Bohinjec, Peter (1864–1919)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 13, 28. 3. 1926

Novi Slovenski biografski leksikon

BOHINJEC, Peter (psevdonimi: I. M. Dovič, J. M. Dovič, Velimir, Krešimir, Veliček, Proto Konec, Pokokrjan, Nepokor., Maležev, Rak, Obad, Burač, Branibor idr.; vzdevek v Krekovi ligi Liga 10; šifre: V-l-m-r, P. B-c, B-c, P. B., -c, B-h-c), duhovnik, pisatelj (r. 21. 2. 1864, Visoko, Šenčur; u. 14. 12. 1919, Spodnje Duplje).

Rodil se je v družini premožnih kmetov (domače ime pri Joštovih). Oče se je ukvarjal s preprodajo prašičev, mati je po moževi smrti sama vodila gospodarstvo. V osnovno šolo je hodil na Olševek, v gimnazijo (1875–84) v Ljubljani, kjer je stanoval pri družini sošolca Frana Gestrina. Drugi razred je ponavljal in tako postal sošolec Janeza Evangelista Kreka. Blestel je pri zgodovini in slovenščini; slednjo je poučeval Maks Pleteršnik. 1884–88 je študiral teologijo in se uveljavljal z leposlovnimi objavami, ki jih je snoval v okviru bogoslovnega Cirilskega društva. Po posvetitvi je kot kaplan najprej tri mesece služboval v Srednji vasi v Bohinju in potem v Dobrepolju v Suhi krajini. 1890 je za tri leta in osem mesecev odšel na Vrhniko, kjer je opravljal posle dekanijskega tajnika in na Krekovo pobudo ustanovil prosvetno Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. 1893 je bil premeščen v Trnje pri Pivki (ki se je tedaj imenovala Šentpeter na Krasu), kjer je ustanovil delavsko hranilnico (rajfajznovko) in bil pobudnik gradnje cerkve, čeprav so se farani uprli brezplačni dobavi gradbenega materiala, zapustila sta ga tudi inženir in delovodja.

Obetalo se mu je uredništvo časopisa Domoljub, pa so ga prej kot župnika za pet let prestavili v Horjul. Poskrbel je za postavitev mežnarije in gospodarskega poslopja zadruge Kmetijske družbe, ki jo je sam ustanovil. Naslednjih deset let (1901–11) je bil župnik v Škocjanu pri Šmarjeških Toplicah. Tudi tam je ustanavljal društva, načeloval hranilnici, kupil žago in mlin, hišo in vinograd ter plačeval delavce, ki so v okolici izkopavali arheološke ostanke. Po sporu s stanovskimi kolegi in farani je zaprosil za premestitev v rodne Duplje, kjer je dal izgraditi mežnarijo, z dokupom parcel pa je razrešil tridesetletni zemljiščni spor z občino. Vaščanom je uredil društveno kulturno dvorano, v kateri so ob otvoritvi igrali njegovo igro. Vmes je potoval po Italiji, Franciji, Bosni in Češki.

Bil je mogočne postave, gospodovalen in trmast, ekspresiven govornik in pridigar ter do smrti redko bolan. Rad se je loteval kmečkih poslov, s posebnim veseljem pa konjskega mešetarjenja. Med vojno se je zaradi kile zdravil v ljubljanski bolnici, ob vrnitvi se je na vlaku prehladil in za posledicami prehlada umrl.

Pisal je v domala vse slovenske časopise; v devetdesetih letih 19. stoletja je bil v Domu in svetu poleg Frana Jakliča najvidnejši pripovednik, pomembno vlogo je imel tudi 1913 pri zamenjavi uredništva, potem pa se je zameril urednikom, pripadnikom generacije katoliških modernistov, ki so začeli odklanjati njegove spise. Bil je najplodnejši pripovednik v časopisu Gorenjec in v zbirki Gorenjska knjižnica.

Napisal je devet obsežnejših zgodovinskih povesti. V prvo obdobje 1896–1901 spadajo povesti iz življenja ljubljanskih čevljarjev v začetku 17. stoletja Najmlajši mojster (zgodovinske podatke zanjo je prepisal iz knjige Ivana Vrhovca Ljubljanski meščani v minulih stoletjih), povest o turških vpadih v 15. stoletju Zadnji gospod Kamenski (Dom in svet, 1898), antična povest o uporu rimskih vojakov v Emoni Pod rimskim orlom (Dom in svet, 1900) in povest o kmečkem uporu Za staro pravdo (Zabavna knjižnica Slovenske matice, 13. zv., 1901).

Po več kot desetletnem premoru so sledila dela Glagoljaš Štipko (v zbirki Razne povesti, Celovec, 1912) s podnaslovom Povest iz 13. stoletja, Za poklicem (o ljubezni med plemkinjo in oskrbnikom na Raki pri Škocjanu ter o Romih v 19. stoletju), Zadnja luteranka (1915), ki jo je podnaslovil kot Prizor iz leta 1615, in Svetobor (Slovenec in knjižni ponatis, 1917), literarizirana zgodovinopisna podoba ustoličevanja koroških vojvod na Gosposvetskem polju, ki se spogleduje z nerealizirano zgodovinsko možnostjo, da bi célo slovensko ozemlje pripadlo oglejski cerkveni oblasti.

Povest Pod krivo jelko o rokovnjaški združbi pod vodstvom Velikega Groge v okolici Kranja spada v žanr roparskega romana. Izhajala je kot podlistek s podnaslovom Povest iz Meternikove dobe v Domoljubu 1922–23, v knjižni obliki pa je izšla pri ljubljanskem založniku kolportažne literature Antonu Turku. Anton Slodnjak jo je označil za »sociološko monografijo«, zaradi citatov rokovnjaških pesmi in žargona pa je zanimiva tudi etnološko in jezikoslovno.

Bohinjčeve večerniške kmečke povesti so v povprečju krajše: tragična Jarem pregrehe z motivom incesta (Dom in svet, 1895), Na nepritrjenih mostnicah (Koledar družbe sv. Mohorja, 1903) ter skrivnostna Kovač in njegov sin (Slovenske večernice, 59, 1907). V povesti Volja in nevolja, ki je iz pisemskega dialoga med klenim duhovnikom Krešimirom ter svetobolno in nihilistično razpoloženim liberalno usmerjenim prijateljem Radoslavom (v njem je upodobil sošolca pesnika Frana Gestrina), ki gre na Dunaj študirat, pri vojakih zboli in potem doma jetičen umre, je izrekel kritiko naturalizma, ženske emancipacije in leposlovja nasploh.

Sprva je objavljal v liberalnih Ljubljanskem zvonu, Slovanu in Slovenskem narodu, nadaljeval pa je v Domu in svetu ter drugi katoliški periodiki. V prvi zvezek zbirke Narodne igre je prispeval Štempihar s podnaslovom Zgodovinski igrokaz v treh dejanjih (1914), uprizorili so mu še neohranjeno ljudsko igro Sv. Linharda. Otroške in mladinske spise je objavljal v časopisih Vrtec (Jezičnost in ošabnost s podnaslovom Otročja igra v štirih prizorih, 1892), Angelček, Mentor, Zora, Škrat in Rogač. Od Bohinjčevih Izbranih spisov sta v Kranju izšla samo dva zvezka s črticami iz otroškega časopisa Vrtec in iz Ljubljanskega zvona: Drobnice (1912) in Sredozimci (1913).

Literarna kritika mu je priznavala nadarjenost pri opazovanju in izbiri snovi ter poljudnega jezika, zavrnila pa je njegovo izrazno drastičnost, slabo psihologizacijo, motivacijo in kompozicijo ter nejasno sporočilo. Anton Breznik ga je označil za drugega Jurčiča, iz pisateljeve pretirane potrebe po študiju in upoštevanju zgodovinopisnih podatkov pa se je ponorčeval Izidor Cankar v romanu S poti. Ivan Tavčar naj bi po Bohinjcu oblikoval negativni lik kaplana Petra v protiklerikalnem pamfletu Izgubljeni bog (1900).

Prevajal je iz češčine (Svatopluka Čecha Kandidat nesmrtnosti z oznako humoristiški roman; v objavi v Slovenskem narodu 1885 ime prevajalca ni navedeno), ruščine (Nikolaj V. Gogolj: Strašno maščevanje, Slovenec, 1889; tudi tu ime prevajalca ni navedeno, knjižno izdajo 1908 pa je podpisal Joža Glonar), francoščine in italijanščine. Njegov najobsežnejši prevod (prek 1.000 strani v treh zvezkih) je knjiga Jezus Kristus (1900–03) francoskega dominikanskega redovnika Henrija Didona.

Bohinjec je bil vsestranski katoliški ljudskoprosvetni publicist. Lotil se je domoznanstva, krajevne in cerkvene zgodovine (Zgodbe fare Škocijan pri Dóbrovah, 1911; Zgodovinske črtice o slovenskih Šmarnicah, 1912; Velesalo [Velesovo], 1914), literarno- in kulturnozgodovinskega življenjepisa, literarnega eseja o katoliški kmečki literaturi (Dve pritožbi, Dom in svet, 1916), pridig (Duhovni pastir, 1889–1916), potopisa in političnega spisa.

V Horjulu in Trnju so mu podelili naziv častnega občana.

Dela

  • Najmlajši mojster : (povest iz leta 1608), Dom in svet, 1896, št. 9–št. 18, 262–269, 293–299, 325–330, 358–366, 389–392, 450–454, 483–490, 526–529, 562–566 (podpis: Velimir).
  • Volja in nevolja : slika iz življenja v pismih, Dom in svet, 11, 1898, št. 11–št. 22, 485–490, 516–520, 555–559, 588–594, 618–620, 651–654, 678–682 (podpis: Velimir).
  • Za staro pravdo : povest iz leta 1515, Ljubljana, 1901.
  • Kovač in njegov sin, Celovec, 1907 (podpis: J. M. Dovič).
  • Za poklicem, Kranj, 1912.
  • Svetobor : povest iz konca 11. stoletja, Ljubljana, 1917.
  • Pod krivo jelko : povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem, Ljubljana, 1923.
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

Hladnik, Miran: Bohinjec, Peter (1864–1919). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi144993/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Bohinjec Peter, pisatelj, r. 21. febr. 1864 na Visokem pri Kranju, u. 14. dec. 1919 v Dupljah. Dovršil je gimnazijo in bogoslovje v Lj. (ord. 1888) in služil kot kaplan v Boh. Srednji vasi, Dobrepoljah, na Vrhniki, kot kurat v Trnju pri Št. Petru na Krasu, kot župnik v Horjulu, v Škocjanu pri Mokronogu in zadnja leta v Dupljah. Pisateljsko delo je pričel kot bogoslovec s pripovednimi črticami v LZ (Sirota Jerica, Vragometov študent, 1887), bil potem v 90tih letih vodilni pripovednik pri DS. Poleg kmetiških povesti (Jarem pregrehe, DS 1895; Na nepritrjenih mostnicah, KMD za 1903; Kovač in njegov sin, Večernice 1907 i. dr.) je pisal najrajši zgodovinske povesti (Najmlajši mojster DS 1896; Zadnji gospod Kamenski, DS 1898; Za staro pravdo, Zab. knj. M. S. 1901; i. d.). V povesti Volja in nevolja (DS 1898) se je poskusil z življenjsko filozofskim problemom. Razen večjih povesti je napisal nebroj krajših kmetskih in zgodovinskih črtic, dostikrat s prav določeno praktično tendenco (Kako je Svedrc zadrugo osnoval, KMD za 1899). Pripovedni spisi kažejo sicer elementarni dar dobrega opazovavca, ki s srečno roko izbira snovi neposredno iz ljudstva, in zanimivega pripovedovavca, ki ima oko za realnost doživljaja, a premalo potrpežljivosti za dokončno snovanje umotvora, za psihološko utemeljitev dogodkov, premalo vztrajnosti pri podrobnem oblikovanju, tako da sledi dobri ekspoziciji večinoma prisiljen zapletek in premalo motiviran razpletek; zato je v zgodovinskih povestih (še prepridno) porabljal vire, a gledal dobo preveč iz svojega časa, ne da bi jih mogel resnično oživiti. Zato nedostaja vsem njegovim delom, posebno večjim, globlje psihologične doslednosti in harmonične završenoti. Te hibe kažejo posebno poslednja njegova dela (Svetobor i. dr.). 1912 je pričel priobčevati izbrane spise, a je izdal samo 2 zvezka (do 1913). B. se je udejstvoval tudi kot zgodovinar, pisatelj gled. iger, potopisec, liter. zgodovinar, življenjepisec, cerkv. govornik, podlistkar, pol. dopisnik, prevajavec, mladinski pisatelj in pesnik v najrazližnejših publikacijah (Vrtec, Angelček, Mentor, Zora, Duh. pastir, IMK, Slovenec, SN, Domoljub, Gorenjec, Dr. sv. M. i. dr.). Posebe je izšel njegov življenjepis »Valentin Vodnik, prvi slov. pesnik« (Knjižnica Dr. sv. C. in M. III, 1889), »Zgodbe fare Škocijan pri Dóbrovah« (1911), »Veleselo« (1914). Njegovih psevdon. je nebroj (Pokokrjan, P. B-c, B-c, P. B., -c, B-h-c, Velimir, V-l-m-r, I. M. Dovič, Proto Konec, Krešimir, Veliček, Maležev, Rak, Obad, Burač, Branibor i. dr.). — Prim.:Pregelj, DS 1914, 30; 1919, 300; Meško, Listki, 103. Slika: DS 1914, 30. Grf.

Grafenauer, Ivan: Bohinjec, Peter (1864–1919). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi144993/#slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine