Čebulj, Janez (1832–1898)

ČEBULJ, Janez (Ivan Čebul, John Chebul), misijonar, pesnik (r. 13. 10. 1832, Velesovo; u. 3. 8. 1898, Garden, Michigan, pokopan v Saint Ignace, Michigan, Združene države Amerike). Oče Martin Čebulj, kmet, mati Uršula Čebulj, r. Globočnik.

Bil je najmlajši od osmih otrok v kmečki družini. V Ljubljani je zaključil osnovno šolo (1839–43), gimnazijo (1843–51) in bogoslovje (1851–55). 1854 se je seznanil s Friderikom Irenejem Barago in se ob njem navdušil za misijonsko delo med Indijanci. 1855 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Poljanah nad Škofjo Loko (1856–57) in v Kranju (1857–59). 1859 je odpotoval v Ameriko, da bi se pridružil misijonarju Baragi. V New Yorku se je ustavil pri redemptoristih in se srečal s Slovenci. Obiskal je Niagarske slapove in nato prek Detroita sredi oktobra prispel v Sault Sainte Marie. Baraga ga je poslal v kraj Minnesota Mine (danes Rockland v Minnesoti), od koder je skrbel za skupnost v kraju Ontonagon. Tam se je v enem letu priučil angleškega in francoskega jezika. 1860 je odšel v La Pointe, od koder je oskrboval misijonske postaje Bayfield, Bad River in Superior v državi Wisconsin. Pod njegovo skrbjo so bile še postaje Ashland, Duluth, Fond-du-Lac (zdaj Cloquet), Courtes Oreilles in Lac-du-Flambeau. V vsaki od njih je moral urediti cerkvena poslopja ali jih postaviti povsem na novo. V Duluthu je 1870–71 zgradil prvo cerkev; stala je na istem mestu, kjer je danes stolnica istoimenske škofije. Čebulj velja za začetnika oz. organizatorja katoliške skupnosti v Duluthu. Deset let je bil edini stalni duhovnik ob tem delu obale Lake Superior. V dolgih in hudih zimah je opravil številne poti peš na krpljah (v enem dnevu je prehodil ok. šestdeset kilometrov, kar mu je prineslo občudovanje pri Indijancih), večkrat je prenočeval v snegu; zaradi mraza je izgubil uho. Sredstva za gradnjo cerkva in njihovo opremo so mu pošiljali tudi s Kranjske, zbiral jih je urednik Zgodnje Danice Luka Jeran. Čebuljeva misijonska poročila iz tistega obdobja so pomemben vir za poznavanje razmer v tem delu Amerike v času državljanske vojne. Jeseni 1872 se je odločil za obisk domovine. Ob vrnitvi v Ameriko 1873 je s seboj vzel študenta Petra Jerama. Delo je nadaljeval med belimi priseljenci v kraju Shawano v Wisconsinu, in v indijanskem rezervatu Keshena. Tam je načrtno zbiral podatke o Indijancih rodu Menominee in jih branil pred zlorabami vladnih agentov ter deloval za preprečevanje širjenja žganja (čeprav so vladni uradniki želeli to preprečiti, se je s skupino Indijancev julija 1876 udeležil zborovanja vseameriškega protialkoholnega gibanja v Filadelfiji). 1874 se je vrnil v nekdanje misijone ob Gornjem jezeru, a le za kratek čas. Že septembra 1875 je spet šel med Indijance rodu Menominee v kraj Marinette, kjer je dokončal gradnjo cerkve in ustanovil šolo, ki so jo prevzele sestre iz skupnosti De Notre Dame. Ker mu je odpovedoval vid, je decembra 1876 po nasvetu zdravnikov šel v Evropo, da bi si v milejšem podnebju okrepil zdravje. Iz Evrope je nato šel v Egipt in Palestino ter skozi novozgrajeni Sueški prekop v Arabijo in dalje v Indijo. Ker se mu je zdravje izboljšalo, je po vrnitvi v Evropo 1878 v francoski škofiji Versailles do 1882 vodil župnijo Gaillon v departmaju Seine-et-Oise. 1882 se je vrnil v Michigan, kjer je nadaljnje desetletje in pol deloval na številnih misijonskih postajah škofije Marquette-Sault Sainte Marie: Saint Ignace, Calumet, Manistique, Iron Wood, Iron Mountain, Ontonagon, Iron River, Norwagy, Newberry, Grand Marais, Garden in Fayette (na tem ozemlju je bilo nato ustanovljenih trinajst župnij). Da bi si okrepil zdravje, se je za krajši čas 1889 ponovno podal v Francijo.

Čebulj je bil misijonar v klasičnem pomenu besede, nemiren duh, neustavljiv pri misijonskih poteh, skromen, predan Indijancem, med katerimi je deloval, dosleden zagovornik njihovih pravic pred vladnimi uradniki in borec proti širjenju alkohola med Indijanci. Bil je med kandidati za Baragovega naslednika v vodstvu škofije Marquette in po odstopu škofa Ignacija Mraka med kandidati za njegovega naslednika. Z zanimivimi opisi misijonskih potovanj se je v začetku redno oglašal v Zgodnji Danici, zadnja leta bolj poredko. Bil je dober govornik. V času bivanja v Franciji je imel vrsto predavanj o razmerah med Indijanci in o ameriški družbi nasploh. Poleg nemščine, angleščine in francoščine je govoril vrsto slovanskih jezikov ter latinski, grški in arabski jezik, poznal je več indijanskih narečij in tekoče govoril očipvejski jezik. Pesmi je pisal v slovenskem, angleškem in grškem jeziku, jih objavljal v Zgodnji Danici in pošiljal posameznikom ob posebnih priložnostih. Vihar na Gornjem jezeru v Ameriki je zbirka sedmih pesmi o viharju, ki ga je doživel julija 1862 (napisane 1866, objavljene v Zgodnji Danici januarja 1873). Čebulj je bil tudi dober glasbenik, igral je klavir in pel solo. Bil je mirovni sodnik, član cerkvenega sodišča in komisije za duhovniške izpite (po 1889) v škofiji Marquette (Michigan).

V Cerkljah na Gorenjskem so mu 2000 v spominskem parku postavili doprsni kip.

Čebul Ivan, amer. misijonar, r. 13. okt. 1832 v Velesovem, u. 3. avg. 1898 v Garden Bay. Dovršil je gimn. in bogosl. v Lj. (ord. 3. nov. 1855) in bil kaplan v Poljanah in Kranju. Že kot semeniščnik se je bil seznanil s škofom Barago, ki ga je vabil v Ameriko, kamor je odšel 1859. Dospevši v Sault Ste. Marie je bil takoj poslan v Minnesota Mine, sedaj Rockland, kjer je ostal leto dni in se priučil angl. in franc., da je lahko pridigoval v teh dveh jezikih. Zaradi izredne nadarjenosti ga je Baraga poslal na misij. postaje v severnem Wisconsinu in Michiganu, za katere se je naučil še indijanščine. 1861 je šel z Barago v La Point, kjer je ostal in zgradil še danes stoječo cerkev. Zatem je v Superiorju znatno povečal drugo cerkev. 10 let je bil edini duhovnik ob višku jezer. Številne misij. postaje so bile na daleč raztresene in v izvrševanju duhovskih dolžnosti je postal občudovan pešec, ki je dostikrat prehodil 60–70 milj na dan. Napotivši se 1872 v staro domovino je celo na poti več tednov misijonaril v indijanski rezervaciji Keshena. Drugo leto se je vrnil v te indijanske misijone, od koder je na prošnje odličnih državljanov odšel v Marinette, kjer je dokončal zgradbo cerkve in osnoval šolo s sestrami Notre Dame. Zaradi bolezni na očeh, pridobljene po zakajenih indijanskih kočah in v ostrih severnih zimah, je 1878 odšel na Francosko, kjer je postal župnik na neki fari v versaillski škofiji. 1882 se je vrnil v Michigan in deloval na številnih misij. postajah: St. Ignace, Calumet, Manistique, Ironwood, Ontonagon, Iron River, Norway, Newberry, Garden Bay. Pokopan je v St. Ignaceu. Kakor vsi misijonarji se tudi Č. ni mogel ustanoviti na enem kraju; kjer pa je bil, so ga njegova osebnost in njegove vrline prikupile vsem. Bil je izvrsten muzik in dober govornik; med njegovimi pisanji so tudi osnutki predavanj, ki jih je imel v nekem pariškem klubu. Govoril je angl., franc., nem., več indijanskih narečij, petero slovan. jezikov, arabski, lat. in grški, pesnil v angleščini in več drugih jezikih. Bil je tudi mirovni sodnik na eni svojih misij. postaj ob Lake Superior. — Prim.: Režek, History of the Dioecese of Sault Ste. Marie and Marquette, I., Houghton, Mich., 1906; DS 1907, 216 (s sliko). Mlk.