Novi Slovenski biografski leksikon

BOHORIČ, Adam (Adam Bohorizh; A. B.), jezikoslovec, šolnik (r. okoli 1520, lahko tudi pozneje, štajerska okolica Brestanice (ugibanje glede na priimek in imatrikulacijsko oznako Styrius 'Štajerec'); u. po 20. 11. 1598, Nemčija).

Mladost je najverjetneje preživljal v Krškem. Podatkov o osnovni izobrazbi ni. 1547 je bil bakalaver na Dunaju (Simoniti 1979: 252), 18. oktobra 1548 pa se je vpisal na artistično fakulteto v Wittenbergu (Nemčija). Eden od tamkajšnjih profesorjev je bil tudi teolog, filozof in jezikoslovec Filip Melanchthon. Študij je končal brez naziva magister; vzrok za to je bil lahko materialne ali povsem osebne narave. Bil je tudi glasbeno izobražen, vse življenje je skrbel za cerkveno petje.

Od približno 1551 do poletja 1563 je vodil zasebno latinsko šolo v Krškem. Šolo so obiskovali predvsem plemiči in posamični nadpovprečno nadarjeni učenci iz vrst meščanov in kmetov, med njimi tudi Jurij Dalmatin.

Ko so ga odslovili iz šole, kar je bilo nedvomno povezano z odmikom od katoliškega nauka k protestantskemu, je deloval kot gospodar svojega posestva v Krškem. Od srede 1566 do 1. avgusta 1582, ko se je upokojil, je bil ravnatelj stanovske šole v Ljubljani. Po upokojitvi je ostal član šolske komisije, od aprila 1595 do julija 1598 pa je zaradi pomanjkanja kadra spet začasno prevzel vlogo ravnatelja.

Vmes je opravljal različne priložnostne naloge. Do konca julija 1563 je po navodilu Matije Klombnerja (organizatorja protestantizma v Ljubljani) prevedel svetopisemski psalter (ostal v rokopisu, neohranjeno). 1571–72 je revidiral prevod postile Johanna Spangenberga, ki ga je pripravil Jurij Juričič (revizija je ob izdaji 1578 najverjetneje ostala neupoštevana, niso je natisnili in ni ohranjena). Od avgusta 1580 do februarja 1581 je bil najaktivnejši član komisije za revizijo Biblije Jurija Dalmatina. Med aprilom 1583 in februarjem 1584 je odšel na delovno pot v Nemčijo, kjer je od maja do decembra 1583 bival v Wittenbergu skupaj z Jurijem Dalmatinom, pomagal je pri končnih korekturah njegove Biblije (tisk je bil končan novembra 1583), hkrati pa za tisk pripravil tudi svojo slovnico, katere uvod nosi datum januar 1584. Med junijem 1584 in marcem 1594 je skrbel za razpečevanje stanovske zaloge Dalmatinove Biblije. 1594 je bil imenovan za enega od ocenjevalcev prevoda Luthrove postile Primoža Trubarja, ki je izšel 1595, a brez posegov, ki bi jih lahko rekonstruirali kot Bohoričeve. Po novembru 1598 nimamo o Bohoriču nobenega podatka več.

Slovnica Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura (Proste zimske/severne urice o latinskokranjski slovnici, 1584) pomeni pomemben mejnik v zgodovini slovenskega slovničarstva. Gre za didaktično slovnico za praktično rabo z malo teorije, namenjeno predvsem govorcem slovenščine z dobrim poznavanjem osnov latinske slovnice in znanjem nemščine. Delo je tesno naslonjeno na latinsko slovničarsko izročilo, zato je teoretično besedilo skrčeno na najnujnejše. Spretno in izvirno se spopada s problemi, ki jih povzroča izbira latinske slovnice kot univerzalnega modela slovnice pri opisovanju ljudskega jezika. Pomen slovnice lahko presojamo le na podlagi primerjave z drugimi podobnimi deli v evropskem prostoru. Poglavje o etimologiji se zgleduje po drugi ali tretji skupini izdaj latinske slovnice Filipa Melanchthona (tj. besedilo, ki ga je 1540 izdal Jakob Mycillus in 1550 predelal Joachim Camerarius) ter po eni od (najverjetneje dvojezičnih) izdaj Donata pred 1540. Nekatere rešitve kažejo tudi na vpliv nemške slovnice Johanna Claja (1578). Neposredni vir za poglavje o skladnji predstavlja druga skupina izdaj Melanchthonove latinske skladnje (torej besedilo, ki ga je 1538 izdal Vitus Oertelius Winshemius). Poleg tega je Bohorič zagotovo poznal tudi številne druge tedanje evropske slovnice, med katerimi lahko omenimo grško slovnico Martina Crusija, ki kaže določene manjše podobnosti z Bohoričem pri razvrstitvi črk v ortografiji in pri določenih rešitvah v preizkusih (examina), ter šolske priredbe Melanchthona in učbenika Theophila Golija, ki so ju uporabljali v stanovski šoli v Ljubljani.

Čeprav je celoten naslov Bohoričeve slovnice že na prvi pogled nenavaden, pa je njegovo jedro de Latinocarniolana literatura (latinskokranjska slovnica) običajen način tedanjega naslavljanja slovnic. Predgovor (praefatio) je obsežnejši od običajnih uvodov v evropske slovnice ljudskih jezikov. Zaradi skupne potrebe po dokazovanju veljave in starosti obravnavanega jezika je bližji uvodnikom v nemške slovnice kakor uvodnikom v slovnice romanskih jezikov. Vsebuje vrsto etimologij imen krajev in ljudstev. S poimenovanjem Slavi imenuje tako Slovence kakor tudi vse Slovane, s čimer še dodatno podkrepi veljavo in obseg obravnavanega jezika. Z izrazom lingua Slavica tako včasih označuje slovansko jezikovno družino, včasih pa slovenščino. Posamezni slovanski jeziki so v tem smislu lahko dialecti ali sermones slovanščine. Slovenščino označuje tudi kot lingua Carniolana.

Poglavje o pravopisu (orthographia) ni poglavje v pravem pomenu besede, ampak gre za uvodni dodatek v obliki petih tabel, ki predstavljajo »pravopise« petih jezikov. Namen teh tabel je predvsem razširiti uporabnost slovnice še na druge slovanske jezike. Pri snovanju tega poglavja je bil Bohorič v celoti samostojen in se ni v večji meri naslanjal na noben znan vir. Po skrbnosti prikaza in obsegu izstopa pravopis slovenskega jezika. V poglavju navaja tudi očenaš v šestih slovanskih jezikih (»cirilskem«, glagolskem hrvaškem, poljskem, (dolnje)lužiškem, češkem in slovenskem) ter nagrobni napis bosanske kraljice Katarine.

Bohoričeva etimologija (oblikoslovje in besedotvorje) je ločevala osem delov govora (tj. besednih vrst), pri čemer je sledila latinski (in ne grški) tradiciji: ime (nomen), zaimek, glagol, deležnik, prislov, veznik, predlog in medmet. Člen (articulus) obravnava znotraj imena, prav tako v poglavje o imenu vključi obsežno obravnavo števnikov. Ime deli na lastno (proprium) in splošno (appellativum), slednjega pa na samostalnik (substantivum) in pridevnik (adiectivum).

Prvi del govora je predstavljala obravnava imena (nomen). Poseben poudarek si zasluži poglavje o spolu (genus), ki se bistveno razlikuje od tovrstnih poglavij v primerljivih slovnicah. Bohorič v njem ločuje le tri spole (moški, ženski in srednji) namesto tedaj običajnih vsaj petih, pogosto pa kar sedmih (še genus commune, genus omne, genus epicoenum in genus dubium). V poglavju o imenu Bohoričevi primeri glede na stopnjo tvorjenosti (figura) kažejo precejšnjo podobnost z nemškim slovničarjem Clajem. V sklanjatvenih paradigmah se je Bohorič naslanjal na latinsko razvrstitev sklonov, kar je bilo za tisti čas povsem običajno. Zato sta iz Bohoričevega opisa izpadla sklona, ki ju danes imenujemo mestnik in orodnik (lokativ in instrumental), ostal pa je latinski ločilnik, saj ga slovenščina »ima v slovnici«, torej ga je sposobna izraziti. To pa ne pomeni, da mestnika in orodnika ni razpoznal. Problematiko mestnika in orodnika je namreč razrešil v poglavju o predlogu (praepositio), kjer je opozoril, da v slovenščini določeni predlogi zahtevajo posebno obliko končnice. Iz tam prikazanih primerov lahko razberemo Bohoričev način opisa današnjega mestnika in orodnika. Mestnik, ki stoji za predlogi per, mej/v'meß, po, sa, v, na, navaja kot dajalnik s posebno končnico; prav tako je dajalnik z (drugačno) posebno končnico današnji orodnik, ki stoji za predlogoma s in pred.

V poglavju o členu (articulus) se je zaradi značilnosti slovenščine kot eden redkih evropskih slovničarjev v večji meri lahko naslonil na Melanchthonovo latinsko slovnico, saj pravi, da zunaj sklanjatve člen nima pomembnejše vloge, njegova raba v slovenskem jeziku pa je zgolj posledica posnemanja nemškega jezika in ne izhaja iz dejanske jezikovne potrebe.

V poglavju o sklanjatvi (declinatio) se je pri vzorcih sklanjatev zelo verjetno naslanjal na Clajevo shemo štirih sklanjatev (moške, ženske, srednje in pridevniške), vsekakor pa ne na Melanchthona. To mu je uspelo (skupaj s podatki v slovarčkih) narediti na tak način, da ni izpustil nobene regularne paradigme. Bohorič je namreč vzorcem sklanjatev in glagolskih spregatev dodal tudi kratke slovarčke s primeri, ki so v tedanjem slovničarstvu pomenili svojevrsten unikum, saj so urejeni po posameznih sklanjatvah in spregatvah, znotraj tega pa po abecedi (in ne po končnicah). Predloga za te slovarčke je verjetno neidentificirani krajši latinsko-nemški slovar. Skoraj gotovo pa ne gre za popolnoma izvirno delo. Pač pa kaže veliko izvirnost poglavje o vrsti imen (species), še posebej razdelka o očetnih in svojilnih imenih (patronymica, possessiva).

Zelo obsežno je tudi Bohoričevo poglavje o števnikih (numeralia), ki ga evropske slovnice v taki obliki ne poznajo. Da je to poglavje nastajalo drugače kot druga, nam priča tudi raba nekaterih hrvaških primerov, ki jih drugje ne zasledimo.

Poglavje o zaimku (pronomen) ne kaže nobene podobnosti z Melanchthonom (ki paradigem nima), pač pa najverjetneje sledi eni od tedanjih (verjetno dvojezičnih) izdaj Donata.

Glede na to, da se slovenski glagolski sistem v marsičem razlikuje od sistemov Bohoriču znanih in v slovnicah opisanih jezikov, je bil Bohorič v poglavju o glagolu (verbum) še posebej prisiljen k prilagajanju latinske sheme in zato tudi k večji inovativnosti. Izraz genus je znotraj glagolskega sistema razlagal dvojno: lahko gre za glagolski način, hkrati pa za spol, ki ga ločujejo nekatere glagolske oblike. Od glagolskih časov latinske predloge je Bohorič izpustil perfekt, čeprav mu ga ne bi bilo treba. Odnos dovršnost : nedovršnost mu namreč ni pomenil časovno-vidske, ampak besedotvorno različnost. V največji možni meri je izvirna tudi razvrstitev spregatev (coniugationes) na tri vrste (glagoli na -am, -em in -im), saj se pri njenem oblikovanju ni mogel zgledovati po nobeni tedaj znani slovnici. Zanimiva je tudi Bohoričeva obdelava oblik latinskega gerundija v razmerju do slovenskega glagolnika: vsak sklon latinskega gerundija je namreč v slovenščino prevajal izolirano (kot prevode gerundijev zato v slovenščini najdemo različne besedne vrste). Raba skupne oblike za trpni indikativ sedanjega časa in za trpni prihodnjik (npr.bom ſekan) ni – kot bi sprva pomislili – Bohoričeva nedoslednost ali napaka, saj so slovenski protestantski pisci latinski trpni prezent tudi dejansko večkrat prevajali s slovenskim trpnikom prihodnjega časa. Pri tem gre morda za vpliv nemščine.

Veliko iznajdljivosti so od Bohoriča zahtevala tudi poglavja o deležniku (participium), prislovu (adverbium), predlogu (praepositio), vezniku (coniunctio) in medmetu (interiectio). Po eni strani je gradivo v njih razvrščeno glede na latinsko (Melanchthonovo) predlogo, po drugi pa prav ta poglavja vsebujejo vrsto izvirnih rešitev (npr. že omenjeno identificiranje mestnika in orodnika).

Bohoričeva skladnja (syntaxis) se z majhnimi odstopanji v celoti naslanja na Melanchthonovo, ki pa jo opazno krajša in prireja. Osnovno načelo prirejanja Melanchthonovega besedila je naslednje: 1. z naslovom in oznako razdelka opiše vsebino posamezne obravnave; 2. navede Melanchthonov primer; 3. ga prevede v slovenščino; 4. komentira slovenski prevod in označi njegovo morebitno odstopanje od latinskega ali popolno ujemanje z njim.

Tako v etimologiji kakor v skladnji poleg slovenskih primerov občasno zasledimo tudi nemške, v poglavju o števnikih pa tudi hrvaške. Pri etimologiji števnikov navaja dve grški besedi. Prav tako sta obema poglavjema dodana preizkusa (examen), torej oblikoslovna in skladenjska analiza.

Poglavji o nekaj vrstah metaplazma in o prozodiji sta pisani samostojno, sledita pa splošnim zakonitostim tedanjih slovnic, še posebej Melanchthonovi latinski in Clajevi nemški slovnici.

Slovnica je bila v predelani obliki izdana še dvakrat (1715, 1758), ohranjen pa je tudi rokopis (1755) z okrajšanim besedilom izdaje iz 1715. V vseh treh primerih je Bohoričevo avtorstvo osnovne predloge zamolčano. Izdajo iz 1715 z naslovom Grammatica Latino-Germanico-Slavonica ex pervetusto exemplari ad modernam in Carniolica Lingua loquendi methodum accomodata, a plurimis expurgata mendis, et Germanicis aucta dictionibus je v latinščini pripravil oče Hipolit (Janez Adam Gaiger) in izdal Johann Georg Mayr. Iz 1755 je ohranjen rokopis z naslovom Grammatica Latino-Germanico-Slavonica ex pervetusto exemplari ad modernam in Carniolica lingua loquendi methodum accomodata. Gre za skrajšano in spremenjeno besedilo izdaje iz 1715. Jezuiti v Celovcu so 1758 v nemščini izdali še dodatno predelano Hipolitovo predelavo Bohoričeve slovnice, in sicer z naslovom Grammatica oder Windisches Sprach-Buch in z na novo dodanim trojezičnim slovarčkom.

Pisava, ki jo je Bohorič teoretično utemeljil v tem delu, se imenuje bohoričica in je bila za zapis slovenščine z manjšimi modifikacijami v rabi vse do srede 19. stoletja. Bohoričeva slovnica je bila v dveh tiskanih predelavah v rabi do konca 18. stoletja. Gotovo je vplivala tudi na slovnični dodatek k štirijezičnemu slovarju Hieronima Megiserja (1592), nedokazljiv pa je vpliv na slovnični dodatek k italijansko-slovenskemu slovarju Gregoria Alasia da Sommaripa (1607). Misli iz uvoda v slovnico zasledimo v številnih poznejših delih, najočitneje v uvodu v slovnico Marka Pohlina (1768). Janez Vajkard Valvasor se je v svojem obsežnem delu Die Ehre des Herzogthums Krain (1689) zgledoval po četrti in peti tabeli Bohoričeve ortografije. Prvo znanstveno oceno Bohoričevega dela je podal Jernej Kopitar v svoji slovnici slovenskega jezika (1809).

Bohorič je 1568 sestavil prvi (danes izgubljeni) šolski red stanovske šole, ki mu je julija 1575 sledila popravljena (ohranjena) različica. Formalno šolski red ni bil sprejet, je pa v praksi veljal do 15. februarja 1584. Kot je razvidno iz šolskega reda, je šlo za tip šole, ki temelji na pouku latinščine, obvladovanju osnov grščine, obsega pa tudi osnove matematike, glasbe in petja ter verski pouk. Glede na to, da vsi dečki, ki so obiskovali šolo, niso znali nemščine, jim je bila raba slovenščine dovoljena, a le dokler se niso naučili nemščine (torej v prvem, sprva tudi v drugem razredu); enako je bilo z rabo nemščine, ki je bila prepovedana v četrtem razredu. Slovenščina je torej imela zgolj vlogo premostitvenega jezika. Ko so se učenci naučili nemško, slovenščine niso smeli več uporabljati, ko so se naučili latinsko, pa niso smeli več uporabljati nemščine. Bohoričeva šolska reda sta v prvem razredu predvidevala rabo Otročje biblije Sebastijana Krelja (1566) kot edinega slovenskega učbenika. Šolski red Nikodema Frischlina (v veljavi 1584–98) je štirim razredom dodal še enega, odpravil Kreljev učbenik in predvideval rabo slovenščine le v prvih dveh dekurijah prvega razreda. Kot učbenika sta pri tem služila katekizem Johanna Brenza v slovenskem prevodu (na voljo je bilo več izdaj, najverjetneje so uporabljali izdaji iz 1567 in 1585) ter Bohoričeva danes izgubljena slovenska šolska čitanka z latinsko-nemško-slovenskim slovarčkom Elementale Labacense cum Nomenclatura trium linguarum latinae, germanicae et sclavonicae (ok. 1580). Bohoričev Elementale je bil najverjetneje slovenska različica latinske tabule elementaris Sebalda Heidna (Heiden/Heyden), Nomenclatura pa latinsko-nemško-slovenski slovarček za učenje latinskih besed s pomočjo slovenskega ali nemškega jezika oz. za učenje nemških besed s pomočjo slovenščine. Povezava tega slovarčka s poznejšimi slovarčki v Bohoričevi slovnici je malo verjetna (Bohoričeva nomenklatura gotovo ni vsebovala glagolov, slovarčki v slovnici pa jih ipd.).

Ni podatkov, da bi se na stanovski šoli uporabljala Bohoričeva Otročja [tabla], ki je prav tako nastala ok. 1580 (Bohoričevo avtorstvo ni dokazano, je pa zelo verjetno). Gre za delo, ki je pomembno z vidika presoje vpliva Kreljevega pravopisa na Bohoričevega, saj se pravopis v Otročji tabli bistveno razlikuje od poznejše bohoričice. Črke j tu Bohorič še ne pozna, pač pa uporablja y za [ji], znak sh uporablja tako za [š] kot za [ž], v oziroma u pa uporablja nesistematično (npr.tvoiga : tuoiga). Če štejemo Otročjo [tablo] za Bohoričevo delo, moramo o Kreljevem neposrednem oz. takojšnjem vplivu na Bohoričevo pisavo v slovnici govoriti z določeno previdnostjo. Najverjetneje je šlo pri oblikovanju Bohoričevih načel za poznejši premislek morda celo večjega števila ljudi v času revizije Dalmatinove Biblije – ali pa Otročja [tabla] ni Bohoričeva.

Bohoričeva knjižnica je obsegala nekaj manj kot 500 volumina in je v celoti izgubljena. Njegova zbirka besedil in melodij protestantskih cerkvenih pesmi je 1598 obsegala nekaj manj kot 2.000 enot. Je tudi avtor ene protestantske pesmi (prva objava v pesmarici 1584, str. CCXLI–CCXLVI, podpisano z A. B.).

Sodobniki so Bohoriča cenili kot izobraženega, pobožnega in vsestransko uslužnega moža. Nikoli ni silil v ospredje in se je znal umakniti, če je presodil, da je to potrebno. Tudi zato marsikatero njegovo delo ni doživelo objave ali učinka. Bil je dober glasbenik, odlikoval pa se je tudi kot učinkovit pomočnik in svetovalec. Ni imel naravne avtoritete, kar ga je oviralo pri delu v šoli, bil pa je avtoriteta zaradi svojega znanja. Bohoričevo delovanje na stanovski šoli v Ljubljani je tako po eni strani zaznamovano z njegovim iskrenim prizadevanjem za čim kakovostnejšo latinsko šolo ter z njegovo vsestransko izobraženostjo in razgledanostjo, na drugi strani pa s precejšnjo operativno nenadarjenostjo za praktično šolsko delo in s tem povezanimi težavami, ki jih lahko zasledimo tako v posameznih rokopisnih virih kakor implicitno tudi v tistih določilih drugega Bohoričevega šolskega reda, ki govorijo o splošni organizaciji šole.

Po njem so poimenovane ulice in ceste v več slovenskih mestih, pa tudi osnovna šola v Brestanici, v več slovenskih krajih so mu postavili spominska obeležja.

Dela

  • [Prevod psaltra], 1563 (rokopis, izgubljeno).
  • Ordo scholae procerum in Carniola, 1568 (rokopis, izgubljeno).
  • Ordo scholae procerum in Carniola revisus anno 1575. mense Iulio / Einer ersamen Lanndtschafft in Crain Schuelordnung, 1575 (rokopis, hrani ARS; objava v Vlado Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Ljubljana, 1952, 189–201).
  • Elementale Labacense cum Nomenclatura trium linguarum, Ljubljana, ok. 1580 (izgubljeno).
  • Otročja [tabla], ok. 1580 (natisnil Janž Mandelc, ohranjen fragment, NUK: R 13548/2).
  • Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura, Wittenberg, 1584.
  • Ena druga otročja pejsam, TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI, Wittenberg, 1584, CCXLI–CCXLVI (podpisano z A. B.).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • France Kidrič: Otrozhia Tabla (ali Biblia) o. 1580, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 4, 1924, 125–128.
  • France Kidrič: Bohoričev Elementale Labacense cum Nomenclatura, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 4, 1924, 128–130.
  • France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana, 1929–1938.
  • Vlado Schmidt: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Ljubljana, 1952.
  • Adam Bohorič : Arcticae horulae : Die Erste Grammatik der slowenischen Sprache, München, 1971.
  • Primož Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana, 1979.
  • Adam Bohorič : Arcticae horulae succisivae – Zimske urice proste, Maribor, 1987.
  • Igor Grdina: Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor, 1999.
  • Kozma Ahačič: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem : protestantizem, Ljubljana, 2007.
  • Breda Pogorelec: Zgodovina slovenskega knjižnega jezika : jezikoslovni spisi I, Ljubljana, 2011.
  • Kozma Ahačič: Adam Bohorič : Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura, Slovenske slovnice in pravopisi : spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes (različica 1.0, 2015).
Ahačič, Kozma: Bohorič, Adam (okoli 1520–po 1598). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi145314/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Bohorič Adam, prot. šolnik in slovničar, r. v 2. ali 3. desetletju 16. stoletja na Štajerskem, u. po 20. nov. 1598, menda v emigraciji. Bohor(i)či, ki jih poznajo rajhenburške matice že izza 1631 (Plešivec in Dobrava), živijo še danes med gorovjem Bohorjem in Savo, n. pr. v župnijah: Zabukovje (Drsten) in Koprivnica (Raštanj in Mrčna sela). Iz teh krajev je bil pač tudi B. (v univ. matici: Styrius), ki je pa mladost preživel menda na Krškem, Klombnerjeva formulacija, da je bil »rojen domačin«, t. j. Kranjec (Ungnadu 28. jul. 1563) in »Ungnadov podložnik«, je le deloma pravilna; če je bil na Krškem meščan, sploh ni mogoče govoriti o pravem podložništvu. Ni izključeno, da je bil v sorodu z Galom B., ki je bil 1528 duhovski pomočnik na Laškem (Orožen I, 504) in 1543 višji kaplan v Ptuju (Orožen IV/2, 147). Kje je dobil elementarni pouk, ni znano, 18. okt. 1548 se je vpisal na artistični fak. v Wittenbergu (Alb. 1, 242), poslušal tudi Melanchthona, a zapustil univerzo brez dostojanstva magistra ter se posvetil učiteljevanju v domovini: približuo 1551 do srede 1563 je bil na Krškem vodja lastne šole (Dež. arh. Protest 54, 2; Klombner-Ung. 28. jul. 1563), nato brez intel. poklica na gospodarstvu nekako do srede 1566, v Lj. ravnatelj stanovske latinske šole vsaj od srede 1566 do 1. avg. 1582, nato v p., a obenem član šolske komisije ter od 24. apr. 1595 do 1. jul. 1598 začasno zopet ravnatelj. Poleg humanistične je imel tudi muzikalno izobrazbo ter sodeloval s pevci šole na Krškem pri kat. službi božji, a v Lj., kjer so bili vsaj od 1569 nastavljeni posebni prot. kantorji, pospeševal prot. cerkveno petje z opozarjanjem na nove tekste in melodije (njegova zbirka je obsegala 1598 do 2000 lat., nem., ital., franc. in slov. komadov). Stanovi so mu poverjali opetovano posebne posle: 19. jan. 1571 je dobil revizijo Juričičeve redakcije prevoda Spangenbergove postile, ki jo je končal menda pred 30. jan. 1572 (JGGPÖ 1896,127); od 28. avg. do 22. okt. 1581 je bil na predlog Dalmatinov v komisiji za revizijo Biblije; od 22. apr. 1583 do 8. febr. 1584 je bil odsoten ter pomagal voditi Dalmatinu v Wittenbergu, kjer je bival ž njim od 22. maja do 31. dec. 1583, tisk Biblije; od 1. jun. 1584 do 22. marca 1594 je imel v oskrbi razpečavanje stanovske zaloge Biblije (Dež. arh. Prot. 54, 1, 2); 1594 je dobil obenem s predikanti in šol. nadzorniki v oceno Trubarjev prevod Luthrove postile (Dež. arh. Prot. 54, 4). — B., čigar verska ideologija se je začela razvijati v prot. smer morda že pred odhodom na Nemško (vpliv Ungnadov?) in je v Wittenbergu dobila nedvomno glavne prot. črte, je v praksi iz svoje nove orijentacije začel izvajati logične posledice menda šele 12 let po vrnitvi na Krško, odpovedal ok. srede 1563 sodelovanje pri kat. službi božji, v zvezi s to okoliščino zaprl svojo šolo ter ostal vsaj od prihoda v Lj. zvest reformacijskim geslom. V sporu za Luthrovo duhovno dediščino se je nagibal menda k flacijanizmu, v sporu med kranjskimi protestanti bolj h Klombnerju ko k Trubarju, 1581 sopodpisal formulo concordiae ter ostal na glasu tako »gorečega in zavednega sektanta«, da je 30. okt. 1598 vicedomski upravnik zanj edinega izmed kranjskih prot. šolnikov predlagal, da ne sme ostati v Lj. (Dimitz, Urk. 57).

Lat. prot. šola v Lj., ki se je ustanovila le 3 leta pred B.-evim nastopom rektorata in prenehala že 2 in pol meseca po njegovi definitivni vrnitvi v pokoj, je bila v marsičem urejena po smernicah, ki jih je pomagal določiti B. Sestavil je zanjo prvi pisani šolski red (1568, revidiran julija 1575), ki se formalno sicer ni uzakonil, v praksi pa veljal do 15. febr. 1684 ter vplival tudi na formulacijo naslednje uredbe. Učencem je hotel dati v štirih razredih predvsem popolno obvladovanje latinščne v govoru in pisavi, osnovo grške gramatike za čitanje lažjih tekstov, glavne pojme iz računstva, glasbe in petja in pa trdno versko podlago v prot. zmislu. Od nenemških šolarjev je zahteval, da se usposobijo čim prej za svobodno rabo nemščine, ki jo je imel za glavni pomožni jezik lj. šole, jo pustil v vlogi razgovornega jezika še v 3. šoli, ji dal precej veljave pri verskih vajah v šoli ter ji odkazal mesto tudi kot predmetu. Slovenščini je odredil mesto pomožnega jezika dotlej, ko se je predpolagal pri slov. šolarjih tolik napredek iz nemščine, da je stopila ta na mesto slovenščine. Za slov. šolarje je določil slov. katekizem (1. razr., 1. stopnja, kateri je sledilo memoriranje nemškega in lat. katekizma, pri ital. učencih je bil na 1. stopnji menda ital., pri hrv. vsaj ok. 1566 hrv. katekizem), učenje slov. molitvenih formularjev za dom (1. razr., poleg nemških, lat. in ital.), učenje slov. pesemskih tekstov (za vse razr. in najbrž tudi neslov. pevce), omogočil pozneje pouk v čitanju slov. pisma (ok. 1580, in sicer kot tretjo stopnjo, pred katero se je učilo čitanje lat. in nem. pisma) in slovarsko uporabo slovenščine pri učenju latinščine (1. razr. ok. 1580). Razgovorni jezik učencev v občevanju med sabo in z učiteljem je smela biti po njegovem učnem redu slovenščina v 1. razr. Pri izberi učiteljskih pomočnikov (do 1568 menda 1, do 1571 2, do 1575 3, potem 4), je gledal menda na to, da je umel učitelj najnižega razreda slovenski. Šolo je iskreno ljubil, ni pa umel vedno iskati smotrenih sredstev za dviganje njenega nivoja in vzdrževanje discipline med učitelji.

Bil je še vedno na Krškem, ko je ok. 1563 vzbudil pozornost tistih, ki so se zanimali za literarni pokret slov. reformacije. Do 28. jul. 1563 je prevedel (po Klombnerjevem navodilu) psalter (ostal v rokopisu), 1571–72 revidiral Juričičev prevod Špangenbergove postile (se v tej obliki ni natisnil) ter pomagal Dalmatinu pri vseh tiskih 1575–80. Ok. 1580 je priredil s posebnim ozirom na potrebe lj. šole 2 šolski knjigi za 1. razr.: začetnico, kjer se je poleg lat. in nem. upoštevalo najbrž tudi slov. čitanje (Elementale Labacense) in pa latinsko-nemško-slovenski slovarček, ki je lajšal slovenskim učencem učenje latinščine in nemščine (Nomenclatura trium linguarum). V eni izmed teh knjig je objavil morda pesem, ki je izšla pozneje še v Dalmatinovi izdaji pesmarice. Njegova bi mogla biti tudi »Otrozhja tabla (biblija?)«, ki se je natisnila ok. 1580 pri Mandelcu ter vsebovala v obliki plakata Luthrov mali katekizem (ali vsaj njegovo redakcijo dekaloga). V komisiji za revizijo Biblije je dobil nalogo, da »naj spiše v pravem redu nekatere svoje opazke o latinsko-kranjskem pravopisu, ki jih jim je takrat razlagal in jih niso zavrgli«. Te opazke so se v glavnem ohranile pač v B.-evi lat. pisani slovnici slov. jezika (Arcticae horulae, Wittenberg 1584).

Za slovnico je bila B.-u kažipot Melanchthonova lat. slovnica; razpored tvarine pri Mel. je le redko izpreminjal; zanemaril le nekaj poglavij (o perijodah, ločilih ter stopicah in metrih), razširil le poglavja, pri katerih se poziva Mel. na Donata (paradigme za konjugacijo, števnike), na novo dodal le nebistvene odstavke (alf. seznam primerov za konjugacijo in deklinacijo, jezikovno analizo slov. očenaša). Ker se je prepustil suženjsko vodstvu tendence, da pokaže, kako zvesto se da latinščina sloveniti, je njegova aplikacija lat. gramatike slabo uspela. Dočim se z važnimi migljaji Mel. gramatike ni umel okoristiti (slov. deklinacijo deli le po spolih, konjugacijo po končnici 1. jedn. osebe), pripisuje pod vplivom lat. vzorca slovenščini voc, abl. in subjunktiv, sklanja vsak samostalnik v zvezi s kazalnim zaimkom, obravnava predloge po razporedu sklonov, s katerimi se vežejo dotični lat. predlogi, prednaša v sintaksi slabo izbrane primere iz svojega vzorca v zelo slabem prevodu itd. Pri tem ni opazil takih posebnosti kakor je n. pr. slov. mestnik ali družilnik (o predlogih z mestn. ali druž. meni, da »izpreminjajo« samostalnikovo končnico v »om« itd.), razlikovanje dovršnih in nedovr. glagolov, deležnik na -e ali -vši (dva je zabeležil med adv.), pač pa je zabeležil napačne oblike kakor gen. pl. masc. na -ih ali nom. sg. zleg itd. — V pravopisu B-eve slovnice (kakor tudi Dalm. Biblije) je novost vpeljava črke j za glasova j in sogl. i za izražanje palatalnega l ali n ter za glasovno skupino ji, vse drugo je že v Krelju ('za dolgo naglašeni samoglasnik, zlasti tudi é za ĕ, ' za polglasnik, princip za označbo palat. n in l [Krelj z: i; B. z: j], razlikovanje med u in v, precizna ločitev sičnikov, šumevcev in afrikat, kjer je v B. f =s, s =z, fh = š, sh = ž, zh = č, fzh =šč, z [c] = c, apostrof pri enozložnih predlogih itd.). B. je bil pač že dobršen čas pred objavo slovnice bolj na strani Kreljevega nego Trubarjevega pravopisa (pod njegovim rektoratom je prišla med šolske knjige stanovske šole Kreljeva Otrozhja biblija). Pri revidiranju Juričičevega prevoda Spangenbergove postile pač ni on odrival Kreljevega pravopisa, ki ga je hotel imeti tudi dež. odbor, ampak pozneje nekdo drugi, ki mu je poveril revizijo tiskar Mandelc. Pravopis Dalmatinovih tiskov 1575–80, kjer se je polagoma sprejemalo vedno več Kreljevih reform (ČJKZ I, 132), je vsaj deloma tudi posledica B-evega sodelovanja, ki ga poudarja 1581 v memorijalu Dalmatin sam. Na stališču vpoštevanja Kreljeve reforme v Dalmatinovih tiskih do 1580 je tudi pravopis Otrozhje table. Razlikovanje med i in j, ki ga je bil uveljavil za latinščino šele Pierre de la Ramée (Ramus 1515–72), je bilo B.-u bliže nego Dalmatinu. Nedosleden je B-ev pravopis le v toliko, da mu služi za c — c in z, S za veliki s in z, Sh za veliki z in ž. — V prozodiji govori B., ki Melanchthonovega odstavka o stopicah in pesniških metrih ni v celoti upošteval, samo o naglasu. V edini njegovi ohranjeni pesniški tvorbi se kakor pri ostalih protestantskih slov. pesnikih zlogi štejejo brez ozira na naglas. — Iz predgovora (obenem posvetila) B-eve slovnice odmeva široka slovanska orijentacija, plod deloma avtorjevih osebnih stikov (v Wittenbergu s severnimi, v Lj. z južnimi Slovani), deloma načitanosti. Izmed knjig, ki jih je čital, omenja v tej zvezi izrečno le knijige Žige Herbersteina ter češko, poljsko in rutensko ali rusko biblijo, vsebina knjige pa kaže, da je poznal in rabil še vsaj: cir. in glag. južnoslov. protest. tiske, Giov. B. Palatina knjigo o pisavah s cir. napisom na grobu bos. kraljice Katarine, Bart. Georgijevića spise o Turški, Hajkovo Kroniko češko iz l. 1541., Molerjev dolnjelužiški katekizem iz l. 1571. itd. Priče B-eve verziranosti so v slovnici poleg mnogih vzporedaic k slovenščini iz srbohrvaščne še cir. in glag. abeceda, očenaši srbohrv. (v glag., cir. in lat.), češki, poljski in dolnjeluž. ter cir. napis na grobu bos. kraljice Katarine. Okvir B-eve slovanske orijentacije je sicer preširok (»Heneti, Veneti, Venedi, Vindi, Vandali in Slavi« so mu »isti narod ter enega in istega izvira«), obseg sodobnega slovanskega sveta pa je dokaj pravilno predstavil (manjkajo Slovaki, preko cilja gredo beležke o Slovanih v Aziji in Afriki) ter pravilno označil tudi skupine z rabo glagolice in cirilice. V podkrepitev slavne slovanske preteklosti se poziva na izmišljene privilegije, ki bi jih naj bil dal Slovanom Aleks. Veliki (Hajek) in na sv. Hijeronima, ki bi naj bil iznašel glagolico (Hajek, tradicija), obenem pa tudi na zahtevo v buli Karla IV., naj se učijo slovanski princi slovanskih jezikov, na simpatije, ki jih je kazal isti Karel IV. do slov. liturgije (Hajek), in na etimologijo krajevnih imen (poleg mnogih ponesrečenih etimologij jih je tudi več pravilnih). V obrambi tistih, kl so se vbadali za slovenščino, poudarja marsikateri aktualni moment, n. pr. prednost sodnijskega postopanja ali potrebo, da se aplicira reformacijska ideologija v vlogi nar. jezika v cerkvi tudi na slovenščino. S Slovenci se B. dosledno istoveti, slov. celokupnost podčrtuje v raznih oblikah. Za poznamenovanje jezika, ki ga piše, in naroda, ki mu govori, rabi navadno svoj pokrajinski naziv (carniolanus), razen tega pa tudi izraze slavus — slavicus — slavonicus, obenem tudi oba izraza veže: carniolana vel rectius slavonica biblia, Carniolani et Slavi (Slavi tukaj morda = izvenkranjski Slovenci.) Svoje poreklo je dokumentiral o važnih prilikah tudi s pravopisom priimka (v slovnici: Bohorizh). — Za namen svoje slovnice je označil B. sam pojašnjevanje slovenščine in večjo pravilnost in utrjenost v slov. govorjenju in pisanju, in sicer zlasti tudi pri preprostih ljudeh, češ mladi plemiči po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, ki jim je bila knjiga posvečena, naj dado olikanim ljudem izpodbudo za olikano in pravilno pisanje v slov. jeziku ter za prebiranje slov. knjig, preprostim ljudem pa izpodbudo, da se v kratkem nauče slov. abecede. Vendar je gotovo, da je hotel sestaviti privaten kažipot predvsem slov. pisateljem, ne pa slovnice za pouk slovenščine v šoli.

Gmotnega dobička za B-a njegova prot. orijentacija ni pomenila in zlasti tudi njegova preselitev v Lj. ne. Hišo in posestvo na Krškem je kmalu po preselitvi prodal, hišo v Lj. pa si je mogel kupiti šele po upokojitvi in s pomočjo predujmov. Njegovi ravnateljski dohodki so bili razmeroma pičli (razen polovice šolnine do 11. sept. 1568 še 50 gl., do 1574 100 gl, potem 120 gl. in končno 140 gl., plače, s katero je bil tudi upokojen), iz plače same ob višku za 93 gl. manjši od Trubarjeve provizije in za 210 gl. manjši nego to, kar je dobival na račun plače in dostojanstva njegov naslednik Frischlin. Ker je moral iz svojega enemu učitelju dajati menda do 1574 hrano, skrbeti za šolske prostore, zalagati svoje tiske in živiti številno družino, je vkljub večkratnim naklonilom dež. stanov (1566: 20 gl., 5. sept. 1570: 20 tol., 25 sept. 1581: 35 gl. za delo pri reviziji, 20. jan. 1585: 100 gl. za trud v Wittenbergu, 1592: 25 gl. k ženitvi hčere, 10. jan. 1594: 250 gl. in 50 primerkov nevezane biblije, v času ponovnega ravnateljevanja razen penzije še 100 gl. letne doklade, 1584 morda tudi od Korošcev kako darilo) izkupilo iz hiše na Krškem kmalu porabil, prosil zopet in zopet za predujme in priboljške, v denarnih zadregah brezuspešno ponujal stanovom nakup knjižnice (7. avg. 1582, tik pred 5. sept. 1595) ter imel še 1598 dolgove. Izmed otrok, ki jih je imel 1581 5, sta bila pred akcijo protiref. komisij vsaj dva preskrbljena: Adam B. jun., ki je študiral od 24. jun. 1583 v Wittenbergu in Schulpforti, služil 1592–12. apr. 1600 v stanov. šoli ter imel menda tudi liter. ambicije, in pa hčerka Judita, ki je bila izza 1592 žena predik. Kumprechta ter morala v protiref. deželo zapustiti (sin Melhijor se izza 1584, ko je bil v 3. razr. stanovske šole, ne omenja, sorodstveno razmerje med rektorjem in Dorotejo B., katere ime je tiskano v platnicah enega izmed lic. primerkov Biblije, ni pojašnjeno). — B. je najmarkantnejša figura slov. prot. šolnikov. Poleg Trubarja in Budine je v prvi vrsti pripomogel, da se je začela slovenščina v protest. šolstvu upoštevati, kar je bila novost in nova slov. kulturna vrednota, dočim je bilo veliko upoštevanje nemščine le nadaljevanje tradicije. Poslabšanja pozicije slovenščine v novem šolskem redu iz 1584 ni zakrivil B., ki je bil takrat v Wittenbergu. Njegova slovnica je vkljub slabi aplikaciji znamenit početek slovničarskega razmišljanja o slovenščini, ki ima marsikatero važno beležko. Marsikateri sodobnik jo je pozdravil z navdušenjem. Pisatelji zadnjih 20 let protestantske in v kat. dobi so se učili sicer bolj iz Dalmatinove biblije nego B-eve slovnice, nova izd. Hipolitova (1715) in nemški prevod celovških jezuitov (1744) pa sta jo spravila zopet v evidenco. Pohlin jo je rabil, četudi jo je 1765 zatajeval, naslednja preporoditeljska generacija se je ob njej navduševala, o čemer je glasna priča tabernakelj, ki ga je napravil za svoj primerek Zois (v lic.). B-eva velika zasluga je, da je pripomogel zdravim Kreljevim pravopisnim reformam do zmage v Bibliji in uveljavil pravopis, ki so ga rabili Slovenci nad 250 let, četudi ne vedno pravilno in dosledno (v dobi pravopisnih bojev se je začelo govoriti specijalno o Bohoričevem alfabetu in »bohoriči«). Njegovo slovarsko gradivo je bil važen pripomoček za sestavljanje slov. slovarja. B. je bil prvi sistematični zbiratelj slovanskih očenašev (pred njim le Bibliander in posamezni zapisi) ter je obenem med najvažnejšimi avtorji za širjenje znanja o slovanski etnografiji. Uvod njegove slovnice je bil za stoletja edini tekst, ki je opozarjal Slovence v zvezi s slov. besedo na sorodstvo z drugimi Slovani, mogel netiti naravnost njihovo nar. zavest in njihov nar. ponos, ostal do Pohlina osamljena obrambna visoka pesem kulturnega življenja na slov. jezikovni osnovi. Izmed njegovih direktnih učencev sta važna Dalmatin in Znojlšek. — Njegova knjižnica z muzikalijami vred se je najbrž v tujini porazgubila, izmed njegovih pisem so se našle doslej le nekatere prošnje in poročila stanovom (Dež. arhiv v Lj.), kjer so sploh glavna izvestja o njem. V znanstveno evidenco ga je uvedel 1665 Petrus Lambecius (Commentariorum de aug. bibl. caesarea vinodob. lib. I, 92), v evidenco lokalne zgodovine Schönleben (Camiolia antiqua et nova I, 1201) in Valvasor (V, 190, 200; VI, 274, 348, 349). V evropskem bijografskem leksikonu se je pojavil prvič menda 1733, toda s. v. Dalmatin (Moréri, Le gr. dict. III, 488). Prim. razen vsega omenjenega: Frisch, Hist. dial. Vened. merid.; Katančić, Specimen 1795, 61 (napis Kat.); Pohlin, Bibl.² 10, 43; Dobrovský, Slavin I¹, 19–23 (2. izd. 13–5, 124–45); Kopitar, Gramm. XLI, 38–48, 435; Čop-Šafařík I, 53 (cfr. ZMS 1899,139); Miklosich, Mon. serb. 1858, 519 (napis Kat.); Macun, Bohorićeva slovnica prispod. s najstarijom hrv., Književnik II, 105–13; Dimitz III, 146, 156–7, 163; 168, 171–2, 182, 193, 197, 201; Hórnik M., Dolnjeserbski wótćenaš w kn. A. Bohoriča, Časopis Mat. Serbskeje 1876; Marn XXI, 8–9, 58–68 (tukaj slov. prevod posvetila); Elze: Kat., JGGPÖ 1893, 100, Trub. Briefe 413, Rectoren, JGGPÖ 1899, 121–153 (po aktih v Dež. arh.), Ilešič, Slov. přehled 1901, 453–4 in LZ 1905, 236–40 (odkod B-u znanje severnoslov. jezikov); Šmid, Bibel Dalm., MMVK 1904; Lénard, Rozwój hist. gram. słow., Prace filolog. t. VIII, 208–48; Jagić, Ist. slav. Fil. 46–7; Štrekelj, Hist. Slovnica 1–6; Ilešič v Zborniku A. Beliću, 233–8 (napis Kat.); Ilešić, Zagreb. primerak Boh. slovenačke gram., Južnosl. filolog II, 211–6; Kidrič, Otrozhja Tabla, Bohoričev Elementale Labacense, Slovenska knjiga v protest. stan. šoli v Lj.: ČJKZ IV, 125–39. Kd.

Kidrič, Francè: Bohorič, Adam (okoli 1520–po 1598). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi145314/#slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine