Slovenski biografski leksikon

Čop Janez, literat, r. 1810 v Žirovnici, u. ok. 1846 na Dunaju (sin Matije Č. v Žirovnici, brat učenjaka Matije). Študiral je v Lj. ob bratovih stroških normalko 1822–5, gimn 1825–31 (1829–31 pod bratom Matijem), filozofijo do 1833 v Milanu, kjer je bil kot naslednik Al. Dobravca domači učitelj v hiši apelacijskega svetnika Jožefa Lavrina, pravo od 4. okt. 1833 na Dunaju, kjer je živel deloma ob zaslužku iz poučevanja, deloma ob podpori bratovi. Po Matijevi smrti je bil 19. avg. 1835 v Lj. pri sestavljanju seznama njegove biblijoteke (Slovan 1916, 31), napravil tu izpit iz laščine (Zupan), a se vrnil na Dunaj (vsaj pod konec 1835 je bil zapet tam, prim. ČZN 1910, 150), napravil juridične izpite ter služil v Trstu in končno kot finančni uradnik na Dunaju (Zupan, progr. reške gimn. 1873/4, VII), kjer je hotel napraviti tudi juridični doktorat (Prešernu 15. maja 1839 se podpisuje: ½ Doctor). K nadarjenosti se je pridružila pri njem še okoliščina, da se je razvijal pod vodstvom bratovim. Še v Lj. se je naučil italijanščine ter se seznanil s francoščino, obenem se pa vmislil globlje od tovarišev v teorijo literarnih del ter prišel z mlado slov. literaturo v ožji stik nego oni. V Milanu je poglobil znanje laščine in vsled privatnega študija deloma tudi francoščine, čital nekaj važnih del starejše in novejše ital. literature (Petrarco je označil 3. dec. 1832 in 26. jan. 1833 bratu za dolgočasnega pisatelja), kazal pa tudi smisel za risanje in glasbo, na Dunaju je poleg strokovnih predavanj tudi še 1834 do 1835 obiskoval francoske kurze ter predavanja o vzgoji, avstr. zgodovini in klasični literaturi. O novih etapah slov. literarnega razvoja ga je obveščal brat tudi v tujino ter mu pošiljal na Dunaj celo rokopisna Prešerniana. V Milanu je budila njegovo zanimanje za slov. literaturo tudi želja gospe Lavrinove, da sta od časa do časa skupaj kaj slov. čitala. Že prej ga je mikalo slov. literarno delo, a ko je marca 1833 prejel bratov prevod Čelakovskega kritike Čebelice, je za trdno sklenil, da postane tudi sam slov. literat. Na Dunaju, kjer je prišel obenem s sošolcema Mažgonom in Zupancem pod vpliv Kočevarjev, je postal med kranjskimi dijaki najvnetejši oboževatelj Čbeličnega pokreta in Prešernove poezije ter najglasnejši propagator slov. in slovan. misli. Ljubil je družbo kranjskih rojakov na Dunaju, kakor so bili franc. učitelj Jurij Legat, neki Luzar, neki Kaučič, dr. Rasp, poliglot Mrakič ali o priliki še Baragova sestra vdova Höffern (s Kopitarjem sta se radi bratovega spora ž njim samo od daleč gledala), z navdušenjem pa je jel iskati tudi družbo Čehov, Poljakov (med katerimi je našel mnogo bivših bratovih učencev in častivcev), in zlasti še družbo Ljudevita Gaja, kadar je prišel na Dunaj. Začel je čitati tudi hrvaške stvari, želel dobiti hrvaško ali srbsko slovnico, se pridružil krogu mladih dunajskih Slovanov, ki so želeli seznanjati drug drugega s svojim jezikom in slovstvom, ter nameraval potovati v počitnicah 1834 celo na Poljsko. V smislu te svoje ideje je postal polagoma inicijativen in produktiven. Še iz Milana je dregal, naj piše Prešeren slovenske (»kranjske«) romane ter jih lokalizira na Gorenjskem ali v Bohinju, ali pa opisuje te kraje v liričnih spevih. Obenem je tudi že namigaval, naj opusti Prešeren nem. pesnenje. Na Dunaju se je pa radoval ob misli, da bi Nemci ne imeli nič podobnega, kakor je Prešernov Sonetni Venec, v pismu z dne 17. jun. 1884 pa že opozarjal na eventualnost, naj bi sprejeli češki pravopis po Gajevem zgledu tudi Slovenci, brata pa bodril, naj »zdej, ker vsi sinovi njeni (= Slavščine) za njeno čast goré«, »ne zapusti« »porodnice telk milionov čverstih korenjakov, ki z dolge letargije gori vstaja«. Sedaj je tudi čutil, da bi si morali Slovenci dopisovati slovenski, toda imel je še premalo vaje, da bi se bil tega načela dosledno držal (med ohranjenimi pismi bratu je le pismo z dne 17. jun. 1834 čisto slov., sicer so pisana vsa v nem. ali laškem jeziku, posamezen slov. stavek v tekstu le v pismu z dne 29. jan. 1834). Imel je zgodaj razborito estetsko sodbo, kakor dokazujejo kritike, ki jih je priobčil bratu o Zupanovih poskusih, Ahacljevih Pesmih, Prešernovi Astrologam in Farkašovem Golubu. Dočim je v Milanu še samo prevajal Čbelico v laščino, je začel na Dunaju obenem z Mažgonom pisati slov. verze. Več pesmi je poslal še pred 13. okt. 1834 bratu za 5. zvezek Čbelice (bratu 13. okt. 1834, prim. tudi SG 1864, 247), do 17. maja 1835 je prevedel Conte Ugolino iz nekaj španskih romanc, ki jih je hotel izročiti Kočevarju za Vrazov almanah Cvetice, za katerega se je sploh živo zanimal (ČZN 1910, 148–50). Nameraval je pisati tudi slov. tragedijo ter želel 20. nov. 1834 dobiti od brata obvestilo, katera »snov iz domače zgodovine« bi se mu zdela v ta namen najprimernejša. Po bratovi smrti je izgubil prejšnji živi stik z lj. literarnimi krogi, vendar je skušal še 15. maja 1839 pridobiti Prešerna in Kastelca za sodelovanje pri Schmidlovi »Statistisch-geographische Beschreibung des österr. Kaiserstaates«. V tisku je izšel samo njegov sonet »Razumeš jezik véčne porodníice« (Čbelica V, 7; prim. Marn XV, 3; XXIV, 90). Čbeličarji so bili z njegovimi pesnimi »zadovoljni« (bratu 10. okt. 1834). Priznanje brata Matije, ki je govoril pač tudi v imenu Kastelca in eventualno še Prešerna, priča v zvezi z ohranjenim sonetom, da bi se bil ob ugodnejših slov. literarnih razmerah mogel razviti iz Janeza Č. pesnik, ki bi bil Slovencem nekaj pomenil. Ohranilo se je (sedaj v štud. knj. v Lj.) 47 (1827–34) njegovih pisem bratu Matiji (odlomke iz nekaterih objavil Pintar, LZ 1900, 758) in 1 Prešernu (ekscerpt obj. Bleiweis, ZMS 1875, 159) in pismo, ki ga je pisal 9. sept. 1846 Jernej Zupanc iz Pariza tudi njemu (LZ 1899, 195). Kd.

Kidrič, Francè: Čop, Janez (1810 | 1813–okoli 1846 | 1845). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi167328/#slovenski-biografski-leksikon (18. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine