.) 13., 17. 4. 1907; J. Rozman, Gorenjec 20. 4. 1907; F. Rosina, Domovina (Celje) 26. 4. – 6. 5.1907; J. Leban, UT 23. 8. 1907; Gorica 3. 9. 1907; K. K., UT 6. 9. 1907; E 8. 9. 1907; Sivorjev, E 1. 12. 1907; E 8. 12. 1907; K. Meško, LZ 1907, 1–2; I. Mlinar, LZ 1907, 74; K. Meško, LZ 1907, 142–9; J. Tominšek, LZ 1907, 180; K. Meško, LZ 1907, 66; A. Burgar, Simon Gregorčič, Lj. 1907; M. Opeka, DS 1907, 35–9; isti, DS 1907, 145; F. S. Finžgar, DS 1907, 173–6; A. Robida, DS 1907, 426–7; Sn 1907, 64; F. Terseglav, Cas 1907, 648; F. Neubauer, DP 1907, 206–7, 153–4; S. Škrabec, CFr 1907, 2–3; M. Dobova [=Minka Govekarjeval, SkaGosp 1907, 1–2; J. Bratina, SkaGosp 1907, 20–2; J. Zoran, Zora 1907, 33; L. Ogorek, Zk 1907, 20; A. Burgar, LZ 1907, 501; A. Burgar, Sn 1907, 253; J. Leban, UT 1907, 34; P. Kretanov [= Vatroslav Holz], Sn 1907–8, 16–20; Sn 1907–08, 29; D. Majcen, Jahresbericht des K. K. Obergymnasiums in Rudolfswert, Novo mesto 1907–08, 3–11; J. Saviljev [=Joža Lovrenčič], Zora 1907–08, 171; Soča 4.1. 1908; Sivorjev, E 26. 1. 1908; I. Zorec, E 31. 5. 1908; V. Bele, Gorica 9. 6. 4. 7.1908; Hajdamak [= Joža Abram], Naša moč (19. 6. 1908; –Ž–, Gorica 21. 7. 1908; Gorica 7.–19. 9. 1908; –a–, Gorica 3. 11. 1908; V. Holz, SN 21. 11. 1908; isti, SN 28. 11. 1908; Fr. O., Gorica 1. 12. 1908; J. Glonar, Domovina (Celje) 4. – 7. 12. 1908; A. Medved, Pesnikovo življenje, v: S. G., Poezije, Clc 1908, str. 5–12; DS 1908, 140; F. Bregar [= Izidor Cankar], DS 1908, 330; [Čampe E.], DS 1908, 478; V. Foerster, LZ 1908, 121–2; F. Ilešič, LZ 1908, 127; LZ 1908. 511; J. Tominšek, LZ 1908, 759–60; J. Bratina, Sn 1908, 20–2; Sn 1908, 96; V. Holz, Sn 1908, 2504; P. Kretanov [= Vatroslav Holz], Sn 1908, 346–8, 358–62; F. Govekar, Sn 1908, 348–9; J. S., Čas 1908, 390–2; DS 1908, 527; A. Medved, KolMD 1908, 3745; isti, KCD 1908, 35; I. Vrhovnik, KCD 1908, 47–9; PV 1908, 14; D. Otilijev [= Peter Butkovič], Mat 1908–09, 1314, 1614; isti, Zora 1908, 424; R. Mole, Naša bodočnost 1910, 97404; A. Jeršinovič, LZ 1914, 228–31; I. P. [= Ivan Vrhovnik], LZ 1914, 486; M. Pirnat, SN 10.4.1915; J. Poboljšar [=1. Vrhovnik], LZ 1915, 334–5; Dr. Zober [= Vladimir Knaflič], LZ 1915, 476–8; J. D.[ebevec], in A. Ž.[igon], DS 1915, 268–70; SN 6. 5. 1916; B. Gervazij, Dolenjske novice 23. 11. 1916; SN 25. 11. 1916; J. Poboljšar [=I. Vrhovnik], LZ 1916, 3742, 81–3; J. Šlebinger, LZ 1916, 1424; J. Poboljšar [=1. Vrhovnik], LZ 1916, 525; Iz. Cankar, DS 1916, 82–92, 144–50, 198–206, 251–7; I. P., KCD 1916, 25–33; M. Črček, Straža (Mrb), VIII, 96, 1916; A. Robida, S 27.–29. 1. 1917; J. Glonar, LZ 1917, 68–78; F. Ilešič, Sn 1917, 24–5, 534; I. Grafenauer, DS 1918, 106; I. Pregelj, DS 1919, 291–2; A. Gradnik, LZ 1920, 735; Iv. Cankar, DS 1920, 50; A. M., Čas 1920, 268–9; Iv. Vrhovnik, SN 18. 9. 1921; Iv. M-a, M 1921, 255; F. Ločniškar, M 1921, 347; Pastuškin [= Andrej Budal], M 1921, 348; J. Lovrenčič, M 1921, 349–52; F. Žgur, M 1921, 353; V. Bele, M 1921, 353–6; G. B., M 1921, 357; F. L.[očniškar], M 1921, 358; H. Hebat, M 1921, 358; J. Lovrenčič, M 1921, 359–60; M 1921, 384; A. Ušeničnik, Č 1921, 165; I. Pregelj, Č 1921, 182–5; J. Jurca, v: Koledar, Gor. 1921, 21; I. Lah, Soča (Šibenik) 5.11.1922; J. Jurca, Prosveta (Gorica) 1922, 17–8; D. Stribrny: Simon Gregorčič, Lj. 1922; V. Knaflič, Njiva (Lj.) 1922–23; 634; J. Glonar, JAlm 1923, 159473; Argus [= Janko Samec], LZ 1923, 4634; I. Pregelj, DS 1923, 91–2; L. R., Č 1923, 260; K. Meško: Listki, Lj. 1924, 115–26; SN 18. 8. 1925; 29. 8. 1925; B. Grča, KolGorM 1925, 106; F. Ilešič, Jugoslavenska njiva 1925, 1034; I. Vrhovnik, J 21.11.1926; Narodni dnevnik (Lj.) 22.11.1926; E 25.11.1926; SN 28.11.1926; J. A. Glonar, LZ 1926, 226–7; I. Leban, NašC 1926, 237–8; I. DIolenec], Mnt 1926–27, 92–3; Koroški Slovenec 20, 1926; A. Aškerc, LZ 1927, 4104; Št. ž. [=J. Ivančičl, KolGorM 1927, 17–23; I. Leban-Batujski, KolGorM 1927, 34–9; C. Lodi [= Cene Logar], Mnt 1927–28, 9–16, 53–5; I. Hribar, Moji spomini, I, Lj. 1928, str. 151, 157, 160, 163, 174. 175, 241, 367–8; A. Res, DS 1927, 248–50; A. Budal, LZ 1930, 318–9; A. D., Odmevi 1930, 98; A. Pirjevec, Levstikova pisma, Lj. 1931, 48, 107, 118–23, 228; J. Glazer, ČZN 1931, 121–3; P. Pajk, NR 1931–32, 49–50; B. Magajna, NR 1931–32, 50–52; J. Gregorčič, V 1931–32, 74–5; I. Vrhovnik, Življenje in svet 1932, 11–2, 453–5, 590–5; DP 1932; G. Strniša, 65–6; I. Vrhovnik, 66–7; F. Sivec, 67–9; M. Gabrijeleič, 69–70; J. Rojic, 70–2; I. Vrhovnik, 72–3; J. Rakež, Triglavanski listi I, 3, 1932, 334; J. Glazer, ČZN 1933, 36; I. Pregelj, v: S. G., Izbrane pesmi, Celje 1934, 5^22; S. Bunc, ŽiS 16, 1934, 246–248; M. Gorjanec, C 1934–5; A. Oven, ŽiS 20, 1936, 306–8; P. Plesničar, Istra 27. 3.1937; SN 28. 8.1937; Istra 3.9.1939; Soški, Istra 3.9.1937; J. Balič, Istra 3.9.1937; I. Gruden, J 5.9.1937; 9.9.1937; SN 9.9.1937; –o–, Slovenija 10. 9.1937; Istra 17.9.1937; M. Nadlišek-Bartol, ZS 1937, 297–9; B. Rihteršič, Prijatelj 1937, 291; P–č, Njiva (Buenos Aires) I, 5, 1937, 57–8; Bogdan Kazak [=A. Brecelj], M 1937, 13–8; Tuma, 40, 260–2; A. Podbevšek, NR 1937–38, 66–7; J. Lovrenčič, Mnt 1938–39, 9, 13, 111–4, 142–5; –o [= B. Borko], J 28. 9. 1939; A. Budal, Osemnajst Velikih, Gor. 1939, 83–98; M. Boršnik, Aškerc, Lj. 1939, pass.; D. Kermavner, Sdb 1939, 385404, 490–500, 53746, 609–19; A. Brecelj, Dejanje 1939, 340–1; K. Gantar, M. 1939, III, 4; I. Šorli, Moj roman, Lj. 1940, 11–2, 44–7, 53–60, 1514; J. Lovrenčič, DS 1940, 445–8; A. Brecelj, Dejanje 1940, 88; E. Bojc, Naša moč 1941, 97; J 28.9.1944; td [= Tine Debeljakl, S 12.10.1944; isti, S 21.10.1944; J. Lovrenčič, v knjigi: S. Gregorčič, Oljki, Lj. 1944, 9–17; K. Bačer, DS 1944, I, 93–102; V. Bele, DS 1944, II, 548; A. Kacin, DS 1944, II, 20–6; K. Bačer, DS 1944, II, 29–31; E. Cevc, DS 1944, II, 150–2; V 194445, 224; M. S. [= R. Rehar], Um 194445, 154; J 17.1.1945; 11.3.1945; KolGMD 1945, 58; –c [= P. Levec], Mladina 12.10.1945; D. Š.[ega], LdP 21.10.1945; L. Beniger, Ameriški delavski koledar (Chicago) 1945, 134–8; J. Pahor, PDk 24.11.1946; M. Rupel, v knjigi: S. G., Izbrane pesmi, Lj. 1946, 5–8; isti, v knjigi: S. G., Izbrane pesmi, Lj. 1946, 5–86; A. Budal, Razgl 1946, 316–23; D. Lokar, Razgl 1946, 373–5; SPor 26.1.1947; Soča 29.11.1947; A. Budal, PDk 30. 9. 1947; Soča 16. 10. 1948; F. Dobrovoljc, NS 1949, 1090–5; I. D., NO 1949, 247–9; A. Faninger, LdT 13. 10. 1950; P. A. Ogarev [= Andrej Pagon], PDk 18. 10. 1950; F. Koblar, SPor 25. 7. 1951; IstrT 27.7.1951; F. Koblar, LDk 28. 7. 1951; Soča 4. 3. 1951; D. Urbič, IstrT 24.8.1951; b. r. i[= Rado Bednarik], Soča 22.-29.12.1951; K. Bačer, Razgl 1951, 91–3; b.r. [= Rado Bednarik], Tov 1951, 382, 387; P. Vozlič, Beseda 1951–52, 178–9; K. Bačer, LDk 16.2.1952; Družina 1952, 1–2; Kavčič, LdP 24.1.1953; PrimN 3.7.1953; J. Glazer, NO 1953, 73–6; L. Peternelj, LdP 10.1.1954; M. B.[recelj], SlovJ 10.9.1954; Soča 16.10.1954; L. B. [= Lojzka Brus], SlovJ 22. 10. 1954; I. Bidovec, PrimN 22. oktobra 1954; J. Pogačnik, NRazgl 23. 10. 1954; Z.[dravko] Jelinčič, PrimN 27. 11. 1954; Korotanec, NPot 1954, 135–8; L. Legiša, KolKK 1954, 40–42; SlovJ 30. 9. 1955; PrimN 30. 9. 1955; E. Cesar, Kamniški zbornik 1955, 142–51; E. Lisjak, Bori 1955, 352–4; A. Spende, KolMD 1955, 91–3; –es–, PrimN 27. 7. 1956; LDk 22. 9. 1956; GG 23. 11. 1956; PrimN 23. 11. 1956; A. Budal PDk 24. 11. 1956; PDk 25. 11. 1956; –bj–, SlovJ 29. 11. 1956; PDk 4. 12. 1956; PDk 11. 12. 1956; F.N.[ovšak], LdP 15. 12. 1956; SPor 16. 12. 1956; SPor 16. 12. 1956; F. Bevk, SPor 16. 12. 1956; Matajur 16–31. 12. 1956; J. Bogataj, v: Tolminski zbornik, Tolmin 1956, 99–106; F. Ceklin, Tolminski zbornik, Tolmin 1956, 107–112; J. Logar, KolKK 1956, 37–9; K. Leban, Tov 1956 1260; OrgVCMD 1956, 177–91; C. Munih, OrgVCMD 1956 300–1; J. Mahnič, JiS 1956/57, 70–1; PrimN 25. 1. 1957; c. k., SPor 9. 2. 1957; S. C, PrimN 29.3.1957; –Č–, SPor 22. 4. 1957; T. Brejc, PrimN 14. 6. 1957; F. Kurinčič, SlovK 1957, 48–51; A Kacin, KolGMD 1957, 126–7; J. Vodopivec, OrgVCMD 1957, 128–9; BrB[erčičl, Knjiga 58, 268; J. Kragelj-Bibič, JiS 1958–9, 102–7; PDk 14. 5. 1959; Delo 20. 5. 1959; D. Ferjančič, PrimN 21. 5. 1959; PDk 26. 5. 1959; Soča 30. 5. 1959; Matajur 1-15. 6. 1959; F. Bevk, Najdihojca 7. 6. 1959; PrimN 16. 9. 1959; A. Gradnik, TT 13. 1. 1960; F. Koblar, Uvod v knjigi: S. G., Izbrane poezije, Celje 1961, 7–24; Sl. R.[upel], PDk 19. 7. 1962; F. Koblar, S. G., njegov čas, življenje in delo, Lj. 1962; J. Gregorič, NPot 1962, 420–2; F. Koblar, Knjiga 62, 191–2; –ar, Gosp (Trst) 23.1.1963; J. Pogačnik, NRazgl 27.4. 1963 164; A. Štakul, Delo 13.9.1963; D. Kralj, TT 22. 10. 1963; PDk 15. 12. 1963; J. .Šifrer, Sdb 1963, 355–9; J. Gregorič, NPot 1963, 332–4; J. Dolenc, Književni glasnik MD 1963, 22–5; J. Župančič, PDk 17. 5. 1964; M. Benedejčič, PrimN 11. 9. 1964; TT 15. 9. 1964; J. Snoj, Delo 16. 9. 1964; M. Benedejčič, PrimN 18. 9. 1964; D. K., Tov 18. 9. 1964, 10–11; F. Bevk, NRazgl 3. 10. 1964, 378; S. Skočir, Delo 6. 10. 1964; A. Pagon, PDk 15. 10. 1964; T. Pavšič, PDk 15. 10. 1964; B. Pahor, PDk 15. 10. 1964; B. Teply, NO 1964, 138–40; B. Pahor, Galeb 1964–65, 1, 2–3; (mir) [Mirko Cenčič], PrimN 29.1.1965; L.[ojze] B.[erce], Gosp 22. 10. 1965; LDk 16. 12. 1965; DL 6. 1. 1966; L. Kante, Delo 16. 2. 1966; D. Ž.[eljeznov], LDk 4.3.1966; Večer 23. 3.1S66; PDk 27. 3. 1966; DL 7.4.1966; D. Željeznov, LDk 4. 9. 1966; A. Pagon–Ogarev, PDk 8.9.1966; L. Kante, Delo 9. 9. 1966; (j.) [= Jože Jelerčičl, PrimN 10. 9. 1966; T. Munih, PrimN 10.9.1966; D. Željeznov, LDk 10. 9.1 966; D. L., PDk 11. 9. 1966; L. Kante, Delo 12. 9. 1966: PDk 13. 9. 1966; L. Kante, Delo 14. 9. 1966; Matajur 15. 9. 1966; S. Skočir, DL 15. 9. 1966; T. Munih, PrimN 17. 9. 1966; V. Samide, Mladina 17. 9. 1966; D. Šturm, Delo 24. 9. 1966; C. Zoreč, Glas 5. 10. 1966; Gregorčičeva rojstna hiša na Vršnem, ur. Marijan Brecelj, 1969; vsebuje: F. Bevk, 1–3; B. Marušič, 4–10; M. Brecelj, 20–9; S. Gregorčič, Delo 16. 12. 1967; A. Reisman, Večer 20. 1. 1968; SI. Ru[pel], PDk 3. 3. 1968; [F. Novšak], Delo 9. 11. 1968; J. Šifrer, F. Koblar: Literarna mnenja, Mrb. 1968, 153–8; J. Logar, v knjigi: S. G., Mojo srčno kri škropite, Lj. 1968, str. 3–11; Glas izza Soče [= Marijan Brecelj], M(Trst) 1968, 146–7; K. Bačer, DL 2. 10. 1969; Matajur 15. 11.1969; Iz. Cankar: Iz komentarja h Gregorčičevim pismom, Leposlovje–Eseji–Kritika, 2, Lj. 1968, 152–9; A. Pagon–Ogarev, PDk 15. 2. 1970; Matajur 29. 2. 1972; PDk 2. 8. 1972; KolMD 1975, 202–3; NL 1976, št. 1109, 5; M. Zorn, KolGMD 1977, 73; E. Pertl, ZdrV 1977, št. 2, 121–3; M. Premrou, JKol 1974, 159–65; isti, PDk 20. 10. 1974. (Podrobnejši pregled člankov o G-u v tujih jezikih in revijah gl. v Bibliografiji Franceta Dobrovoljca v LPJ II, 196–9. Tu so tudi zbrani prevodi G-evih pesmi v tuje jezike. Prim. še: Peter Kersche, S. G. v nemških prevodih, SR 1970, 289–298).

Brj.

Brecelj, Marijan: Gregorčič, Simon (1844–1906). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi214068/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine