Slovenski biografski leksikon

Godina Josip, Vèrdélski, publicist, r. 20. marca 1808 na Vrdeli pri Trstu, u. 29. jan. 1884 tudi tam. Po dolgem moledovanju je prišel 13 letni pastir v nedeljsko šolo pozneje v nemško ljudsko šolo v Trstu, študiral gimn. v Kopru (1825), Gorici (1827), Lj. (1830), kjer mu je bil učitelj M. Čop, in zopet v Gorici (1832–4), pravo v Gradcu, kjer se je seznanil z Miklošičem in Sokličem, služboval pri sodišču v Trstu (od 1837), nato pri financi (Trst 1839, Dubrovnik 1840, Split 1842, Trst 1845, Gorica 1845, Tržič 1847, Split 1848, Trst 1851, Koper 1853, Celovec 1858, Trst 1863), bil 1875 upokojen in se naselil na Vrdeli. Dasi je kot otrok čital slov. knjige in prišel v Dalmaciji v hrvaško kulturno sfero, kjer se je popolnoma naučil hrvaščine in pomagal učitelju Andr. Bariću pri sestavljanju hrv. slovnice ter se potegoval 1851 v Trstu na spodbudo duhovnika in svetovavca pri dež. vladi za Primorsko Moravčana Becka za stransko učitelj. službo hrvaščine na realki, se je šele 1852 zavedel slovenstva menda pod vplivom tržaških narodnostnih razmer in Slavjanskega družtva, na čigar stroške je izdal svojo prvo slov. publikacijo Koledarček za 1853 (poprej je sestavil v Splitu Manuale delle leggi sul bollo e sulle tasse. Trieste, 1844–5), ter bil odslej sotrudnik raznim slov. listam (šifre: J. G., J. G. V., J. G. Verdélski, Verdélski) in izdajal samostojne publikacije. Objavil je krajepisne in narodopisne črtice, zlasti o tržaških Slovencih (N 1854, 182, 186, 190; 1863, 229, 248, 313, 354; 1864, 50) in poljudne sestavke o parobrodarstvu, železnicah, vremenoslovju, tiskarstvu, koristnosti znanja, bogastvu (N 1854, 322; 1856, 368; 1863, 238, 246, 262; KMD 1861, 1862; Besednik 1870, 46). Vabil je 1853 k naročbi na neizišlega Voditelja k znanstvu, ki naj bi obsegal »podučno domače berilo, lepe izgledne in podučne povestnice, opis zemlje, šeg njenih prebivavcov in novih koristnih znajdb … za pokončanje praznih ali babjih ver in predsodkov … za narodovo zadovoljstvo in za poboljšanje njegovega stanja« (N 1853, 259), programu, katerega se je G. dosledno držal. Sodeloval je pri Slov. večernicah, Napreju (1863), Einspielerjevem Slovencu (1866), Stimmen aus Innerösterreich in SG, kjer je zahteval ustanovitev slov. političnega časnika, ki naj bi bil kmetom razumljiv, ustanovitev ljudskih knjižnic, izdajanje dobrih knjig in izdatne podpore za slov. pisatelje ter se zavzel za čistoto slov. književnega jezika proti germanizmom in tujkam (Česa je zdaj Slovencem najbolj potreba?, SG 1862, 139–142; Nekaj o stanju in potrebah našega slovstva, SG 1863, 24 do 26; Krekov odgovor ib. 57–60). Svojemu programu zvest je izdajal, urejal ali sam napisal: Ilirski Primorjan (Trst 1866, le v pričetku), Tržaški Ljudomil (Trst 1866), Pod lipo (Trst 1869 in Povzetek nekih bolj važnih člankov, Trst 1882), nekritični in s Kandlerjem polemizirajoči Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice (Trst 1872), Kratek pregled vesoljnega sveta (Trst 1872), po Smilesu Izvirek premožnosti (Trst 1873), ki ga je zlasti s primerami naslonil na tržaške razmere, Kratek razgovor o bolj važnih dosodanjih iznajdbah (Trst 1876), avtobijografijo Živenje … (Trst 1879), Čitanko mladim Slovencem in Slovenkam (Trst 1882), sestavljal od 1878 poljudno zdravniško knjigo, ki pa ni izšla, in drugo. Tudi njegove samostojne publikacije so pisane z vidika, da so branje, znanje, narodna zavednost in književnost toliko pomembne, kolikor koristijo gmotnemu in zdravstvenemu stanju naroda; z istega vidika je sodil o drugih slov. publikacijah ter zanikaval potrebo vsega, kar je presegalo ozke meje njegovega pretiranega praktično-koristnega stališča (tako n. pr. je bil uverjen o brezpomebnosti Trstenjakovih spisov, a tudi Miklošičevih knjig [Živenje … 88, 169, 174], gl. tudi njegovo sodbo o Čopu ib. 58; SM naj bi izdajala za prosto ljudstvo povesti v cenih malih knjižicah itd.), kar ga je privedlo v polemiko z E in Cegnarjem, ki sta očitala njegovim spisom dolgočasnost (G.-ov odgovor: Časopis E, njega skriti uredovalec in pa »strupena kača«, Gorica 1876). Gre mu pa priznanje, da je priskrbel tržaškim okoliškim Slovencem, katerim je svoje spise menda vsaj v poznejši dobi brezplačno delil, najnujnejše berivo, ki vsebuje marsikatere zanimivosti in ni brez vzgojnega pomena v narodnostnem in gospodarskem oziru; višjim potrebam pa niti jezikovno ni bil dorastel, zlasti ko se je kulturno delo že diferenciralo. – Prim.: Zora 1872, 25; Jereb, LZ 1884, 184, 241; RDHV II, 170; Lončar 141 in tam navedena literatura. Slika: Živenje Josipa Godine Vèrdélskega. Spominska plošča je bila odkrita ob stoletnici na rojstni hiši, a 1921 sneta zaradi groženj fašistov. Pir.

Pirjevec, Avgust: Godina, Josip (1808–1884). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi204327/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Godina Josip Vèrdélski, publicist, r. 20. marca 1808 na Vrdeli pri Trstu, u. 29. januarja 1884 tam. Oče Anton je bil kmet in zidar, mati Marija gospodinja in perica ter sta imela 16 otrok, a do 1813 jih je umrlo deset; oba sta bila nepismena. Po ženini smrti (1816) se je namreč oče še trikrat poročil. Prva mačeha je poslala osemletnega G. služit k stricu Luki Vatovcu, kjer je moral pet let trdo delati; stric Luka pa mu je dovolil, da je najprej obiskoval nedeljsko š., nato nem. normalko. Gimn. je študiral v Kopru (1825), Gor. (1827), Lj. (1830), kjer mu je bil učitelj M. Čop, v Gor. (1832–34), pravo v Gradcu (diplomiral 1837). 1837 je postal praktikant pri finančnem uradu v Trstu, 1840 so ga prestavili v Dubrovnik, tu se je poročil s Kristino Schimpf, hčerko okraj. zdravnika, 1842 v Split, kjer mu je umrla žena, 1845 v Trst in Gor., kjer se je leto pozneje poročil s Frančiško Koch, hčerko odv. iz Gradca, 1847 v Tržič (Monfalcone), 1848 v Split, 1851 v Trst, 1853 v Koper, kjer mu je umrla druga žena in vseh sedem sinov in kjer se je 1856 tretjič poročil, 1858 v Clc in 1863 v Trst, kjer je ostal do upokojitve 1875 kot višji finančni komisar. Naselil se je na Vrdeli, kjer mu je umrla tretja žena, preostala sinova pa sta odšla po svetu. Vse te zamenjave šol in službenih mest so bile posledica njegovega težkega značaja, ki ni znal najti stika ne s profesorji ne s predstojniki in sodelavci. V Dalmaciji se je popolnoma naučil hrv. in pomagal učitelju Andr. Bariću sestaviti hrv. slovnico, 1851 se je v Trstu potegoval na spodbudo duhovnika in svetovalca pri dež. vladi za Primorsko Moravčana Beeka za stransko učit. službo hrv. na realki. V Splitu je izdajal 1843 v mesečnih sešitkih Manuale delle leggi sul bollo e sulle tasse (590 str.). Slovenstva se je zavedel šele 1852 v Trstu pod vplivom razmer in Slavjanskega društva, na katerega stroške je izdal svojo prvo slov. publikacijo Koledarček za 1853. Istega leta je izdal tudi knjižico Njegovo veličanstvo Franc Jožef v véliki smèrtni nevarnosti. 1853 je vabil k naročilu Voditelja k znanstvu, ki naj bi obsegal »podučno domače berilo, lepe izgledne in podučne povestnice, opis zemlje, šeg in njenih prebivavcov in novih koristnih znajdb... za pokončanje praznih ali babjih ver in predsodkov... za narodovo zadovoljstvo in za poboljšanje njegovega stanja« (N 1853, 259; ŠP 1853, 208). Tega programa se je odslej držal vse življenje. Objavljal je krajepisne in narodopisne črtice, zlasti o tržaških Slov. (N 1854,182,186,190; N 1863, 229, 248,313, 354; 1864, 50), poljudne sestavke o parnikih, železnicah, vremenoslovju, tiskarstvu, koristnosti znanja, bogastvu (N 1854, 322; 1856, 368; 1863, 238, 246, 262; KMD 1861, 1862; Besednik 1870, 46), o hvaležnosti in nehvaležnosti, o uboštvu in bogastvu, o potresih, o svetu in posebno naši zemlji (SV 1860–61; KMD 1863, 64–72). Sodeloval je v Napreju, Einspielerjevem Slovencu, Stimmen aus Innerösterreich in SG ter zahteval ustanovitev slov. političnega časnika, ki naj bi bil kmetom razumljiv, ustanovitev ljudskih knjižnic, izdajanje dobrih knjig in izdatne podpore za slov. pisatelje ter se zavzemal za čistost slov. književnega jezika proti germanizmom in tujkam: česa je zdaj Slovencem najbolj potreba? (SG 1862, 139–42), Nekaj o stanju in potrebah našega slovstva (SG 1863, 24–26). Da bi zapolnil vrzeli in da bi utrjeval narodno zavest svojim rojakom, je začel v Trstu urejati in izdajati poljudne domoljubne liste. Najprej je urejal 14-dnevnik Ilirski Primorjan, ki ga je izdajal Ivan Piano (od 7. jan. do 16. dec. 1866). Od 14. jul. do 10. nov.;1866 je urejal in izdajal 14-dnevnik Tržaški ljudomil, od febr. do dec. 1869 pa v mesečnih snopičih Pod lipo (skupaj 292 str.). Iz zadnjega je vzel važnejše članke in jih ponatisnil v knjigi Povzetek nekih bolj važnih člankov iz nekdanjega mesečnika Pod lipo (1882). G-ovo osrednje delo je Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice (1872, 484 str.), ki pa je nekritična in napisana proti Kandlerju. Sledile so: Kratek pregled vesoljnega sveta (1872), po Šmilesu Izvirek premožnosti (1873), ki ga je zlasti s primerami naslonil na tržaške razmere, Kratek razgovor o bolj važnih dosedanjih iznajdbah (1876), avtobiografija Živenje Godine Vèrdéljskega; opisal on sam leta 1879 s pristavkom raznih stranskih rečij za razdelitev med domačince po njegovi smèrti (1880), Čitanka mladim Slovencem in Slovenkam (1882). Več let je sestavljal poljudno zdravniško knjigo, morda proti zdravnikom, ki jih ni maral. Vse knjige je G. sam založil in menda zastonj delil rojakom, napisane pa so bile z namenom, da bi rojake prebudile k narodni zavesti ter jim koristile gmotno in zdravstveno. Vsaka stvar mora ljudstvu koristiti in s tega stališča je presojal branje, znanje, književnost, zato je zavračal Trstenjakove in Miklošičeve knjige, zahteval drugačne čitalnice, preureditev SM v ceneno ljudsko založbo itd. To ga je privedlo v polemiko z E in Cegnarjem, o čemer je izdal brošuro Časopis Edinost njega skriti uredovalec in pa »strupena kača« (Gor. 1876). Njegovi spisi so bili napisani v šibkem jeziku, vendar vsebujejo marsikaj zanimivega, predvsem pa je z njimi svoje rojake narodnostno in gospodarsko dvigal. Spominsko ploščo so mu odkrili ob stoletnici na rojstni hiši, a so jo 1921 sneli zaradi groženj fašistov.

Prim.: G. Jereb, J. G. V., JLZ 1884, 184–86, 241–43; Fr. Simonič, J. G. V., Kres 1884, 216–17; Lončar 141 in tam navedena lit.; SBL I, 224–25; Šalamunova, P. Štrajn, J. G. V. – Čopov učenec, Zaliv 1969, št. 16–17, 8–13; S. Monti Orel 236, 532–33, 543; Pavla Kolarič, Pomen J. G. V. v tržaškem narodnostnem preporodu, PDk 19. marca 1978 s sl.; sl. v knjigi Živenje; Literarna upodobitev: Boris Pahor, Mali samouk, Lj. 1963 (Knjižnica Čebelica, 80).

Jem.

Jevnikar, Martin: Godina, Josip (1808–1884). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi204327/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. november 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine