Gabrijevčič, Josip (1840–1909)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Gabrijevčič Josip, teolog in politik, r. 30. jan. 1840 v Prelesju pri Plaveh, u. 24. marca 1909 v Gorici, pokopan na Sv. Gori. Študiral je v Gorici gimnazijo (1852-9) in bogoslovje (ord. 1863), kaplanoval v Prvačini, odšel 1865 v Augustineum na Dunaj (prom. 1869), kaplanoval v Rihemberku, prišel 1871 v goriško centralno semenišče (12 let spiritual, 25 let vodja), bil prof. novega zakona, pastoralke (1880), cerkvene zgodovine in cerkv. prava (1885) do upokojitve 1908, bil hišni prelat (1883), častni kanonik in konzistorijalni svetnik (1883). Sodeloval je pri Folium periodicum, se trudil za organizacijo kat. društev, katerih se je spomnil tudi v oporoki, bil ustanovnik Alojzijevišča, predsednik slov. sirotišča in društva sv. Jožefa za pomoč bolnim duhovnikom in dr. V polit. življenju je bil član konservativne stranke in odločen pristaš Jos. Tonklija, kar ga je privedlo v nasprotje z mlajšo duhovniško generacijo. - Prim.: Gorica 1909, št. 25, 26; Lesar, VBV, 1916, 77-8; ZMS XI, 240. Pir.

Pirjevec, Avgust: Gabrijevčič, Josip (1840–1909). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi194823/#slovenski-biografski-leksikon (18. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Gabrievčič (Gabrijevčič, Gabrijelčič) Josip, ravnatelj bogosl. semenišča, narodni delavec, r. 30. jan. 1840 v Prilesju pri Plaveh, u. 24. marca 1909 v Gor., pokopan na Sv. gori. Oče Štefan in mati Katarina Gomišček sta v Gorici izšolala poleg Josipa še sina Mihaela, kasnejšega višjega sodn. svetnika v Trstu in zatem dvornega svetnika pri najvišji sodniji na Dunaju. G. je z odliko opravil v Gorici gimnazijo (1852–59) in bogoslovje (1859–63) ter bil ordiniran 7. aprila 1863. Po dveletnem dušnopastirskem delu kot kpl. v Prvačini (1863–64) ga je zaradi njegove nadarjenosti nadškof Gollmayr poslal študirat kot gojenca Augustineuma na Dunaj (1865–69), kjer je 1869 doktoriral iz bogoslovnih ved. Po povratku v Plave je bil 1. avg. 1869 imenovan za žpk upravitelja v Volčah, na mesto umrlega žpk Andreja Peternela, in od tam premeščen za kpl. v Rihemberk (1869–71). Končno je bil 1871 poklican v Gor., kjer je odslej živel do smrti, in bil v osrednjem bogosl. semenišču najprej spiritual (1871–83) in po smrti ravnatelja Štefana Kociančiča ravnatelj (1883–1908). Obenem je predaval v bogoslovju 7 let sv. pismo N. Z., 5 let pastoralno bogoslovje in zadnjih 23 let cerkv. zgodov. in cerkv. pravo. 1908 se je odpovedal rektoratu in leto kasneje umrl. Bil je dober profesor in vzgojitelj duhovnikov štirih škofij: gor., trž., poreške in krške. Duhovščina se je v težjih primerih obračala nanj za strokovne nasvete. Nadškofje so ga pritegnili k osrednjemu škofijskemu vodstvu in mu poverili naloge sinodalnega izpraševalca (1875), nadškof. komisarja pri izpitih na drž. gimn. (1875) in na učiteljišču (1883), konzistorialnega svetovalca (1883) in branilca zakonske vezi pri cerkv. sodišču (1902). Kot sijajen govornik je nastopal tudi v nadškofovem imenu na raznih cerkv. slovesnostih, npr. na I. Slov. kat. shodu v Lj. 1892. V priznanje za cerkv. zasluge je bil imenovan za častnega kanonika (1902) in ob 40-letnici mašništva za papeževega hišnega prelata (1903). Kot narodno zaveden cerkveni dostojanstvenik je G. posegal v javno življenje gor. Slovencev. Slov. in it. katoličani so 28. dec. 1870 ustanovili v Gor. skupno kat. društvo II Circolo Cattolico Goriziano – Katoliška družba Goriška za uveljavljanje katoliških načel v javnem življenju. Ker pa to it.-slov. društvo ni dovolj upoštevalo slov. zahtev, so se Slovenci sklenili osamosvojiti. Tudi v narodnonpolitičnem društvu Soča (ust. 1869) so prav takrat nastale hude razpoke, tako da so iz njega izstopili duhovniki in aprila 1872 ustanovili poseben pripravljalni odbor, ki naj izdela pravila in nato ustanovi samostojno kat. narodno-politično društvo ter začne izdajati društvena glasilo. V pripravljalnem odboru so bili: Štefan Bensa (PSBL II, 63), Ivan Kumar, Ivan Hrast, Jože Marušič in Josip Gabrievčič. 5. jul. 1872 je izšla prva številka kat. tednika Glas, 15. maja 1873 pa se je ustanovilo kat. polit. društvo Gorica. Na občnem zboru je G. pojasnil namen društva in predlagal za preds. J. Tonklija. Tudi kasneje je G. ostal odločen pristaš poslanca J. Tonklija in kot staroslovenec podpiral njegovo strujo, kar ga je privedlo v nasprotje z mlajšim duhovniškim rodom. Skupaj z A. Mahničem in T. Čerinom (PSBL III, 225) je nasprotoval »liberalni in breznačelni politiki« A. Gregorčiča in kasneje A. Gabrščka, zaradi česar ga je Nova Soča besno napadla v članku »Tonklijeva okolica« (Gabršček I, 261, 293). Kljub težkim strankarskim bojem je G. ohranil stike tudi z Gabrščkom in liberalno stranko (PrimL 4. nov. 1907). Kot vnet pobudnik krščansko-socialne misli je vsekdar podpiral dejavnosti A. Pavlice. Bil je soustanovitelj Slov. sirotišča: predsedoval je pripravljalnemu odboru (A. Pavlica, Josip Ličan, odv. Fran Pavletič, Josip Gabrievčič) pri sestavi društvenih pravil in bil na ustanov. zboru 14. jun. 1904 izvoljen za ravnatelja (preds.) društva Slov. sirotišče, kar je ostal do smrti (PrimL 16. jun. 1904). Kot dobrotnik in pokrovitelj »Slov. kat. delavskega društva« in »Skalnice« A. Pavlice je slovesno v c. sv. Ignacija blagoslovil njuni zastavi (3. maja 1903) in se na praznik varstva sv. Jožefa udeleževal njune vsakoletne procesije na Sv. goro in zanje maševal in pridigal. Bil je preds. Društva sv. Jožefa za pomoč bolnim duhovnikom. Veliko je storil za slov. dijake: bil je soustanovitelj Alojzijevišča, podpornik Šolskega doma, dobrotnik dijaških društev; v oporoki se je spomnil tudi akad. društva Danice na Dunaju in Zarje v Gradcu. S pesnikom Simonom Gregorčičem ga je vezalo iskreno prijateljstvo: zagovarjal ga je pred sobrati, nudil mu je javno oporo, vabil ga je v Gor. in mu ponujal mesto kateheta na srednjih š., pri Sv. Ignaciju je opravil pogrebne svečanosti nad umrlim pesnikom, preden so ga odpeljali k Sv. Lovrencu (Libušnje). Kot bogoslovni strokovnjak je sodeloval pri Foliumu z nepodpisanimi članki.

Prim.: LibBapt v Gorenjem polju 1840 navaja priimek »Gabrieucig«; NadškAGoir, arhivalije, šematizmi, Folium 1879, 179 pass.; SBL II, 195; Domovina 1869, 100; Glas 5. 7. 1872 in 30. 5. 1873; Poročilo o I. Slov. kat. shodu 1892 v Lj., Lj. 1893, 163–173; PrimL 1903, 16. 4.; 7. 5.; 1906, 3. 5.; 29. 11.; 20. 12; 1907, 2. 5.; 9. 5.; 1908, 16. 4.; 1909, 1. 4.; Lončar, 140; Družina 1929, 225; Gabršček I, 183, 274, 276, 474, 515; II, 104, 321–22 (nekrolog); Koblar, S. Gregorčič, Zbrano delo III, 324, 473; Koblar, Gregorčič, 98, 170, 361; sl. v IS 1927, 239.

R. K.

Klinec, Rudolf: Gabrijevčič, Josip (1840–1909). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi194823/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine