Slovenski biografski leksikon

Dobravec Alojz, publicist in diplomat, r. 2. jun. 1811 siromašnim staršem v Trstu, u. v Parizu 24. jan. 1871. 1823–29 je obiskoval lj. gimn. najprej kot repetent, pozneje kot prvi premifer, nato poslušal filozofijo v Milanu, jus na Dunaju in v Parizu. Justično službo v Milanu je 1837 zapustil in se naselil za delj časa v Neapolju, kjer je živel največ v diplomatičnih krogih. Odtod se je preselil v Pariz, kjer je vstopil v uredništvo dvornega konservativnega lista La Presse in v kratkem postal eden najvplivnejših francoskih žurnalistov. 1840 je z Girardinom in Lamartineom strmoglavil Thiersovo ministrstvo in tako pripravil prostor Guizotu. V tem času sta izšli njegovi deli La question de la régence, exposée d'après les principes du droit et les usages des états constitutionels de l'Europe (1842) in Guizot et Lamartine. Ko je Lamartine prešel v opozicijo, se je D. držal Guizota, ki ga je porabil za razna poslanstva po Nemčiji, Italiji in Španiji. 1845 je izdal programatični spis L'enseignement supérieur en harmonie avec les besoins de 1' État. Projet de réorganisation des Facultés de droit en France, précédé d'une Lettre approbative de M. le ministre de l'instruction publique. Zato ga je vlada poslala študirat organizacijo nem. in ital. juridičnih fakultet. Projekt, izdelan na podlagi teh študij, zaradi revolucije ni prišel v diskusijo. 1848 je Avstrijo v francoskih in angleških listih tako spretno zagovarjal, da francoska vlada ni priznala Kossutha in ni pomogla laškim revolucijonarjem. Na poziv kneza Schwarzenberga je te članke 1849 izdal v posebni knjigi La question italienne. Na poziv ministra Brucka je reorganiziral avstrijske konzulate na Francoskem in v Španiji ter postal za to sekcijski svetnik v trgovskem ministrstvu s sedežem pri generalnem konzulatu v Parizu. 1853 je prepotoval Španijo, Portugalsko, revidiral avstr. konzulate in študiral razmere za avstr. trgovino. Plod teh študij so poročila v Mitt. aus dem Geb. der Statistik 1854. Za časa orijentalske vojne je izstopil iz drž, službe, da bi lahko nemoteno vodil publicistično kampanjo proti Rusiji. Po sklenjenem pariškem miru je izdal svojo znamenito knjigo Le traité de Paris, ses causes et ses effets, 1856. Bijografijo in karakteristiko Napoleona III. je lahko napisal, ker je bil njegov zaupnik. 1857 je bil tajnik III. mednarodnega statističnega kongresa na Dunaju. 1859 je osnoval tednik Le mémorial diplomatique, ki ga je sam urejeval in po večini tudi sam pisal. 1862 je izdal Solution de la vrise hongroise. Bil je med onimi, ki so 1864 pregovorili avstrijskega nadvojvodo Maksimilijana, da je segel po mehikanski kroni. — Prim.: N 1863, 333, 342; Wurzbach 3, 188 in 24, 386; Kaučič, IMK 1899, 58. Gl.

Glonar, Joža: Dobravec vitez Saldapenna, Alojz (1811–1871). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi174086/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Dobravec Alojzij, vitez Saldapenna, časnikar, publicist in diplomat, r. 2. jun. 1811 v siromašni družini v Trstu, u. 24. jan. 1871 v Parizu. Od 1823–29 je obiskoval lj. gimn., filoz. v Milanu, pravo na Dunaju in v Parizu. 1837 je zapustil sodno službo v Milanu, živel dalj časa v Neaplju v diplomatskih krogih, se preselil v Pariz, stopil v uredništvo dvornega konservativnega lista »La Presse« in v kratkem postal eden najvplivnejših franc. časnikarjev. 1840 je z Girardinom in Lamartineom strmoglavil Thiersovo ministrstvo, ker je doživelo poraz v zunanji politiki: ko je egiptovski paša Mehmed Ali zavzel Sirijo, je Francija stopila na njegovo stran, Anglija, Avstrija, Prusija in Rusija pa so ga prisilile, da jo je moral vrniti turškemu sultanu. Tako je D. pripravil prostor Guizotu. V tem času sta izšli njegovi deli: La question de la régence, exposée d'après les principes du droit e les usages des états constitutionels de L'Europe (1842) in Guizot et Lamartine. Ko je Lamartine prešel v opozicijo, se je D. držal Guizota, ki ga je porabil za razna, poslanstva v Nemčiji, Italiji in Španiji. 1845 je izdal programatični spis L'enseignement supérieur en harmonie avec les besoins de L'Etat. Projet de reorganisation des Facultés de droit en France, précédé d'une Lettre approbative de M. le ministre de l'instruction publique. Zato ga je vlada poslala študirat organizacijo nem. in it. pravnih fakultet. Načrt, izdelan po teh študijah, zaradi revolucije ni prišel v razpravo. 1848 je Avstrijo v franc. in angl. listih tako spretno zagovarjal, da franc. vlada ni priznala L. Kossutha na Madžarskem in ni pomagala it. revolucionarjem. Na poziv kneza Schwarzenberga je te članke 1849 izdal v posebni knjigi La question italienne. Na poziv ministra Brucka je reorganiziral avstr. konzulate na Francoskem in v Španiji ter postal zato sekcijski svetnik v trg. ministrstvu s sedežem pri generalnem konzulatu v Parizu. 1853 je prepotoval Španijo in Portugalsko, pregledal avstr. konzulate in študiral razmere za avstr. trgovino. Plod teh študij so poročila v Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik 1854. Za krimske vojne (1853–56) je izstopil iz drž. službe, da je mogel nemoteno voditi časopisno gonjo proti Rusiji. Po pariškem miru je izdal znamenito knjigo Le traite de Paris, ses causes et ses effets, 1856. Prav tako je napisal življenjepis in oznako Napoleona III., čigar zaupnik je bil. 1857 je bil tajnik III. mednarodnega statističnega kongresa na Dunaju. 1859 je ustanovil tednik »Le memorial diplomatique«, ki ga je sam urejal in večinoma tudi pisal. 1862 je izdal Solution de la crise hongroise. Bil je med tistimi, ki so 1864 pregovorili avstr. nadvojvodo Maksimilijana, da je sprejel mehikansko krono.

Prim.: SBL I, 137–138; N 1863, 333, 342 (v rubriki:Dopisi); Wurzbach III, 188 in XXIV, 386; Fridolin Kaučič, Znameniti Slovenci. Dr. A. D. (Debrauz) vitez Saldapenna, IMK 1899, sešitek 2, 58–62. V opombi navaja Louandre et Bourquelot,La littérature française contemporaine 1827–1844, Pariz 1846, Daguin, I, 161.

Jem.

Jevnikar, Martin: Dobravec vitez Saldapenna, Alojz (1811–1871). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi174086/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine