Cimperman, Josip (1847–1893)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Josip_Cimperman_2.jpg (20. 5. 2014)

Slovenski biografski leksikon

Cimperman Josip, pesnik, r. 19. febr. 1847 v Lj., u. 5. maja 1893 tam, brat Frana C. Slabotni deček je bil pravkar s hvalevrednim uspehom dovršil ljudsko šolo (1859) in hotel nadaljevati učenje na gimnaziji, ko je po hudi bolezni za vse življenje ohromel, najprej na nogah, pozneje deloma tudi na rokah. Pot v srednjo šolo mu je bila s tem zaprta, ne pa tudi pot do izobrazbe. Zaprt v sobico na Žabjeku se je s prijateljem gimnazijcem Ivanom Gornikom, poznejšim rudarskim uradnikom, učil glavnih gimnazijskih predmetov, rimskih in grških klasikov, slovenskega in nemškega slovstva, razen tega tudi italijanščine, francoščine, pozneje sam angleščine. S prvimi pesniškimi poskusi si je dobil prijateljev in podpornikov, ki so mu lajšali trpko usodo, zlasti odkar je posvetil prvo zbirko svojih »Pesmi« (1869) E. H. Costi. Posebno sta se zavzemali zanj pisateljica Luiza Pesjakova in Luiza Razlagova s soprogom, pa tudi Bleiweis, Toman, Vošnjak, Turner, Levstik, Levec, Tavčar, Simon Gregorčič so bili med njegovimi dobrotniki. Služil si je kruh tudi sam s peresom; prevajal je na Slovensko spise Radicseve, Dimitzove, oskrboval za Dramatično društvo prevode raznih gledaliških iger, opernih besedil i. pod. Po materini smrti (1884), ko se je preselil s sestro Marico, ki mu je stregla do konca, na Poljansko cesto, se je preživljal tudi kot korektor LZ in raznih drugih spisov, nekaj časa (1887) tudi kot sourednik Hribarjevega »Slovana« (poleg S. Gregorčiča). Prvi dve pesmi je C. objavil 1865 v UT in Novicah, sledilo jih je 1868 še nekaj v ZD in SG, 1869 je objavil prvo skromno zbirko začetniških pesmi v posebni zbirki (Pesmi, 1869). Motivi so običajni mladinski, Bog, domovina, narava, prijateljstvo, s spomini na Prešerna, Jenka, Koseskega in na nemške šolske pesnike. Da se je teh in Heineja, Anastasia Grüna i. dr. pridno učil, kaže drobna zbirka nemških pesniških igračk »Rosen und Disteln« (1873). Tudi v prvih pesmih, ki jih je objavil v Stritarjevem Zvonu in Trstenjakovi Zori, še ni prišel prav do sebe. Šele ko se je seznanil v 70tih letih z Levstikom, se je pričela oblikovati C.-ova poezija bolj po svoje in dospela preko Listov ljubezni (Zora 1875), Distihov (Zora 1876–7), Gazel (Zora 1877) in pesemske vrste Pod kostanjem (Zora 1877), spesnjene v obliki Jenkovih Obrazov, v pesmih in sonetih LZa do svojega svojskega značaja; formalno jo označuje podrobna dotiranost po jeziku, metru in rimah (pravih, čistih), idejno pa trdna, nezlomljiva možatost, s katero je pesnik junaško prenašal trpljenje (Moška čast), čustveno odpor proti vsakršnemu igranju s čustvi, vsakršni mehkužni solzavosti, celo proti neposrednemu izražanju pravega, resničnega čustva. Zato je vzljubil v teh letih posebno obliko soneta, »da mu je težavna oblika obvladala burno čustvo, ki bi bilo najrajši kipelo na dan, prosto, šumno, brez blažilne primesi razuma« (M. Opeka po C.-ovih besedah). Ta C.-ova poezija, idejno krepka, trpka, časih nekoliko hladna, nam veje nasproti iz Usehlega cvetja (soneti, LZ 1884–1885), posvečenega umrlim nadam preteklosti, iz Kristalov (soneti, LZ 1886), izraza pesnikove življenjske filozofije, posvečenih po večini prijateljem: Ivanu Gorniku (12 sonetov z začetnimi črkami njegovega imena), Razlagu (13–18), S. Gregorčiču (19–24) in Erjavcu (38), najbolj pa iz miselnih, deloma satiričnih sonetov Sature (LZ 1889–1891), v kateri je postavil spomenik tudi Levstiku (sonetje 17–32). Izbrane najboljše svoje poezije je izdal v zreli dobi zopet v posebni knjižici (Pesmi, 1888), ki je žela o svojem času obilo priznanja. Tedaj so se šolali pri C.-u, ob osebnem vodstvu njegovem, Funtek, Medved, Opeka. Kmalu pa je nastopajoči impresijonizem moderne C.-a kot zastopnika popolnoma nasprotne duševnosti zavrgel; danes so njegove pesmi, ne docela po pravici, skoraj pozabljene — Prim.: Radics, Der Musensohn im Rollstuhl v knjigi »Anastasius Grün« (Leipzig 1878, 157); Funtek, LZ 1890, 533; Opeka, DS 1895, 148; Glaser IV, 37; Glonar, LZ 1920, 523; isti, Ženski svet 1924, 1. Slike: DS 1893, 288; 1895, 161; INK 1896, 73. Grf.

Grafenauer, Ivan: Cimperman, Josip (1847–1893). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi159521/#slovenski-biografski-leksikon (18. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine