Gestrin, Fran (1865–1893)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 28, 10. 7. 1927

Slovenski biografski leksikon

Gestrin Fran, pesnik in prevajavec, v Lj. r. 1. dec. 1865, u. 15. avg. 1893. Ko je dovršil ljud. šolo in gimn. (1876–84) v Lj., je šel na Dunaj, kjer je študiral 2 leti pravoslovje, hkrati pa dovršil tudi enoletno prostovoljsko voj. službo. Jeseni 1886 je popustil pravo in se vpisal v Gradcu na filozofsko fakulteto ter študiral zgodovino in zemljepis. 1890 je nastopil kot neizprašan suplent službo na učiteljišču v Gorici, nasl. šol. l. na moškem učiteljišču v Mariboru. A pljučna bolezen, ki si jo je nakopal (1891) pri vojaških vajah, ga je prisilila, da je moral vzeti v aprilu bolezenski dopust in koncem šol l. popustiti službo sploh. Zadnje l. je preživel v Lj. Svoje precejšnje imetje je zapustil Pisateljskemu podpor. društvu v Lj. – Prvi njegovi pesniški poskusi segajo v gimn. dobo. Prve pesmi je objavil kot šestošolec v Tomšičevem Vrtcu (1882), kot osmošolec se je oglasil tudi v LZ (1884), eno l. pozneje v Hribarjevem Slovanu. Tik pred smrtjo je izdal zbirko »Izza mladih let« (1893). Oblike se je učil pri Gregorčiču, ki je z Aškercem vred vplival nanj tudi idejno s svojo domoljubno poezijo (Ecce dolor, Na Gosposvetskem polju, LZ 1888), Jenku, Stritarju, nekoliko tudi pri Levstiku. Motivno pa sta ga vabila Jenko s svojo melanholijo in mladi Stritar s svojim klicem po uživanju ob svetobolnem pesimizmu. Med temi nasprotji se giblje nekaj časa tudi Gestrinovo razpoloženje (Uživaj!, Pod jablano, LZ 1887, Življenje, LZ 1886, V zatišju, Slovan 1887); za obliko značilne pa so epigonske igračke (trioleti, LZ, Slovan 1886). Vendar pa je G.ova ljubavna pesem s svojim dijaškim osredjem, počitniškimi razpoloženji (Doma, LZ 1887), grenkobo slovesa (Prošnja, Slovan 1886), otožnim hrepenenjem iz tujine (Zvečer, Slovan 1886, Na tujem spet, Slovan 1887) in zopetnim svidenjem mnogo bolj doživljena od Stritarjeve. Najvišje se je vzpela njegova lirika, ko je neozdravno bolan čakal smrti. »Balada o prepelici« (LZ 1893) je eden najlepših biserov slov. lirike. V baladi in romanci je bil G.-ov vzornik Aškerc v svoji najboljši dobi in morda vprav zato se G. v njih ni mogel prav osamosvojiti (Kdo ve, Vihing, Zadnji brat). Kot pripovednik se je oglasil G. najprej v Slovanu, kjer je priobčil romantično zgodbico »Moj stric« (1886) in kratko zgodovinsko novelico »Ribičeva hči« (1887), ki spominja na Jurčičev način pripovedovanja. Najvažnejši G.-ov pripovedni spis je »Iz arhiva« (LZ 1890), družabna povest iz življenja po naših trgih in gradovih, kakor jih je pisal Kersnik, po izboru snovi je s Kersnikovo (poznejšo) »Jaro gospodo« nekaka predhodnica slov. naturalizma. G. je bil tudi zelo plodovit prevajavec. Najrajši je prevajal iz češčine in ruščine, ki se jih je naučil kot gimnazijec, pa tudi iz nemščine in francoščine, in sicer največ za listek SN in za oder dramat. društva v Lj. (rokopisnih prevodov okrog 30 dram in oper). V knjižni obliki sta izšla prevoda Svatopluka Čecha »Med knjigami in ljudmi« (1891) in Jar. Vrchlickega »Barvaste črepinje« (1893); več manjših prevodov je izšlo tudi v Gabrščkovi »Slovanski knjižnici« (Sienkiewicz, Angel, zv. 3.; Holeček, Kako sem izpovedoval Turke, zv. 9.: G. Preissova, Stric Martinek, zv. 10.). V Vrtcu je rabil psevdonime Ksaverij (tega časih tudi v Slovanu), V. W. in F. G. P. (tega v začetku tudi v LZ), v Slovanu razen tega še »Osamelec«, prevode pa je podpisoval s psevdonimi Ivan Gornik, J. Skalar, A. P., Svoboda. – Prim.: LZ 1893, 572–3 (Levec); SN 1893; Glaser, IV, 48–49; E. Lampe, DS 1899, 417–20 (s sliko). Naslove prevedenih iger gl. pri Trstenjaku, Slov. gled., 1892, 91 in 144; DS 1909, 145 (s sliko); Wollman 43, 45, 49, 50, 51, 52, 114, 115, 116, 121, 146. Grf.

Grafenauer, Ivan: Gestrin, Fran (1865–1893). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi200010/#slovenski-biografski-leksikon (26. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine