Dajnko, Peter (1787–1873)

DAJNKO, Peter (Peter Dainko, Peter Danjko), filolog, slovničar, nabožni pisec, poučno-vzgojni pisatelj, pesnik, čebelar (r. 23. 4. 1787, Črešnjevci; u. 22. 2. 1873, Velika Nedelja). Oče Filip Dajnko, kajžar, mati Marija Dajnko, r. Korošec.

Po osnovni šoli v Radgoni se je 1803–08 šolal na mariborski gimnaziji, zatem je v Gradcu obiskoval dvoletni licej, 1810–14 pa bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 18. marca 1813. Kot kaplan je sprva služboval v Fürstenfeldu 1814 in Eggersdorfu 1814–15, nato pa v župniji Sveti Peter pri Radgoni (Gornja Radgona) 1815–16 in župniji Radgona (Bad Radkersburg) 1816–31. V župniji Velika Nedelja je postal župnik 1831 in tam ostal do smrti. Opravljal je tudi službo dekana in okrožnega šolskega nadzornika (od 1831). Dodeljene so mu bile častne duhovniške službe sekovskega (od 1833) in lavantinskega duhovnega svetnika (1861) ter lavantinskega konzistorijalnega svetnika (od 1867) in lavantinskega častnega kanonika (od 1871).

Gimnazijo v Mariboru je pričel obiskovati v času, ko so se tam na pobudo Andreja Kavčiča še podeljevale slovenske štipendije (1794–1804), v tretjem razredu pa je tudi sam dobil štipendijo iz Julijanove ustanove, ki jo je obdržal do konca šolanja. Med njegovimi učitelji najdemo kateheta Ivana Narata, zgodovinarja Josefa Wartingerja in pesnika Ivana Gottweisa. V istem času so gimnazijo v Mariboru obiskovali Dajnkovi vrstniki, ki so kasneje postali pomembni kulturni delavci, npr. Franc Cvetko in Anton Krempl. V Gradcu je bil kot bogoslovec 1810 priča ustanovitvi Slovenskega društva (Societas Slovenica) Janeza Nepomuka Primica, ki je imelo okoli petnajst članov. Literarno dejaven je bil zlasti v Radgoni, kjer je služboval kar petnajst let, od 1816. Radgona je bila pomembna kot sedež okrožne dekanije, njen dekan in mestni župnik Christoph Maul pa je bil tudi okrajni šolski nadzornik. Tam je Dajnko spoznal Antona Laha, ki je takrat služboval pri Svetem Petru, in Antona Šerfa, domačina iz Dedoncev pri Radgoni, ki ga je spodbudil za študij. Med prevajanjem evangelijev je 1816 stopil v stik s Franom Metelkom, od 1817 pa tudi z Jernejem Kopitarjem in Josefom Dobrovskim. Stik s kranjskim krogom je verjetno vplival na dve izdaji evangelistarja 1817 in 1818 ter na jezikovne spremembe v drugi izdaji. V Radgoni ga je 1827 med drugim obiskal varšavski profesor slavistične filologije Andrzej Kucharski, ki je zbiral etnografske podatke o slovanskih ljudstvih, 1841 pa ga je v Veliki Nedelji obiskal slavist Izmail Sreznjevski.

V radgonskem obdobju je Dajnko že veljal za znanega štajerskega pisatelja, saj je objavil kar devetnajst knjig z več ponatisi in dopolnjenimi izdajami za rabo v šoli in cerkvi, ki vključujejo začetnico, abecednik, katekizem, evangelistar/lekcionar, zgodbe Svetega pisma, moralno-poučno prozo, pesmarico, molitvenik, slovnico in prvi izvirni slovenski strokovni priročnik o čebelarstvu, ki je bil posebno pomemben z vidika uvajanja slovenske čebelarske terminologije: (ABC sa Slovenze, Sazhetek vüzhenja (oboje 1816), Evangeliomi, Knixica poboxnosti (oboje 1817), Evangelji (1818), Svetega pisma sgodbe (1821), Abecedna knixica, Kmet Izidor, Lehrbuch der Windischen Sprache, Opravilo svete mee(vse 1824), Sto cirkvenih ino drygih poboxnih pesmi, Listi ino evaŋgelji, Veliki katehizem (vse 1826), Posvetne pesmi (1827), Molitbe, Sveti krixni pot (oboje 1829), Boxja sluxba (1830), Чelarstvo, Abecedna knixica za dexelne ole (oboje 1831)). Njegov naj bi bil tudi priročnik Vu sili pomo na xivljeŋa reeŋe zaduxenih (po 1827). Poleg teh nam je zgolj iz dunajskega cenzurnega kataloga 1826 znan njegov nemško-slovensko-latinski slovar. Njegovo knjižno delovanje po 1831 je v Veliki Nedelji le na videz zamrlo, saj je večinoma objavljal ponatise svojih prejšnjih del, na novo pa natisnil le molitvenik s pesmimi Jezus, Maria ino Jožef (1856). Tam je začel prevajati Sveto Pismo starega zakona, vendar se je v rokopisu ohranila le prva knjiga Peteroknjižja, imenovana Kniga Poroda, ki jo je Dajnko prevedel iz latinske vulgate in jo 1836 poslal Jerneju Kopitarju na Dunaj. Ukvarjal se je tudi s pisanjem župnijskih kronik, od katerih so nam poznane kronika župnije Velika Nedelja (1838) in kronika dekanije Velika Nedelja, kronike Ormoža (1840), Sv. Miklavža (1840) in Runeč (1845). V njih najdemo tudi zapise različnih priložnostnih pesmi (npr. Pesem k novim orglam, Pesem na čast svetimi Alojzji) in razlage krajevnih imen. Razpravo Hodierni Vinidi in Styria je začel pisati po izdaji Kopitarjevega dela Glagolita Clozianus 1836, za šolsko rabo je 1844 napisal Malega vinogradnika. V Gajevi tiskarni v Zagrebu je objavil Pesem na grobi nedužnega deteta (1842), tja je poslal tudi molitvenik Bog moj vareh. Krajše prispevke je objavljal v Slomškovih Drobtinicah Antona Martina Slomška: Ponovljenje cirkve svetega Joaneza kerstnika na Holmu blizo Ormoža (1861), Štajarski Jeruzalem (1862).

Dajnkovo knjižno delovanje je na tem območju sprožilo ogromno naklado štajerskih knjig v dajnčici, ki so izhajale v Radgoni, kjer je založnik Alojz Weitzinger prodajal tudi prekmurske katoliške tiske. Martin Veršič je 1833 v delu Duhovni varuh zapisal, da je na tem ozemlju natisnjenih že več kot 20.000 knjig, medtem ko Koloman Kvas in Weitzingerjeva založba v svojem poročilu navajata precej večje število 50.000. Udarca Dajnkovemu delu in črkopisu niso zadali samo osrednjeslovenski duhovniki, ki so takrat delovali na Štajerskem, in njegovi rojaki, ki so zagovarjali poenotenje slovenske knjižne norme, temveč tudi mladi štajerski študenti v Gradcu. Njegov vpliv je začel sprva popuščati z nastopom Slomška, Antona Krempla, Gašparja Harmana in Jurija Aliča v t. i. slovenski abecedni vojni, nato pa še posebej z izdajo slovnice Antona Murka v bohoričici Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre für Deutsche (1832). Nasprotja so se pričela kazati ob pripravi na natis prevoda abecednika Nahmenbüchlein für Landschulen Josepha Machnerja. Kljub mnenju, da Dajnkov prevod ni primeren za celjsko okrožje, mu je deželna oblast dovolila natisniti knjigo, ki je izšla 1831. Njegove knjige v dajnčici so prenehale izhajati, ko je graški gubernij 1837 dvorni komisiji predlagal prepoved Dajnkovih knjig. Ta je julija 1838 izdala odlok o prepovedi, za novega prevajalca pa predlagala Antona Murka, ki prevoda Machnerjeve začetnice ni izdal, saj je takrat med vzhodnoštajerskimi duhovniki že prevladovala želja po tiskanju knjig v gajici. Tudi Dajnko je po 1840 sprejel novi črkopis, ki ga je že v tridesetih letih 19. stoletja uvajal graški študentski krog s Stankom Vrazom na čelu, vendar je ilirski jezik odklanjal zaradi nerazumljivosti na Štajerskem. V tem času so mu nekateri (Radoslav Razlag, Božidar Raič, Ivan Macun) očitali celo nemškutarstvo, saj naj bi v učilnicah in pri vizitacijah govoril zgolj nemško, bil pa je tudi proti priključitvi vzhodnoštajerskih Slovencev k lavantinski škofiji. Macunove navedbe o Dajnkovem nemškem izpraševanju v šolah velikonedeljske dekanije je zavrnil Božidar Flegerič.

Dajnkovo najpomembnejše delo je didaktična slovnica, ki prinaša normativni opis vzhodnoštajerske pokrajinske različice slovenskega knjižnega jezika: Lehrbuch der Windischen Sprache (1824). Sestavljena je iz dveh delov in treh poglavij z dodatkom: I. del: pregibanje besed (»etimologija«): 1. o izgovoru in pravopisu črk, zlogov in besed; 2. o besednih vrstah in njihovem pregibanju; II. del: o skladnji: 1. o stavkih; dodatek, slovenski sestavki. Obravnavani jezik imenuje »windisch« oz. »slowenisch« ter ga razlikuje od govorov sosednjih ogrskih Slovencev, Hrvatov, Kranjcev in Korošcev.

Slovnica uvaja novi črkopis, ki je po njem dobil ime dajnčica: c (v bohoričici z), s (v bohoričici ſ), z (v bohoričici s),  (v bohoričici ſh), x (v bohoričici sh), ч (v bohoričici zh), dodal je še dva nova grafema: y za ü in ŋ za nj, ki ju je v tiskanih delih opustil že 1828. Njegov črkopis, ki je uvajal nove grafeme za sičnike in šumevce, sta pohvalila tudi Kopitar in Dobrovský. V slovnico ni sprejel narečnih dvoglasnikov e: in o:, prav tako ni vokaliziral izglasnega -ł v glagolskih deležnikih. Posebej je navajal pravila za pravilno sklanjanje samostalnikov v rodilniku, na podlagi tega sklona je samostalnike razvrščal v posamezne sklanjatve. Vsako pregibno besedno vrsto je oblikovno in pomensko razčlenjeval, kar je predstavljalo novost. Pridevnik je obravnaval glede na besedotvorno zgradbo, sklanjatvene in skladenjske značilnosti ter stopnjevanje. Glagole je posebej obravnaval v poglavju Nach der Zeitdauer, kjer jih je delil na dovršne (Perfective) in nedovršne (Imperfective). Glede na sedanjiško osnovo je ločil tri skupine glagolov (-am, -em, -im). Glagolske čase je razvrščal glede na obliko, predpretekli čas pa se mu ni zdel slovanski. Med števniki je zanimiv rodilnik dvy (dveh). Dajnko je navajal naglasne in naslonske oblike osebnih samostalniških zaimkov, pisal je narečne dvojinske oblike, ki jih je navajal kot knjižne (npr. miva/mia), ter omenjal razliko med svojilnim in povratno svojilnim zaimkom. Pri prislovih, veznikih ter predlogih najdemo predvsem narečne oblike. Prislove je razdelil na pridevniške in prave. Predloge je delil na korenske besede ter izpeljane in sestavljene. Navajal jih je po sklonih, v skladenjskem delu pa še njihovo rabo.

Njegovo literarno delo obsega tako poučno-vzgojno prozo kot nabožno in posvetno pesništvo. Parabolo Kmet Izidor je napisal 1824, torej že enajst let pred tematsko podobno izdajo Luka Dolinarja Izidor, brumni kmet (1835), verjetno prevedeno oz. prirejeno iz nemškega dela Isidor, Bauer zu Ried: eine Geschichte für das Landvolk (1816) avtorja Josepha Huberja.

Posvetne in cerkvene pesmi je pričel zbirati 1825 na javno povabilo Josepha Sonnleithnerja, enega prvih avstrijskih zbiralcev ljudskih pesmi. Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem (1827) so žanrsko razvrščene. Najprej so zapisane številne stanovske pesmi o kmetih in rokodelcih, med njimi predelana pesem Kmetički stan Leopolda Volkmerja. Sledijo napitnice, vojaške in refleksivne pesmi, hvalnice, epske pesmi, basni, v dodatku pa še uganke. V zbirki so tudi nekatere Volkmerjeve pesmi, ki jih je dobil od Antona Korošaka in jih tako metrično kot vsebinsko preoblikoval, npr. Lipa, Hrast, Podrt hrast. Edina pesem iz zbirke, uvrščena v Slovenske narodne pesmi (1895–98) Karla Štreklja pod naslovom Kraljevič Marko reši svojo ženo, je Nesrečni turški snoboki, za folklorni pa danes veljata še Ženitba in Penezna njiva.

Knjiga Sto cirkvenih ino drugih pobožnih pesmi (1826) je razdeljena na jutranje, večerne, mašne, spovedne pesmi, nato pesmi o Svetem Rešnjem telesu, pesmi ob posebnih dnevih ter šolske in druge raznovrstne pesmi. Jutranje pesmi vsebujejo hvalnice Bogu; večerne pesmi so prošnje Jezusu, angelu varuhu itd. Spovedne pesmi so večinoma spokorne. Nato sledi šest pesmi in dva blagoslova o Svetem Rešnjem telesu. Pesmi ob posebnih dnevih so izvajali pred in po krščanskem nauku ter ob pridigi, dalje so to praznične (adventne, božične, velikonočne, binkoštne, Sveta trojica) in novoletne pesmi, pesmi za svečnico, pasijonske pesmi, pesmi o svetih Treh kraljih, križevem potu, Žalostni Materi Božji, pesmi za procesije sv. Marka in križevega tedna ter Marijine praznične in romarske pesmi. Šolskim pesmim sledijo različne pesmi o smrti, zveličanju, sodnem dnevu, pri pokopu, po in pred jedjo, o poslednjih rečeh, o krščanski pravici, Cerkvi, ljubezni do bližnjega, dolžnostih otrok in staršev, duši itd. V pesmarico je sprejel več cerkvenih pesmi Leopolda Volkmerja (npr. Ta dan vsa stvar se veseli, Češena si Divica!). Cerkvene pesmi vsebujejo tudi Dajnkovi molitveniki.

Dajnko je najplodovitejši pisec na Spodnjem Štajerskem v prvi polovici 19. stoletja, saj je izdal dvajset knjig z več ponatisi. Poleg vzgojno-nabožnih del, namenjenih vernikom, je svojo vlogo duhovnika presegel tudi z bolj strokovnimi publikacijami – izdal je slovnico, s katero je poskušal normirati vzhodnoštajersko pokrajinsko različico slovenskega knjižnega jezika in rešiti črkopisno vprašanje Slovencev.

V Ljubljani in Mariboru so po Dajnku imenovali ulici, 2007 je bil odkrit njegov doprsni kip na Aleji velikih v Gornji Radgoni, na njegovi rojstni hiši v Črešnjevcih, kot eni redkih še ohranjenih in obnovljenih tipičnih panonskih hiš, je bila ob stoletnici smrti (1973) odkrita spominska plošča. 1867 je prejel zlati križec s krono za zasluge.

Dajnko Peter, filolog in nabožen pisatelj, r. 23. apr. 1787 pri Sv. Petru pri Radgoni, u. 22. febr. 1873 pri Veliki Nedelji. Študiral je v Mariboru gimn. 1803–8, v Gradcu filozof. in teol. do 1814 (ord. 18. marca 1813), bil kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni od 20. jan. 1815 do 9. febr. 1816 in v Radgoni od 10. febr. 1816 do 20. sept. 1831, župnik pri Veliki Nedelji od 21. sept. 1831 do smrti (obenem do 3. nov. 1870 dekan in do nove šolske postave okrožni šolski nadzornik za Veliko Nedeljo, Ormož, Središče, Sv. Bolfenka na Kogu, Sv. Miklavža pri Ormožu, Sv. Tomaža pri Vel. Nedelji, Polenšak in Sv. Lenarta); 2. dec. 1833 je postal sekov. duh. svetovavec, 9. dec. 1867 lav. konzistorijalni, 3. febr. 1871 lav. častni kanonik, 25. nov. 1867 jo dobil zlati križec s krono. — D., ki je bil po šolah od Cvetka in Pena za 1 leto mlajši, od Kremplja za 1 leto starejši ter v 2. in 3. razr. učenec Naratov, je bil od početka svojih študij v območju slov. jezikovnokulturnega vpliva, ki so ga širili med Muro in Dravo zlasti Volkmar, Modrinjak, Jaklin, Narat in Primic. Med člani Primčevega »slovenskega društvu ga sicer vsaj 1810–1 ni bilo (Briefw. Dobrovský—Kopitar II, 304), vpliv tega kroga nanj pa je očiten, ker je začel »že v mladosti po raznih spisih z zanimanjem čitati vesti o 60 milijonih Slovanov na zemlji božji, da si napravi pregled o svojih rojakih« (Sonnleithnerju 10. dec. 1833). Vendar ta vpliv graškega kroga in čitanja kranjskih knjig ni bil tolik, da bi ga bil krenil od lokalne struje v splošnoslovensko. Štajerske Slovence je ločil v 3 dijalektične skupine: »zapadne in južne« je štel »bolj h koroškemu, oz. kranjskemu narečju«, vzhodni med Muro in Dravo so mu tvorili obenem s Prekmurci v gornji polovici železnokapelske županje posebno enoto. Iz te ugotovitve je začel že rano izvajati zaključke, ki so merili na podčrtavanje potrebe 3 slov. literarnih jezikov: kranjskega, koroškega in vzhodještajerskega. Sam se je istovetil z vzhodnještajerskim narečjem ter začel po dveletnem službovanju med rojaki kazati svojo zavest etnografske skupnosti ž njimi tudi s pisateljevanjem, katerega prvi početki že pričajo o sklepu, zagotoviti Slovencem med Muro in Dravo obstoj posebnega slovstva, v katerem bi se naj vse posebnosti domačega govora brez vsakega ozira na dotakratni razvoj slov. literarnega jezika jasno odražale. Poseben vzhodnještajerski liter. jezik, za katerega sta delala Volkmar in Modrinjak bolj nezavestno, iz neznanja in brez načela, je hotel D. vkljub poznanju »kranjske« literature zavestno in po preudarku postaviti na trdno podlago.

Prvih 6 njegovih knjig, ki jih je izdal 1816 do 1821 ob upoštevanju označenega jezikovnega načela, a še v splošnoslovenskem pravopisu (bohoričici), dokazuje, da je delal že po določenem literarnem programu: hotel je oskrbeti za Slovence med Muro in Dravo v domačem narečju čim prej vsaj najnujnejše knjige iz repertoarja, ki je bil potreben: šoli, oz. slov. nešolanemu avtodidaktu (Začetek vüčenja Slavenskega po nedelah, knižica soseb naročena dorašenim in vsem, keri predaleč so od šole farne, ino se v kratkem brati, ino dosta potrebniga navüčiti hčejo, 1816; Svetega pisma zgodbe iz starega zakona, 1821); svečeniku v izvrševanju dušnega pastirstva (Evangeliomi na vse nedele in svetke, 1817, brez listov); kmetu v nabožnem udejstvovanju (Kniga pobožnosti, 1817); in voditelju cerkvenega petja (Pesem pri Veliki Meši [prevod nemške oficijalne »Hier liegt vor Deiner Majestät«], ki je izšla 1818 brez prevodilčevega imena, a je nedvomno Dajnkova, ki jo je sprejel tudi pozneje v svojo pesmarico). Tiskal mu je te stvari Leykam v Gradcu, založil pa Alojz Weitzinger v Radgoni, kar je mnogo pripomoglo k njih hitremu razširjenju.

Že v tem času je skušal za svoj literarni jezik dobiti priznanje avtoritet. V 1. pol. 1817 je pisal Kopitarju ter mu poslal obenem s pismom za Dobrovskega Evangeliome in Knigo pobožnosti. Ker je poslal Kopitar 9. jul. 1817 oboje s priporočilom Dobrovskemu, češ, čeravno gre za začetnika, naj mu vendar odpiše, ker bo imelo njegovo pismo pomen poslanice za vse štajerske slaviste, je dobil D. stike s patrijarhom slavistike. Tudi dopisovanje z Ravnikarjem (Košan) se je začelo morda v tem času. Verjetno je, da sta Kopitar ali Dobrovský D.-a animirala, naj napiše točno slovnico svojega narečja; tudi to ni izključeno, da je Kopitar v kakem pismu D.-u podčrtal svojo priljubljeno tezo o potrebi reforme slov. pravopisa (prim. pismo Gaju 8. jan. 1842). Slovnice vzhodnještajerskega narečja se je D. tem rajši lotil, ker je bila to logična posledica njegovega jezikovnoliterarnega programa; oprijel se je tudi misli o reformi pravopisa, čeravno ga ni bilo med onimi, ki so se 1820 udeležili z Metelkom Slovanskega ortografskega kongresa na Dunaju. Slovnica, ki je bila proti koncu 1822 gotova ter izšla pod naslovom »Lehrbuch der Windischen Sprache. Ein Versuch zur gründlichen Erlernung derselben für Deutsche, zur vollkommeneren Kenntniß für Slowenen«, se je natisnila pač v teku 1823 (z letnico naslednjega leta). Pravopisna reforma, ki jo je predložil prvič v slovnici, kaže, da mu ni šlo toliko za fiksacijo fonetičnih mnogoličnosti kakor za ureditev pisave sičnikov in šumevcev. Na mesto znakov bohoričice je določil za sičnike po lat. in češkem vplivu c—s—z, za šumevce si pa pomagal z znaki raznih provenijenc: za »č« je vzel cirilski znak, samo spodaj ošpičen in s črto, navzgor obrnjeno; za »š« je sprejel 8 (prvotno zgoraj trioglat), ki ga je posnel menda po sličnem znamenju v Dobrovskega Slavinu; za »ž« si je izposodil iz dalmatinščine in hrvaščine znak x. Razen tega je napravil še za »nj« ligaturo iz n + j, za lokalni vzhodnještajerski »ü« pa predložil latinski ypsilon. Rabil je tudi 3 naglasna znamenja nad vokali za oznako izreke: akut ´ za potegnjeno, dolgo, gravis ` za ostro, kratko, strešico ˆ za »srednjezvočno« izreko. V praksi naglasnih znamenj ni vedno rabil, poznamenovanje lokalnega ü je od 1829 polagoma opuščal, znak za š je še bolj prispodobil 8. Bil je trdno prepričan, da se sprejme njegov pravopis (dajnčica) ne samo v ožjem območju njegovega literarnega jezika, ampak tudi v ostalih slov. pokrajinah in eventualno še pri drugih Slovanih. Pravilno je sklepal, da agitira najizdatneje za novi pravopis, če izda v njem čimprej ves knjižni repertoar, ki je prihajal po njegovi sodbi za odjemavce slov. knjig sploh v poštev. Ko se mu je posrečilo pridobiti za svojo reformo vlado, ki mu je naročila prireditev šolskih knjig v novem pravopisu, se je nemudoma lotil dela, da obnovi v dajnčici stari literarni program, oz. ga izpopolni. V dobi 7 let (1824–31) je izdal vse, kar je štel sem; v naslednjih 7 letih je mislil že na nove izdaje. Izdal je v dajnčici šolski repertoar (Abecedna knižica na hitro ino lahko podvüčenje slovenskega branja, 1824; Abecedna knižica za deželne šole, 1831, 1833, 1835; Svetega pisma zgodbe iz starega zakona, 1824, 1826; Svetega pisma zgodbe iz novega zakona, 1826; Veliki katekizem, 1826, 1833, 1837); priredil iznova najnujnejšo slov. knjigo dušnemu pastirju (Listi inu Evangeliji, 1826, 1833, 1837) in tekste, ki jih je rabil vodja cerkvenega petja (Sto cirkvenih ino drugih pobožnih pesmi, 1826, 1837); dal kmetom nove molitvenike in nabožne kažipote (Kmet Izidor s' svojimi otroki ino lüdmi, ali pripodobni navüki dobrih staršov za svoje otrôke ino podložne; 1824; Knižica pobožnosti 1824, 1833; Opravilo svete meše, spovedne ino drüge prilične molitbe, 1824, 1829; Sveti križni pot, 1829; Molitbe za katoliške keršenike, 1829; Božja služba keršanske mladosti, 1830; Bog moj vareh, ok. 1835). Tiskom je dodajal navadno tudi navodila za poznavanje novih črk. Sedaj si je osvojil še načrte, ki so pomenili izdatno razširjenje njegovega prejšnjega programa in deloma seveda tudi jačenje stališča novemu pravopisu. Nekateri izmed teh načrtov so imeli značaj logičnih izpopolnil starega programa, kakor n. pr. publikaciji kmetu v splošni ali strokovni pouk (Vu sili pomoč na življenja rešenje zadušenih, vtoplenih, zmerznenih, obešenih, zadavlenih, ojadenih ino od bliska pobitih, ok. 1825; Čelarstvo, 1831), ali prevajanje sv. pisma, ki ga je nameraval izdati s paralelnim latinskim tekstom, a kakor se zdi, brez opomb z naslovom: »Sveto Pismo starega zakona, Siksta V. Papeža vel. povelenjom prevideno, ino Klementa VIII. Papeža oblastjo izdano, zdaj v' jezik Slovenski govora Štajerskega prestavleno.« (Ko ni mogel dobiti založnika, je poslal 20. dec. 1836 »Zvez I. Mojzesa 5 knjig. Odstava I. Kniga Poroda« Kopitarju, s čigar biblijoteko je prišel v Štud. knj. v Lj., kjer se hrani pod Ms. 397). Z drugimi načrti je krenil na polje znanstva in deloma celo neke posvetne literarne zabave: ko je izšel 1825 poziv nižjeavstr. vladn. svetnika Jožefa Sonnleithnerja, naj bi se pri vseh avstr. narodih zbirale nar. pesmi ter poslale glasbeni družbi na Dunaj (Osterr. Beobachter 1825, št. 141), je poslal zbirko pesmi z melodijami izpod peresa Andraša Šefa vred na Dunaj tudi D., ki je pa obenem 150 pesemskih tekstov tudi v tisku izdal (Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem, 1827); kmalu po završitvi slovnice se je lotil še latin.-nem.-slov. slovarja, ki je bil s prvimi črkami že 1826 v cenzuri (Wiener Zensurkat. 1826), 1832 (Der Aufmerksame 1832, št. 34) pa ves za tisk dovršen (rokopis izgubljen); Jožefu Somnleithnerju je poslal 18. febr. 1834 na prošnjo iz 5. jul. 1833 »Kratek oris takratnega položaja Slovanov na Štajarskem«, da ga objavi (ali je izšel, se ni dalo dognati); ko je izšel 1836 Kopitarjev Glagolita, je začel pisati D. razpravo »Hodierni Vinidi in Styria sermonem conferentes cum antiquissimo Glagolita Cloziano«, kjer je skušal v tabelah z grškim, latinskim, Clozovim cerkvenoslov. in pa s štajerskoslov. tekstom predočiti sorodnost označenih slovanskih narečij ter obenem dokazati, da bi bil pisec Clozovega rokopisa sv. Hijeronim (rokopis, ki ga je poslal 20. dec. 1836 Kopitarju, se nahaja v Štud. knjiž. v Lj. med Kop. 27, drugi v knjižnici Zgod. dr. v Mariboru). Tudi je začel kmalu po prihodu v Veliko Nedeljo zbirati gradivo za zgodovino Polenšaka, oz. svoje dekanije.

Ker so se pridružili D.-u s knjigami v novem pravopisu polagoma še Rižner (1828 do 1831), Šerf (1832–9), Davorin Veršič (1833) in Anton Lah (1835), je krožilo med vzhodnještajerskimi Slovenci ok. 1834 menda res že kakih 50.000 knjig v dajnčici. Prva privatna obvestila o pravopisu, ki jih je prejel D. od strokovnjakov, so bila laskava: A. Zupančič je imenoval dajnčico »triumf naše ortografije«, Kopitar v pismu z dne 23. febr. 1825 z omejitvijo znaka za š »brezhibno«, Dobrovský »dobro narejeno«, Sonnleithner »res jako posrečeno«, prof. Rask v Stockholmu, ki je ravno izdal spis o danskem pravopisu, »dobro izbrano« (odgovor Šafaříkov, ki ga je skušal izzvati D. s pismom z dne 21. jun. 1827, ni znan). Sodba Metelkova, ki se je izrekel prvi javno proti dajnčici (Lehrgeb. 1825), je mogla D.-u veselje nad ugodnimi ocenami tem manj kaliti, ker je iz Kopitarjevega pisma dne 23. febr. 1825 vedel, da daje ta prednost dajnčici pred metelčico (Gradja VI, 45). V štajerski abecedni vojski po časopisih, ki se je v graškem nem. listu »Der Aufmerksame« s pohvalo dajnčice 3. apr. 1827 začela, 24. apr. 1832 končala, se D. proti tiskanim ugovorom Metelka, Potočnika in Murka ni branil sam, ampak prepuščal besedo Kvasu in nekemu neimenovanemu učitelju, pač pa je posegel v aktovni boj pri cerkvenih in posvetnih oblastih o usodi dajnčice v šoli, ki se je začel z odlokom štajerskega gubernija z dne 11. sept. 1827 (odlok je odrejal, naj sekavski in lavant. ordinarijat skupno priskrbita slov. prevod Marchnerjeve začetnice za šole na kmetih), bil za D. v najugodnejšem štadiju v 2. pol. 1831, ko se je odločila šolska oblast za uvedbo dajnčice, začel postajati zanj opasen že spomladi 1832 po objavi in sprejemu Murkovih del ter se končal z definitivnim njegovim porazom v 2. pol. 1838, ko je 18. avg. štajerski gubernij naznanil sekovskemu ordinarijatu odlok študijske dvorne komisije, naj se v dajnčici za šole nič več ne tiska. V družbi Gottweisa in Kvasa je skušal D. udarce Aliča, Harmana, Kremplja, Murka, Rudmaša in Slomška tudi sam paralizirati (zlasti z vlogo z dne 6. junija 1831). Pri tem je prišel deloma sam s sabo v nasprotje (naglašal je potrebo ohranitve latinskega tipa črk, obenem pa branil cirilski č, češ, saj je star), deloma segel celo po nepoštenih sredstvih (duhovščini in celo nasprotnikoma Harmanu in Kremplju je izvabil podpise za svoje šolske knjige z lažjo, da sta jih lavant. ordinarijat in celjsko okrožje že sprejela in da hoče začetnico natisniti v bohoričici). Prezreti se ne sme, da se nahaja med njegovimi razlogi tudi poudarjanje, da se približuje njegov slov. pravopis z znaki za c, s, z češkemu, ki ga je uvajal istodobno pri Hrvatih že Gaj.

Pod svežim vtisom definitivnega poraza v reformi pravopisa je D. nekaj časa menda nehal misliti na slov. literarno udejstvovanje (zadnjo knjigo v dajnčici je izdal 1839 Šerf), pač pa je še vedno pridno zbiral gradivo za zgodovino svoje dekanije ter prirejal definitivno redakcijo tega nem. dela (rokopis, katerega ekscerpt ali pa prepis je poslal 8. maja 1843 in 26. jun. 1854 Puffu, se nahaja v velikoned. žup. arhivu). Nedvomno je bil njegov molk v neki meri posledica užaljenosti; vzeti se mora pa tudi v poštev, da je bil D. svoj glavni literarni program pravzaprav že izčrpal. Vso »kranjsko« literaturo je zasovražil, odkar je dajnčica podlegla bohoričici. Tukaj je ključ tudi za razumevanje njegove orijentacije do ilirizma. Še v pismu Kopitarju 20. dec. 1836, ko je nekoliko še upal na zmago v pravopisni borbi, je z veseljem podčrtaval razliko med svojimi Slovenci in sosednjimi Hrvati ter na vsej črti odklanjal Gaja in Babukićevo »Osnovo«. V kolikor pa gre tukaj za vprašanje jezikovnega sorodstva in pa pravopisa, je to odklonilno stališče revidiral, čim se je prepričal, da se je začela tudi bohoričica umikati pred novim in to češko-ilirskim pravopisom. Med Ilire bi bil stopil tem lažje, ker mu »hrvaško narečje« ni bilo v dani situaciji le iz psiholoških razlogov »priljubljenejše nego kranjsko«, ampak radi bližine v resnici tudi nič težje umljivo. Vendar si tudi sedaj ni osvojil jezikovnega programa Ilirov, češ, »po primeru grških Eolcev, Dorcev, Atičanov in Joncev, naj vsakdo za svoj narodič dela, eden od drugega jemlje to, kar je najboljšega, ter s pomočjo šole spravlja v svet«. Pač pa se je oprijel misli, da »more seljak, ki sploh ume čitati, knjige s č, ž, š ravno tako lahko in gladko čitati kakor knjigo z 8, x in ч«. Postajal je torej vedno večji prijatelj novemu pravopisu ter se odločil zanj, ko je začel vsaj že 1841 zopet slov. pisati: tik pred 8. jan. 1842 je dal tiskati pri Gaju v Zagrebu z novim pravopisom letak s »Pesmijo na grobi nedužnega deteta«; 8. jan. 1842 je poslal Gaju v tisk novo izdajo »Boga Varha« (primerka ali dokumenta, ki bi dokazal, da je ta izdaja tudi izšla, ni), istodobno je napovedal Gaju za bodočnost novi molitvenik Srca Jezusa in Marije. To opravičuje domnevo, da je menil izdati v novem pravopisu tudi »Malega vinogradnika«, čigar rokopis je sestavil 1844 (Slekovčev prepis »Vinogradnika«, ki je bil 1881 v lasti J. Pajka, ni prišel v Zg. dr. v Mariboru in je danes še izgubljen). Zadnja dva D.-ova spisa, ki sta se oba natisnila v gajici, namreč molitvenik »Jezus, Maria ino Jožef« (tiskan v Gradcu, založen pri Weitzingerju v Radgoni 1856) in pa opis Jeruzalema v Slovenskih goricah (Drobtinice 1861, 1862), sta torej po pravopisu le nadaljevanje smeri, v katero je krenil D. kljub Kopitarju iz želje, dokazati »Kranjcem«, da se v njegovem okolišu »ne hrvatari le v narečju in v noši, ampak tudi s č, ž, š«. Kljub temu pa predstavlja jezik njegovih tiskov že v začetku te dobe kompromis med vzhodno štajerščino in slov. literarnim jezikom.

Načelo, ki se je ravnal D. po njem pri reformi slov. pravopisa, da namreč ne gre mnogo popravljati in predrugačevati, je bilo zdravo, reforma pa vendarle napačno izvedena: v kolikor je k drugim nekaterim slovanskim skupinam približevala, v toliko je tudi oddaljevala; uvajala se je obenem z narečjem, ki je bilo v primeri z ostalim teritorijem slov. literarnega jezika maloobsežno; rabiti se je mogla samo v tiskarni, ki se je specijalno v ta namen opremila. Spisi so že davno izginili iz evidence slojev, katerim so bili namenjeni, obdržali pa so filološko vrednost kot najboljši literarni vir za spoznavanje vzhodnještajerskega narečja, kakor se govori zlasti okoli Radgone. Njihova filološka vrednost je tem večja, ker je D. jemal svoj besedni zaklad iz žive govorice in si le v redkih slučajih sam izmišljal besede. Stremljenja po originalnih tvorbah in artistično-literarne ambicije ni imel. Odmev namena, zasnovati literarni program na jezikovni podlagi, na kateri se je do takrat le paberkovalo, se odraža tudi v okoliščini, da ima D. z dotakratnim slov. pismenstvom razmeroma malo neposrednih tekstovnih zvez. Načrt slovnice je prirejen ob vodstvu deloma Dobrovskega Lehrgebäude der böhm. Sprache, ozir. Institutiones, deloma Kopitarjeve gramatike (n. pr. glagol se deli na osnovi sedanjika kakor v Kopitarju in ne na osnovi nedoločnika kakor v Dobrovskem); ker hoče biti slovnica živega vzhodnještajerskega narečja, dominirajo v njej oblike, ki jih je še Šmigoc navel le na drugem mestu (-om-, -oma, instr. -oj, -ega, -emu). Pri sestavljanju zgodovine svoje dekanije je rabil Povodnovo gradivo (poročilo Šlebingerjevo). Njegove šolske knjige so prevodi dotičnih nem. oficijalnih učbenikov brez. upoštevanja prejšnjega slov. repertoarja. V evangelijariju 1817 še ni uporabljal kranjskih prevodov, v lekcijonarju 1826 se pa že močno naslonil na lj. izdaje, vendar pa ohranil ne le v jeziku, ampak tudi v prevodu še vedno precej samostojnosti (prim. DS 1917, 335). V njegovem cerkvenopesemskem repertoarju, ki je eden najobsežnejših slov. (vsaj 102 št., vsaka serija mašnih pesmi šteta za 1), ker je priobčeval cerkvene pesmi v posebnih izdajah (1818, 1826) kakor tudi v zvezi z drugimi pobožnimi teksti (Opravilo 1824, 1829; Knižica pobožnosti 1824; Sv. križni pot 1829; Božja služba 1830; Listi ino evang. 1833; Jezus, Maria ino Jožef 1856), se nahajajo menda le 3 Volkmerjevi teksti in 1 rahel oslon na Japlja, sicer gre za nove prevode oficijalnih nem. tekstov, kakor sa bili n. pr. »peta«, »tiha« in »šolarska maša«, ali za lastne prireditve. Tudi njegovi molitveniki in pobožni kažipoti za kmeta slonijo v glavnem pač na nem. predlogah. Izmed strokovnopoučnih njegovih spisov za kmete je čelarstvo menda precej samostojno, četudi se pohvalno omenja v njem G. Knauf. »Neki pogovori«, »Kratke fabule« in »Vnogotere smešne ino tüdi drüge nešalne povesti« (vse v slovnici) so vsaj po večini prevedeni po nem. predlogi (med basnimi so Ezopove). Med ugankami (125 v slovnici, 200 v Posvetnih pesmih) je gotovo več njegovih formulacij, pregovori (70 v slovnici) so po večini narodni. Izmed gradiva, ki ga je hotel D. spraviti v evidenco kot »narodno« blago štajerskih Slovencev, je zbirka »Posvetnih pesmi« izrazito ponesrečena. Naj si še tako podčrtuje »svojo serčno hvalo« »vsem pevcom, keri so na njegovo prošnjo iz vnagoterih stranov eden drügega primarili, k njemu priti ino svoje pesmi dati zapisati«, ostanejo »Nesrečni türški snoboki« edina pesem v zbirki, ki jo je poznal v približno podobni redakciji tudi nar. repertoar (prim. Štrekelj I, str. 86). Vse drugo so v neznatnejšem delu pesmi Volkmerja ali eventualno še kakih neznanih novejših poetastrov, katere je D. le predelal, v mnogo večjem delu pa plodovi njegove lastne, suhoparne, četudi z neko verzifikatorsko spretnostjo in smislom za zgradbo kitice opremljene rimane proze, s katero je hotel doseči dvoje: doma izpodriniti zlasti zaljubljene pesmi, pred inorodci pa dokazati, da tvori vsebino nar. pesmi štajerskih Slovencev predvsem moralna refleksija nad kmetiškim in rokodelskim delom in letnimi časi (tudi v obeh »zaljubljenih« gre mladeniču, ozir. dekliču le za moralno izpodbudo svojega druga). Posrečile so se mu razmeroma basni (snovno se oslanja v desetih na basni slovnice). Poznejši pisatelji so si izposojali vsaj nekatere njegove cerkvenopesemske tekste, ki se nahajajo n. pr. v Rižnerjevi in Borovnjakovi pesmarici. S splošnoslov. stališča je nedvomno dobitek, da njegov literarnojezikovni in pravopisni separatizem v svoji prvotni formi ni uspel, ampak zadel še pred 1848 in še preden je dozoril kake artističnoliterarne vrednote, ob stremljenje po kompromisu; na drugi strani se pa ne sme prezreti, da spada D. med najplodovitejše slov. pisatelje svoje dobe, čigar delo predstavlja v slov. razvoju činitelja, ki je vabil inteligenco v slov. kulturno sfero, budil v širokih plasteh veselje do slov. knjige ter pomagal tudi češkoilirskemu pravopisu utirati pot. D. je bil strogocerkvenih in protijanzenističnih nazorov. »Ultraslavist« ni bil nikoli. Najaktivnejša je bila njegova nar. zavest gotovo v dobi, ko je še upal na zmago svojega pravopisa (1827 je čital Letopis Mat. Srpske ter se navduševal ob Karamzinovem članku o veri starih Slovanov). Ni izključeno, da je pod vtisom poraza njegova narodnostna aktivnost opešala, približevanje Ilircem in ponovno slov. literarno udejstvovanje pa pričata, da je zopet oživela. Rus Sreznjevskij, ki ga je 12. marca 1841 obiskal, ga imenuje »sijajnega človeka«. Stike je imel v tej dobi najbrž z Vrazom, gotovo jih je iskal z Gajem, kateremu je tudi Sreznjevskega priporočal. Še 8. jan. 1842 je v pismu Gaju poudarjal, da je »skrajni čas, da se vsa slovanska narečja lotijo literature resnejše nego so storila to doslej«. Vendar pa na njegovo šolsko politiko njegova slov. orijentacija menda nikoli ni vplivala. Ofic. začetnice so morale biti med Slovenci na Štajerskem po vladni naredbi nemško-slovenske, toda D. si je tudi sam osvojil načelo, naj se vežbajo ljudski šolarji razen v slovenščini še v nemščini, čeravno je verjetno, da bi se bil imel po njegovem mišljenju začeti pouk na slov. šoli s slov. in ne nem. branjem (le v slov. delu začetnice je nadomestil do takrat običajno imenovanje črk: f = ef z modernejšim: f = fe). Njegovo upoštevanje nemščine v ljudski šoli je bilo posledica napačnega mišljenja, da je glavna naloga osnovne šole na Slovenskem pripravljanje za 3. razred nem. normalke in pa za nem. vojaško službo. Dočim je bila ta šolska politika pred 1848 nekaj samo ob sebi umljivega, je vzbudila po 1848 odpor. D.-a, ki je bil menda načelni nasprotnik revolucije, je približalo l. 1848. sploh bolj Nemcem nego Slovencem. Med vplivnimi slov. duhovniki je bil edini, ki je bil proti, ko se je v revolučni dobi poudarjala potreba, da se združijo štajerski Slovenci v lastni škofiji. Začeli so ga napadati (Trstenjak v Sloveniji 1848, št. 206, nekdo menda v Gratzer Zeitung, Razlag v Zori 1852). V pismu Puffu dne 26. jun. 1854 je skušal zavrniti vse očitke kot neutemeljene, obenem se je pa s svojo šolsko politiko tudi sedaj ponašal. A tudi še pozneje je pri Sv. Bolfenku v Slov. gor., pri Sv. Miklavžu in v Središču slov. izpraševal.

Prim.: Čelakovský, ČČM 1832, IV, /114 (Illyr. Blatt 1833, 23), 1833 II, 169; Vraz, Narodne pesmi ilirske 1839, p. XV; Razlag, Zora 1852, 130; Matjašič, progr. marib. gimn. 1858, 120; Šafařík, Gesch. d. ssl. Lit. I, 39, 191; Raić, Nar. Koledar in LMS 1869, 86; Cerkv. priloga SGp 1881, št. 86, 94; Pajek, Kres 1881, 475; Macun 3, 82; Marn XXIII, 19; Briefw. Dobrovský-Kopitar I, 426, 429, 501, 687, II, 170, 828, 838 (seznam Kopitarjevih pisem D.-u); Fekonja, Slovan 1886, 58; Košan, Sloven. A-B-C-Streit, progr. marib. gimn. 1890, 4–8, 15–20, 23, 25, 30; Murko, LZ 1898, 376 (D.-ovo pismo Šafaříku 21. jun. 1826); Flegerić, DS 1899, 34; Ilešić, 0 pouku slov. jezika, 14, 29, 57, 107, 117; Weiß A., Gesch. d. osterr. Volksschule 1792–1848, 701, 746, 827; ZMS 1904, 105, 124, 125; 1905, 2, 174 (omenitve v kor. Murščevi); Ilešić, ČZN 1905, 6, 31, 32, 62; Jagić, Istorija slavja fil. 119, 192, 324, 401, 412, 413, 416, 436; Gradja VI, 1909, str. XV, 11, 44 (pismi Gaju 12. marca 1840 [recte 1841] in 8. jan. 1842), 134; Strakl, VBV 1911, 231 (pismo M. Glaserju 17. jul. 1841); Glonar, ČZN 1915, 46, 53 (pismi Puffu 8. maja 1843, 26. jun. 1854); Žigon, Komentar k Preš. Poezijam, 17, 19, 21 (pregled štaj. abec. vojske); Štrekelj, Hist. slovnica, 15, 40; Beg, SN 26. avg. 1923, št. 194. Razen objavljenih pisem Gaju, Glaserju, Puffu in Šafaříku se je doslej našlo še eno pismo Kopitarju (v Štud. knjiž. v Lj. pri Ms. 397) in dve Sonnleithnerju (Nac. bibl. na Dunaju). Njegova ostalina se je po večini porazgubila (Kopitar n. pr. mu je pisal vsaj 23. febr. 1825, 27. avg. 1830, 26. jul. 1831, 27. sept. 1836, 26. okt. 1836; Dobrovský 2. maja 1825 itd.). Kd.