Cetinović, Ludovik (okoli 1816–?)

CETINOVIĆ, Ludovik (Ludwig Czetinovitsch, Andreas Ludwig Czetinovich, Ljudevit Czetinovich, Ludovik Cetinović/Cetinović, Ljudevit Cvetinović), slikar (r. okoli 1816, Reka, Hrvaška; u. neznano). Oče Ignac Cetinović, podčastnik, finančni uslužbenec.

Že zgodaj je pokazal izredno nadarjenost za risanje in slikanje, tako da je po zaključeni ljubljanski normalki eno leto obiskoval risarsko šolo. Gmotne razmere v družini mu niso omogočale nadaljnjega šolanja, zato je za eno leto šel za vajenca k nekemu ljubljanskemu graverju, nato pa je ob podpori dobrotnikov še naprej ustvarjal in za majhen denar prodajal svoja dela. Ilirski guverner baron Jožef Kamilo Schmidburg si je od jeseni 1831 prizadeval za pridobitev štipendije dunajske Akademije likovnih umetnosti za nadarjenega mladeniča. Medtem je Cetinović leto in pol kot neplačani pomočnik spremljal neidentificiranega italijanskega slikarja na poti v Gradec, Celovec in na Dunaj. Bivanje in delovanje na Dunaju mu je omogočilo, da je končno prejel želeno štipendijo (1834) in se maja 1835 vpisal na dunajsko umetniško akademijo. V prvih dveh semestrih je imel odlične ocene, v tretjem (poletnem semestru 1836) pa prav dobre z zaznamkom, da mladi slikar uživa izredno podporo 200 goldinarjev letno, ki mu jo je cesar Franc podelil 25. julija 1835 za dobo treh let. Spomladi 1837 je na dunajski umetniški razstavi razstavljal portret mladega slikarja v površniku v naravni velikosti, s katerim se je po mnenju enega kritikov uvrstil med najboljše portretiste vseh časov. Istega leta je v stavbi dunajske Akademije likovnih umetnosti (St. Annahof) javno razstavil portret neznane osebe. Ko se je pozno poleti 1839 vrnil z Dunaja v Ljubljano, kjer je dokumentiran tudi 1840, je bil že dobro znan in si je kmalu pridobil veliko naročil za portrete. Iz Ljubljane naj bi odšel na slikarsko potovanje po Italiji. V starejši literaturi se pojavlja zmotna trditev, da je 1839 bival in razstavljal v Trstu. Jeseni 1842 se je ustalil v Zagrebu, kjer so ga lepo sprejeli kot domačega slikarja. Na Hrvaškem je deloval 1843 in 1844, nato naj bi dve leti potoval po Ogrskem ter slikal narodne noše in pokrajine, potem pa ni več dokumentiran.

Znani opus sestavlja predvsem nekaj portretov, vendar je slikal tudi zgodovinske prizore, religiozne slike, krajine in žanrske podobe. Ohranjeni in zanesljivo pripisani portreti razkrivajo dovolj spretnega umetnika, ki je znal ustreči potrebam in željam bidermajerske klientele. Kljub temu slikarja na podlagi znanih del ne moremo uvrščati med najboljše portretiste vseh časov, kot je zapisal kritik 1837. Gre za ne ravno nadpovprečne izdelke predmarčne dobe, ki je narekovala hitro in razmeroma poceni izdelavo velikih količin meščanskih portretov. Vsi trije ljubljanski portreti imajo sorodno ozadje: pečino oziroma skalnato, delno obraščeno steno, ki gledalcu na levi strani dopušča omejen pogled v pokrajino. Upodobljenci so v prostor umeščeni tako, da se z eno roko neprepričljivo naslanjajo na polico v skalnati steni. Njihov status označujejo oblačila in atributi oziroma rekviziti, dobro so predstavljene individualne poteze portretirancev. Signirana sta portreta mladega tiskarja Franca Ksaverja Eggerja in njegove matere Rozalije Egger iz 1839. Slednji kaže manj natančnosti pri obravnavi oblačil in dodatkov ter pri oblikovanju zgornjega dela ženskega telesa. V prav tako signiranem portretu Marije grofice Paumgarten je kljub visokemu statusu upodobljenke pri postavitvi ohranil formulo iz obeh starejših portretov, vendar je grofičin obraz oblikovan bolj plastično, njena telesnost pa odločneje zajema prostor pred skalnato kuliso. Cetinoviću so pripisani še trije portreti, ki naj bi nastali v njegovem ljubljanskem obdobju, vendar avtorstva zanje ni mogoče potrditi (dva v Narodni galeriji in eden v Narodnem muzeju v Ljubljani). Za signirano, zelo povprečno Kamenjanje sv. Štefana iz župnišča v Šmarju na Dolenjskem je 1840 prejel 55 goldinarjev.

Iz zagrebškega obdobja sta znani dve deli. Portret plemenite dame Gabriele Keglević de Buzin-Palffy kaže napredek, ozadje je vsebinsko razvrednoteno in služi kot poudarek dobro osvetljeni figuri, ki ni obremenjena z nepotrebnimi rekviziti. Obraz in lase oblikujejo gladke, prefinjene poteze, vendar je telo mladenke shematično in neprepričljivo, roke pa so podane neproporcionalno. Miniaturna upodobitev Katarine Čakoje Ratković iz 1844 skorajda v popolnosti sledi postavitvi na portretu Keglevićeve.

Czetinovich Andrej Ludovik, slikar 19. stol. Prišel je 1839 z dunajske akademije v Lj., kjer je slikal zlasti portrete, pa tudi cerkvene slike in krajine, med drugim oltarno sliko za Šmarje: Sv. Štefana kamenjajo (1840). — Prim.: Carn. 1839, 108, 180; Katalog zgod. razstave slov. slik (Lj. 1922). St.