Feigel, Damir (1879–1959)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 9, 27. 2. 1927

Slovenski biografski leksikon

Feigel Damir (Kajetan), humorist, r. 18. jul. 1879 v Idriji. Dovršil je gimn. (1890 do 1900) v Gorici, šel na Dunaj študirat pravoslovje, ki ga pa ni dovršil, in bil potem zaposlen pri Gabrščkovih literarnih podjetjih. Zdaj je tajnik županske zveze v Gorici. Pisal je najprej listke za goriško Sočo (ok. 1904 do 1906), sodeloval nato s humoreskami pri Ježu, Osi, Kurentu in drugih humorističnih listih, pri praškem DP, po vojski pri Goriški Straži, E, Mladiki. Posebe je izdal Pol litra vipavca (1910), Bacili in bacilke (1920), Tik za fronto (1921), Po strani klobuk (1923), Domače živali (1924). — Slika: KGM 1922, 38. *

Uredništvo: Feigel, Damir (1879–1959). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi185996/#slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Feigel Damir (v krstni knjigi Kajetan Friderik), humorist, r. 18. jul. 1879 v Idriji, u. 30. apr. 1959 na Gradišču pri Prvačini; oče Janez, gozdni svetnik in nadarjen risar diplom, mati Julijana Premerstein. Gimn. je obiskoval v Gor. (1890–1900), nato je študiral na Dunaju pravo, a ga ni dovršil. V maju 1904 je šel v Gor. in prevzel uredništvo Knajpovca, mesečnika »za negovanje zdravja po Kneippovem sestavu, za pouk, vzgojo otrok in zabavo« (1904–06). Izdajal ga je A. Gabršček. F. je pomagal tudi pri drugih Gabrščkovih liter. podjetjih. Sodeloval je pri lj. humorističnih listih, pri Ježu (izhajal 1902–09), pri Osi (1905–06) in pri Kurentu (1918–19). Oso je urejal znani humorist Rado Murnik. F. je pisal tudi v praški mesečnik DP, ki je pričel izhajati 1904. Udeleževal se je tudi javnega dela, spočetka pri akad. ferialnem društvu Adrija. Na dveh sestankih tega društva (sept. 1903 in avg. 1904) je bil F. zapisnikar. V letih 1904–06 je sodeloval pri liberalnem političnem listu Soča. V maju 1909 in jun. 1910 je bil izvoljen za tajnika napredne zveze narodnih kulturnih društev. V Gor. je ostal še dolgo potem, ko se je začela vojna z Italijo. 1916 je bil v slov. begunskem taborišču Steinklammu in v Lipnici na Štajerskem (Slovenski begunski koledar za 1917, SN 1916 št. 11). V vojaški službi ni bil. Po kobariškem prodoru v okt. 1916 se je kmalu vrnil v Gor. Postal je tajnik Županske zveze, katero so ustanovili na sestanku 14. in 15. febr. 1918 z namenom, da bi se pospešila obnova razdejane dežele. Po vojni je bil nekaj let v službi pri skupnih narodnih kulturnih ustanovah; sodeloval je pri listih GorS, E in M. Ko sta v začetku dvajsetih let nastopili dve politični struji, je postal sodelavec GorM in skupaj s Francetom Bevkom urednik njenega koledarja (od 1926). Po drugi svet. vojni je nadaljeval to delo pri Gregorčičevi založbi, za katero je pripravil zbirko Nekaj ruskih humoresk (Gor. 1945) in uredil štiri koledarje: Goriški koledar za leto 1946 in za leto 1947. Na teh dveh je podpisan s šifro –L. Druga dva koledarja sta: Koledar za leto 1946 in Žepni koledar za 1941; na teh dveh je podpisan s polnim imenom. Od okt. 1947 do okt. 1951 je bil odgovorni urednik obnovljene Soče, ki je bila takrat glasilo Demokratične fronte Slovencev v Italiji. 1950 je izdal skupaj z Viljemom Nanutom knjigo Beneška Slovenija (Gor., str. 149). Ker je bil že v letih in precej osamljen, se je preselil v dom oddiha na Gradišču pri Prvačini. Pokopali so ga v Dornberku. – 1911 je izdal svojo prvo knjigo Pol litra vipavca, ki obsega devetnajst humoresk. Nekatere so bile že objavljene v praškem DP (1906–11). Zadnje opisujejo dogodke iz četrte dimenzije, to je iz znanstveno fantastičnega sveta. O tej zbirki je dr. Joža Glonar napisal v Vedi, goriškem dvomesečniku za znanost in kulturo, ostro, odklonilno kritiko. F. je kot tiskamiški korektor črtal iz nje najhujše stavke. To je sam priznal v fiktivnem razgovoru Leopolda Kebra (to je F. psevdonim) z Damirom Feiglom (E 20. febr. 1927). Naslednja knjiga Bacili in bacilke je izšla v Gor. 1920. To so spet humoreske, a že s satirično ostjo. Sledila je Tik za fronto (Lj. 1921), vesele črtice iz neposrednega vojnega zaledja v Gor. V gor. M 1921 je pod psevdonimom Lovre Koder napisal Domače živali, ki so pozneje izšle v knjižni obliki (Lj. 1924). 1923 je v Gor. objavil Po strani klobuk, zbirko humoresk, grotesk in pravljic. Isto leto je v M pisal svoje prvo daljše delo Brezen pod psevdonimom Leopold Keber. To so kulturnozgodovinski satirični paberki o naših krajih od predrimske dobe do današnjih (to je F.-ovih) časov. Pozneje je Brezen izšel v ponatisu (Trst 1931). Kmalu zatem je izdal svoj prvi roman Pasja dlaka (Gor. 1926). Dejanje se vrši v Sudanu in v vzhodni Afriki sploh. F. napoveduje letala brez posadke, ki bi se vodila z zemlje ter bi sama fotografirala; opisuje učinke novega kemičnega elementa, ki ga imenuje bilij po Biljah v gor. okolici. Bilij napravi človeka nevidnega. Potem je pisal večinoma daljše povesti ali romane z motivi znanstvene fantastike in tehničnih čudežev. Tak roman je Na skrivnostnih tleh (Trst 1929), ki je nadaljevanje romana Pasja dlaka. F. opisuje skok za nekaj tisoč let nazaj v stari Egipt. Tu vpelje silo, ki je nasprotna težnosti, namreč lahnost (levitas), ki dviga vse predmete, tudi človeka v zrak. V tem romanu napoveduje raketna vozila v vsemirje. Stari Egipt veže z današnjim časom Faraon v fraku (Trst 1929). Faraonova mumija v mestnem muzeju oživi za pokoro točno 3000 let po smrti, dela v mestu neznanske zmešnjave, dokler ji čas ne poteče ter se vrne v muzej. Čudežno oko (Gor. 1930) pa je aparatič, ki prenaša tuje misli v zavest tistega, ki ga ima v laseh ali čepici. V knjižici Ob obratu stoletja (Trst 1931) obuja spomine iz dijaških let. Naslednje leto pride na vrsto povest Kolumb (Trst 1932), ki opisuje posledice zamenjave možganov pri dveh istočasnih operacijah v glavi. Trgovski potnik dobi možgane časnikarja, časnikar pa druge. Zmede seveda ni ne konca ne kraja. Čarovnik brez dovoljenja (Gor. 1933) izrablja električno silo, ki je v strelah, ter nevede ustvari aparat liliputator, ki začasno pomanjšuje ljudi: odrasli postanejo po postavi majhni kakor otroci. Fantastična je tudi Pot okoli sveta /8 (Gor. 1935) z letalom po vzporedniku. Kuhar na letalu pripravlja vse jedi iz kisika in dušika v zraku. Zadnje njegovo delo pa je Supervitalin (Gor. 1939), zdravilo, ki oživlja mrtve. Med vojno ni izdajal nič. V Gor. koledarju za 1946 je še napisal nekaj dijaških in drugih spominov Strašne sanje. Potem se mu je pisateljsko pero ustavilo. F. je uporabljal kratice in psevdonime: D. F., F., -L, Kajetan, Leopold Keber, Lovro Koder. Slika: IS 1927, 67.

Prim.: SBL I, 173; Gabršček I, 301; II, 118, 156, 159, 317, 350, 523, 541; Budal Andrej, Damir Fei–gel. Ob šestdesetletnici goriškega humorista. LZ 1939, 410–412; Andrej Budal, Damir Feigel – šestdesetletnik. Uvod v knjigo Supervitalin. Gor. 1939, 5–20 s sl.; Andrej Budal, Humorist Damir Feigel. V knjigi Ob obratu stoletja, Koper 1960, 169–87; Fr. Bevk, Luč 1927, 53–70; 1928, 38–74; Fr. Bevk, GorZb I, 1958, 43–48; Leopold Keber, Pri Damiru Feiglu, E 20. febr. 1927; S. Škerl, Luč 1937, 84–106; PDk 18. 7. 1954; Jože T., Damir Feigel, KolGMD 1960, 156–57 s sl.; Lino Legiša ZSS, VI, 1969, 52–53, 156, 272, 319 s sl.; Pogačnik 15; Prijatelj, NE, I, 667; Leksikon Minerva, praktični priručnik za modernog čovjeka, Zgb 1936, 386; ASK 136; Anton Kacin, D. F., (M)Trst 1972, 25–27; žpk arhiv v Idriji; PDk 1959, 105, 2.

K–n + Lc.

Kacin, A., Lisac, L.: Feigel, Damir (1879–1959). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi185996/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine