Füster, Anton (1808–1881)

Füster (Fister) Anton, politik, r. 5. jan. 1808 v Radovljici, u. 12. marca 1881 na Dunaju. Študiral je 1820-32 gimn., filozofijo in teologijo v Lj. (ord. 26. jul. 1832), bil v Lj. 1832-3 teološki adjunkt, 1833-5 šenklavški kaplan, se dal v 2. pol. 1835 odpustiti v tržaško škofijo, bil 1835-9 nemški pridigar pri župni cerkvi v tržaškem novem mestu, 1839-47 prof. veroznanstva in splošne pedagogike v Gorici, si pridobil med tem na Dunaju doktorat filozofije, a 26. jun. 1847 na svoje neizrečno veselje postal prof. za veroznanstvo in pedagogiko na filozofski fak. dunajske univerze, kjer je bil obenem univerzitetni pridigar. Odlikoval se je po prikupljivi zunanjosti, simpatičnem nastopu, izrednem govorniškem daru, dobrodušnosti in po nesebični vdanosti ideji, a bil je nemiren duh, bolj človek čustva nego intelekta, nesamostojen, v presoji položaja često naiven. Rano se je vnel za svobodoumna politična in kulturna gesla ter zbujal po racijonalizmu svojih pridig pozornost že v Lj. Za časa bivanja v domovini je bil pač orijentiran v zmislu prebujajočega se slovenstva ter se družil v Lj. s Prešernom in Čopom (o Čopovi smrti je kazal znake naravnost obupne žalosti), v Gorici najbrž s Staničem (ž njim se je srečaval vsaj v društvu proti trpinčenju živali), vendar je že takrat v omenjenem društvu omislil le nemško brošuro o namenu društva (Der Verein wider die Thierquälerei, Wien 1846; brošura »Milosrčnost do živali«, ki so jo izdale 1846 kot prilogo »Novice«, ni ž njim v nobeni zvezi). Na Dunaju 1848 se je vdal vsega ideji svobode ter postal enostranski svobodnjaški zanesenjak, v katerem je strah za revolucijonarne pridobitve ubil v nekaj tednih vsako razumevanje za preporodne težnje Slovanov in zlasti tudi slov. rojakov. - Od prvega početka dunajske marčne revolucije je z mladeniškim ognjem kumoval revolucijonarnemu pokretu med dijaki (12. marca 1848 je prošnjo vlade, da bi skušal mladino v pridigi pomiriti, odklonil ter na prižnici univ. cerkve dijake pozival, naj vztrajajo v boju za zmago resnice in naj jim v ta namen nobena žrtev ne bode pretežka; 13. je imel še predavanja ter govoril v istem zmislu; 14. je podpiral dijake, ki so dobili med tem orožje, že v vlogi marketendarja, v avli pa imel prvi navduševalni govor ter se ponudil dijakom za vojaškega kaplana; 17. je v družbi pastorja in rabina vodil pogreb marčnih žrtev ter prvo besedo prepustil ob grobu v znak tolerance rabinu; za organizacijo akademijske legije, ki se je dovolila 20. marca, je izdelal osnovne linije, postal pozneje kot edini zastopnik teološke fakultete v legiji njen vojni kaplan, 15. maja začel prihajati v »stürmerju« v avlo, a ko je začela vlada delati na to, da se legija razpusti, je bil 22. maja pri prvi seji legije v avli, kjer se je o tem debatiralo, predsednik zbora, vnemal dijake za oborožen odpor, obljubljal, da hoče z legijo zmagati ali umreti, bil 26. maja ž njo na barikadah ter storil vse, da obljubo opraviči). Na najboljši glas je prišel obenem pri delavcih, ki so ga tudi na barikadah proglasili za svojega vojnega kaplana. Ko je bil 27. maja izvoljen v »varnostni odbor«, je dobil novo priliko, da koristi svoji ideji. — V začetku revolucije je še skušal družiti z navdušenjem za nemško svobodo tudi vnemo za slovensko. V avli je 14. marca pozdravljal slov. in ital. študente, med njimi več svojih bivših učencev, v njih materinem jeziku. Obenem s 43 drugimi Kranjci je podpisal dne 29. marca 1848 adreso za kranjske stanove, naj se zavaruje slov. narodnost na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, a istega dne se je udeležil tudi prvega zborovanja za ustanovitev »Slovenije«. Toda že na tem zborovanju je bil »tih in mrk«, a ko se je 20. apr. »Slovenija« res ustanovila, je hitro odpadel ter prešel polagoma povsem v nemško-radikalni tabor. Ko so bili 7. jun. v dun. avli češki akademiki ter je prišlo med obema narodnostnima dijaškima taboroma do navidezne sprave, je govoril F. v avli besede, ki so dale Slovencem pravico, da so ga v »Novicah« 9. avg. javno »izbrisali iz slovenskega rodu« (F., ki že ni več verjel, da bi Nemci sploh mogli koga v narodnostnem oziru zatirati, a svojo vest že potolažil z naivnim izgovorom o potrebi hvaležnosti do »nemške vzgoje in kulture« ter imel obenem za pravilno, če bi bili češki akademiki v praški legiji obdržali Nemcem na ljubo nemško komando, je tukaj javno poudaril, da »ima kot duhovnik manj na misli narodnost kakor pa človečanstvo«). Da je bila javna slov. obsodba tu umestna, so pokazali dogodki v parlamentu, kjer je F. glasoval vedno z radikalno nemško levico. - F. je bil eden redkih članov »varnostnega odbora«, ki je dobil med volitvami od 6. do 9. jul. na Dunaju državnozborski mandat. Govoril je v državnem zboru samo enkrat (k vprašanju o vrnitvi dinastije na Dunaj). V deputaciji, ki je prosila 13. sept. za vzpostavitev »varnostnega odbora«, je bil tudi on, a ker sta ga Bach in Latour imenovala takrat »veleizdajavca«, je 6. okt. odklonil posredovanje v prid obleganega vojnega ministra ter postal v tem zmislu sokriv Latourjevega umora. Ko je zavladala reakcija in se začel glavni srd obračati ravno proti njemu, je izgubil ves pogum ter se v strahu potuhnil. Ko je bil za 15. nov. državni zbor sklican v Kromeřiž, že ni upal potovati sam, ampak je prosil Smolko, da je potoval ž njim. Čeravno je bil v notranjosti že dobršen čas sovražnik kat. cerkve, vendar ni imel poguma, da bi izvajal potrebne konsekvence ter nehal maševati, dokler mu ni v Kromeřižu olomuški nadškof maševanja izrečno prepovedal. Ko je postalo v prvih dneh marca 1849 jasno, da namerava vlada drž. zbor razgnati ter radikalne voditelje zapreti, je hotel pobegniti na Ogrsko, a se je uklonil Kudlichu, da pobegne ž njim v Nemčijo. Živel je nekaj časa v Hamburgu, potem v Bruselju in končno v Londonu. Iz Londona je 6. okt. 1849 odplul v Ameriko ter se preživljal v New Yorku in drugod v bednih razmerah kot učitelj angleščine, francoščine in italijanščine, pri čemer mu je pomagalo, v kolikor je šlo za ruske in poljske učence, tudi znanje zavržene slovenščine. V Evropo se je vrnil 1876 ter živel nekaj časa v Gradcu in končno na Dunaju, kjer so ga podpirali prijatelji iz 1848. Njegovi spisi izza revolucije so vsi politični: Mentor des studierenden Jünglings, Wien 1848; Wer hat die Freiheit verraten (proti Čehom; 1848?); Hirtenbrief an die Wiener akad. Legion, Manheim 1849; Memoiren von März 1848 bis Juli 1849, Frankfurt 1850 (2 zv.); Bildung in den vereinigten Staaten, Wien 1878. V rokopisu je ostavil 1849 L. A. Franklu življenjepis s cerkv. govori vred, a pozneje še: Memoiren, 28 Jahre in der Verbannung, Lehr- und Wanderjahre. Za zgodovino 1848 so njegovi spomini važen vir. - Prim.: Lj. gimn. šem. 1820-5, škof. 1829-36; N 1847, str. 116; 1848, str. 138; 1849, str. 130, 180, 194; 1850, str. 4; Kayser, Bücherlexicon I (1847-52), 334; IB 1848, 11, 65, 67, 80; Wurzbach V, 27; Palacký, Österreichs Staatsidee, 53; Das Jahr 1848, I (H. Reschauer, Wien 1872), 65 (Katzlerjev lesorez, ki ga predstavlja na pridižnici), 159, 160, 162, 168, 176, 179, 344, 354, 355, 400, 403, 421; II (Moritz Smets), 3, 13 (s sliko pogreba marčnih žrtev), 15, 16, 18, 24, 25, 67, 103, 176, 179, 187, 188, 208, 216, 242, 256, 258, 262, 265 (s sliko na »prvi barikadi«?), 268, 282, 290, 291, 292, 295, 307, 308, 362, 363, 365, 408, 434, 465, 468, 470, 472, 473 (slika), 512, 528, 574, 599; Kudlich, Rückblicke u. Erinnerungen II, 66, 69, 70, 71; III, 25, 143, 185, 238, 240, 247, 254; Levec, Čop, Zvon 1879, 131; Illustr. Extrablatt 1881 (ob smrti, s podobo); SN 15. marca 1881 (št. 60); Alma mater 17. marca 1881 (št. 11); Simonič, Kres 1881, 243; Denkschrift aus Anlaß der Enthüllung des Grab-Monumentes f. weil. Prof. Dr. Ant. Füster, Wien 1882 (ref. Simoničev, Kres 1883, 62); Apih, 92, 119, 178, 179, 234, 287; Globočnik, K petdesetletnici slov. nar. zavednosti, IMK 1898, 5, 7, 9; Marušič, Moja doba in podoba, 1898, 32; Steska, Langus, DS 1904, 466 (o portretu Füstra); Helfert, Gesch. der österr. Revolution, I, 238, 282, 316, 412, 451; II (1909), 214, 216, 219, 252, 255, 258, 260, 264, 265, 267, 336; ZMS 1909, 149, 154; LT 1873, 129, 282. Kd.

Füster Anton, šolnik, politik, animator dunajske revolucije, r. 5. jan. 1808 v Radovljici, u. 12. marca 1881 na Dunaju. Študiral je v Lj. in bil posvečen v mašnika 26. jul. 1832. Bil je Čopov in Prešernov znanec. Čopova smrt ga je globoko pretresla. Po triletnem službovanju v lj. škofiji je prestopil v trž.-koprsko in bil nemški pridigar pri Novem sv. Antonu (1835–39). Kot trž. duhovnik se je preselil v Gor. in sprejel službo prof. verstva in pedagogike na modroslovnem učilišču (VIL in VIII. gimn.) in v bogosl. semenišču (1835–47). Srednješolci so ga naravnost oboževali. Doktoriral je iz filozofije na dunajski U in bil 26. jun. 1847 imenovan za prof. verstva in pedagogike na filozofski fakulteti dunajske U in obenem še za univerzitetnega pridigarja. Vnet za svobodoumna politična in kulturna gesla je za marčne revolucije na Dunaju 1848 navduševal dijake k oboroženemu odporu za zmago revolucionarnih zahtev. Postal je vojaški kpl. akademijske legije in borbenega delavstva in z akademiki šel na barikade. Kot član »varnostnega odbora« je bil jul. 1848 izvoljen v prvi drž. zbor in v njem tudi spregovoril o vprašanju vrnitve dinastije na Dunaj. Ko pa so 7. marca 1849 razgnali drž. zbor pri Kromerižu in hoteli prijeti radikalnejše voditelje, je pobegnil najprej v Nemčijo in na Angleško, potem pa v Sev. Ameriko in se v Philadelphiji preživljal kot zasebni učitelj modernih jezikov (anglešč., francošč., nemšč., ital.). V Avstrijo, kjer so ga medtem pomilostili, se je vrnil 1876, živel nekaj časa v Gradcu in zatem na Dunaju. Objavil je več spisov politične vsebine; njegovi spomini so važen vir za zgodovino revolucionarnih dogodkov 1848. V goriških letih je bil v ožjih stikih z Valentinom Staničem in spisal za njegovo »Družbo zoper trpinčenje živali« (1846) knjigo Der Verein gegen die Thierquälerei. Da bi gor. bogoslovcem omogočil učinkovito dušno-pastirsko delovanje med slov. verniki, je v bogoslovju uvedel pouk slovenščine, ki pa ga je moral prekiniti po treh tednih zaradi nemarnosti in premajhne vztrajnosti slušateljev. Podoben poskus učenja slovenščine je že poprej naredil prof. Jožef Frid. Crobath, a je iz istih vzrokov propadel. Bogoslovcu Francu Pelhanu pa je 1847 vendarle uspelo s poukom slovenščine in hrvaščine (Gabršček I, 7 in 10). F. je na Dunaju sprva podpiral slov. zadeve in se udeležil zborovanja za ustanovitev »Slovenije«, a kmalu zatem je narodno odpadel in dokončno prešel v nemško-radikalni tabor, tako da so ga v N 9. avgusta 1848 javno »izbrisali iz slov. rodu«.

Prim.: SBL I, 192–93; NadškAGor, akti 1124/842, 1240/844, 1188/46, 1078/847; ŠematGor 1846; Vascotti, 145; Paulus [= Levec], Valentin Stanič, Feuilleton iz Soče, Gor. 1873, 25; I. Prijatelj, Slov. kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, 1955, I, 26 in 399; A. Marušič, Moja doba in podoba, Gor. 1898, 32–35; Marijan Britovšek, A. F. in revolucija 1848 v Avstriji, Mrb 1970.

R. K.