Defranceschi, Peter (1863–1937)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 6, 10. 2. 1929

Slovenski biografski leksikon

Defranceschi Peter, dr. med., r. 26. okt. 1863 v Ajdovščini, je maturiral v Trstu, dovršil med. v Gradcu 1890, bil operater na kliniki v Gradcu 1891–2 in na Dunaju 1893, postal primarij bolnice usmiljenih bratov v Kandiji ter tačas ustanovil novomeško žensko bolnico, bil zadnja leta pred 1914 primarij v Gorici, sedaj zdravnik v Lj. Spisal je Sodnozdravniška mnenja (SP 1898–901). *

Uredništvo: Defranceschi, Peter (1863–1937). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi170986/#slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Defranceschi Peter Simon, dr. medicine, kirurg, r. 26. okt. 1863 v Ajdovščini, u. 2. apr. 1937. Oče Filip, trgovec, mati Jožefa Kalin, ki je umrla za jetiko, ko je bilo Petru komaj štiri leta. Oče je ostal vdovec in se je posvetil svojim trem otrokom (poleg Petra še dve sestri). Osn. š. je obiskoval v Ajdovščini, šest razredov gimn. v Novem mestu, a je moral od tu, ker je postal član ilegalnega narodnega društva (dijakom je bilo strogo prepovedano biti aktiven član kake organizacije), študij je nadaljeval v Trstu in končal v Gor. (maturiral 1885). Medicino študiral v Gradcu in promoviral 31. apr. 1890. Nekaj časa je bil volonter v Lj. pri dr. Valenti, potem operacijski gojenec v Gradcu na kliniki prof. dr. Wölflerja, kjer je ostal do konca 1892. Leta 1893 odšel na Dunaj k dr. Rudolfu Chrobaku, slavnemu ginekologu in operaterju. Po končanem študiju je 1894 postal okrožni fizik v Novem mestu. Usmiljeni bratje v Kandiji so mu namreč takoj po prihodu usposobili Volmanov gradič za moško bolnišnico s kirurškim oddelkom in kmalu je v tej bolnišnici postal primarij. Sept. 1902 je odšel na študijsko potovanje v Nemčijo, da si tam ogleda bolnišnice in preštudira njihovo notranjo opremo. 1904 so morali zaradi vedno večjega navala bolnikov in naraščanja operativnih posegov bolnišnico usmiljenih bratov povečati in ji dozidati še drugo nadstropje. Medtem se je šest let boril za ustanovitev tudi ženske bolnišnice (tudi v ta namen je obiskal nekaj bolnišnic v Nemčiji) in končno uspel, ko je bila odprta nov. 1908. Tako je postal primarij tudi tega zavoda. Zaradi obilnega dela tudi izven zdravniškega delokroga je čutil, da se mu je zdravje zrahljalo, zato je zapustil Novo mesto in konec 1910 prišel v Gor. Tu je bil najprej privatni zdravnik, 1915 postal primarij in vodilni kirurg. V bolnišnici Rdečega križa v stavbi gor. malega semenišča je vztrajal še, ko so že nanjo padali iztrelki in bil tudi ranjen. Nato se je preselil najprej v Gradec, pozneje na Dunaj, kjer je bil do konca vojne šef kirurškega oddelka vojne bolnišnice v Grüntingu. 1918 je bil z dekretom Narodnega vijeća v Zgbu imenovan za zastopnika jsl. vlade na Dunaju, torej prvi ataše, ki je z vso skrbjo zastopal koristi naših ljudi. Po vojni se je z zdravništvom bolj malo ukvarjal, več z narodno-gospodarskimi zadevami. Takoj po nastopu službe v Novem mestu se je z vso vnemo vrgel na delo. Ni se omejeval le na rutinsko kirurgijo, marveč je izvrstno obvladal kirurško tehniko na najrazličnejših področjih; tako se je loteval tudi izredno zahtevnih operacij (zažete dimeljske kile, vneti slepiči, resekcije črevesja in želodca, operacije žolčnega mehurja, transplantacije, obsežne radikalne operacije črevesja pri malignih obolenjih, plastika kosti in mehkih delov, trapanacije lobanje, nežne operacije na očeh, nosu in grlu). Enako velja tudi glede diagnostike. Ob desetletnici bolnišnice (1904) se je število bolnikov na dan dvignilo od 20 na 85, število letnih operacij pa od 135 na 552. Že prvo leto po odprtju ženske bolnišnice je izvršil 129 operacij, vse to pa ob skrajno pomanjkljivem instrumentariju, čeprav se je po njegovi zaslugi oprema bolnišnice zelo posodobljala (1895 so že imeli svoj citoskop in rektoskop; 1895 so na njegovo željo kupili najboljši mikroskop, 1902 sterilizator-avtoklav, ki ga je graška bolnišnica dobila šele 1905!, 1910 rentgenski aparat). Pri oblasteh se je močno potegoval za preskrbo dobre pitne vode, za mestno kanalizacijo. Poleg dela v sami bolnišnici je moral opravljati tudi službo okrožnega zdravnika, izredno močan pa je bil v bolnišnici tudi naval privatnih bolnikov. V patriarhalno okolje Dolenjske je prinesel svež in trezen pogled na zdravstvo, tako da je v marsičem oral ledino. Bil je izredno dobrega srca in je pomagal revnim bolnikom, tako da je ostal pri ljudeh v dobrem spominu. Poleg praktičnega delovanja na polju zdravstva je D. pomemben tudi kot velik borec za pravice zdravniškega stanu. Dolga leta je vodil Društvo okrožnih zdravnikov, se povezoval s podobnimi organizacijami drugih kronovin ter se boril za povečanje pokojnin. Deloval je tudi v Zdravniški zbornici in se močno zavzemal za pokojninski sklad za zdravniške vdove in sirote. 1906 je sodeloval pri ustanovitvi Proste organizacije kranjskih zdravnikov z namenom, da bi večala zdravniški ugled in skrbela za gmotno izboljševanje položaja zdravnikov. Kot strokovni pisec je od 1898 do 1914 pisal v SP o sodnozdravniških mnenjih in tu med prvimi ustvarjal slov. terminologijo v sodno-medicinski praksi, sam pa je že od 1900 izdajal izvedenska mnenja in protokole v slovenščini. V GZZb je prispeval vrsto člankov, tako: o mili–j arij i, o izrezu semenovoda, itd. Številnejši so njegovi članki iz zdravniške etike, socialnega stanja zdravnikov (Nekaj o zdravniški molčečnosti, O razmerju zdravnikov med seboj, O vlogi dr. Č. glede zdravniških spričeval), to gradivo je v glavnem priobčeval v SP, Ppc, SN, Liječnički vestnik, Jugoslovan. Za svoje delo kot operater je bil D. odlikovan z zlatim križcem in krono, vendar je odlikovanje odklonil, po vsej verjetnosti, ker je bilo enako priznanje podeljeno še drugi osebi v bolnišnici in je D. najbrž menil, da pomeni to enačenje njegove vloge in truda. Bil je namreč zelo impulzivnega značaja in temperamenten in si je zaradi teh črt v svoji osebnosti ustvaril tudi nasprotnike med lokalnimi veljaki, pa tudi konlikte z vodilnimi usmiljenih bratov. Skoraj vsako leto je zahajal na različne klinike in tudi aktivno sodeloval na mnogih kongresih. Novomeška ulica, ki vodi k ženski bolnišnici, je imenovana po njem.

Prim.: Dolenjske novice 1902, 18, 159–60; SBL I, 127; Gabršček II, 337, 552; Pire, str. 34–5; Poslanstvo 58, 59 (s karikaturo R. Hlavatyja), 71, 287; Ivan Logar, Dr. P. D., pionir moderne kirurgije na Dolenjskem, PCZ 1971, 11/12, 181–3; 225 let, str. 425; Oton Bajc, Drago Mušič, Iz zgodovine splošne bolnišnice v Novem mestu, v knjigi: Zgodovinski oris zdravstva na Dolenjskem, Lj. 1973, 99–100, 104, 111–3, 116, 118–9, 122–3; ZdravV 1973, 221–2; Marijan Mušič, Novomeška pomlad, Mrb 1974, 27; Splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca« Nova Gorica, Šempeter pri Gorici 1975, 8; 80 let novomeške bolnišnice, Novo mesto 1974, 7, 10 s sl.; D. M., f Dr. P. D., ZdravV 1937, 3, 136, 5, 221–2 s sl.; Kron 1937, 185.

Brj.

Brecelj, Marijan: Defranceschi, Peter (1863–1937). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi170986/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine