Novi Slovenski biografski leksikon
DERČ, Bogdan, pediater (r. 6. 2. 1880, Ljubljana; u. 17. 10. 1958, Ljubljana). Oče Josip Derč, ginekolog, porodničar, mati Ana Derč, r. Žužek. Brat Vladislav Derč, pravnik, diplomat, nečak Črtomir Nagode, gradbenik, geolog, politik.
Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je 1898 maturiral. Šolanje je nadaljeval na medicinski fakulteti v Gradcu (drugi semester je vpisal na češki univerzi v Pragi), kjer je aprila 1904 promoviral. Stažiral je v ljubljanski bolnišnici, največ pod mentorstvom Eda Šlajmerja, in tam do 1905 delal kot pomožni zdravnik.
Specializacijo je opravil na Dunaju, kjer je bil sprejet kot volonter na pediatrično kliniko, ki jo je vodil bakteriolog in pediater Theodor Escherich. Sprva je bil dodeljen kirurškemu oddelku, a ga je grob odnos do otrok močno razočaral. Sam je bil mnenja, da mora pediatrija temeljiti na spoštovanju in nežnosti do otrok. Zato je zaprosil za premestitev na oddelek za davico, kjer so prav tedaj uvajali intubacijo namesto traheotomije. Postopoma je spoznal vse oddelke klinike vključno z ambulantnim delom, kjer je šest zdravnikov letno pregledalo približno 10.000 otrok. Na Dunaju se je spoprijateljil s pediatrom Bélom Schickom, ki mu je prenesel dragocene izkušnje pri zdravljenju nalezljivih bolezni, kot so oslovski kašelj, ošpice in škrlatinka. Njegov vrstnik je bil tudi Clemens von Pirquet, pionir alergologije, ki je skupaj s Schickom razvil teorijo o serumski bolezni in metodologijo tuberkulinskega testa. Del specializacije je Derč opravil tudi na tuberkuloznem oddelku v Griesu pri Bolzanu, kjer je delal kot hišni zdravnik v sanatoriju (Sanatorium Gries bei Bozen).
Ker razmere na dunajski kliniki niso bile naklonjene nenemškim zdravnikom, se je odločil za nadaljevanje specializacije v Gradcu, kjer je delal pri pediatru Ernstu Moru, ki mu je bil izrazito naklonjen in mu je predal bogate strokovne izkušnje. Kratek čas se je Derč izpopolnjeval tudi na graški otološki kliniki pri Johannu Ev. Habermannu, nato pa se je 1907 kot specialist pediater vrnil v Ljubljano.
Ob vrnitvi v Ljubljano zanj ni bilo službenega mesta; Elizabetina otroška bolnišnica na Streliški ulici je bila v nemških rokah, zato kot mlad slovenski pediater ni dobil priložnosti in se je usmeril v zdravstveno prosveto. Poudarjal je pomen dojenja kot najprimernejše prehrane za dojenčke in opozarjal na nujnost zgodnjega odkrivanja ter zdravljenja otroških bolezni. Sodeloval je na odmevni razstavi z naslovom Otrok, ki jo je v Narodnem domu v Ljubljani 1908 organiziralo Splošno slovensko žensko društvo. Razstava je ne le spodbujala narodno zavest, temveč tudi povečala zanimanje za otroško zdravstvo. Derčev prispevek k postavitvi je nosil naslov Hranitev dojenčka, s katerim je propagiral dojenje kot temelj zdravega razvoja.
Derč je dosegel, da je mestni fizikat v Ljubljani ustanovil brezplačno otroško ambulanto (1907–19), kjer je delal prostovoljno. Ker otrokom niso mogli brezplačno deliti zdravil, je ambulanta kmalu zamrla. 1909 je sodeloval pri ustanovitvi Društva za skrbstvo otrok za sodni okraj ljubljanski, ki sta ga vodila zdravnik Albert Levičnik in pravnik Fran Milčinski. Derč je ordiniral kar v svoji zasebni ordinaciji, večinoma brezplačno. Ker ni bilo dovolj državnih služb, je moral sprejeti pogodbeno delo obratnega blagajniškega zdravnika v papirnicah Vevče, Goričane in Medvode, kjer je s prekinitvami delal kar štiriindvajset let. Poleg splošne prakse je tam organiziral tudi pediatrično ambulanto, ki je združevala kurativno in preventivno dejavnost.
Za državnega policijskega zdravnika je bil imenovan 1913. Njegova naloga je bila skrb za sirote in otroke v rejništvu, hkrati pa je moral nadzorovati javno in skrito prostitucijo. 1914 je ustanovil dezinfekcijski kabinet, s katerim je uspešno zmanjšal venerične okužbe v Ljubljani na zgolj 0,47 odstotka, medtem ko so v Trstu znašale kar 42 odstotkov. Med prvo svetovno vojno je sprva delal v vojnih bolnišnicah v Ljubljani, kjer je med romunskimi ujetniki prvič videl primere črnih koz. Zaradi narodne zavednosti je bil politično sumljiv in so ga premestili v Galicijo, kjer je opravljal delo vojaškega zdravnika, vendar je bil zaprt v zaporniški bolnišnici, kar mu je kot pacifistu nenazadnje bolj ustrezalo. Po komisijskem pregledu je bil spoznan za nesposobnega za fronto, zato so ga premestili v Plzen, kjer je kot zdravnik služil do februarja 1918. Nato je bil poslan na dvomesečno strokovno izpopolnjevanje na dunajsko pediatrično kliniko, da bi prevzel skrbništvo za otroke na Kranjskem. Oblast ga je zatem poslala na soško fronto v Krmin, kjer je napisal knjigo Dojenček, njega negovanje in prehrana, ki je izšla 1919 in bila ponatisnjena 1921. Avgusta 1918 so ga dokončno spoznali za nesposobnega vojaške službe, tri mesece kasneje pa se je končala prva svetovna vojna.
Po vojni so se življenjske razmere postopoma izboljšale. 16. julija 1919 je Derč postal vodja Otroške bolnišnice na Streliški ulici (zdaj ulica Stare pravde), kjer je bila dotlej nemška otroška bolnišnica. Ob prevzemu je bila bolnišnica v katastrofalnem stanju: zdravili so le trinajst otrok, primanjkovalo je osnovnih sredstev, posteljnine in medicinskih pripomočkov. Derč je postopoma povečal število postelj s trideset na devetdeset, število hospitaliziranih otrok pa je naraslo z 298 (1920) na 2.285 (1940). Umrljivost se je v istem obdobju znižala s 23 odstotkov na 3,66 odstotka. Najpogostejše bolezni so bile enterokolitis, pljučnica in miliarna tuberkuloza z meningitisom. Derč je po končani vojni ustanovil otroško ambulanto, kjer je že v prvem letu pregledal 3.000 otrok, ter kmalu za tem tudi dojilnico v nekdanjem nemškem vrtcu na Streliški ulici. Čeprav sta bili ambulanta in dojilnica zaradi ustanovitve novih preventivnih ustanov v Ljubljani (beograjska vlada je ustanovila otroški dispanzer in Dečji dom kraljice Marije pod predstojništvom začetnika socialne pediatrije Matija Ambrožiča) po nekaj letih ukinjeni, je Derč s svojim delom postavil temelje sodobne pediatrične oskrbe. 1926 se je dodatno strokovno izpopolnjeval na dunajski pediatrični kliniki pri začetniku alergologije Clemensu von Pirquetu, ki je organiziral podiplomski tečaj.
V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so se sredstva, namenjena Otroški bolnišnici na Streliški ulici, močno zmanjšala. Država je dajala prednost preventivnim programom pred kurativo. Derčeva želja je bila izboljšati zdravljenje hudo bolnih otrok, a je bil pogosto omejen z materialnimi pogoji. Kljub temu so v bolnišnici zdravili otroke z levkemijo s transfuzijami, otroke z rakom pa z radioaktivnimi iglami, kar je bilo za tisti čas pionirsko delo, čeprav v omejenem obsegu.
Že ob koncu prve svetovne vojne je Derč prevzel pogodbeno delo v ambulanti okrajne bolniške blagajne v Št. Vidu nad Ljubljano. Iz tega se je razvilo trajno sodelovanje pri delavskem zavarovanju. Od 1918 je pogodbeno delal v ordinaciji za otroke, ki jo je ustanovil Okrožni urad za zavarovanje delavcev (OUZD). Tam je organiziral moderno pediatrično ambulanto, ki je delovala na Miklošičevi ulici (v stavbi današnjega Zavoda za zdravstveno zavarovanje). V isti stavbi je 1922 ustanovil še posvetovalnico za doječe matere in po potrebi tudi za nosečnice. Ginekolog Ivan Pintar je zapisal, da je posvetovalnico vsak mesec obiskalo približno 450 mater. Tudi med drugo svetovno vojno je ambulanta delovala neprekinjeno, število pregledov pa je vsako leto preseglo 12.000 oseb. Statistika pregledov v ambulanti OUZD jasno kaže obseg njegovega dela: 1939 je pregledal 14.301 otroka, 1940 10.824, 1941 13.518, 1942 (do oktobra) 12.103, 1943 pa 12.055 otrok. Ti podatki pričajo o neverjetni obremenjenosti in hkrati zaupanju staršev v njegovo delo. Njegovi nasveti so bili sodobni in se ujemajo z današnjimi pediatričnimi priporočili: čim daljše obdobje dojenja, dodajanje vitamina D oziroma sončenje, uvajanje kašic po šestem mesecu starosti, redno zračenje stanovanjskih prostorov ter izogibanje stikom z okuženimi osebami. Izdal je tudi zdravstvenoprosvetno publikacijo Slovenska mati, dôji! (1943), s katero je želel matere še dodatno ozaveščati o pomenu dojenja.
Bil je dejaven tudi v okviru Slovenskega zdravniškega društva. 1941 je postal prvi predsednik Pediatrične sekcije društva. Ob ustanovitvi sekcije je podal obširno poročilo o razvoju otroškega zdravstva v Ljubljani, v katerem je izpostavil številne misli, ki so aktualne še danes. Njegova vloga pri organizaciji pediatrične stroke v Sloveniji je bila temeljna.
Po koncu druge svetovne vojne je Otroška bolnišnica na Streliški ulici postala Pediatrična klinika. Derč je bil 31. julija 1945 imenovan za prvega rednega profesorja pediatrije na novo ustanovljeni Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot profesor je Društvu za vzdrževanje otroške bolnišnice predlagal, da svoje nepremičnine prenese v last in upravo klinike, saj je bila s tem dosežena osnovna naloga društva – zagotoviti trajno delovanje pediatrične ustanove. Svoje delo je opravljal do 4. novembra 1947, ko so ga prisilno upokojili. Razlog je bila njegova kritična drža do takratne oblasti, ki je mdr. propagirala oskrbo otrok v jaslih. Njegova znamenita izjava, da »otrok sodi k materi, k jaslim pa osel«, je bila razumljena kot neposreden napad na uradno politiko.
Kljub prisilni upokojitvi Derč ni prenehal z delom. V otroški ambulanti na Beljaški ulici v Šiški je vsak dan od osme do desete ure dopoldne nadaljeval z ordiniranjem. S tem je dokazal svojo neomajno predanost pediatriji in zdravniškemu poslanstvu.
Letna strokovna srečanja pediatrov, ki se prirejajo od 1965, so od 1974 (3. srečanje) poimenovana Derčevi pediatrični dnevi. Od 1998 se na vsaka štiri leta podeljujejo Derčeva priznanja, najvišja priznanja, namenjena slovenskim pediatrom.
Po njem je poimenovana Derčeva ulica v Ljubljani (Šiška). Po njem je bil poimenovan Mešani pevski zbor Bogdan Derč (1981–2024), ki so ga ustanovili delavci ljubljanske pediatrične klinike, zdravniki – pediatri, medicinske sestre, psihologi, fizioterapevti, farmacevti in drugi zdravstveni delavci. Bil je največja aktivna kulturna skupina zdravstvenih delavcev, ki je redno nastopala doma in v tujini.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine