Bren, Hugo (1881–1953)

BREN, Hugo (rojstno ime Franc Bren, redovno ime Hugolin Bren), frančiškan, urednik, publicist (r. 5. 12. 1881, Rovišče; u. 8. 12. 1953, Rim, Italija). Oče Janez Bren, kmet, mati Terezija Bren, r. Groboljšek.

Tri razrede osnovne šole je obiskoval v domačem kraju, četrti razred pa v meščanski šoli v Ljubljani (1894–95). V času obiskovanja gimnazije v Ljubljani (od 1895) je delil usodo dijakov, ki so se prehranjevali na samostanskih portah; ministriral je pri uršulinkah in sodeloval v cerkvenem zboru pri frančiškanih pod vodstvom Angelika Hribarja. 1900 je vstopil v frančiškanski noviciat kranjske province, ki so ga tisto leto odprli v Novem mestu. Dobil je redovno ime Hugo. Višjo gimnazijo je obiskoval na frančiškanski zasebni šoli na Kostanjevici pri Gorici (1901–04); slovesne redovne obljube je izpovedal 1904. Bil je urednik internega glasila Klerik in na spodbudo Stanislava Škrabca, ki je bil učitelj na gimnaziji, začel objavljati v Cvetju z vrtov sv. Frančiška. Na študij teologije je 1904 odšel na redovno šolo v Kamniku, a se je po enem letu vrnil na Kostanjevico. Na odločitev so vplivali tudi zdravstveni razlogi. Študij teologije je nadaljeval v goriškem nadškofijskem semenišču; ordiniran je bil 1907 v Gorici. Tam je nato končal zadnji letnik bogoslovja. Da bi na redovni teološki šoli v Kamniku poučeval teološke predmete, so ga 1908 poslali na univerzo Fribourg v Švici. Po treh letih je moral študij zaradi slabega zdravja prekiniti. Na teološki redovni šoli v Kamniku je 1911 prevzel mesto lektorja in delo opravljal do 1914. Takrat se je vrnil v Fribourg in študij zaključil 1915 z doktoratom s področja moralne teologije (tema: probabilizem pri poznosrednjeveških teologih in kanonistih). Po vrnitvi domov je postal učitelj moralne teologije v Ljubljani, nato 1919 v Kamniku, kjer je bil katehet in pomožni učitelj za filozofsko propedevtiko na javni frančiškanski gimnaziji. 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška napotil v ZDA. Tam je jeseni 1921 postal kaplan v župniji sv. Štefana (Chicago) in bil konec 1922 imenovan za predstojnika komisariata sv. Križa (v njem so bili člani slovenske, slovaške in hrvaške narodnosti); službo je opravljal do konca 1925, ko je odstopil.

Med osrednjimi nalogami si je zadal urediti razmere med člani komisariata in postaviti središče frančiškanskega delovanja med Slovenci v ZDA. Ob pobudah Zakrajška, organizatorja slovenskega cerkvenega tiska in skupnosti v ZDA, je 1923 kupil večje zemljišče Oakdale blizu Lemonta, kjer je nato nastalo frančiškansko semenišče in samostan. Do selitve v nove prostore je bival pri župniji sv. Štefana v Chicagu. Nova naselbina je dobila ime ameriške Brezje (St. Mary's Hill). Od 1925 je v Lemontu delovala frančiškanska zasebna filozofska in teološka šola za slovenske in slovaške študente. Bren je bil njen voditelj in učitelj (1924–26). 1926 se je vrnil v Ljubljano. Prevzel je predavanja na frančiškanski teološki šoli, postal je urednik Cvetja z vrtov sv. Frančiška in vizitator frančiškanskih samostanov v Bosni. Jeseni 1930, po vrnitvi v Lemont, je prevzel predavanja iz filozofije in teologije na tamkajšnji redovni šoli, ki jo je kot predstojnik ponovno vodil. Jeseni 1938 se je naselil v Rocnem pod Šmarno goro, kjer so imeli frančiškani lastno tiskarno. Ob okupaciji Gorenjske 1941 so ga nacisti izgnali in ustanovo zaplenili. Po krajšem okrevanju v Dalmaciji ga je vodstvo reda poklicalo v Rim in ga imenovalo za učitelja moralne teologije na frančiškanski mednarodni univerzi Antonianum. 1947 je bil prvič in 1950 še drugič imenovan za dekana teološke fakultete na isti univerzi, 1952 je bil izvoljen za svetovalca (denfinitorja) za slovanske in madžarske frančiškanske province v vrhovnem vodstvu reda. Mnogim duhovnikom in drugim beguncem, ki so se ob koncu vojne zatekli v Rim, je pomagal pri urejanju dokumentov in jim nudil pomoč. Bil je aktiven član Slovenskega socialnega odbora. Pastoralno je oskrboval skupnost slovenskih šolskih sester z vrhovnim vodstvom v Rimu. 1951 je dosegel vrnitev svetogorske Marijine podobe iz Vatikana na Sveto goro.

Zgodovinske prispevke je mdr. objavljal v Bogoslovnem vestniku, Vzajemnosti, Času, Dolenjskih novicah, Carnioli, Bogoljubu, Danici, Delavski pravici, Družinskem prijatelju, Glasniku presvetega Srca Jezusovega, Koledarju družbe sv. Mohorja, Primorskem listu, Slovencu in Straži. V Ameriki je bil stalni sodelavec in urednik mesečnika Ave Maria (1921–26), letnega zbornika Ave Maria Koledar, sodeloval je pri listu Edinost, ki ga je v Chicagu izdajal Zakrajšek, prispevke s socialno vsebino je objavljal v Centralblatt and Social Justice, oglašal se je v Amerikanskem Slovencu. Pripravil je več prispevkov za Katoliške misijone in Misijonski koledar, njegove prispevke so objavljale Misli, glasilo slovenske skupnosti v Avstraliji, v Argentini pa Duhovno življenje. V času poučevanja v Rimu je bil sodelavec glasila univerze Antonianum. V slovenskem prostoru je predstavil organizacijo Kolumbovi vitezi (Ljubljana, 1929; ponatis iz Časa).

Pomemben je njegov prispevek za promocijo misijonskega škofa Friderika Ireneja Barage v angleško govorečem svetu in med Slovenci. Bil je med pobudniki postopka za razglasitev Barage za blaženega (1920) ter za zbiranje in objavljanje gradiva v zvezi s tem. O njem je pripravil več razprav (npr. O postanku Baragovega indijanskega slovarja, Ljubljana, 1936, in Friderik Baraga v žaru svoje svetosti, Ljubljana, 1940). K delu za Barago je pridobil Josepha Gregoricha, ki je postal eden od ustanovnih članov ameriške organizacije The Baraga Association in je na Brenovo pobudo začel pisati članke v angleškem jeziku ter raziskovati delo misijonskega škofa. V času delovanja v Rimu je bil Bren član Baragovega odbora. 1962 je v Buenos Airesu izšla knjiga zbranih Brenovih spisov o Baragi. Iz osebne izkušnje delovanja v slovenskih izseljenskih skupnostih je pripravil več razprav o vprašanju izseljenstva in odgovornosti narodnih skupnosti za njihove manjšine. Čeprav je v temelje svojega ravnanja postavljal duhovnost sv. Frančiška Asiškega, je znal kritično ocenjevati negativne pojave v družbi in Cerkvi (npr. kritično ovrednotenje enciklike Pija XII. Exul Familia o odnosu Cerkve do vprašanja izseljenstva). Zavzemal se je za uveljavljanje katoliških načel v medsebojnih odnosih in v javnem življenju. Bil je zagovornik uradnega učenja Cerkve, pisec strokovnih besedil o marijanski pobožnosti, sodelavec škofov Gregorija Rožmana in Alojzija Fogarja, do družbene ureditve na Slovenskem po 1945 pa je zavzel kritičen odnos.

Bren Franc (p. Hugo), zgodovinar in nabožen pisatelj, r. 5. dec. 1881 na Sv. Gori pri Litiji. V kranjski provinci je postal 1900 frančiškan (prof. 29. sept. 1904), v redu nadaljeval gimnazijo in dovršil bogoslovje (ord. 1907) ter napravil v Freiburgu iz teologije doktorat (1915), sedaj komisar slovenske frančiškanske province v Ameriki. Objavljal je 1917–18 v DN, Carnioli in v Času cerkveno-zgodovinske prispevke, med drugimi: Janzenizem na Dolenjskem (DN 1917, št. 38), K zgodovini ljubljanskega semenišča (Carn. 1917, 139–43), Val. Vodnik kot frančiškan (Čas 1917, 31–37, 213–239), Abbé Martin Kuralt med leti 1815–23 (Carn. 1918, 101–103), Za zgodovino akademije ljubljanskih. operozov (Carn. 1919, 205–217); v Ameriki je v Oakdellu ustanovil slovenski frančiškanski kolegij, organizira slovenske katoličane, urejuje list »Ave Maria« in piše za KAM. — Prim.: KAM 1922, 144 (s sliko); 1925, 75; Spominska knjiga župnije sv. Štefana v Chicago, Ill., 10. *