Slovenski biografski leksikon

Funtek Anton, pesnik in prevajavec, r. 30. okt. 1862 v Lj. Dovršil je tam 5 razr. realke (1873-7) in učiteljišče (1877-81), služboval potem kot učitelj nekaj časa v Litiji, nato v Št. Vidu pri Stični, šel od tam na poziv dež. odbora študirat na dun. tehnološki muzej (za obrtno šolstvo), postal 1886 učitelj na lj. mestni šoli na Barju, napravil tu 1888 meščanskošolski izpit iz jezikovno-zgodovinske in matematično-prirodoslovne skupine s pedagogiko, učil nato kot strok. učitelj na obrtni šoli 1889-94, potem kot prof. na drž. moškem učiteljišču v Lj. Pesniti je začel že kot učiteljiščnik, javno pa je nastopil po zrel. izpitu, ko je 12. št. LZ na prvem mestu prinesla njegovo domoljubno pesem Mejnik. Bil je učenec Jos. Cimpermana, ki mu je bil pozneje tudi osebni prijatelj, in se je pri njem kot odličen formalen talent naučil mojstrsko obvladovati jezikovno in metrično obliko. Njegove pesmi so izhajale najprej z znakom -b-, pozneje s pravim imenom, do 1895 skoro redno v LZ, tudi v Kresu in Slovanu. 1894 so izšle v posebni zbirki (Izbrane pesmi). F.-ove pesmi, po večini lirične, so bolj orisovalnega in meditativnega značaja, ne odlikujejo se po posebni čustveni globini in izrednem idejnem bogastvu, zato so bile ob književnem prevratu (ok. 1895) prvi in glavni cilj srditih napadov naših modernih, a da imajo le svojo miselno, čustveno in umetniško vrednost, resda po kakovosti drugačno od moderne poezije in manj dostopno mlajšemu rodu, dokazuje to, da so si pa prvem prevratnem navalu zopet osvojile mesto v LZ, čeprav skromnejše od nekdanjega. Med F.-ovimi pripovednimi pesmimi so najvažnejše »epsko-lirske slike« Smrt (KK III). Zgled Baumbachovega (na Bledu nastalega) »Zlatoroga«, ki ga je vzorno poslovenil (1886, 2. izd. 1922), ga je napotil, da je spesnil po nar. pripovedki o Vrbskem jezeru daljšo pripovedno pesnitev Godec (1889). Spisal je tudi nekaj novel in povesti (Iz spominov mlade žene, Slovan 1886; Brata, DS 1889; Senanus, LZ 1892; Rokopis, LZ 1895) in lirskoepske črtice Luči (1891). Med dramatičnimi spisi je treba omeniti besedilo za Ipavčevo spevoigro Teharski plemiči (1890) in dramo iz umetniškega življenja Tekma (KK 1913); še nekaj drugih se je igralo z večjim ali manjšim uspehom na lj. odru. Velike zasluge si je pridobil F. kot prevajavec. Za »Zlatorogom« je prevel muzikalno izobraženi pesnik daljšo vrsto znanih opernih tekstov (Kind-Weber, Čarostrelec, 1893; Sabina-Smetana, Prodana nevesta, 1893; Krasnohorská-Smetana, Poljub, 1894; Piave-Verdi, Ernani, 1897 i. dr.). Najvažnejši prevodi njegovi pa so Shakespearejev Kralj Lear (MS 1904), Schillerjeva Pesem o zvonu (LZ 1905), prvi del Goethejevega Fausta (MS 1908) in Gerh. Hauptmanna Potopljeni zvon (Splošna knj., 1924). F. je pisal tudi knjige za otroke, tako Prizore iz otroškega življenja (1886), Zabavišče slovenskim otrokom (1887), Mladini za kratek čas (1893), »Iz mladih dni« s prevodom Heyevih Petdesetih basni za otroke (1895) in izdal učni knjigi za obrtne šole (Obrtno spisje, 1891 in prevod Haymerlovih Životopisnih obrazov iz vsega obrta, umetnosti in industrije, 1895). Izmed književnih razprav sta najdragocenejši življenjepis Jos. Cimpermana (LZ 1890) in razprava o besedilu naših popularnih pesmi (LZ 1922). Bil je 1891-4 urednik LZ, dolga leta urednik LZg in od 1918 lj. Uradnega lista. — Prim.: Glaser IV, 44-6, 312-3; Cankar, SN, 26. marca 1897. Slike: SIT II, št. 11; Dan, 26. marca 1912. Grf.

Grafenauer, Ivan: Funtek, Anton (1862–1932). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi193993/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine