Slovenski biografski leksikon

Franchi Gašpar, zvonar, r. v Vidmu (Udine) ok. 1657, u. 25. avg. 1733 v Lj. Ulival je v Lj. zvonove od 1671, med njimi največjega za lj. stolnico 1706. — Prim.: ZZ 137; Carn. III, 226. St.

Steska, Viktor: Franchi, Gašpar (okoli 1657–1733). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi191389/#slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Franchi Gašper, zvonar, r. 1657 v Vidmu (Udine), u. v Ljubljani 25. avg. 1733. Iz znanega zvonarskega rodu z dolgo tradicijo, saj sta mu oče Jožef in stric Bernard bila zvonarja in zvonar je bil tudi njun oče Gašper imenovan Uticensis. Od njega ima en zvon Koreno (1631), od očeta Bršec (1671), od strica Bernarda pa Žeja-Slavina (1668). Gašper je najprej delal z očetom kot potujoči livar in vlival zvonove po Istri, a 1688 se je nastanil v Lj. 1693 postal lj. meščan in ustanovil zvonarno, v kateri je kmalu vlival tudi topove (1703). Iz 1703 obstoji njegova pritožba lj. magistratu zoper kositrarski ceh, ker so kositrarji vlivali svinčene plošče in s tem posegali v njegovo obrt. F.-jeva livarna, v kateri sta v prvih desetletjih 18. stoletja delala tudi njegov nečak Franc in sin Dominik (1712 in 1717 vlil zvonove samostojno), se je kmalu močno razvila in vlivala zvonove, topove in druge metalne odlivke. V dokumentih o vlivanju enega zvona za zagrebško stolnico (1706) se F. imenuje »campanarum fusor« in »fonditor di metalli in Lubiana«, kar izrecno pove, da je v svoji delavnici vlival tudi druge kovinske predmete. Vsekakor je livarna že tedaj bila na visoki tehnični ravni, saj je v njej F. izdeloval celo gasilske brizgalne in 1717 eno dobavil lj. magistratu ter 1725 izdelal medeninaste cevi za vodnjak na Starem trgu v Lj. Ko sta mu umrla sin in nečak, je v dec. 1720 naznanil magistratu, da bo livarno in zvonarno odstopil nekemu Francu Vidalu, kar se pa ni zgodilo. 1723 se je odločno uprl, ko je Luka Dimic iskal dovoljenje za zvonarsko obrt, vendar ni uspel. Ker je bil že star in onemogel, je vodstvo podjetja prepustil sorodniku Jožefu Samassi, katerega je 1729 poklical iz Forni Avoltri; 1732 je nekaj mesecev preživel v Dragi pri Bakru, kjer je imel hišo in vinograd. Pa ni imel miru; začutil je, da se mu bliža smrt in podaril hišo z vinogradom frančiškanom na Reki. Star in bolehen se je odpravil nazaj v Lj. in ko se je prepričal, da njegov sorodnik spretno in zadovoljivo nadaljuje njegovo delo, mu je po smrti zapustil zvonarno, iz katere se je pozneje razvila znana industrijska zvonolivarna Samassa. V skoraj petdesetih letih dela je Franchi vlil čez sto nam znanih zvonov, kar priča o slovesu njegovega solidnega dela in kakovosti zvonov, ki so se odlikovali po čistem in dobro donečem zvoku. Vliti zvonovi: Bršec (1685), Lovran (1685), Borovnica–Sv. Štefan (1688), Pograd (1690), Setnica (1690), Bodovlje–Log 2 (1691), Karlovac (1692), Log (1692), Selo (1692), Lovran (1692), Dubovac (1692), Dobrna (1693), Sv. Jošt nad Kranjem (1693), Višnja Gora (1693), Voklo (1694), Krapa (1694), Žeželj (1695), Poljanica (1695), Podzemelj (1696), Briše (1697), Dol (1697), Ajdovec (1697), Ždinja vas (1698), Račje selo 1698), Metlika (1698), Krasinec (1698), Šenčur (1700), Ig (1701), Škocijan (1701), Caber (1702), Log (1703), Trebnje (1703), Višnja gora (1704), Sora (1704), Breznica–Breg (1705), Stari trg–Sv. Uršula na Plešivcu 2 (1705), Višnja gora (1705), Komenda (1706), Mokronog ('1706), Ljubljana stolnica (1706), Zagreb–Sv. Dizmuš (1706), Zagreb–Sv. Marko 3 (1707), Zagreb stolnica (1707), Žareč (1707), Višnja gora (1708), Log (1708), Preddvor (1708), Smlednik (1708), Stražišče (1709), Vrzdenec pri Horjulu (1709), Račje selo (1710), Kropa (1710), Log (1711), Češnjica-Olše (1711), Bosiljevo (1713), Reka–Sv. Jeronim (1713), Primskovo (1713), Kostel (1714), Kočevje (1715), Vrhnika (1716), Kranj–Ožbalt (1716), Kranj–Huje (1717), Št. Vid pri Zatičini (1717), Planina (1717), Dolga vas pri Kočevju (1717), Dobrniče (1718), Ljubljana–Rotovž (1718), Nova Štifta pri Ribnici (1718, rekviriran 1917), Blejski otok 2 (1719), Šent Rupert (1719), Šentjur pod Kumom (1719), Sela–Višnja gora (1719), Cešnjica–Olše (1719), Knežja Lipa (1719), Spodnji Log pri Brezovici (1719), Dobrovlje pri Mozirju–Sv. Urban (1719), Ratje (1720), Dobrova (1720), Spodnji Log pri Brezovici (1720), Smolnik (1722), Kranjska Gora (1722), Škofja Loka 3 (1722), Sv. Jošt nad Kranjem (1722), Kropa (1722), Ljubljana–Polje (1722), Šturje (1723), Sora (1724), Reka–Sv. Vid (1724), Breg pri Preddvoru (1724), Krško (1725), Mojstrana (1725), Gorje (1725), Gradišče (1725), Kočevje–Pokopališče (1726), Stražišče (1726), Visoko (1727), Črnuče (1727), Nova Štifta pri Ribnici (1727, rekviriran 1917), Cerklje (1729), Ig (1729), Cerklje (1730), Grad Križ (1732), Motnik (1733), Reka–Sv. Jeronim (1733). Zapuže c. sv. Martina, Morsko, Gorenja Tribuša, Ločnik. Nekaj zvonov iz Franohijeve zvonarne, kolikor vemo, je signiral s svojim imenom Dominik Franchi, tako: Šipak 2 (1712) in Lopata–Hinj (1717).

Prim.: Kukuljević, 88; isti v Vienac zabavi i pouci XII, Zgb 1880, 121–22; I. K. Tkalčić, Prvostolna crkva zagrebačka nekoč i sada, Zgb 1885, 108–10; I. Kukuljević, Nadpisi sredovječni i novovjeki na crkvah, javnih i privatnih sgradah itd. u Hrvatskoj i Slavoniji, Zgb 1891, 347; I. Sašel v ZZ 1888–1908, 127, 137, 266–67, 459; isti v Carniola III, Lj. 1912, 223–31; VII, Lj. 1916, 80–04; V. Hoffiller v Sveta Cecilija 1919, 42–43; J. Mal v ZUZ IV, 1924, 153; F. Stelè, Politični okraj Kamnik, Lj. 1923–26, 261, 364, 398; V. Steska v SBL I, 185; R. Gigante, Le antiche campane di Fiume, v Fiume, 1926, 2, 3–24; M. Marolt, Dekanija Vrhnika, Lj. 1930, 44, 256–57; R. Andrejka v Kronika slovenskih mest I, 1934, 59, 135; M. Samassa v Kronika slovenskih mest I, 1934, 174–79; V. Klaić v Zagreb god. 1934, I, Zgb 1933, 6–42; Zagreb IV, Zgb 1936, 316; K. Dočkal, Naša zvona i njihovi lijevaoci, Zgb 1942, 78–80; O. Hajnšek, Marijine božje poti, Clc 1971, 158, 225, 304; I. Slokar v Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja, Zbornik razprav, Lj. 1972, 55–113; KLSje III, 216.

Lc.

Lisac, Ljubomir Andrej: Franchi, Gašpar (okoli 1657–1733). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi191389/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine