Detela, Fran (1850–1926)

DETELA, Fran (Franc Detela, Fr. Detela, Detelja, psevdonima Fr. Dolinar, Franjo Jurkovič, kratici F. D., Fr. D., šifre -x-, -e-, X), pisatelj, dramatik (r. 3. 12. 1850, Moravče; u. 11. 7. 1926, Ljubljana). Oče Ignac Detela, posestnik, mati Margareta Detela, r. Konšek.

Dvorazredno šolo je 1859–61 obiskoval v Moravčah, 1861 je šolanje nadaljeval v tretjem razredu normalke v Ljubljani in 1863 na osemletni nemški klasični gimnaziji v Ljubljani. Dve leti je prebival v Alojzijevišču. Maturo je opravil 1871 in se istega leta vpisal na študij klasične filologije na filozofski fakulteti dunajske univerze. Zadnji dve leti študija je bil štipendist Knafljeve ustanove. Na Dunaju je bil član, tajnik (1872) in predsednik (1873) akademskega društva Slovenija. Julija 1875 je na univerzi opravil izpite, s katerimi je pridobil potrdilo o usposobljenosti za poučevanje latinščine in grščine v vseh razredih gimnazije v nemškem učnem jeziku. Septembra istega leta je kot suplent začel poučevati latinščino, nemščino in grščino na realni gimnaziji v Hernalsu, današnjem dunajskem 17. okrožju, kjer je od 1874 poučeval tudi Josip Stritar. S šolskim letom 1876/77 je bil imenovan za pravega profesorja za klasično filologijo na državni gimnaziji v Dunajskem Novem mestu, kamor je 1877 prišel tudi Fran Šuklje. 1877 je končal študij na dunajski univerzi z izpiti in bil na podlagi disertacije v latinščini z naslovom De Demi persona in Aristophanis Equitibus promoviran za doktorja filozofije. Poleg službe učitelja na gimnaziji je opravljal službo domačega učitelja pri vojaškem intendantu Simonu Pogačarju. 1878 se je poročil s Pogačarjevo hčerko Marijo Ano Agnes, s katero sta imela šest otrok. Oktobra 1885 je na dunajski univerzi opravil izpit za poučevanje francoščine kot stranskega jezika v nižjih razredih realke. Za izpit je primerjal Komedijo o loncu Tita Makcija Plavta in Molièrjevega Skopuha. V drugi polovici 1886 je nekaj mesecev preživel v Parizu. 1890 je postal ravnatelj gimnazije v Novem mestu, kjer je tudi poučeval, največ latinščino in grščino, v manjšem obsegu nemščino, zgodovino, zemljepis in propedevtiko. 1898 je bil slavnostni govornik pri odkritju spomenika Ivanu Veselu - Koseskemu na njegovi rojstni hiši. 1906 se je upokojil, bil imenovan za vladnega svetnika in se z družino preselil v Ljubljano. 1891–1913 je bil v odboru Slovenske matice, več let tudi blagajnik in podpredsednik. 1911 je bil kot kandidat Slovenske ljudske stranke v Ljubljani izvoljen v mestni svet, vendar je že septembra 1912 svoj mandat zaradi medstrankarskih obračunavanj vrnil. 1914–25 je bil odbornik, med vojno blagajnik in eno leto po vojni podpredsednik Leonove družbe. 1921–26 je bil knjižničar Francoskega inštituta v Ljubljani.

Nazorsko je bil pripadnik konservativne katoliške struje, vendar je ostro zavračal ločitev duhov na katoliški in liberalni tabor. Skladno s tem je kritiko družbenih in političnih razmer na Slovenskem v svoji literaturi usmerjal tako v liberalno kot katoliško stran. Spadal je v generacijo Josipa Stritarja, Ivana Tavčarja in Janka Kersnika. Slogovno se njegova literatura uvršča v objektivni realizem. Ostro je zavračal naturalizem in simbolizem moderne, ki sta med mlajšo generacijo literatov vzniknila, že preden je objavil svoja osrednja literarna dela. Njegova glavna in najproduktivnejša zvrst je pripovedna proza, bistveno manj obsežna je njegova dramatika, njegovi satirični pesnitvi, Nova kritika (1911) in Utrinki (1919), pa sta ostali na robu literarnega ustvarjanja. Na Detelovo pripovedništvo in dramatiko so vplivali francoski realistični tokovi ter klasična antična in francoska klasicistična drama, s katerima se je ukvarjal med študijem. Vpliv dramatike je v pripovedništvu opazen zlasti v živih in pogostih dialogih ter karakterizaciji prek dialoga na račun opisovanja. Njegov celoten literarni opus prežemajo ironija, satira in humor kot sredstvo za smešenje strankarskih bojev, rodoljubja in proslavljanja pesnikov, dvorjenja in dobrodelnosti, v ozadju katerih sta vedno častihlepnost in iskanje materialnih koristi. Prek literature pogosto izraža nasprotovanje mladoslovenski struji. V delih, ki so postavljena v čas po prvi svetovni vojni, vključuje tudi socialno in delavsko tematiko.

Prozno ustvarjalnost je začel s krajšima zvrstema, ki imata izvor v antični književnosti, humoristično satiro in ironijo. Njegove satire prikazujejo aktualne kulturne in politične razmere ter humorno karikirajo tipične predstavnike slovenske inteligence. Prvo satiro o stanju v slovenski književnosti Lepa ideja v neumni odeji je objavil že v gimnaziji 1868/69 v rokopisnem listu Domače vaje. Med študijem klasične filologije na Dunaju je svoje humoristične satire javno bral v akademskem društvu Slovenija, vendar jih ni objavil. Ko je že poučeval, je objavil satiro Misli g. Jeremija Tožnika v Dolgi vasi (1879), kasneje pa še satire Kislo grozdje (1883), Spominska plošča (1914), ki velja za vrhunec te zvrsti pri Deteli, Žrtev razmer (1912), Trpljenje značajnega moža (1916), Razvoj naše lepe umetnosti (1916) in Nova metoda (1917). Resnejši ton na meji tragičnosti je značilen za satiro o bolestno vestnem uradniku Oficiala Ponižna zločin (1920). Neobjavljena je ostala satira Zmagomir Kukec, napisana v začetku dvajsetih let 20. stoletja.

Glavnino daljšega pripovedništva pri Deteli predstavlja kmečko-vaška povest. Ta temelji na prikazovanju stvarnega življenja na vasi bodisi v avtorjevi sodobnosti bodisi v nedavni preteklosti, iz katere jemlje resnične dogodke, npr. vojaške ubežnike in ponarejanje denarja, ter jih literarno preoblikuje. Dogajanje je pogosto postavljeno v avtorjevo domačo Moravško dolino, včasih eksplicitno, največkrat pa zakrinkano, ali na Dolenjsko. Tudi osnova za like so večkrat resnične osebe, ljudje iz Moravč in okolice, pogosti so avtobiografski elementi. Jezik je realističen, z njim posnema jezik Moravške doline, vendar se izogiba dialektizmom. V kmečko-vaških pripovedih najpogosteje slika tradicionalno vaško življenje, v katero pa neizogibno vdirajo in ga preoblikujejo novi miselni tokovi, nov način življenja in nove gospodarske panoge, kot je turizem. Vdor novosti v tradicionalni vaški red povezuje s stremljenjem po časti in denarju, ki ju največkrat pooseblja prišlek ali povratnik v vaško skupnost. V povestih postavlja delo kot glavno vrednoto, ki zagotavlja obstoj in napredek kmetije, ter kritizira lenobo, požrešnost in brezbrižnost, ki vodijo v propad kmeta. Z vaško povestjo je povezana tudi kritika politične in društvene razdrobljenosti na Slovenskem. V kmečko-vaško povest se uvršča že njegovo prvo pomembnejše pripovedno delo, povest Malo življenje (1882), prikaz »malega«, preprostega življenja v vaški skupnosti, iz kasnejših obdobij pa še povesti Prihajač (1888), Gospod Lisec (1896), Rodoljubje na deželi (1908), Novo življenje (1908), Delo in denar (1910), Tujski promet (1912) ter Svetloba in senca (1916), ena njegovih bolj cenjenih vaško-kmečkih povesti, ki prikazuje življenje več rodov na domačiji. Proti koncu življenja je nastala še povest Vampir (1921). Ideja dela kot vrednote, ki bo ljudi pripeljala iz povojne krize, je značilna tudi za Vest in zakon (1927).

S Trojko (1897) je v svojo povest uvedel slovensko inteligenco in meščanstvo. Podobna tridelna struktura povesti, razvejana v usode treh študentov, se ponovi v povesti Sošolci (1911). Kratka pripoved Gospod Rak (1924) izraža empatijo z obubožanim meščanom Rakom, ki po vojni obuboža zaradi vlaganj v vojno posojilo in inflacije.

Pomemben žanr Detelove dolge pripovedne proze je zgodovinski roman oz. zgodovinska povest. Z literarnim preoblikovanjem in aktualizacijo zgodovinske snovi, ki jo je natančno preučil po zgodovinopisnih virih, je med drugim pokazal na nesmiselnost notranjih bojev in obračunavanj med Slovenci ter prikazoval oportunizem ob menjavi oblasti. Jezik je v primerjavi z jezikom kmečko-vaške povesti manj pristen, več je hrvatizmov in latinskih citatov, pogosteje uporablja predpreteklik. Roman Véliki grof (1885) o boju Celjskega grofa Urha s Habsburžanom Friderikom III. v 15. stoletju je Detelovo najreprezentativnejše delo tega žanra, ki pa pri kritikih ni bilo najbolje sprejeto. Večji uspeh je doživela zgodovinska povest Pegam in Lambergar (1891), ki kot nadaljevanje Vélikega grofa opisuje boj za celjsko dediščino. Povest Takšni so! tematizira nasprotja med katolištvom in protestantizmom na ozadju turških vpadov v 16. stoletju. V manj oddaljeno preteklost je posegel s povestjo Hudi časi (1894), umeščeno v čas tik pred ustanovitvijo Ilirskih provinc v začetku 19. stoletja v Novo mesto in okolico.

Detelova dramatika je pretežno meščanska ter odraz tedanjega časa in družbenih razmer, le izjemoma je tematika zgodovinska. Pisal je zlasti komedije, za katere so značilne situacijska, karakterna in besedna komičnost ter satira in ironija. S tridelno zgradbo je sledil klasični antični in francoski molièrski komediji, po vzoru katere je oblikoval tudi posamezne like in prizore. V večini dramskih del so prisotni motivi in teme iz njegovega pripovedništva, kot so poroka iz koristoljubja, strankarski boji in navidezno domoljubje. Prvo dramsko delo, enodejanko Dva prijatelja, je napisal 1905 za nastop novomeških dijakov in je ostala neobjavljena. V rokopisu je ostalo tudi delo Dva skopuha (1918), v katerem postavlja nasproti moško preračunljivost in žensko zdravorazumskost. Komedija Učenjak (1902) smeši slepo sprejemanje naravoslovnih naukov, v satiričnih komedijah Dobrodelnost (1919) in Blage duše (1921) pa razkrinka navideznost meščanske dobrodelnosti in političnega človekoljubja. Kritiko oportunega patriotizma ob menjavi oblasti skozi prizmo obdobja Ilirskih provinc je ponovno izrazil v Dobrodušnih ljudeh (1908). Begunka (1921) pomeni odmik od ostalih Detelovih komedij zaradi prepleta komedije in tragedije ter družinske, povojne in socialne tematike.

Kot pisatelj je prejel več nagrad na razpisih za izvirno povest: denarno pisateljsko nagrado Slovenske matice za povest Pegam in Lambergar (1891), del častne nagrade iz Jurčič-Tomšičeve ustanove za povest Trojka (1896) in nagrado za krajšo povest na razpisu Mohorjeve družbe za Novo življenje (1906). V Moravčah so mu na rojstni hiši postavili reliefno spominsko ploščo, po njem so tam poimenovali cesto, prav tako so po njem poimenovali ulice v Domžalah, Mengšu, Ljubljani ter Novem mestu.

Detela Fran, pisatelj, r. 3. dec. 1850 v Moravčah na Gorenjskem. Študiral je gimn. v Lj. (1863–71), klasično jezikoslovje in francoščino na Dunaju, bil nato učitelj in profesor v Hernalsu in od 1876 v Dunajskem Novem mestu, 1890–906 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, živi upokojen kot vladni svetnik v Lj., kjer vrši tudi službo biblijotekarja Francoskega inštituta. Kot dijaški tovariš Iv. Tavčarja in vrstnik Kersnikov je eden glavnih zastopnikov slov. poetičnega realizma v postritarski dobi. Pisati je pričel razmeroma pozno; bilo mu je že 30 let, ko je poslal v LZ svojo prvo povest »Malo življenje« (LZ 1882, kot knjiga 1908), ki jo je opilil pred natiskom še J. Kersnik, zlasti glede ekonomije in karakterizacije (Prijatelj, Kersnik II. 471 sl.). D. je pokazal v njej življenje svojih domačih dolincev in hribovcev v polpretekli dobi in porabil motiv vojaškega uhajača mimo Jurčiča na nov način. Risanju življenjskega osredja je posvetil po zgledu francoskih realistov posebno skrb. Nato se je lotil romana iz slovenske zgodovine. Posebno ga je mikal junaški, a razvratni zadnji celjski grof Urh II., ki je zapustil sledov tudi v slov. nar. pesmi in pripovedki. Najprej je opisal v »Velikem grofu« (LZ 1885) Urha samega in njegov boj s cesarjem Friderikom II. za varištvo nad mladoletnim ogrsko-češko-avstrijskim kraljem Ladislavom, ki ga je nanj spominjala tudi zgodovina Dunajskega Novega mesta (obleganje 1452), nato pa v »Pegamu in Lambergarju« (SM 1891, nova izd. 1910), najboljši svoji zgodovinski povesti, boj med Vitovcem in cesarjem Friderikom III. za celjsko dediščina. V tej povesti se je že ustalil D.-ov osebni način pripovedovanja, ki zasleduje ob umetniškem oblikovanju etične smotre, a organsko spojene z umetnino, ali kakor se izraža pisatelj hudomušno v 3. poglavju: »Kadar se (bravec) najmanj nadeja in ga najbolj mika zvedeti, kaj se bo naprej zgodilo, tedaj pisatelj kane med tok pripovedovanja par moralnih kapljic, in čitatelj se pouči, dočim meni, da se je samo zabaval.« A pisateljevi življenjski nazori se ne izražajo samo v »moralnih kapljicah«, ampak tudi v zasnovi dejanja in risanju značajev ter se tako zlivajo z vso umetnino v skladno celoto. Tako se pridružuje tudi v povestih iz selskega življenja pripovedniku hkrati kritik življenja, ki vidi zlo v tem, da brezobzirni sebičneži rušijo srečo mirnega vaškega zatišja; upreti se more temu zlu le, kdor si ohrani staroselsko skromnost, trdnost volje in vztrajno delavnost ali se skesan k njej zopet povrne. Tako obsoja v »Prihajaču« (MS 1888, nova izdaja 1908) bahavost nesolidnega trgovstva, v »Gospodu Liscu« (KK 1894) zavratno oderuštvo na kmetih. Najzrelejši plod D.-ovega peresa je roman »Trojka« (MS 1897, nova izdaja 1915). Vodilna misel »Prihajača« in »Gospoda Lisca« se ponavlja v poglobljeni obliki, obzorje se je razširilo in obsega vse naše slovensko življenje z vsemi važnejšimi njegovimi kulturnimi in gospodarskimi problemi. V središču zanimanja radi tega niso več kmetiški značaji, ampak selski izobraženci, ki se slikajo zlasti v značilni trojici bivših dunajskih dijaških tovarišev rojakov. Posebno lepa je tragedija mladega dr. Dragana, ki ga upropasti stik z Majerjevim krogom (Irmo), dočim se Lovro še pravočasno povrne v slovensko domačnost; v tipični osebnosti Radivoja Čuka pa se je zgostila satira nad frazavim rodoljubarstvom. Satirično-humoristična narava pisateljeva, ki se je kazala že doslej, posebno v »Trojki«, se je pozneje uveljavila še bolj in daje naslednjim spisom D.-ovim posebni značaj. A D.-ova satira ni rezka in trpka, izvirajoča iz zagrenjenega srca, nedovzetnega za lepe strani življenja, ampak prepojena s solnčnim humorjem, satira moža, ki gleda z vedrim očesom in filozofsko mirnostjo v bodočnost in opira svoj življenjski nazor na priljubljeno rečenico »Hominum stultitia et Dei providentia mundus regitur«. Nekaka predhodnica te vrste povesti je humoreska »Kislo grozdje« (LZ 1883), docela pa se je razvil njihov značaj v zadnjih večjih povestih in humoreskah (povesti: Rodoljubje na deželi, DS 1908; Novo življenje SV 1908; Delo; in denar, DS 1910; Sošolci, DS 1911; Tujski promet, KK 1912; Svetloba in senca, SV 1916; humoreske in satire: Žrtva razmer, DS 1912; Spominska plošča, DS 1914; Trpljenje značajnega moža, DS 1916; Nova metoda, DS 1917; Oficiala Ponižna zločin, KMD 1920, Kapitalist Rak, Mladika 1923). Snovno se ni omejeval na noben stan, domač je tako med kmeti in delavci kakor med meščani in kapitalisti in med podeželskim in mestnim izobraženstvom. Prav tako vsakovrstne so tudi napake, ki jih s smehom šiba. Posebno si je vzel na piko s kričavim rodoljubstvom zakrinkano koristolovstvo, tako v tipih Konrada v »Rodoljubju na deželi«, župana Lomasta in sosedov Rakarja in Škorca v »Spominski plošči«, kakor koristolovstvo sploh, naj se pojavlja s temnimi mahinacijami z »denarnim prometom« (Novo življenje), s špekulacijo z valuto (kapitalist Rak) ali z izkoriščanjem delavstva (Delo in denar); puščice pa lete tudi na strankarstvo v politiki (Sošolci) in kritiki (Trpljenje značajnega moža), na prazno literatstvo (Sošolci), na uradniško stremuštvo (Sošolci) in bizantinstvo (Oficiala Ponižna zločin), na prenapeto pobožnost in versko strogost (Svetloba in senca), napačno žensko vzgojo in »svobodno ljubezen« (Sošolci, Delo in denar), na slabo uporabo novih učnih metod (Novo življenje, Nova metoda), na pretirano društvarstvo (Novo življenje) in nešteto drugih. Tudi D.-ove poznejše zgodovinske povesti ne zatajujejo tega značaja, tako »Hudi časi« (iz francoske dobe 1809, DS 1894), »Takšni so« (iz protest. dobe, DS 1900), in prav tako malo njegove komedije, ne molierovska karakterna komedija »Učenjak« (MS 1902), ki smeši lažiznanstveno kranijologijo in Lombrosovo teorijo o zločinu, ne satirična trodejanka na napačno »Dobrodelnost« (DS 1917), ne zgodovinska veseloigra »Dobrodušni ljudje« (ob razpadu francoske Ilirije, DS 1908). Povsod gleda iz spisov hudomušni satirik in humorist, pa modri, v življenju dozoreli mož. L. 1921. je začela MD izdajati D.-ove zbrane spise (I. zv.). — Prim.: Debevec, DS 1920, 261; Mladika 1922, 60. Slike: DS 1920, pril. št. 13; Plamen 4; KMD 1922, 74. Grf.