Čebašek, Andrej (1820–1899)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 47, 20. 11. 1927

Novi Slovenski biografski leksikon

ČEBAŠEK, Andrej( Andreas Zhebashek), teolog, publicist (r. 14. 11. 1820, Smlednik; u. 27. 1. 1899, Ljubljana). Oče Janez Čebašek, kmet, mati Helena Čebašek, r. Burgar.

V Ljubljani je obiskoval ljudsko šolo (1830–32), gimnazijo (1833–38), licej in filozofijo (1839–40) ter bogoslovno semenišče (1841–44). Duhovniško posvečenje je prejel julija 1844 v Ljubljani. Kot adjunkt (študijski prefekt, učiteljski pripravnik) v semenišču je nadaljeval teološki študij in leto zatem opravil dva rigoroza na teološki fakulteti univerze v Gradcu. Oktobra 1845 je postal gojenec Avguštineja na Dunaju in 1847 opravil izpite za doktorski naslov iz teologije; promoviran je bil novembra 1847 na dunajski univerzi. Kot kaplan je deloval v Stari Loki (1847–50) in Mengšu (1850–52). Po opravljenih izpitih je bil oktobra 1852 imenovan za učitelja metafizike in dogmatike v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, od 1859 je predaval še osnovno bogoslovje (takrat na novo uveden predmet). Kot učitelj je deloval do 1885. 1872–80 je bil vodja semenišča in častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja. Bogoslovce je znal spodbuditi k študiju, uvajal jih je v kulturno in narodno delovanje. Kot vodja semenišča je podpiral delo bogoslovcev za stanovsko izobrazbo in narodno prosveto ter poudarjal pomen razvoja teologije in skrbi za izdajanje slovenskih liturgičnih knjig v ustanovi. Pokazal je široko teološko razgledanost, bil je seznanjen z idejnimi tokovi časa, pozornost je namenjal tudi cerkveno-političnim vprašanjem. 1880 je bil imenovan za člana ljubljanskega stolnega kapitlja (Friderikov kanonikat) in 1896 za njegovega dekana. Kot škofijski nadzornik za verouk je spremljal priprave pripomočkov in izvajanje verskega pouka v srednjih šolah. Uveljavil se je kot govornik na cerkvenih slovesnostih in množičnih prireditvah. Okoli trideset njegovih govorov je bilo objavljenih v več zvezkih pridig Cerkveni govornik, ki ga je Čebašek izdal z nekaterimi sodelavci (Luka Jeran, Josip Stritar, Andrej Zamejic). Bil je redni voditelj bogoslužij ter pridigar v romarskih cerkvah Dobrova in Polje pri Ljubljani. Spremljal je oblikovanje takrat nastajajoče Slovenske matice. Bil je član različnih cerkvenih združenj, bil je med pobudniki in nato voditelji Katoliške družbe za Kranjsko (ustanovljena 1869), več let je urejal njeno glasilo Glasi Katoliške družbe (izhajali so od 1877) in bil avtor številnih člankov. Že 1870 je s člankom Rojaki, snujte si katoliško-politične društva! (Zgodnja Danica, 1871) dal pobudo, da bi se družba po zgledu v drugih avstrijskih deželah spremenila v katoliško politično društvo. V svojih obsežnih predavanjih na shodih družbe je obravnaval aktualna cerkvena in cerkveno-politična vprašanja. Ko je v okviru družbe vzklila ideja o organizaciji prvega katoliškega shoda na Slovenskem, je bil Čebašek imenovan za predsednika pripravljalnega odbora. Več let je bil predsednik Duhovniškega podpornega društva kot stanovskega in socialnega združenja klerikov ljubljanske škofije. Čebašek se je uveljavil kot homilet ter pospeševalec katoliškega in narodnega gibanja. Bil je redni sodelavec tednika Zgodnja Danica, v prispevkih je obravnaval različna teološka, družbena in moralna vprašanja (čudeži, zakonska zveza, ločitev države in Cerkve, ločevanje Cerkve in šole). Po 1857 je sodeloval pri izdaji Svetega pisma, ki si jo je zamislil in jo omogočil škof Anton Alojzij Wolf. 1863 je z več sodelavci ob praznovanju tisočletnice prihoda Cirila in Metoda na Moravsko pripravil publikacijo Zlati vek ter vanjo prispeval obsežno razpravo o teoloških razlikah med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Spremljal je dogajanje, povezano z združevanjem Italije, izginjanjem Cerkvene države, prvega vatikanskega koncila, gibanja starokatoličanov, razglasitvi dogme o papeževi nezmotnosti in spise Johannesa Josepha Ignaza von Döllingerja; o teh vprašanjih je pripravil več besedil, ki jih je izdala Katoliška družba za Kranjsko. O papeževi nezmotljivosti je v odgovor na napade liberalnega tiska pripravil posebno publikacijo (odmev je našla tudi v hrvaških teoloških krogih). Čebašek je bil podpornik vrste pobud za ohranjanje narodnih in verskih vrednot na področju kulture, socialnih dejavnosti in dobrodelnosti. O njih je pisal v Zgodnji Danici. Podpiral je ustanove za dijake in takrat nastajajoče društvo katoliških pomočnikov, ustanovil je lastno dijaško ustanovo, bil je redni podpornik dijaške kuhinje in zavoda Marijanišče, svoje premoženje pa je zapustil karitativni Vincencijevi družbi. Podpiral je zbiranje sredstev v podporo katoliški skupnosti v Bosni. Prispeval je za nakup opreme ljubljanske stolnice in podprl prenovo župnijske cerkve v Smledniku.

Poleg vrste nazivov v ljubljanski škofiji je bil 1886 imenovan za papeškega prelata, kmalu nato za apostolskega protonotarja. Občina Smlednik ga je imenovala za častnega občana.

Dela

  • Theses ex universa theologia, quas in caesareoregia antiquissima ac celeberrima scientiarum universitate Vindobonensi pro obtinendo doctoris in ss. theologia gradu academico publice defendendas suscepit Andreas Zhebashek, presbyter dioecesis Labacensis … die 14. Octobris 1847.
  • Cerkveni govornik slovenskiga duhovstva za vse nedelje in zapovedane praznike skozi leto, Ljubljana, 1855/56.
  • Zlati vek ali Spominica na čast ss. Hermagoru in Fortunatu, sv. Nikolaju in ss. Cirilu in Metodu, Ljubljana, 1863.
  • Zlatomašnik Sveti Oče Pij IX. : čertice o Njihovem življenju, delovanju in značaju, Ljubljana, 1869.
  • Sveta vojska v svetem letu za vesoljni cerkveni zbor (prir.), Ljubljana, 1869.
  • Letni shod Katoliške družbe na Kranjskem 24. listopada 1869, Ljubljana, 1870.
  • Papeževa nezmotljivost kratko pojasnjena vernim Slovencem v poduk, Ljubljana, 1870.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • NŠAL, matične knjige župnije Smlednik.
  • SBL.
  • Poročilo o I. slovenskem katoliškem shodu 1892. v Ljubljani, Ljubljana, 1893.
  • Josip Marn, Jezičnik, 30, 1892, 41–48.
  • Karel Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, zv. IV., Ljubljana, 1896, 115, 270.
  • Dr. Andrej Čebašek,Drobtinice, 30, 1898, 102–106.
  • Prelat dr. Andrej Čebašek, Slovenec, 27. 1. 1899.
  • Prelat dr. Andrej Čebašek, Slovenec, 28. 1. 1899.
  • Frančišek Lampe: Dr. Andrej Čebašek, Dom in svet, 12, 1899, 97–99.
  • Dr. Andrej Čebašek, Venec cerkvenih bratovščin, 3, 1899, št. 3, 47.
  • Jožef Lesar: Zavod za višjo vzgojo svetnih duhovnikov pri sv. Avguštinu na Dunaju in Slovenci, Voditelj v bogoslovnih vedah, 19, 1916, št. 1, 144–145.
  • Janko Oberški, Slovenci prema papinoj nepogrješivosti za vat. sabora 1869./70. V: Bogoslovska smotra, 12, 1924, 145, 330.
  • Matjaž Ambrožič, Prva teološka fakulteta in knezoškofijsko bogoslovno učilišče v Ljubljani. V: Acta ecclesiastica Sloveniae, 32, 2010, 351–456.
  • Das »Frintaneum« in Wien und seine Mitglieder aus den Kirchenprovinzen Wien, Salzburg und Görz (1816–1918). Ein Biographisches Lexikon. Celovec - Ljubljana - Dunaj, 2006, 231, 243–244.
Kolar, Bogdan: Čebašek, Andrej (1820–1899). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164081/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Čebašek Andrej, teolog, r. 14. nov. 1820 v Smledniku, u. 27. jan. 1899 v Lj. 1830 do 1832 je obiskoval lj. normalko, 1832–44 gimnazijo, licej in bogoslovje, bil 30. jul. 1844 posv., eno leto adjunkt v semenišču, 1845 do 1847 gojenec Avguštineja na Dunaju, 4. nov. 1847 prom. za dr. theol., nato kaplan v Stari Loki in Mengšu. Jeseni 1852 je bil imenovan za prof. dogmatike in metafizike na lj. bogosl. učilišču, od 1859 je predaval tudi osnovno bogoslovje; poučeval je do 1885. 1872 je postal častni kanonik in sem. vodja. Kot vodja je podpiral vsako delo gojencev za stanovsko izobrazbo in nar. prosveto, zlasti naglašal potrebo društva, ki bi gojilo bog. vedo in izdajalo slov. bog. knjige. 1880 je bil imenovan za stolnega kanonika in se ločil od sem. vodstva, 1886 je dobil naslov papeževega domačega prelata in kmalu nato apost. protonotarja. 1896 je postal stolni dekan. Č. se je udejstvoval kot teolog, homilet in pospeševavec kat.-nar. gibanja. Sodeloval je pri Wolfovi izdaji sv. pisma. V spomenici Zlati vek je v obširni razpravi obdelal verske razločke med pravoslavno in rim.-kat. cerkvijo (Lj. 1863). ZD-i je bil marljiv sotrudnik skoraj do smrti. V 60tih in 70tih letih je v njej zelo spretno načelno pojasnjeval cerkv.-polit. in kulturna vprašanja, ki so bila tedaj pereča, n. pr. civilni zakon, ločitev šole in cerkve, duhovsko izobrazbo. Živahno je nastopil v času vatikanskega koncila. Po nem. izvirniku V. Cramerja je priredil knjižico Sveta vojska v svetem letu za vesoljni cerkv. zbor (Lj. 1869) in na pobudo Kat. družbe na Kranjskem sestavil spominski spis Zlatomašnik sv. oče Pij IX. (Lj. 1869). Po definiciji papeške nezmotljivosti je napisal dobro poljudno razpravo Papeževa nezmotljivost kratko pojasnjena (Lj. 1870). Č. je bil čislan govornik. Okoli 30 njegovih govorov je prinesel Cerkv. govornik (Lj. 1855/56), ki ga je Č. izdal z Jeranom, Stritarjem in Zamejcem. 1868 je bil med ustanovitelji Katol. družbe na Kranjskem (ustanovni občni zbor 3. marca 1869), izprva družbin tajnik, pozneje podpredsednik. Jeseni istega leta je podal v brošuri Letni shod Kat. dr. (Lj. 1870) pregled o prvih društvenih mesecih. 1870 je izrazil misel, naj bi se družba spremenila v polit. kat. društvo, kar je splošneje naglasil v članku Rojaki, snujte si katoliška politična društva! (ZD 1871, 57). Od 1877 je izdajala Kat. dr. »Glase Kat. dr.« (20 zv. do 1886); C. jih je nekaj časa urejeval in vanje pisal. Na občnem zboru 26. jan. 1886 je v sijajnem govoru podal zgodovino Kat. dr., prepleteno z načelnimi refleksijami (ZD 1886, 42; Glasi Kat. dr. XX, 136). V Kat. dr. je vzklila misel sklicati slov. kat. shod. Č. je bil predsednik pripravljalnemu odboru; prim. Poročilo o I. slov. kat. shodu 1892. l. v Lj. (Lj. 1893). Č. je bil predsednik Duh. podporn. dr., napravil je dijaško ustanovo, bil podpornik deškega sirotišča v Marijanišču; za glavnega dediča je postavil Vincencijevo dr. — Prim.: Marn XXX, 41; Glaser IV, 115, 270; Drobt. 1898, 103; L(ampe), DS 1899, 97 (s sliko); Slovenec 1899, št. 22; VBV 1916, 144; J. Oberški, Bogoslov. smotra 1924, 145, 330. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Čebašek, Andrej (1820–1899). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164081/#slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine