Grašič (včasih tudi Grašić) Josip,
narodni buditelj in gospodarstvenik, duhovnik, rojen 4. marca 1863 v Ječenšah
(župnija Križe pri Tržiču; danes spada v župnijo Goriče pri Kranju), u. 6. maja
1949 v Spodnjem Brniku, pokopan v Cerkljah na Gorenjskem. Oče Joža, konjerejec,
kmet, mati Neža Rakovec. Rodu se da slediti do sredine 17. stoletja; izhaja pa iz
krajev, ki ležijo na meji med Bosno in Dalmacijo. Lj. šolo in nižjo gimn. je
obiskoval v Kranju, višjo gimn. v Lj., bogoslovje v Gor. Ord. 21. dec. 1885.
Zaradi pomanjkanja duhovnikov v Istri, se je odločil za kpl. v Gračišču (1886–7)
in kasneje v Pićnu (1887–90), potem pa je od 1890 do 1. dec. 1929 bil za žpk v
Bermu pri Pazinu – 40 let, ko je stopil v pokoj. Iz Berma je odšel 17. dec. 1929
in kot upokojenec oskrboval Ubeljsko (kjer se je naselil) in Razdrto pod Nanosom.
25. okt. 1931 pa je naskrivaj zapustil Italijo in odšel v Jslo. Spočetka se je za
kratek čas ustavil na Dolenjskem, potem pa odšel v Spodnji Brnik in tu je v 87.
letu starosti umrl in bil tri dni kasneje pokopan v Cerkljah. G. je, čeprav
Slovenec, postal v Istri oče hrv. ljudstva. Njegove zasluge za Istro so tolikšne,
da ga smemo šteti med znamenite Istrane in največje zagovornike in dobrotnike
hrvaškega človeka v Istri, zakaj »po Dobrili [PSBL 4, 290–2] ga ni bilo istrskega
duhovnika, ki bi užival tak ugled in bil tako spoštovan« (B. Milanović). Izredna
vnetost in občudovanja vredna vsestranskost, ki jo kaže ta izredno delavni slov.
duhovnik se razodeva že na začetku njegove duhovniške poti. Za vstop v tržaško
škofijo in, seveda, goriško bogoslovje, kjer so študirali tudi hrvaški bogoslovci
iz Istre, se odloči takoj po končani gimnaziji. Tu so morali delovati močni
narodnostni nagibi, da je hotel biti duhovnik med revnimi Istrani, tako močno
podvrženimi italijanskemu političnemu in nacionalnemu pritisku. Kot duhovnik, kot
politik, kot gospodarstvenik je vse svoje sile zastavljal za to, da bi hrvaško
ljudstvo dvignil iz duhovne in ekonomske bede ter zaostalosti. Najprej se je z vso
vnemo vrgel na delo in v Bermu zgradil novo župnijsko cerkev, ki jo je posvetil
škof Karlin 4. maja 1911. Tej c. je dogradil tudi lep nov zvonik. S pomočjo
strokovnjakov je obnovil starinsko božjepotno c. Matere božje na Škrilju, ki hrani
freske Vincenca iz Kastva (1474) in je tako pomembna, da je postala narodni
spomenik ter so jo kasneje umetnostni zgodovinarji tako vneto obdelovali (prim.
bibliografijo v delu Branka Fučić »Istarske freske«, Zgb ,1963, str. 33–34; France
Stelè »Umetnost v Primorju«, Lj. 1960, str. 201 in sl.). G. je bil velik borec za
pravice hrvaškega jezika v cerkvi. Ko je bilo 1906 zaukazano, naj se berilo in
evangelij pri peti maši poje najprej v latinščini in šele nato v domačem jeziku,
je G. prosil slov. politika dr. Šušteršiča, naj bi, kot vpliven mož na Dunaju,
posredoval v Rimu v tej zadevi. Posredovanje je bilo uspešno. Tudi je bil G.
glavni pobudnik spomenice, ki je bila 1910 poslana v Vatikan glede uvedbe
glagolice. Ko je nekoč prišlo zaradi uporabe hrvaškega jezika v cerkvi do
konflikta med G-em in trž. škofom Naglom, se je G. pri priči odpovedal bermski
župniji. Škof je nato umaknil svoje zahteve, G. pa ostal v Bermu. Naglov naslednik
dr. A. Karlin je G-a imenoval za častnega kanonika. Kako je svoje župljane razumel
in kako se je na vse mogoče načine potegoval za to, da bi se dvignili tudi iz
gmotne zaostalosti, priča skrb, ki jo je imel za njihov ekonomski napredek. Ker je
pogosto poudarjal, da postane duhovnik, ki živi med kmečkim prebivalstvom, pa se
na kmetijstvo prav nič ne razume ali se zanj ne zanima, župljanom tuj, zato je
naročal in študiral kmetijsko literaturo. Tako je še v JAlm 1923, 75–77 izšel
njegov spis Zadrugarstvo u Istri. Zgledno je imel urejeno
župnijsko in cerkveno posestvo, da je naravnost služilo kot odlična vzgojna
poljedelska šola kmetom. V Bermu je ustanovil mlekarno, dalje hranilnico in
posojilnico, ki ju je sam vodil. Poskrbel je, da je bila goličava pod Bermom
zasajena z borovim nasadom. Leta 1915 je organiziral v Bermu večmesečni čipkarski
tečaj za dekleta in 1917 enakega za pletenje košar za fante in može. V tej dobi je
tudi pomagal ustanoviti Gospodarsko društvo v Pazinu, ki je tu vodilo poljedelsko
šolo. K temu njegovemu gospodarskemu delovanju je treba dodati še, da je v okviru
lista Pučki prijatelj poskrbel za izhajanje mesečne priloge Razumni gospodar, kjer
je tudi sam sodeloval s članki. V deželni vladi v Poreču je bil izbran za člana
gospodarskega zbora. Za zasluge na polju pospeševanja ekonomskega razvoja ga je
dunajska vlada odlikovala z zlatim križcem. – G-evo župnišče je bilo dolga leta
središče premnogih delavcev za narodno stvar. Prijateljske zveze je imel posebno s
pazinskimi odvetniki in znanimi hrvaškimi kulturnimi in političnimi delavci v
Istri dr. Dinkom Trinajstićem, dr. Šimom Kurelićem, ki je bil občinski načelnik, z
odvetnikom dr. Đurom Červarom in njegovim bratom Šimom, dalje s škofoma A.
Mahničem in A. Karlinom ter z voditelji v Sji. Ko so dr. Laginjo pustili na cedilu
najbližji sodelavci, ga je G. rešil iz težkih dolgov in mu poiskal posojilo pri
lj. Zadružni zvezi. Že 1898 je šel G. z dr. Trinajstićem in še nekaterimi drugimi
vplivnimi možmi na Dunaj k cesarju Francu Jožefu I. s prošnjo, da bi bila osnovana
v Pazinu hrvaška gimnazija. Na dijake je namreč vezala G-a velika ljubezen;
nekatere od njih je osebno podpiral. Bil je tudi odbornik Dijaškega podpornega
društva v Pazinu, sodeloval pri načrtih za izgradnjo dijaškega doma v Pazinu. S
svojim velikim vplivom pri trž. škofu je pripomogel, da sta Fran Barbalić in prof.
Nikola Žic postala šolska nadzornika. G. je tudi pomagal osnovati .mladinsko
društvo v Bermu in se zavzel, da je prišlo do inštrumentov za godbo na pihala.
Tudi je pomagal v mesecu avgustu leta 1912 organizirati v Bermu velik tabor
mladinskih društev. – Na kulturnem polju ima G. tudi velike zasluge pri osnovanju
Tiskovnega društva in tiskarne v Pazinu ter da je bil leta 1911 prenesen s Krka
list Pučki prijatelj, da bi s prilogo Razumni gospodar širil med istrskimi kmeti
prosveto in gospodarski napredek. Ko je po vojni ta del Istre pripadel Italiji, je
že 10 mesecev zatem pobudil Tiskovno društvo, naj bi spet začelo izdajati Pučkega
prijatelja, ki je – zaradi cenzure – z belimi lisami izšel ponovno 5. sept. 1919,
a so fašisti 15. jul. 1920 vdrli v tiskarno, razbili stroje in pohištvo in več
stotov črk vrgli na ulico. Tri mesece kasneje je bil Pucki prijatelj prenesen v
Trst v okvir političnega društva Edinost. Po vzorcu GMD je G. 1923 ali 1924
predlagal, naj bi tudi Istrani dobili podobno Družbo, ki naj bi vsako leto
izdajala knjige. V tej zvezi je v Pučkem prijatelju objavil proglas in kratko
okrožnico, ki je bila razmnožena v Trstu, da bi pridobil poverjenike. Ko so it.
karabinjerji našli izvod te okrožnice pri Luki Halatu, žpk v Brestu, so G-u
zapretili z zaporom. G. je postal tudi prvi predsednik Društva sv. Mohora za
Istru, ki je 17 let (1923–1940) do druge svetovne vojne izdajalo svoj knjižni dar
in razpečalo okrog 300.000 zvezkov hrvaških knjig med Istrane. – Ko je bil leta
1929 obsojen na smrt Vladimir Gortan in na zapor večje število G–evih faranov, je
vse to pospešilo, da je G. zapustil Beram in se umaknil najprej na Pivko, kasneje
pa v Jslo. Njegovo delo v Istri pa je ostalo nepozabno in marsikaj, kar je on
zastavil, je še danes živo.
Prim.: Virgil Šček, Paberki, zv. XIV, str. 221 in 223;
ZbsvP 1926, 1, 11; 6, 84; S 1926, 1938; Gore srca 19. VI. 1949; SBL; p. L. Kalac,
Istar. Danica 1953, str. 41; Božo Milanović, Istarska Danica 1951, 25–7; Dr. S.
Brajša, J. G., KolGMD 1966, 72–74 s sl. Božo Milanović, v Pazinski memorial,
Rijeka 1970, 144 s sl.; isti, Hrvatski narodni preporod u Istri, II, Pazin 1973,
304–6, 412, 429–30, 448, 512, 525, 527, 571, 574; L. Jurca, Moja leta v Istri pod
fašizmom, Lj. 1978, 10; La Bora 1978; Na podlagi gradiva, ki sta ga posredovala L.
Jurca in dr. Stojan Brajša, članek sestavil
Brj.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine