Slovenski biografski leksikon

Grašič Josip, duhovnik, r. 4. marca 1863 na Golniku (Križe pri Tržiču), župnik v Bermu v Istri. Ljudsko šolo in nižjo gimn. je obiskoval v Kranju, višjo gimn. v Lj., bogoslovje je študiral v Gorici in bil 21. dec. 1885 ord. V dušnem pastirstvu je deloval 1886–87 kot kaplan v Gradišču (Gallignana), 1887–90 kot kaplan v Pićnu (Pedena) in od 23. apr. 1890 je župnik v Bermu (do 1897 tudi učitelj na pomožni šoli, 1911 čast. konzist. svetnik, 1918 čast. kanonik tržaškega stolnega kapitlja). 1888 je ustanovil hrv. čitalnico v Gradišču in pomožno hrv. šolo v Sv. Križu, 1899 je bil med ustanovitelji dij. podpor. društva v Pazinu, 1898 je ustanovil hranilnico in posoj. v Bermu, 1900 mlekarsko zadrugo v Bermu in gospodarsko društvo v Pazinu, 1908 hrv. podporno društvo »Obrana« za akademike, 1910 tiskovno društvo v Pazinu, ki izdaja list Pučki prijatelj in poljudne knjige (društveno tiskarno v Pazinu so 1921 fašisti porušili in uničili veliko zalogo knjig), 1910–11 mladinsko društvo in Mar. kongreg. v Bermu, 1923 Družbo sv. Mohorja za Hrvate v Italiji. 1888–1918 je bil občinski odbornik za Pazin-Pićan, od 1909 naprej ud permanentnega odbora kulturnega sveta za Istro, 1914 deželni poslanec za Istro. Pisal je v Pučkega prijatelja, Naša slogo, Gosp. list, Slovenca in v praško Politik. — Prim.: Slovenec 1926 št. 3. *

Uredništvo: Grašič, Josip (1863–1949). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi212890/#slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Grašič (včasih tudi Grašić) Josip, narodni buditelj in gospodarstvenik, duhovnik, rojen 4. marca 1863 v Ječenšah (župnija Križe pri Tržiču; danes spada v župnijo Goriče pri Kranju), u. 6. maja 1949 v Spodnjem Brniku, pokopan v Cerkljah na Gorenjskem. Oče Joža, konjerejec, kmet, mati Neža Rakovec. Rodu se da slediti do sredine 17. stoletja; izhaja pa iz krajev, ki ležijo na meji med Bosno in Dalmacijo. Lj. šolo in nižjo gimn. je obiskoval v Kranju, višjo gimn. v Lj., bogoslovje v Gor. Ord. 21. dec. 1885. Zaradi pomanjkanja duhovnikov v Istri, se je odločil za kpl. v Gračišču (1886–7) in kasneje v Pićnu (1887–90), potem pa je od 1890 do 1. dec. 1929 bil za žpk v Bermu pri Pazinu – 40 let, ko je stopil v pokoj. Iz Berma je odšel 17. dec. 1929 in kot upokojenec oskrboval Ubeljsko (kjer se je naselil) in Razdrto pod Nanosom. 25. okt. 1931 pa je naskrivaj zapustil Italijo in odšel v Jslo. Spočetka se je za kratek čas ustavil na Dolenjskem, potem pa odšel v Spodnji Brnik in tu je v 87. letu starosti umrl in bil tri dni kasneje pokopan v Cerkljah. G. je, čeprav Slovenec, postal v Istri oče hrv. ljudstva. Njegove zasluge za Istro so tolikšne, da ga smemo šteti med znamenite Istrane in največje zagovornike in dobrotnike hrvaškega človeka v Istri, zakaj »po Dobrili [PSBL 4, 290–2] ga ni bilo istrskega duhovnika, ki bi užival tak ugled in bil tako spoštovan« (B. Milanović). Izredna vnetost in občudovanja vredna vsestranskost, ki jo kaže ta izredno delavni slov. duhovnik se razodeva že na začetku njegove duhovniške poti. Za vstop v tržaško škofijo in, seveda, goriško bogoslovje, kjer so študirali tudi hrvaški bogoslovci iz Istre, se odloči takoj po končani gimnaziji. Tu so morali delovati močni narodnostni nagibi, da je hotel biti duhovnik med revnimi Istrani, tako močno podvrženimi italijanskemu političnemu in nacionalnemu pritisku. Kot duhovnik, kot politik, kot gospodarstvenik je vse svoje sile zastavljal za to, da bi hrvaško ljudstvo dvignil iz duhovne in ekonomske bede ter zaostalosti. Najprej se je z vso vnemo vrgel na delo in v Bermu zgradil novo župnijsko cerkev, ki jo je posvetil škof Karlin 4. maja 1911. Tej c. je dogradil tudi lep nov zvonik. S pomočjo strokovnjakov je obnovil starinsko božjepotno c. Matere božje na Škrilju, ki hrani freske Vincenca iz Kastva (1474) in je tako pomembna, da je postala narodni spomenik ter so jo kasneje umetnostni zgodovinarji tako vneto obdelovali (prim. bibliografijo v delu Branka Fučić »Istarske freske«, Zgb ,1963, str. 33–34; France Stelè »Umetnost v Primorju«, Lj. 1960, str. 201 in sl.). G. je bil velik borec za pravice hrvaškega jezika v cerkvi. Ko je bilo 1906 zaukazano, naj se berilo in evangelij pri peti maši poje najprej v latinščini in šele nato v domačem jeziku, je G. prosil slov. politika dr. Šušteršiča, naj bi, kot vpliven mož na Dunaju, posredoval v Rimu v tej zadevi. Posredovanje je bilo uspešno. Tudi je bil G. glavni pobudnik spomenice, ki je bila 1910 poslana v Vatikan glede uvedbe glagolice. Ko je nekoč prišlo zaradi uporabe hrvaškega jezika v cerkvi do konflikta med G-em in trž. škofom Naglom, se je G. pri priči odpovedal bermski župniji. Škof je nato umaknil svoje zahteve, G. pa ostal v Bermu. Naglov naslednik dr. A. Karlin je G-a imenoval za častnega kanonika. Kako je svoje župljane razumel in kako se je na vse mogoče načine potegoval za to, da bi se dvignili tudi iz gmotne zaostalosti, priča skrb, ki jo je imel za njihov ekonomski napredek. Ker je pogosto poudarjal, da postane duhovnik, ki živi med kmečkim prebivalstvom, pa se na kmetijstvo prav nič ne razume ali se zanj ne zanima, župljanom tuj, zato je naročal in študiral kmetijsko literaturo. Tako je še v JAlm 1923, 75–77 izšel njegov spis Zadrugarstvo u Istri. Zgledno je imel urejeno župnijsko in cerkveno posestvo, da je naravnost služilo kot odlična vzgojna poljedelska šola kmetom. V Bermu je ustanovil mlekarno, dalje hranilnico in posojilnico, ki ju je sam vodil. Poskrbel je, da je bila goličava pod Bermom zasajena z borovim nasadom. Leta 1915 je organiziral v Bermu večmesečni čipkarski tečaj za dekleta in 1917 enakega za pletenje košar za fante in može. V tej dobi je tudi pomagal ustanoviti Gospodarsko društvo v Pazinu, ki je tu vodilo poljedelsko šolo. K temu njegovemu gospodarskemu delovanju je treba dodati še, da je v okviru lista Pučki prijatelj poskrbel za izhajanje mesečne priloge Razumni gospodar, kjer je tudi sam sodeloval s članki. V deželni vladi v Poreču je bil izbran za člana gospodarskega zbora. Za zasluge na polju pospeševanja ekonomskega razvoja ga je dunajska vlada odlikovala z zlatim križcem. – G-evo župnišče je bilo dolga leta središče premnogih delavcev za narodno stvar. Prijateljske zveze je imel posebno s pazinskimi odvetniki in znanimi hrvaškimi kulturnimi in političnimi delavci v Istri dr. Dinkom Trinajstićem, dr. Šimom Kurelićem, ki je bil občinski načelnik, z odvetnikom dr. Đurom Červarom in njegovim bratom Šimom, dalje s škofoma A. Mahničem in A. Karlinom ter z voditelji v Sji. Ko so dr. Laginjo pustili na cedilu najbližji sodelavci, ga je G. rešil iz težkih dolgov in mu poiskal posojilo pri lj. Zadružni zvezi. Že 1898 je šel G. z dr. Trinajstićem in še nekaterimi drugimi vplivnimi možmi na Dunaj k cesarju Francu Jožefu I. s prošnjo, da bi bila osnovana v Pazinu hrvaška gimnazija. Na dijake je namreč vezala G-a velika ljubezen; nekatere od njih je osebno podpiral. Bil je tudi odbornik Dijaškega podpornega društva v Pazinu, sodeloval pri načrtih za izgradnjo dijaškega doma v Pazinu. S svojim velikim vplivom pri trž. škofu je pripomogel, da sta Fran Barbalić in prof. Nikola Žic postala šolska nadzornika. G. je tudi pomagal osnovati .mladinsko društvo v Bermu in se zavzel, da je prišlo do inštrumentov za godbo na pihala. Tudi je pomagal v mesecu avgustu leta 1912 organizirati v Bermu velik tabor mladinskih društev. – Na kulturnem polju ima G. tudi velike zasluge pri osnovanju Tiskovnega društva in tiskarne v Pazinu ter da je bil leta 1911 prenesen s Krka list Pučki prijatelj, da bi s prilogo Razumni gospodar širil med istrskimi kmeti prosveto in gospodarski napredek. Ko je po vojni ta del Istre pripadel Italiji, je že 10 mesecev zatem pobudil Tiskovno društvo, naj bi spet začelo izdajati Pučkega prijatelja, ki je – zaradi cenzure – z belimi lisami izšel ponovno 5. sept. 1919, a so fašisti 15. jul. 1920 vdrli v tiskarno, razbili stroje in pohištvo in več stotov črk vrgli na ulico. Tri mesece kasneje je bil Pucki prijatelj prenesen v Trst v okvir političnega društva Edinost. Po vzorcu GMD je G. 1923 ali 1924 predlagal, naj bi tudi Istrani dobili podobno Družbo, ki naj bi vsako leto izdajala knjige. V tej zvezi je v Pučkem prijatelju objavil proglas in kratko okrožnico, ki je bila razmnožena v Trstu, da bi pridobil poverjenike. Ko so it. karabinjerji našli izvod te okrožnice pri Luki Halatu, žpk v Brestu, so G-u zapretili z zaporom. G. je postal tudi prvi predsednik Društva sv. Mohora za Istru, ki je 17 let (1923–1940) do druge svetovne vojne izdajalo svoj knjižni dar in razpečalo okrog 300.000 zvezkov hrvaških knjig med Istrane. – Ko je bil leta 1929 obsojen na smrt Vladimir Gortan in na zapor večje število G–evih faranov, je vse to pospešilo, da je G. zapustil Beram in se umaknil najprej na Pivko, kasneje pa v Jslo. Njegovo delo v Istri pa je ostalo nepozabno in marsikaj, kar je on zastavil, je še danes živo.

Prim.: Virgil Šček, Paberki, zv. XIV, str. 221 in 223; ZbsvP 1926, 1, 11; 6, 84; S 1926, 1938; Gore srca 19. VI. 1949; SBL; p. L. Kalac, Istar. Danica 1953, str. 41; Božo Milanović, Istarska Danica 1951, 25–7; Dr. S. Brajša, J. G., KolGMD 1966, 72–74 s sl. Božo Milanović, v Pazinski memorial, Rijeka 1970, 144 s sl.; isti, Hrvatski narodni preporod u Istri, II, Pazin 1973, 304–6, 412, 429–30, 448, 512, 525, 527, 571, 574; L. Jurca, Moja leta v Istri pod fašizmom, Lj. 1978, 10; La Bora 1978; Na podlagi gradiva, ki sta ga posredovala L. Jurca in dr. Stojan Brajša, članek sestavil

Brj.

Brecelj, Marijan: Grašič, Josip (1863–1949). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi212890/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine